Z Urško sva se dobila na sedežu judo kluba Sankaku, ki leži tik ob avtocesti, nedaleč od počivališča Lopata. Zgodnja ura ji ne povzroča težav, saj je vajena vstajati zgodaj. Kot nekdanja olimpijska prvakinja iz Londona izpred štirih let in sedanja trenerka naslednjih rodov judoistov je bila prava sogovornica pred prihajajočimi olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru.

– V šport se otroci običajno podajajo zaradi druženja, kratkočasenja. Kdaj ste vi pri sebi ugotovili, da gre za nekaj več kot samo za amatersko ukvarjanje z judom?
Že leta 1997, ko sem bila mladinska evropska prvakinja v Ljubljani, se mi je utrnila želja in misel, da zdaj lahko sanjam tudi olimpijado. Takrat sem prvič videla, da sem sposobna priti na tako velik dogodek. Prva naslednja olimpijada je bila potem leta 2000 v Sydneyju, kamor še nisem odpotovala, ker sem bila premlada. Vendar sem bila pod pravim strokovnim vodstvom, da sem uspela napredovati, tako da se je potem uresničil že prvi cilj, da sem odpotovala na olimpijske igre v Atene in tam dobila bronasto medaljo. V judu sem bila precej ciljno orientirana. Ko sem sprejela nek cilj, ga vzela za svojega, sem to želela speljati. Celo uživala sem v tem. Si pa na tej poti nisem nikoli predstavljala, da bom dobila olimpijsko medaljo ter da bom kasneje celo olimpijska prvakinja. Vse to je bil normalen potek in napredek; skozi leta je prinesel svoje sadove.
– Zakaj so olimpijske igre nekaj tako posebnega, zakaj je to največji športni dogodek predvsem za športnika?
Gre za dogodek, na katerem se za vsako olimpijsko panogo zberejo najboljši s celega sveta. Tam je prisoten ves svet; ljudje po vsem svetu spremljajo svoje športnike, navijajo.
Ko greš kot športnik prvič na olimpijado, si vzhičen. Tam se dogajajo stvari, ki jih nisi vajen. Mimo tebe se sprehajajo najbolj zveneča imena posameznih športov, veliko je spremljevalnih dogodkov. Če sam pri sebi nisi dovolj močan in osredotočen na svojo nalogo, te vse to dogajanje lahko hitro odnese. Prav zaradi tega lahko hitro izgubiš dobro uvrstitev. Tudi zdaj svojim varovancem vedno pravim, da je pomembno, da ohranijo koncentracijo za svoje naloge in odmislijo vse, kar se dogaja okrog njih. Za vse čudenje in uživanje v tem svetovnem dogodku je dovolj časa tudi potem, ko že končaš s svojimi nastopi.
Še to – športnik se za ta dogodek pripravlja štiri leta. Tudi zaradi tega je taka tekma tako zelo pomembna, ima tako veljavo. Veš, da priložnosti za popravljanje rezultata nimaš že prihodnji teden ali mesec.
– To me spominja na tisto življenjsko modrost, ko pravijo, da bi šele pri gradnji tretje hiše točno vedel, kaj in kako. Za vas bi držalo, da ste na tretjih olimpijskih igrah res imeli nekako vse pod kontrolo, da ste prišli do zlate olimpijske medalje.
Točno tako. Pravi tekmovalni naboj, osredotočenost, zrelost je res prišla šele na tretji olimpijadi. Točno sem vedela, kaj in kje so tiste drobne posebnosti, ki ti lahko ali odvzamejo ali prinesejo naslov olimpijske prvakinje.
– Danes ste v vlogi trenerke in na olimpijske nastope pripravljate nove rodove slovenskih judoistov. Sami ste vedno zelo poudarjali pomen trenerja na športnikovi poti do uspeha. Kaj bi rekli, da je danes tisto, kar dobrega trenerja naredi res dobrega?
