Revija - Revija Ognjišče

Apostola sv. Peter in Pavel (29. junij)

Napisal Marko na 16. februarja 2019. Objavljeno v Svetniški domovi.

Slovesni praznik apostolov Petra in Pavla obhajamo 29. junija. Petra imenujemo ‘prvak apostolov’, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi. To je napovedal že ob prvem srečanju z njim, ko mu je spremenil ime: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter) (Jn 1,42). Utemeljitev za Petrovo prvenstvo v apostolskem zboru pa je njegova izpoved vere v imenu vseh učencev: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Jezus je najprej pohvalil njegovo vero, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18). Apostol Peter je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij najprej v Antiohiji, potem pa v Rimu, središču takratnega sveta. Vsak Petrov naslednik je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, obenem pa prvi pastir vesoljne Cerkve ali papež.

Pavlu pravimo ‘apostol narodov’, ker je bil po posebni Božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. O sebi piše, da je “po Božji volji poklican apostol Jezusa Kristusa” (1 Kor 1,1), “nič manjši” od tistih apostolov, ki so hodili z Jezusom. Sklicuje se na srečanje z Gospodom pred Damaskom, ki je bilo tako silovito, da Savel, zakleti preganjalec kristjanov postal Pavel, najzvestejši Jezusov učenec in oznanjevalec. Ta spreobrnitev je v Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, opisana dvakrat: prvo je po pripovedovanju prič zapisal evangelist Luka, drugo pa je podal Pavel sam, ko se je zagovarjal pred judovskim ljudstvom. Povedal je, da je tiste, ki so govorili o Kristusu, “smrtno preganjal”. Kristjane je šel lovit celo v Damask. Ko so se bližali Damasku, »me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: “Savel, Savel, kaj me preganjaš?” Odgovoril sem: “Kdo si, Gospod?” In rekel mi je: “Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.” (…) In rekel sem: “Kaj naj storim Gospod?” Gospod pa mi je rekel: “Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti”« (Apd 22,1-16). Od tedaj je bil Jezus za Pavla edini Gospod.

Apostola godujeta skupaj zato, ker sta skupaj dala življenje za Kristusa.

Oba skupaj (sv. Peter in Pavel) sta zavetnika 22. cerkva na Slovenskem: 10 je župnijskih, 12 podružničnih – in dve kapeli). V LJ nadškofiji stojita dve ž. c.: na Vrhpoljah pri Moravčah in v Zagorju ob Savi, p. c. (3) pa so: na Dolenjem jezeru (Cerknica), na Sp. Slivnici (Grahovo) in v Tisovcu (Struge). – V KP škofiji sta apostoloma Petru in Pavlu posvečeni dve ž. c.: v Lokovcu in Tomaju, p. c. pa so: v Noznem (Gradno) v Peratih (Livek), v Lojah (Podmelec), na Brezovem Brdu (Pregarje) in v/na Gažonu (Šmarje pri KP). – NM škofija ima pet cerkva apostolov Petra in Pavla: ž. c je v Osilnici, p. c. pa v Gor. Ložinah, v Sp. Logu (Stari Trg/Kolpi) in v Vel. Mraševem (Sv. Križ – Podbočje). – V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Petra in Pavla: na Ptuju (Ptuj – Sv. Peter in Pavel) in na Vel. Tinju. – Tudi CE škofija ima dve cerkvi sv. Petra in Pavla: Vitanje in Zavodnje. V MS škofiji stoji ž. c. apostolov v Hotizi, p. c. v Lipovcih (Beltinci), večja kapela pa v Lukačevcih (Murska Sobota). (V Ognjišču bomo naštete cerkve predstavili junija 2022)

Samo sv. Petru, prvaku apostolov’je pri nas posvečenih 62 cerkva, 25 župnijskih, 37 podružničnih in tri kapele. – V LJ nadškofiji je sv. Petru posvečenih osem ž. c.: Blagovica (1), Komenda (2), Ljubljana-Sv. Peter (3), Naklo (4), Preddvor (5), Radeče (6) , Radovljica (7) in Selca (8); ‘Petrovih’ je tudi 14 p. c.: Gora nad Poljčami (Begunje na Gor.), Studenec (Bloke), Prigorica (Dolenja vas), Kamniške planine (Kamnik), Dvor (27) (Polhov Gradec), Ježni Vrh (Primskovo na Dol.), Ladja (Sora), Lož (Stari Trg pri Ložu), Pšata (Sv. Jakob ob Savi), Golče (Zasavska Sveta Gora), Dob (Šentvid pri Stični), Bodovlje (Škofja Loka), Vintarjevec (Šmartno pri Litiji) in Vrh (Želimlje); ter kapela nad Šempetrsko graščino (KR – Šmartin). –

V KP škofiji je sv. Peter zavetnik šestih ž. c.: Ilirska Bistrica (9), Klanec, Pivka (10), Povir (11), Šempeter (desno) in Temnica (12); in enajstih p. c.: Odolina (Brezovica), Gabrovica (oskrb. Komen), Grgar (pokop.), Goriče (Hrenovice), Volče (Košana), Sv. Peter (Krkavče), Vitovlje (28) (Osek), Piran (26) (Sv. Peter), Sv. Peter (Ročinj), Zatolmin (Tolmin) in Dobravlje (Vipavski Križ). – V NM škofiji sta dve ž. c. sv. Petra: Črnomelj (13) in Št. Peter – Otočec (14) ; na ozemlju škofije je tudi devet p. c. : Kamni Vrh (Ambrus), Stankovo (Čatež ob Savi), Korte (Dobrnič), Zapudje (Dragatuš), Drašiči (23) (Metlika), Žunovec (Mirna), Koritnica (Raka), Gor. Mokronog (Trebelno) in Jezero (Trebnje); ter kapela na Mlaki (Stara Cerkev). – V MB nadškofiji so tri ‘Petrove’ cerkve: Sv. Peter na Kronski Gori (15) , Sv. Peter pri Mariboru (16) in Žiče (17); v Ribičju (24) (Muta) pa je edina p. c. – V CE škofiji je apostolu Petru posvečenih pet ž. c.: Bočna (18 – posvečena prav Sedežu ap. Petra), Buče (19) , Sv. Peter na Kristan Vrhu, Sv. Peter pod Svetimi gorami (20) in Šempeter v Savinjski dolini (21); p. c. pa sta v Brestanici (pokop.) in v Oleščah (Sv. Rupert nad Laškim). – Edina ž. c. sv. Petra v MS škofiji je v Gornji Radgoni (22), imajo pa še kapelo v Šalamencih (Pečarovci). (mč – Ognjišče (2019) 2, str. 115.)