Prvo in najpomembnejše je sodelovanje med športnikom in trenerjem. Tekmovalec se mora 100-odstotno zanesti na trenerja in obratno. Med njima morajo biti vse karte na mizi, odprte. Ustvarjanje vrhunskega športnika ni vezano samo na to, kar se dogaja med treningom, na blazini. Ni vse samo v mišicah, ni vse niti v tehniki. Na končni uspeh vplivajo tudi in predvsem stvari, ki vplivajo na športnika v njegovem zasebnem življenju. Kaj se dogaja pri njem doma, kaj se dogaja v njem samem, kakšne težave ima, kaj ga skrbi, kaj ga obdaja. Če jaz ne vem, da ima športnik neko težavo, da se je nekaj zgodilo, in ga na treningu pritisnem preveč, preko njegovih skrajnih zmožnosti, se lahko pripeti poškodba. Lahko pride do izgube zaupanja. Biti dober trener je danes težko, ker moraš biti trener, prijatelj, zaupnik, oče in mama, malce tudi šef itd. Kot že prej rečeno – k sreči imam zelo dober zgled v mojem trenerju Marjanu Fabjanu, ki je dobro uskladil vse te vloge in imel posluh za športnika.

– Ravno zaradi različnih vlog, ki jih ima trener v odnosu do športnika, je verjetno težko biti hkrati tisti, ki športnika posluša, hkrati pa ga vedno znova porivati do njegovih skrajnih meja.
Pri tem je pomembno, da postaviš dobre razmejitve med tem, kar je nujno, kar se dogaja na tatamiju in v dvorani med treningom, ter tem, kaj se dogaja pred in po treningu. Sama sem še precej nova v tem in se učim teh veščin, ker gre za stvari, ki se jih ne moreš naučiti iz knjig, ampak gre za vzpostavljanje odnosa in spoštovanja med trenerjem in športnikom. Vsak tekmovalec ima svoj karakter ter svoj način izražanja in sprejemanja tako kritik kot vzpodbud.
– Športno ste bili aktivni v času, ko se je šport zelo spremenil. Kako gledate na današnjo zasnovo profesionalnega športa? Kam je šel šport?
Kratko povedano je šport postal precej gladiatorski, predvsem v tem smislu, da je treba telo vedno držati na meji še vzdržnega, če želiš biti res konkurenčen na svetovni ravni. Iz telesa je treba iztisniti tisti maksimum, ga ožeti do konca. Treningi za olimpijske igre so naporni, hudi, vendar je tukaj potem toliko bolj treba vse skupaj pravilno voditi in imeti napore pod nadzorom.
Hkrati se je v šport preveč vrinila tudi politika in tega ne bi smelo biti. Šport bi moral ostati šport, ne da se na organizacijski ravni in pri posameznih tekmovanjih vse več vrti samo še okoli politike in denarja.
Tretji vidik razvoja športa, ki je posledica teh pričakovanj po uspehih, je prisotnost nedovoljenih poživil. Sama trdim in sem živi dokaz, da se da priti do zlate olimpijske medalje tudi z domačo hrano in brez umetnih dodatkov.
– Šport pa ni samo panoga, namenjena športnikom, ampak je v prvi vrsti tam za gledalce. Kakšni gledalci, bolje rečeno navijači, smo Slovenci?
Mislim, da smo Slovenci zelo dobri navijači. Če pomislim na moj uspeh, na tisti dan, ko se je odvijala vsa evforija – ljudje znajo biti zelo čustveni in to tudi pokažejo. Ko sem prišla iz Londona, sem slišala veliko zgodb, kaj vse so ljudje počeli in kje vse so gledali moje nastope.
Slovenci smo dobri navijači, znamo pa zelo hitro in na veliko tudi kritizirati, če niso zmeraj medalje.
– Ob tem zadnjem se zdi, da smo gledalci vsak na svojem kavču s pilotom v roki najboljši trenerji, strategi, vsevedi, ki pa hitro posežemo po kritikah, ne da bi se vživeli ali poznali neko športno panogo oz. ne da bi vedeli, kaj vse je treba narediti, da lahko posežeš po največjih uspehih.
Mnogim si je težko predstavljati, kaj pomeni trenirati trikrat na dan, dan za dnem. Pa ni vse samo v treningu – je tudi študiranje nasprotnikov, iskanje njihovih šibkih točk, priprava načrtov, kako iti v napad, kako se braniti. Kot sem prej že rekla – ni vse v moči, pri športniku mora tudi glava zelo dobro funkcionirati, ker te od uspeha včasih res ločijo samo tisočinke sekunde, ena dobra ali ena napačna poteza, en gib…
Ob tem se je treba zavedati, koliko športnikov pride na olimpijado. Vsak se je maksimalno pripravljal štiri leta, ampak samo redkim uspe in za vsako panogo so na voljo samo tri medalje. Vsi pa vemo, da pri gledalcih šteje samo medalja.
Mnogo športnikov gara celo športno kariero, a jim mogoče niti enkrat ne uspe poseči po najvišjih mestih. Zato je treba ceniti tudi trud, ki ga vsak vloži v to. Pogosto se tudi omenja, da so slovenski športniki turisti – navsezadnje bo vsak, ki bo odpotoval na olimpijske igre, moral doseči neko normo, torej se je že kvalificiral skozi izborno sito.

– Bi nam še malce opisali, kako poteka vaš dan zdaj, v času najinega pogovora, ko smo zgolj še kak teden ali dva oddaljeni od vašega odhoda s športniki v Rio?
Vse stvari so se zdaj zelo zgostile. Dvakrat na dan potekajo treningi, ki so sedaj že kakšno uro kasneje, saj jih prilagajamo na časovno razliko z Brazilijo. Treninge običajno začnemo že ob 6. uri zjutraj, tako da sama vstajam 15 čez 5. Sledi trening s prvo ekipo, ki traja približno 2 uri. Potem je na vrsti moje delo v pisarni kluba, kjer je veliko komunikacije s tujino, organizacije prevozov in transferjev na tekmovanja, urejanje nastanitev itd. Po 12. uri se odpravim domov, pripravim kosilo in postorim, kar je še domačih opravil. Popoldne ob pol šestih začnem s treningi deklet, kjer imam 15 deklic, starih od 10 do 14 let. Z njimi imam trening do 19. ure, nato pa spet dve uri treninga prve ekipe, kjer poleg trenerja Igorja Trbovca pomagam glavnemu trenerju Judo kluba Z’dežele Sankaku Celje Marjanu Fabjanu, tvorcu do sedaj treh olimpijskih medalj.
Kaj dosti se v zadnjih dveh tednih ne da popraviti, razen v glavi. Ne sme se delati nobenih napak. Iz svojih izkušenj vem, da bolj kot se bliža dan tekme, bolj narašča napetost. Če si res dobro pripravljen, če si zaupaš in veš, česa si sposoben, je najboljši občutek dva ali tri dni pred tekmo, ko kar čutiš, kako ti forma raste in komaj čakaš, da greš v boj ter pokažeš vse, kar znaš in zmoreš.
– Dotikava se že področja psihologije, kjer pogosto slišimo, kaj in kako naj bi se športniki obračali tudi na športne psihologe itd. Kako vi vidite to potrebo?
Kot prvo bi rekla in se vprašala, zakaj bi kdo sploh potreboval psihologa. Moje mnenje je, da nas psiholog ne pozna in bi v tem primeru šli k osebi, ki ne ve ničesar o nas. Povedali bi mu nekaj stavkov, ki jih mi želimo, in on naj bi potem za nas našel neke rešitve in nam povedal, kaj in kako naj bi kaj delali. Sama nisem prepričana v to. Mislim, da mora športniku pomagati oseba, ki je ves čas v stiku z njim, ki je z njim vsak dan. To so starši in trener. In pri judu je zelo pomembna glava, da so misli jasne. Ne smeš imeti preveč treme, ne smeš biti brez treme, ker delaš še večje napake. To je seveda moje mnenje in vsak gleda na te stvari drugače.
– Kako pa je pri športnikih z vero – je lahko tudi vera v nekem trenutku v pomoč?
Mnogi se sicer zatekajo h kakšnim vražam, ritualom. Poznam tudi tekmovalce, ki se pred vsako borbo prekrižajo. Tega kot športnik sicer ne smeš narediti direktno na tatamiju, ampak prej. Vsak ima nekaj, česar se v končni fazi še želi oprijeti in mu daje dodatno trdnost. Mi kristjani se obračamo na Boga. Sama sem imela vedno na enak način stvari zložene v torbo, vedela sem, kakšno hrano in pijačo moram vzeti s sabo – vse to so stalnice, ki ti dajo varnost. Sicer pa v veri ne smeš iskati potuhe, najprej je treba dati vse od sebe in narediti največ, kar se da, šele nato lahko prosiš za dodaten kanček sreče.