Na Slovenskem je tudi petnajst (15) cerkva, ki so posvečene sv Pavlu (ena župnijska in 14 podružničnih). V LJ škofiji so štiri podružnične (in kar trije kraji so dobili ime po zavetniku): Šentpavel (8) (Sostro), Stara Fužina (9) (Srednja vas v Bohinju), Šentpavel (10) (Sv. Jakob ob Savi) in Šentpavel (11) (Šentvid pri Stični). – V KP škofiji je pet ‘Pavlovih’ p. c.: v Vrtovinu (12) (Kamnje), na Planini pri Ajdovščini (13) (sv. Pavel), v Črnotičah (14) (Podgorje), nad Ročinjem (15) (sv. Pavel) in v Starodu (16) (Podgrad). – V NM škofiji so štiri p. c. sv. Pavla: na Gorici (Leskovec pri Krškem), na Dol. Podborštu (17) (Mirna Peč), v Podpeči (18) (Sv. Križ – Gabrovka) in na Vinkovem Vrhu (19) (Žužemberk). – V CE škofiji pa je edina ž. c. sv. Pavla pri nas (Prebold – 7), imajo pa še eno podružnično na Sremiču (20) (skupaj z rojstvom Janeza Krstnika – žup. Videm – Krško) in kapelo v Pavlovi vasi (Pišece).

Poleg teh pa je pri nas še sedem (7) cerkva, ki so posvečene Savlovemu srečanju z Gospodom pred Damaskom (Spreobrnitvi apostola Pavla – 25. januar): tri so župnijske in štiri podružnične. – V LJ nadškofiji so Pavlovi spreobrnitvi posvečene ž.c. cerkve v Mavčičah (1), v Stari Oselici (2) in na Vrhniki (desno) p. c. pa sta v Žerovnici (3) (Grahovo) in v Komendi (4) (sv. Križ). – V KP škofiji je spreobrnitvi apostola Pavla posvečena p. c. na Straži (5) (Cerkno); v CE škofiji pa še p. c. v Brezju pri Dovškem (6) (Senovo). (mč – v: Ognjišče (2020) 1, str. 115

pripravlja Marko Čuk

Sedež apostola Petra (22. februar)

Napisal Marko na 16. februarja 2019. Objavljeno v Svetniški domovi.

Praznik sedeža apostola Petra nas spominja na to, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru – Skali, in ga postavil za vrhovnega pastirja svoje črede. To je napovedal že ob prvem srečanju z njim, ko mu je spremenil ime: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter) (Jn 1,42). Utemeljitev za Petrovo prvenstvo v apostolskem zboru pa je njegova izpoved vere v imenu vseh učencev: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Jezus je najprej pohvalil njegovo vero, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18). Apostol Peter je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij najprej v Antiohiji, potem pa v Rimu, središču takratnega sveta. Vsak Petrov naslednik je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, obenem pa prvi pastir vesoljne Cerkve ali papež. Že od 4. stoletja so obhajali spomin delovanja apostola Petra najprej v Antiohiji (18. januarja), nato pa v Rimu. Po novem koledarju je ostal samo praznik z imenom Sedež apostola Petra brez omembe kraja. Za verne ljudi je to dan molitve za papeža, prvega pastirja Božjega ljudstva nove zaveze. (sč)
Na sliki: Arnolfo di Cambio, sv. Peter apostol (13. stol.), kip v Baziliki sv. Petra, Vatikan.

Ob prazniku sedeža apostola Petra smo poiskali vse cerkve na naših tleh, ki so posvečene ‘prvaku apostolov’ – 62 je vseh, 25 župnijskih, 37 podružničnih in tri kapele. – V LJ nadškofiji je sv. Petru posvečenih osem ž. c.: Blagovica (1), Komenda (2), Ljubljana-Sv. Peter (3), Naklo (4), Preddvor (5), Radeče (6) , Radovljica (7) in Selca (8); ‘Petrovih’ je tudi 14 p. c.: Gora nad Poljčami (Begunje na Gor.), Studenec (Bloke), Prigorica (Dolenja vas), Kamniške planine (Kamnik), Dvor (27) (Polhov Gradec), Ježni Vrh (Primskovo na Dol.), Ladja (Sora), Lož (Stari Trg pri Ložu), Pšata (Sv. Jakob ob Savi), Golče (Zasavska Sveta Gora), Dob (Šentvid pri Stični), Bodovlje (Škofja Loka), Vintarjevec (Šmartno pri Litiji) in Vrh (Želimlje); ter kapela nad Šempetrsko graščino (KR – Šmartin). – V KP škofiji je sv. Peter zavetnik šestih ž. c.: Ilirska Bistrica (9), Klanec, Pivka (10), Povir (11), Šempeter (spodaj) in Temnica (12); in enajstih p. c.: Odolina (Brezovica), Gabrovica (oskrb. Komen), Grgar (pokop.), Goriče (Hrenovice), Volče (Košana), Sv. Peter (Krkavče), Vitovlje (28) (Osek), Piran (26) (Sv. Peter), Sv. Peter (Ročinj), Zatolmin (Tolmin) in Dobravlje (Vipavski Križ). – V NM škofiji sta dve ž. c. sv. Petra: Črnomelj (13) in Št. Peter – Otočec (14) ; na ozemlju škofije je tudi devet p. c. : Kamni Vrh (Ambrus), Stankovo (Čatež ob Savi), Korte (Dobrnič), Zapudje (Dragatuš), Drašiči (23) (Metlika), Žunovec (Mirna), Koritnica (Raka), Gor. Mokronog (Trebelno) in Jezero (Trebnje); ter kapela na Mlaki (Stara Cerkev). – V MB nadškofiji so tri ‘Petrove’ cerkve: Sv. Peter na Kronski Gori (15) , Sv. Peter pri Mariboru (16) in Žiče (17); v Ribičju (24) (Muta) pa je edina p. c. – V CE škofiji je apostolu Petru posvečenih pet ž. c.: Bočna (18 – posvečena prav Sedežu ap. Petra), Buče (19) , Sv. Peter na Kristan Vrhu, Sv. Peter pod Svetimi gorami (20) in Šempeter v Savinjski dolini (21); p. c. pa sta v Brestanici (pokop.) in v Oleščah (Sv. Rupert nad Laškim). – Edina ž. c. sv. Petra v MS škofiji je v Gornji Radgoni (22), imajo pa še kapelo v Šalamencih (Pečarovci). (mč)

Apostol Peter, Šempeter pri Gorici

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 2, str. 115.

Kot otrok sem izredno pogrešala očeta

Napisal Marko na 14. februarja 2019. Objavljeno v Pismo meseca.