Foto: studio Fonda in osebni arhiv

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2016) 8, str. 55.

Bogdan Žorž je priznan psihoterapevt, ki s svojimi prispevki že vrsto let bogati tudi Ognjišče. S svojim delom pomaga mnogim, ki se znajdejo v stiskah, pri vzgojnih zagatah pa je pravi naslov za mnoge starše. V adventu, ko si vzamemo več časa drug za drugega in se pripravljamo na prihod Odrešenika, naj nam bo ta pogovor z njim spodbuda za vzgojo nas samih. Vzgoja samega sebe se ne konča z osnovno ali s srednjo šolo, tudi ne z diplomo na fakulteti ali z odhodom v pokoj.

– Danes imamo veliko težav z odnosi v družbi in tudi v družinah. Kaj je glavni vzrok zanje in kaj nam manjka, da jih ne znamo učinkovito reševati?
Je nekaj, kar nam manjka, in nekaj, česar imamo preveč. Odgovor bom črpal iz svojega poklicnega dela, iz izkušenj, ki sem jih pridobil pri svetovalnem terapevtskem delu. Pri tem delu večinoma srečujem ljudi, ki prihajajo iz urejenih krogov. Klasični stereotip je, da imajo težave ljudje iz obrobja in iz težkih družinskih razmer, a s temi se sam ne srečujem veliko. Danes je preveč naglice in nestrpnosti. Nestrpnosti ne razumem v smislu “vsi drugačni, vsi enakopravni”, to so prazne puhlice, ampak v smislu, da ne znamo biti potrpežljivi, da ne znamo počakati ter dopustiti, da gredo stvari tudi malo drugače, kot smo si zamislili. Ne znamo dopustiti Bogu, da ureja stvari po svoje. Preveč hlastamo za tem, da bi si uredili raj na zemlji. Premalo je strpnosti, pripravljenosti, da bi stvari gradili dolgoročno. Želimo rezultate takoj! Preveč izhajamo iz svojih pravic in zaverovanosti v to, kar nam pripada. Premalo pa upoštevamo kaj smo dolžni storiti, za kaj smo poklicani na ta svet.
– Nam torej manjka časa, ki bi si ga družine znale vzeti za pogovor, druženje, medsebojno razumevanje …?
Ni mi blizu besedna zveza, da nam ‘manjka časa’. Če se ozrem v svoje otroštvo, lahko trdim, da se danes starši precej več pogovarjajo s svojimi otroki, kot so se včasih. To je le iluzija, ko trdimo, da nam zmanjkuje časa za pogovor. Tako se kaže nestrpnost, ker hočemo v pogovor zaobjeti vse in obvladovati vse. Starši bi morali otrokom pustiti več možnosti, da bi se razvijali v samostojne osebnosti. V odnosih je premalo sprejemanja drugega takšnega, kot je. Občutek, da nam zmanjkuje časa za pogovor, se pojavi zaradi tega, ker si v medsebojnih odnosih predstavljamo, da si moramo zagotoviti popoln nadzor nad situacijo. Ne sprejemamo neke negotovosti.
– Živimo v obdobju svetovne gospodarske krize in negotove situacije, o kateri povsod poslušamo. To pri ljudeh vzbuja zaskrbljenost.
Sam nerad govorim o recesiji, ker gre pri njej le za finančni vidik, razlogi pa so globlji. Na sedanjo krizo gledam kot na veliko širšo družbeno krizo. Zagotovo sem eden redkih, ki se te družbene krize veseli. Od nje optimistično pričakujem, da se bo človeštvo v zahodni civilizaciji ponovno zmoglo srečati s samim seboj. V tem trenutku nič ne kaže na to, saj se samo bojimo in se nam zdi, da človeštvo v preteklosti tako hude krize ni še nikoli doživelo. V resnici so se krize skozi zgodovino vedno dogajale. Ni treba pogledati daleč v zgodovino, dovolj je, da pogledamo 20. stoletje, ko smo na našem ozemlju preživeli dve svetovni vojni in več totalitarizmov. Mar niso bile to dovolj hude krize? Iz sedanjega dogajanja bi se morali nekaj naučiti.