Na neki način so povod za to pismo besede vašega sogovornika v septembrskem Ognjišču 2020 dr. Andreja Perka. Žal sem ena tistih žensk, ki so živele z mamo samohranilko, kar pa ni nujno slabo.
V otroštvu nisem imela trdne družine. Oče je bil do mame nasilen že v času njene nosečnosti, kar mi je brez obžalovanja za dejanje, ki ga je storil večkrat, tudi priznal, ko sem ga vprašala. Žalostna sem, ker sva si z očetom popolna tujca. Želim si, da bi me imel rad tako, kot sem. Mama mi je dala vse: trdno vzgojo, vero v Jezusa in Marijo, predvsem pa ljubezen. Kot otrok sem pogosto pogrešala očeta, a sem se znašla po svoje. Sestavljala sem različne like očetov drugih otrok in sprejemala njihov čas, ki so mi ga podarili in mi dali z vidika moškega nov pogled na situacijo ali problem v takratnem času. Posebej sem za to vlogo hote ali nehote vzela strica, moža mamine sestre. On je bil edini ‘oče’ v mojem življenju. Bil je to, kar si mnoge žene želijo: zanesljiv, dober, a tudi strog in vztrajen, ko si je neko nalogo zadal. Do mojega pravega očeta sem skušala priti takoj, ko sem dopolnila 18 let. Takrat sem bila svobodna in sem lahko svobodno odločala o tej odločitvi, ne glede na to, kaj je menila moja mama o tej zadevi.
In skozi desetletje in več sem spoznavala, da sem otrok, ki je bil sicer zaželen tudi s strani očeta, a čustva tega očeta so se ohladila in zamrznila v tistem trenutku, ko je mama odšla od njega in vzela še mene brez občutka za očetova čustva.
Nihče se ni brigal za moja čustva, nihče jih ni povezal z močenjem postelje ali epilepsijo, ki je sama od sebe prešla, ko sem spoznala pravega fanta. Zakaj je tako, zakaj tako hudo boli, ko očetu ne pomeniš nič, še manj kot sosed ali znanec?
Rekel mi je, naj si domišljam, da ne vem, kdo je in ali je živ, ker pač jaz njemu pomenim manj kot nič. Veste, te besede močno bolijo. Čeprav vem, da smo v bistvu žrtve. Zavedam se tega: če oče ni bil deležen ljubezni svojih staršev, potem jo bo težko dal svojim otrokom ali ženi, pa čeprav mu bo ta dala vse spoštovanje, ljubezen in podporo, da bi se počutil moški.
Ali je moški bolj moški, če tepe ženo, ali mu ni bila dana moč zato, da ženo zaščiti?
Če bi bili zakoni napisani zgolj za take primere, ne pa da so posplošeni in zajemajo vse od A do Ž?
Strinjam se, da bi morali pravi ljudje presoditi, koliko je resnice v materini ali očetovi pripovedi in stališčih, potem pa navzkriž slišati, kaj je srž problema, ne pa, da se preprosto materino resnico vzame za sveto in najbolj pravilno.
Branka

Vaše pismo sem razdelil na dva dela, ker bi bilo sicer predolgo za eno številko in upam, da bom nadaljevanje lahko objavil v prihodnji številki Ognjišča. Če povem po pravici, sem se bal odmevov na pogovor z Andrejem Perkom. Zakaj? Ker je eden redkih v Sloveniji, ki tako jasno pove, kako je oče potreben pri vzgoji otrok in pri njihovi rasti. Ni prvi, ki poudarja pomen očeta, je pa eden redkih, ki poudarja to, naj moški (p)ostanejo moški, ker prav s tem lahko zelo koristijo svoji družini, in da s tem žene ne ponižujejo, kajti žena, ki ostane žena, se z možem dopolnjuje v življenju in pri vzgoji. Najbrž to poudarja tudi zdrava ‘kmečka’ pamet, ampak danes je zdrave pameti prav glede družinskega življenja vse manj. Kar se tiče pogleda na družino, on plava proti splošnemu toku družbe. Zato sem se bal ostrih in nasprotujočih odmevov na besede psihologa Perka. Pa pride vaše pismo, ki z izpovedjo življenja dokazuje resničnost njegovih trditev in dokazuje, kako mnogi ljudje mislijo podobno kot on, pa si javno tega ne upajo povedati.
Opisujete svojo življenjsko zgodbo, ki je potekala brez očeta. Oče je za vas, kakor ste napisali, tujec, ker vse do 18. leta niste imeli ali morda celo niste smeli imeti stikov z njim. Kljub temu imate lepe besede za mamo in ji priznavate, da vas je lepo vzgajala, da vam je posredovala vrednote itd. Odkrito poveste, da oče ni bil idealen, da je mamo pretepal in da je pravzaprav mama, ko ni živela z njim, imela lažje življenje. Skratka, skušate biti pravični in nikakor ne kriviti samo enega od staršev.
Kljub temu, da oče ni bil idealen, da je imel napake itd, ste hrepeneli po očetu. To dokazuje vaše ‘iskanje’ očeta, ko ste si ga predstavljali, ko ste tetinega moža v svojih mislih ‘naredili’ za svojega očeta in mu pripisali celo idealne lastnosti in nekako nanj ‘projicirali’ svojo idealno podobo očeta. To dokazuje, kako vsak otrok za zdravo osebno rast potrebuje mater in očeta, potrebuje žensko in moško razsežnost vzgoje. Vi ste tako hrepeneli po očetovem sprejemanju in po očetovski bližini, da ste takoj, ko ste dopolnili 18 let, kot pišete, poiskali očeta. In kako vas je bolelo, ko vam je dejal, da mu ne pomenite nič, ker sta se odtujila itd.
V Sloveniji smo bili v zadnjem času priče več napadom na ‘tradicionalno’ podobo družine, kakor jo njeni nasprotniki skoraj slabšalno imenujejo. Hoteli so uzakoniti umetno oploditev samskih žensk (otrok bi rastel brez očeta) ter hoteli so zakon, ki bi dovoljeval, da bi otroke posvojili homoseksualni pari, kjer bi otrok ali otroci imeli “dve mami ali dva očeta”. A prav vaš primer kaže, kako si vi niste želeli ob svoji mami še ene mame, ampak očeta.
Spominjam se, da sem v tistem času napisal komentar, v katerem sem trdil, da bi si otrok brez očeta želel očeta, razmišljal o njem in sanjal, kakšen bi bil njegov oče, ki ga npr. ob primeru umetne oploditve ne bi poznal niti ne bi vedel, kdo je, saj so očetje v tem primeru anonimni. Torej bi bil ta otrok na veliko slabšem od vas. Vi ste namreč vedeli, kdo je vaš oče, kje je in ste ga ob prvi priliki obiskali. Na moj komentar se je nekdo odzval in napisal, kako neutemeljene so moje besede in misli. Danes bi mu poslal v branje vaše pismo, ki dokazuje, kako je želja po očetu in materi globoko vtisnjena v človeško dušo. Hrepeneli ste po očetu, čeprav ni bil idealen! Skoraj lahko zapišemo, da je bolje imeti slabega očeta, kakor biti brez njega. Idealnih očetov namreč ni.
Seveda pa s tem nočem zagovarjati slabih očetov, ki morda pijejo ali pretepajo ženo ali otroke ali ne skrbijo za družino. Nikakor ne! Oče naj bo, kakor je napisal psiholog Perko, tak, da bodo nanj lahko ponosni žena in otroci. Moški, ki bo skrbel za družino in jo tudi zaščitil, če bo treba.
Vi ste za očetovo ravnanje napisali razumevajoče besede, ko ste njegovo ravnanje opravičevali z njegovim otroštvom. A o tem v prihodnjem pismu, kjer nadaljujete z opisom svoje zanimive in bridke življenjske zgodbe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 6-7.

Obhajilo med pogrebno mašo

Napisal Marko na 5. februarja 2019. Objavljeno v Pisma.

Pred nedavnim sem se udeležila pogreba z mašo, pri kateri pa ni bilo obhajila. Duhovnik je obhajal najprej sebe, nato ministranta, potem pa vse skupaj pospravil. Kolikor vem, se ni nihče prej domenil, da obhajilo drugim ni potrebno, morda bi se ga kdo od nas tudi udeležil. Zanima me vzrok za to odločitev in če je to stalna praksa tudi v drugih župnijah?
Najlepša hvala za odgovor
Tadeja

Vprašujete se o vzroku, zakaj duhovnik ni obhajal vernikov laikov pri pogrebni maši? Odgovoril bi vam lahko le duhovnik, ki vernikov ni obhajal, sam bom skušal poiskati zgolj domnevne razloge za to dejanje. Zanimivo, da je Jezus v štirih dneh dvakrat ‘razlomil kruh’, prvič pri zadnji večerji (Lk 22,19) in drugič, ko se je na veliko noč kot Vstali pridružil učencema na poti v Emavs, ki sta ga prepoznala prav po “lomljenju kruha” (Lk 24,30), kar je eden izmed izrazov evharistije (maše), ki vključuje tudi obhajilo.
Današnji nauk Cerkve glede obhajila med mašo je zelo jasen. Vsaka maša, tudi pogrebna, ima dva dela, bogoslužje božje besede in evharistično bogoslužje. V zgodnji Cerkvi so katehumeni, pripravniki na krst, ostali samo pri besednem bogoslužju in se nato umaknili iz bogoslužnega prostora, saj je evharistično bogoslužje bilo namenjeno samo tistim, ki so bili po daljši pripravi že uvedeni v zakramentalno skrivnost s sprejemom zakramentov uvajanja (krst, birma, evharistija). Priprava na prejem zakramentov uvajanja odraslih v krščanstvo (katehumenat) je bila ena izmed najpomembnejših dejavnosti zgodnje Cerkve, kar bo najbrž tudi v prihodnosti. Bila je sestavljena iz prvega oznanila (kerigme) in sistematičnega poučevanja (katehez). O tem uvajanju v skrivnost svetih skrivnosti, predvsem evharistije, imamo iz 3., 4. in 5. stoletja krščanstva številne odlične mistagoške kateheze.
Vsi odrasli krščenci, ki so se v zgodnji Cerkvi udeleževali tedenske evharistije, izjemoma javni veliki grešniki (umor, prešuštvo, odpad od vere), so pri maši tudi prejemali obhajilo. Ohranjeno je poročilo o mučencih iz Abitinije v Severni Afriki iz leta 304, ki so jih vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije), ki je bila v rimskem cesarstvu prepovedana. Gospodarju so zasliševalci očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje “svetih skrivnosti”. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti!« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši. Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali nedeljsko mašo, ki je vključevala seveda tudi sv. obhajilo. Tako nam prav mučenci sporočajo, da brez obhajila ne bi kot kristjani mogli preživeti.
Skozi zgodovino se je prejemanje obhajila zelo spreminjalo, predvsem po milanskem ediktu leta 313. Postopno je Evropa postala zakramentalizirana, kar pomeni, da so prebivalci bili večinoma krščeni, žal pogosto vse do danes premalo ‘evangelizirani’, premalo poučeni o evangeliju in krščanskih skrivnosti, kar je pozneje prispevalo k vse redkejšemu prejemanju obhajila celo po samostanih. Velika svetnica sv. Klara Asiška je v svojem Vodilu za sestre klarise, ki ga je potrdil papež Inocenc IV. leta 1253, zapisala: »Sestre naj prejmejo obhajilo sedemkrat na leto, to je na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov.« Ta zapis za redovnice klarise je odsev takratnega časa. Zaradi pomanjkljivega pojmovanja sv. maše (evharistije) in posledično opuščanja obhajila je Cerkev določila, kar po Zakoniku cerkvenega prava še danes velja, da je vsak vernik dolžan “vsaj enkrat na leto”, v velikonočnem času, prejeti obhajilo (ZCP kan. 920). V času janzenizma so po številu spovedancev večkrat celo določali število obhajancev, saj so ponekod po spovedi pristopali samo enkrat k obhajilu.
Že pred dvesto leti (nekateri že prej) so svetniki in teologi začeli ponovno poudarjati obhajilo kot del evharistije (maše). Pred dobrimi sto leti pa je papež sv. Pij X. uradno, v duhu zgodnje Cerkve, priporočal pogostno sv. obhajilo. Po papežu Piju X. je k rednemu obhajilu pri sveti maši veliko prispevalo predvsem liturgično gibanje. Prav liturgično gibanje in odkrivanje spisov cerkvenih očetov je močno poseglo na dogajanje na 2. vatikanskem koncilu, ki je izdal kot prvi koncilski dokument prav liturgično konstitucijo o sv. bogoslužju in v njej na najvišji ravni poudaril, da obhajilo spada k evharistiji.
Duhovnik, ki pri pogrebni maši ni obhajal vernikov laikov to dobro ve, najbrž pa je lahko občutil stisko zaradi pomanjkljivega sodelovanja pogrebcev med sv. mašo, kjer so bili navzoči lahko zelo oddaljeni kristjani, morda pa celo nekrščeni pokojnikovi znanci in prijatelji. Najbrž se je zavedal, da pripada “sveto svetim”, kot reče duhovnik pred obhajilom v vzhodnem mašnem bogoslužju, kar pomeni, da je obhajilo (sveto) za tiste, ki živijo s Cerkvijo in jih apostol Pavel imenuje “sveti”. Najbrž pa ni našel pravega izraza, da bi to jasno, na kratko, razumljivo, spoštljivo in ne žaljivo povedal. Zaradi tega problema, predvsem pri pogrebnih mašah v mestih, so duhovniki, predvsem če niso poznali ne umrlega in ne poznajo njegovih sorodnikov ter drugih pogrebcev, pogosto v stiski, kako naj na najprimernejši način izrečejo sporočilo “sveto svetim”, oz. “obhajilo tistim, ki so nanj pripravljeni”, krščenim, uvedenim v skrivnosti vere, tistim, ki se trudijo živeti po evangeliju. V podobnem primeru nekateri duhovniki rečejo: »K obhajilu vabim tiste, ki tudi sicer obiskujete nedeljsko mašo in prejemate obhajilo, drugi pa lahko med obhajanjem v tihoti pomislite na pokojnega, se mu za njegovo dobroto zahvaljujete, zanj molite in ga izročate božjemu usmiljenju in odpuščajoči božji ljubezni. Lahko mu tudi zaželite, da bi stopil v dan, ki ne pozna noči in da bi mu svetila luč, ki nikoli ne ugasne ter mu zaželite večni ‘pokoj’, kar pomeni večni ‘mir’.«
Spoštovana gospa Tadeja, vaše vprašanje je potrdilo, da današnja Cerkev potrebuje novo evangelizacijo, ki bo pomagala k poglobljenemu krščanstvu in tudi poglobljen odnos do prejemanja zakramentov, tudi evharistije.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 63-64.