– Ali je napačna predstava, da imamo danes več težav, kot jih je bilo včasih? Je bilo morda nekoč samo okolje bolj prijazno in manj težko? Kaj storiti, da bi tudi danes ravnali tako, da bi se bolje razumeli?
Razlike seveda so, ker je v toku zgodovine vsak trenutek edinstven. Primerjave so vedno težke. Starejši pravimo, da je bilo včasih bolje. To zato, ker smo bili mlajši. Bilo je drugače in gre za večplastnost. Sedanji trenutek je obremenjujoč, kar kaže statistika. Več je depresij, razočaranj, več družin razpada. Vse to kaže, da je občutek varnosti v tem trenutku zelo nizek. Človekova potreba po varnosti ni zadovoljena, kar je paradoks. Celo v času vojn občutek varnosti ni bil tako prizadet in ogrožen, kot je danes, pa je bila objektivna nevarnost za posameznika neprimerno večja kot je danes. Omenil bi dve ideologiji, ki sta zavladali v zahodni kulturi: ideologija potrošništva (imeti več, kopičiti) in iluzija, da nam bo kopičenje materialnega bogastva prineslo srečo in zadovoljstvo. Da nam bodo materialne dobrine prinesle občutek varnosti. Iz tega izhaja vedno več razočaranj. Druga večja ideološka zabloda je liberalizem, ki ga raje imenujem anarholiberalizem. Ta termin uporablja eden mojih učiteljev psihoterapije, ki se opredeljuje za ateista in pravi, da je anarholiberalizem moderne dobe iz človeškega življenja izrinil svetost. Nič več ni nedotakljivo, sveto. Vse mi je dovoljeno, vse je dopustno. Potem padejo meje. Meje pa so predpogoj za zadovoljevanje občutka varnosti in če jih ni, tudi občutka varnosti ni. Zato sem še zlasti kritičen do tako imenovane permisivne vzgoje, ki se je pojavila in tudi prevladala v drugi polovici 20. stoletja. Prav v procesu vzgoje pa se oblikuje človekova osebnost.

– Kako naj družina adventni čas, ko je čas pričakovanja, izkoristi za nekaj svetega v hiši?
Včasih je imelo koledarsko leto večji pomen kot danes. Bilo je naslonjeno na neka obdobja, ko se je človek usmeril na določena področja. Že letni časi so bili bolj izraziti kot danes in bolj smo bili odvisni od narave. Razlike so danes precej manjše že zaradi načina življenja. Pozimi imamo vse prostore v stanovanju enako ogrevane in ni se nam potrebno stiskati okoli peči, da nam je toplo ­‑ in se že zaradi tega oddaljujemo drug od drugega. Življenje je bilo verjetno res bolj zaznamovano z vero in tudi s cerkvenim letom. Advent je bil čas pričakovanja, danes pa je čas napetosti in nervoze ob hitenju po prazničnih nakupih. Za kristjane je v tem obdobju pomembno duhovno poglabljanje, imamo pa tudi priložnost za vzgojo, saj prinaša pomembne dogodke, ki nam pomagajo vzgajati. Prihod svetega Miklavž je odlično umeščen v adventni čas, saj stoji na njegovem začetku kot oznanilo, da prihaja Božič. Ko otrok pričakuje obdarovanje, pričakuje prihod svetega Miklavža. Ni tako pomembno, kaj bo dobil. Pomembno je, da Miklavž pride in da se bo spomnil nanj. Včasih Miklavž ni bil tako radodaren kot je danes, starši pa so nam znali pričarati negotovost, pisali smo pisma. Znali so nam reči, da Miklavža morda ne bo, da nismo bili dovolj pridni … Bili smo v napetem, nestrpnem pričakovanju. Radovednost se je večala in bili smo v negotovosti. Ko smo potem pogledali v krožnik, je bilo nekaj v njem in tedaj ni bilo pomembno, kaj je bilo, pač pa dejstvo, da se je Miklavž spomnil name. Danes izgubljamo pomen adventnega časa. Ne znamo več pričarati napetosti. Vse želimo narediti jasno, znano, načrtovano, načrtno. Otrok ne vidi več tega čara in zato tudi ni več hvaležnosti.