Zakaj molčite o cerkvenih gozdovih?

Napisal Marko na 5. februarja 2019. Objavljeno v Pisma.

V medijih sem prebral, da Cerkev v Sloveniji ni upravičena do gozdov, ki jih je dobila po zakonu o denacionalizaciji, saj je te gozdove že enkrat prodala in torej niso bili njeni. Zakaj potem vračati nekomu nekaj, kar ni bilo njegovo. Še v nobenem katoliškem mediju nisem zasledil odgovora na to. Najbrž zato, ker je to res in je bolje, da molčite o tem, ker če bi kaj napisali, bi morali napisati, da je Cerkev po krivici dobila gozdove. Sploh se mi ne zdi pravično, da kakršnakoli organizacija, kaj šele Cerkev, vzame, kar ni njeno. Tako ne živi tega, kar uči, to je pravičnosti. Kako bo učila potem druge pravičnosti, če še sama ni pravična? Morda napisano zveni ostro, a sem napisal tako, kakor mislim, da je prav.
Ranko

Imate prav, da ne pišemo o gozdovih, ki mimogrede imajo točnega lastnika – ljubljansko nadškofijo. Vaše pismo sem ‘založil’ in skoraj pozabil nanj do nedavnega, ko je Tiskovni urad Slovenske škofovske konference (10. novembra 2018) pojasnil zadevo s prodajo in vračilom gozdov. Takole so zapisali: »Potrebno je tudi opozoriti na napačno trditev …, da je Cerkev gozdove na Pokljuki prodala leta 1858 in naj zato ne bi bila upravičena do vrnitve v okviru denacionalizacije. Dejstvo je, da jih je takrat Škofija Brixen prodala industrialcu Ruardu, ki jih je že leto kasneje prodal Kranjski industrijski družbi. Ker je industrijska družba zašla v poslovne težave, ji je leta 1895 finančno pomagal Kranjski verski sklad tako, da je od nje odkupil pokljuške gozdove in ji zagotovil potrebna finančna sredstva. Verski sklad je bil namenski sklad za financiranje duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve. Njegovo premoženje je bilo sestavljeno iz premoženja samostanov, ki sta ga v 18. stoletju podržavila cesarica Marija Terezija in cesar Jožef II. Prav to premoženje verskega sklada (skupaj s pokljuškimi gozdovi) je leta 1918 po razpadu Avstro-Ogrske monarhije preko sukcesije prešlo na Kraljevino Jugoslavijo. Kraljevina je z državno uredbo z zakonsko močjo premoženje verskega sklada prenesla na Škofijo Ljubljana, ker v nasprotju z razpadlo državo ni omogočala celovitega javnega financiranja duhovnikov, sakralnih stavb in konfesionalne dejavnosti Katoliške Cerkve, premoženja Kranjskega verskega sklada pa je bilo namensko oblikovano prav za te potrebe. Prenos je bil opravljen na podlagi pooblastila iz Finančnega zakona. Pravnost te transakcije oz. skladnost z ustavnim redom Republike Slovenije je potrdilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I-107/96, U-I-25/97 in U-I-121/97. Tako je Nadškofija Ljubljana postala zgodovinsko in pravno utemeljena denacionalizacijska upravičenka do gozdov na Pokljuki.«
Morda prav ta primer kaže, kako velikokrat Cerkev, oziroma kakšno cerkveno organizacijo v javnosti obdolžijo neke nepravilnosti, čeprav to ni resnica in potem tudi pri vernih ljudeh povzročijo reakcije, podobne vašim, ki bi bile poponoma upravičene, če bi trditve nekaterih medijev bile resnične. Zato je prav, da ne verjamemo vsega, kar o Cerkvi poročajo nekateri mediji, ampak stvari preverimo.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 65.

Zmaga majhen otrok

Napisal Marko na 5. februarja 2019. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Znan sodnik je na podlagi dolgoletnih izkušenj v presojanju družinskih odnosov spoznal, da v mnogih primerih otrok omehča očeta.
Nekoč je imel pred seboj voznika tovornjaka, ki ženi ni hotel plačevati preživnine za otroka. Ni ga ganila pretresljiva ženina pripoved in ni se zmenil za sodnikovo ostro grajo. Nenadoma se je sodnik v slogu modrega kralja Salomona obrnil k možu in mu ukazal: »Vzemite tega otroka, ker je pretežak za mater.«
Oče se je obrnil, da bi vzel malčka. Ta je veselo brcal in se smejal in da bi vzbudil očetovo pozornost, je razširil roke in ga objel okrog vratu. To je očeta premagalo. Izginila je vsaka sled trdote. Ganjen je dejal sodniku: »Gospod sodnik, dovolite, da se vrnem k otrokom. Obljubim, da bom odslej dober oče.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 38.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nina Strnad

Napisal Marko na 31. januarja 2019. Objavljeno v MP Glasba.

glasba 01 2019a Prijazna, pristna in preprosta glasbenica, Nina Strnad, spada med najboljše slovenske vokalistke. Ljubezen do jazz glasbe jo je peljala tudi čez mejo ter ji prinesla mnoge glasbene nagrade. Eden izmed zadnjih Nininih projektov je bilo snemanje albuma Trenutki z Jožetom Privškom, ki ga je pred kratkim izdala z Big bandom RTV Slovenije. Več o pevki, njeni strasti do jazza in glasbe nasploh ter o tem, kaj ji pomenijo prazniki, lahko preberete v spodnjem intervjuju.

– Nina, spadate med najboljše slovenske vokalistke. O tem pričajo tudi razna priznanja z glasbenih festivalov oz. tekmovanj. Zanima pa me, kdaj ste se zaljubili v jazz glasbo in se odločili, da boste svojo kariero gradili na tej glasbeni zvrsti.
Moja ljubezen do jazza sega nazaj v čas pubertete, ko sem spoznala svojo dolgoletno mentorico Nado Žgur. Ona mi je jazz pobliže predstavila in me vpeljala v čudoviti svet tega žanra.