– Ali lahko danes to prikličemo nazaj?
Res se je veliko spremenilo, vendar sem nepoboljšljiv optimist in mislim, da ni vse izgubljeno. Srečujem ljudi, ki jim je to v zavesti, in mlade starše, ki znajo svojim otrokom pričarati to napetost. Neznansko sem vesel, ko srečam take primere. Vesel sem otrok, ki se znajo hvaležno razveseliti, ko so nekaj doživeli. Ne delam si iluzij, da bomo tukaj vzpostavili raj, ko bomo vsi tako ravnali. Optimist sem, da bo zdrav duh preživel in obstal med nami.

– Dnevno se srečujete s stiskami ljudi. Kakšen pečat pusti na vas, ko poslušate o tolikih težavah in skušate svetovati?
Stisk ljudi ne moremo meriti z objektivnimi merili. Za vsakega človeka je njegov problem največji na svetu in ga tako tudi doživlja. Nikoli ne pristopim k delu tako, da bi zmanjševal pomen stiske. Kako v sebi ohraniti ravnovesje, je resen izziv vseh poklicev, pri katerih se na katerem koli področju srečujemo z reševanjem osebnih težav človeka. V psihoterapiji velja pravilo, da je potrebna supervizija. Bistvo le-te ni v nadzoru mojega dela, temveč v tem, da nekdo tretji pomaga vzpostaviti mejo med menoj in človekom v stiski, ki se je v danem trenutku morda zabrisala. Brez supervizije pri svojem delu v preteklosti tudi sam ne bi zmogel dobro opraviti dela. Danes supervizije ne uporabljam več. Uspel sem si izoblikovati držo, ki je na tem področju zelo pomembna. To je drža spoštovanja. Ko se srečam s človekom v stiski, naprej skušam skupaj z njim poiskati nekaj pozitivnega, dobrega, kar je doslej naredil v premagovanju te stiske. Za to sta dva razloga: dobro je za njegovo rast in tudi zame, za mojo držo. Gre za ohranjanje lastne integritete, ravnotežja. Ohranjam spoštovanje do odnosa, ne pomilujem. To vodi v nezmožnost pomoči in hkrati mene postavlja v lažno pozicijo neke popolnosti, za katero je le vprašanje časa, kdaj se bo zrušila. Zaradi tega grem v nasprotno smer in človeka opogumljam pri ohranjanju trdnosti. Občudujem in spoštujem. Nimam razloga, da bi me to obremenjevalo, ampak me napolnjuje. Sedaj se z ljudmi srečujem na način, da jih občudujem, ko se soočajo s tako veliko stisko. In še vedno se od njih zelo veliko naučim.
– Prihodnje leto boste še sodelovali z našo revijo. Kakšno se vam zdi to sodelovanje, kako ste si zastavili delo v prihodnosti in kakšne odzive dobivate od ljudi?
Sodelovanja z revijo Ognjišče sem zelo vesel, tako kot tudi dela na Radiu Ognjišče. Brez lažne skromnosti lahko trdim, da si želim, da bi to sodelovanje trajalo še nekaj časa. To delo mi veliko pomeni predvsem zaradi odzivov, ki jih dobivam. Veliko je klicev, sporočil ljudi, ki moja razmišljanja berejo in poslušajo. To mi zadostuje, saj ne potrebujem statističnih podatkov. Če je to, kar napišem ali povem na radiu, zanimivo samo za enega, sem tega zelo vesel in je moj trud poplačan. Nova serija, ki bo v prihodnjem letu, bo drugačna od sedanjega pisanja, vendar ne morem iz svoje kože, tako da pišem iz življenjskih izkušenj. Že vrsto let imam željo, da bi z ljudmi podelil življenjsko modrost, ki mi jo dajejo gore. Ne bom pisal potopisov in opisoval izletniških točk, ampak bi rad ljudem predstavil modrosti povezave z vzgojo in tudi s samovzgojo ter z osebnostno rastjo, ki traja vse do zaključka našega zemeljskega življenja. Izleti v gore veliko pripomorejo k moji samovzgoji in osebnostni rasti, zato bom izhajal iz tega in to delil z drugimi.

Miha Turk, Bogdan Žorž (Moj pogled). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 54-56.