– Kaj je prva asociacija, ko pomislite na besedo jazz?
Jazz glasba zame predstavlja predvsem močan osebni izraz. Ne glede na to ali gre za instrumentalni ali vokalni jazz, se glasbeniki ob izvajanju zatekamo k svojim idejam, občutenjem in nenazadnje tudi potrebi po izražanju. Jazz je ena tistih glasbenih zvrsti, ki od izvajalca in prav tako od poslušalca zahteva pozornost in zbranost. Morda mi je ravno zato zanimiva, saj vsakič znova predstavlja izziv.

– Se vam zdi, da je jazz v Sloveniji dobro sprejet?
Težko bi tako na splošno rekla ja ali ne. Menim, da je položaj malo bolj zapleten. Vsekakor smo Slovenci dovzetni za jazz glasbo, je pa res, da nam je velikokrat predstavljena kot nekaj mnogo bolj zapletenega in nedosegljivega, kot dejansko je. Konec koncev večina pozna pesem Fly me to the moon, ki v bistvu spada pod jazz zvrst, vendar jo redkokdo dojema tako.

– Svojo glasbeno podkovanost ste poleg Slovenije pridobili tudi v tujini. Glasbeno pedagogiko ste študirali v Celovcu, svoje znanje ste izpopolnjevali tudi v New Yorku. Kaj ste kot glasbenica dobili v tujini, česar v Sloveniji ne bi mogli prejeti?
V Sloveniji na akademski ravni jazz glasbe žal ni mogoče študirati. To se mi sicer ne zdi nujno slabo, saj zato vsi, ki se vrnemo domov, s seboj prinesemo neko svežo energijo in s tem obogatimo naš glasbeni prostor. Je pa to vsekakor eden od razlogov, da sem šolanje tam nadaljevala. Poleg tega bi seveda izpostavila še pomembne življenjske izkušnje, ki jih tu zagotovo ne bi dobila.

– Čeprav ste dobili veliko glasbenih priznanj v tujini, ste se odločili, da boste svojo kariero gradili v domovini. Se spogledujete tudi z željo, da bi se v prihodnosti preselili v tujino in tam ustvarjali?
Priznam, da mi je bilo težko zapustiti dom in z velikim veseljem sem se vrnila. Glede na vse, kar sem v preteklosti doživela in videla, lahko trdim, da je kvaliteta življenja v Sloveniji na visoki ravni. Zame je to nenadomestljivo. Veliko razmisleka sem v tujini posvetila tudi svojim željam, ambicijam in ugotovila, da si želim ustvarjati doma. Verjamem namreč, da imam odgovornost do ljudi, ki so me podpirali in vzgajali ter jim na nek način vrniti energijo, ki so jo vame vložili. glasba 01 2019b

– Ko človek opazuje vaše petje, takoj opazi kako lahkotno zapojete pesmi ter kakšna izvrstna interpretatorka ste. Bi nam zaupali, kaj kot pevka sami na sebi najbolj občudujete in kaj vam predstavlja največ težav, izzivov?
To vprašanje je verjetno eno težjih, ki jih lahko glasbeniku postavite. Lahko bi napisala elaborat na temo težav ali izzivov. Veliko jih je in neprestano se menjujejo. Enkrat je to zdravje, drugič fizična pripravljenost, spet tretjič poznavanje materiala, potem je tu še dejanska izvedba in doseganje zastavljenega. Izzivov in težav nikoli ne zmanjka. Je pa res, da se z leti in izkušnjami z njimi laže spopadaš. Najbolj ponosna sem verjetno ravno na to, da me težave ne ustavijo in se vsakič znova z njimi spopadem. Zaenkrat uspešno.

– Ustavimo se še malo pri vaši interpretaciji besedil. Kaj je vaš recept za dobro interpretacijo? Se lahko vživite v vsako glasbeno zgodbo?
Dobra interpretacija zahteva predvsem dobro poznavanje besedila in zgodbe oz. njenega bistva. Seveda si vsak pesem interpretira po svoje in ozadje oblikuje na podlagi svojih čutenj, vendar mora biti bistvo vedno zajeto in primerno predstavljeno. Vsekakor obstajajo pesmi, ki mi nekako ne ležijo, in s tem ni nič narobe. S pesmimi je kot z ljudmi; z nekaterimi se ujameš in jih takoj razumeš, z drugimi pa pač ne.

– Ni skrivnost, da najraje pojete v živo. Pravite tudi, da je jazz najbolje poslušati v živo. Kakšno vlogo igra za jazz pevca občinstvo?
Res je, posnetki, kakršnih koli oblik v sklopu nastopov pri meni ne pridejo v poštev. Sem strog zagovornik glasbe v živo in pri tem ne popuščam. Občinstvo ima izredno veliko vlogo, ne samo v jazz glasbi, tudi pri drugih zvrsteh. Poslušalci lahko s svojimi odzivi in obnašanjem naredijo koncert odličen ali pa zelo naporen. To se odraža na vseh ravneh glasbe. Največji užitek je, kadar stopiš na oder in čutiš, da te občinstvo z veseljem posluša ter v celoti sprejema. Tisti koncerti so ponavadi odlični za vse prisotne.

– Imate pri ustvarjanju glasbe pred očmi ciljno publiko?
Niti ne. Nabora glasbe se lotevam bolj skozi željo, kaj ljudem ponuditi oz. kaj čutim, da lahko ponudim. Vzemiva za primer album Trenutki z Jožetom Privškom, ki smo ga ravnokar izdali z Big bandom RTV Slovenija. Že par let se mi poraja misel, da je potrebno našo zakladnico melodij raziskati in jo glasbeno podpreti z današnjimi glasbeniki. Ta želja se kaže tudi pri plošči, ki sva jo posnela s Petrom Miheličem, V luči življenja. Kot naročeno sem bila s strani RTV Slovenija povabljena k sodelovanju pri ustvarjanju projektov, posvečenih Jožetu Privšku. Ta album bi lahko bil poln glasbe, ki jo že poznamo, npr. Silvestrski poljub, Nad mestom se dani …, vendar sva se z Lenartom Krečičem složno odločila, da je potrebno ponuditi neko drugo, neraziskano plat in tako poiskala pesmi Na krilih hrepenenja, Cesta bela, V najini sobi je vedno poletje. Za naju so to nove, pozabljene pesmi, ki si zaslužijo mesto v naši glasbi in nedvomno bodo na katerega od poslušalcev naredile vtis, za katerega bi bil sicer prikrajšan. glasba 01 2019c

– Kakšno glasbo pa poleg jazza sami najraje poslušate? Katera glasba vas najbolj napolni z energijo, katera vas po drugi strani najbolj umiri?
Poslušam zelo različno glasbo in je v svojih mislih v resnici ne delim na žanre, ampak bolj na občutke, ki mi jih pusti. Težko odgovorim, katera glasba mi da en ali drug občutek, ker je to močno odvisno od mojega trenutnega počutja.
Nahajamo se v adventnem času. Za mnoge je december eden izmed najlepših mesecev v letu. Je tako tudi pri vas, glede na to, da je za glasbenike december precej naporen mesec?
December je zame v zadnjih letih precej zapleten mesec. Po eni strani se vsi želijo družiti, po drugi strani pa je z vidika dela to najbolj natrpan mesec v letu. Za češnjo na torti imam decembra tudi rojstni dan, tako da je zmeda kar velika. Se pa vsako leto kot otrok razveselim snega in če ta zapade decembra je to še toliko lepše.

– Kako pa sami najraje preživljate praznike? Vam več pomeni božič ali silvestrovanje, novo leto?
Prazniki so zame bolj delovne narave, tako da kar hitro zbežijo mimo. Seveda pa mi veliko pomeni, če se ob različnih priložnostih zbere vsa družina.
Kaj bi povedali bralcem revije Ognjišče ob vstopu v novo leto?
Vsem želim v novem letu veliko dobre in pomenljive glasbe, ki jim nudi stik s svojim bistvom.

FLISAR, Urška, (Glasba). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 84-85.

Februarjenje

Napisal Marko na 31. januarja 2019. Objavljeno v Za začetek.

Vsem nam primanjkuje časa.
Največ ga seveda pokurimo v službi … in posledično nimamo časa ne za družino ne za prijatelje ne zase. Če smo prezgodaj začeli preveč delati, si družine niti ne ustvarimo, saj če nimaš časa ne zase ne za prijatelje, potem res nimaš časa za zaljubljanje, kaj šele za ljubezen! Kljub temu mnogi vstopijo v zveze … No, bolj pravilno bi bilo reči, da vstopajo v zveze, saj so zaradi pomanjkanja časa – in ljubezni – te ‘zveze’ bolj kratke sape … jih je pa zato več! Nekateri se, kljub pomanjkanju časa, oziroma kljub temu, da si niso vzeli časa za ljubezen, celo poročijo. A Bog, ki je Gospodar časa (in, mimogrede bodi povedano, tudi ‘zvez’), je duhovit: če si nisi vzel časa za ustvarjanje zveze, potem si ga boš moral vzeti veliko več za razvezo! In če prej ni bilo časa za nič drugega kot za službo (in kako pivo s prijatelji), si moraš zdaj – na račun službe, seveda – vzeti čas za … hja, če drugega ne: za novo stanovanje, ki ga je bilo treba poiskati in urediti … za otroke, ki pridejo vsak drugi konec tedna … in jim mora biti s tabo zabavno, ker drugače te ne bodo več hoteli obiskati … In ker več časa zdaj nameniš ljudem okrog sebe, postaneš drugačen … in v to novo življenje vstopaš za pikico bolj zrelo … in kar na lepem iz tvojih ust letijo butaste izjave: da se z ‘bivšo’ zdaj razumeta veliko bolje kot prej, ko sta bila še poročena! Ne, ljubček, le čas, ki si ga prej namenil službi ali pa si ga preprosto zmetal stran, zdaj vlagaš v odnose in ga namenjaš ljudem! In če bi to storil prej, bi bil še vedno poročen. Morda celo srečno!
Zakaj vsa ta pikrost, ki mi jo bo kdo morda celo zameril, češ: kaj pa ti veš?! In je res: nimam pojma. A piker sem, ker sredi februarja, na god Svetega Valentina (ki je čisto spodoben svetnik, prav nič kriv, da so ga razglasili za ‘zavetnika zaljubljencev’), vsi tisti, ki nimajo časa za ljubezen in za ljudi, za katere trdijo, da jih ljubijo, v enem dnevu skušajo nadomestiti vse, za kar si v celem letu ne vzamejo časa.
Na začetku februarja stoji svečnica: praznik – oziroma: svetek … odvisno pač, kako gledate na življenje – ki so si ga prisvojili ‘Boguposvečeni’. Redovniki in redovnice. Da na dan, ko se spominjamo Gospodovega darovanja v templju (ki je bilo izpolnitev postave), opozorijo nase … da nas opomnijo, da so … da živijo … in da se darujejo!
Teden dni kasneje pa praznujemo – oziroma: slavimo… odvisno pač kako gledate na življenje – Kulturni dan! Ki pa so si ga prisvojili tisti, ki se imajo za posvečene! Umetniki! Da na dan, ko se spominjamo žalostne smrti prešernega pesnika, opozorijo nase … da nas opomnijo, da so … da živijo … in da se žrtvujejo!
In vem, da s tem zapisom tvegam, da mi bo kdo očital, da pljuvam v lastno skledo, ko sem pa tudi sam umetnik. A tudi ‘pljuvanje’ je lahko umetnost … saj sem gledal stanovskega kolega na odru, ki ne le da je pljuval, temveč je celo … joj, ne bi o tem, ker ni spodobno, čeprav je bilo ‘jako posvečeno’! In ni zavist, je zgolj začudenje … da ne bi kdo narobe razumel. Ker jaz ne razumem tega, kar je danes ‘main stream’ … kar ‘gre s tokom’, če dobesedno prevedem … in grem sam proti toku do te mere, da vsaj po statusu nisem več umetnik ampak podjetnik. In sem proti toku tudi v tem, da sem še vedno poročen. Prvič in edinkrat.
A Bog, ki je Gospodar časa, ‘zvez’ – vezanih in brezveznih, ki ljubi tiste, ki so se mu posvetili in tudi tiste, ki mu ne posvečajo pozornosti, je duhovit: vsake toliko (vsake štiri leta, če smo natančni) nam v februarju podari dodaten dan … še malo več časa za naše februarjenje!
Bog nam daje čas! Komu ali čemu ga bomo posvetili in ali bo posvečen, pa je odvisno od nas. Februarjenje je podarjanje časa. Naj vam uspeva vse leto, ne le v tem mesecu!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica februar 2019

Napisal Marko na 30. januarja 2019. Objavljeno v Beležnica.

Februarja praznujemo slovenski kulturni praznik, ko se spominjamo največjega slovenskega pesnika, lani pa smo praznovali 100-letnico smrti največjega pisatelja. Ob sklepu Cankarjevega leta smo se zato pogovarjali z literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj. Veliko svojega raziskovanja je posvetila duhovnosti tega velikega pisatelja, njene besede so za nas zato še bolj zanimive, saj se je bila ta pisateljeva stran desetletja zapostavljena. Gostja meseca je del svojega raziskovanja posvetila Svetemu pismu, zato smo se pogovarjali tudi o tem, kako je Knjiga knjig vplivala na slovensko in evropsko kulturo.

O tem kako je krščanstvo močno zaznamovalo slovensko kulturo, govori tudi priloga, v kateri vam ob 100-letnici prve slovenske znamke predstavljamo verske motive na naših znamkah. Tudi glavna tema v mladinskem delu je kulturno obarvana, saj govori o ilustriranju..

11. februarja obhajamo dan bolnikov. Zato vam predstavljamo pomoč bolnikom na domu. Ta je lahko marsikomu alternativa odhodu v dom ostarelih. Pri Ognjišču skušamo biti pozorni na bolnike in invalide, zato vam v vsaki številki predstavljamo koga od preizkušanih bratov. Prav tako vsako tretjo soboto v juniju organiziramo romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Radi bi vas opozorili na knjižico z izborom iz papeževih poslanic bolnikom z naslovom Marija Zdravje bolnikov – znamenje Božje ljubezni. Papež namreč vsako leto ob tem dnevu napiše posebno poslanico bolnikom in trpečim. Tudi duhovnik Milan Knep, ki ga tokrat predstavljamo, ima za seboj izkušnjo težke bolezni.

V januarju je izšla nova knjiga p. Janeza Šamperla Čisto vsakdanji angeli. Pater Janez je pri Ognjišču že leta 2015 izdal knjigo Angeli na poti življenja. Na neki način je sedanja knjiga ‘nadaljevanje’ prve, je pa tudi drugačna. K nam prihaja s sporočilom, da so nam angeli dan za dnem blizu, da so nam v tolažbo, v pogum in pomoč pri vsakdanjem prizadevanju za dobro in da bi doumeli in sprejeli sporočilo in vabilo angela zastrtih oči: »Zato tam, kjer si, pomagaj angelu še ti odstirati človeštva oči, da bomo videli človeka – brata svojega – in Boga Stvarnika prek svetlih zvezd, neba, našega srca.« Tudi to izdajo bogatijo izbrane fotografije Ubalda Trnkoczyja, ki je v knjigo uvrstil angele božjepotne cerkve na Ptujski gori.

V začetku meseca februarja pričakujemo knjigo Ročno Sveto pismo s podnaslovom Vrstica za spomin. Gre za bogato ilustrirano knjigo, namenjeno najmlajšim. Zato ima knjiga tudi ročaj, da je podobna torbici. Na vsaki strani je s precej besedila predstavljena svetopisemska zgodba, ob njej sta ilustracija in določena svetopisemska vrstica, ki bo pomagala otrokom, da si bodo laže zapomnili sporočilo zgodbe.

Z 31. januarjem 2019 zapira svoja vrata poslovalnica Ognjišča na Poljanski cesti 4 v Ljubljani. Naš direktor je ta korak takole razložil: »Zahvaljujemo se vam za vašo zvestobo v teh letih, a z našo malo knjigarno nismo mogli biti konkurenčni. Založniki še posebej občutimo, kako se spreminja naš odnos do knjig. Ljudje vse manj beremo, posledično tudi prodaja knjig pada. Zlasti v Ljubljani je ponudba sorodnih katoliških knjigarn precejšnja in dostop do knjig dober. Naše knjige boste lahko tudi v prihodnje kupovali v prestolnici. V knjigarni Celjske Mohorjeve na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani pa lahko uveljavljate tudi ugodnosti naše kartice zvestobe, ki veljajo za knjige Ognjišča in nekatere druge naše izdaje.«

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 4.

Zgodbe

Napisal Marko na 29. januarja 2019. Objavljeno v MP kolumna.

Do smrti ne bom pozabil tistih opojno lepih večerov, ko me je oče pospremil v posteljo. Sam sem se do vratu zakopal v tople rjuhe in si za družbo vzel medvedka, oče pa se je ulegel poleg mene, vzel knjigo in začel brati. In sva šla, v svetove, ki jih nisem nikdar videl, a ki sem jih živel, kot bi bili moji lastni. Največkrat je tam na postelji norčije uganjala Pika Nogavička s Tomažem in Anico, pogosto so k oknu z barko prišli tudi pogumni fantje Bratovščine Sinjega Galeba, pa še mnogo drugih junakov od blizu in daleč, princi in kralji, vile in škratje, zmaji, kozlički in prašički … Užival sem v njihovi družbi, tako zelo, da sem se vedno krepko zdrznil, ko je kdaj pa kdaj očetov glas zamrl. Njegova glava je omahnila nad knjigo, utrujen je bil od teže celega dneva. Pa sem ga zbudil, češ: »Daj še, daj še!« Nisem razumel njegove utrujenosti, ko pa je tako napeto, ko se vendar toliko dogaja! In se je zdrznil, si pomel oči in nadaljeval, dokler nisem jaz omahnil v sanje. Neverjetno razkošje, vam povem, zaspati, vtem ko ti nekdo bere pravljico!
V eni od tistih zgodb živim tudi sam. Veste, da so si zgodbe tako zelo podobne, za nekatere že vemo, kako se bodo končale, še preden se začnejo. In jih vseeno radi poslušamo, ker bi radi vedeli, kako bodo prišle do konca. Poslušamo jih zato, ker zgodbe niso nikdar docela izmišljene, vedno je v njih tudi nekaj resnice, nekdo jih je doživel, te zgodbe, nekdo je srečal zmaja in se boril z njim, nekdo je poljubil žabo in je iz nje nastal lepi mladenič. Ne moremo živeti brez njih, ker moramo vedeti, prepričati se moramo, da pred svojimi zmaji nismo nemočni, da žabe niso samo grde in da se kdaj lepota skriva pod pepelom, kjer je ne bi nikdar iskali, ne bi nikdar nataknili izgubljenega čeveljca v cape oblečenemu dekletu.
Koliko resnice je v teh zgodbah! In nekdo nam jih mora povedati. Da bi lahko ob večeru mirno zaspali, ker vemo, da bo zlobni volk nazadnje vendarle padel v vodnjak, da ne bo odpihnil hiše tretjemu prašičku. Da bi v temi življenja vedeli, da bo nekdo prišel in nas rešil, ko bomo zaprti v nekem smrdečem trebuhu. Povedati, na glas, slišati ga moramo, kako nam o tem govori, kakor da je on to doživel … ker potem verjamemo, da je to res. Da happy end ni le hollywoodska izmišljotina.
Pa boste rekli, da je to vendarle izmišljotina, da srečni konci ne obstajajo. Res? Ne verjamete, da bo na koncu lepotica poljubila zver? Da bodo vsi živeli srečno do konca svojih dni? Res ne verjamete? Toda to je tako. Če pa tega ne veste, je tako samo zato, ker vam nihče ni povedal o tem. Ubožčki …
Če bi imel otroke, bi jim vsak večer pripovedoval zgodbe. Tudi ko bi že znali brati. Usedel bi se na njihovo posteljo in jih odpeljal na drugi konec sveta, v zgodbe, ki jih bodo živeli čez deset let in se takrat spomnili, da so jih že nekje slišali: »Tata nam je povedal zanje.« Hvaležni bi mi bili. Rekli bi si, da jim je nekdo polepšal življenje, ko jim je povedal, kakšno je v resnici. Medtem ko je pravil izmišljene zgodbe. Umrl bi srečen.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 01, str. 90.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing