Seveda vsi komaj čakajo, da gredo na morje, saj kakšne pa bi bile počitnice brez morja! Če je na vodi še tobogan, je sploh super. In seveda vsak večer sladoled , kadar je sreča, tudi kakšen čarovnik. Tega res noben malček noče zamuditi. Tudi moja dva mala ne. Lansko leto se nikakor nista mogla zmeniti, kdo od njiju plava bolje. Miha je trdil, da plava dlje, Jaka pa, da je hitrejši.
O tem sta se prerekala kakšen dan ali dva, ko sta počitnice nadaljevala pri meni, potem je bilo morje pozabljeno, pa čeprav sva se z njuno mamo dogovorili, da bodo igrače pozabili doma in so tudi jih. Nepredstavljivo, pa komaj sedem in pet let sta stara!
Kaj bosta pa delala, sta bila razočarana, kot da bi se jima podrl svet.
Toda babica zna pričarati drugačen svet, tak iz nekdanjih časov, ko je bilo zabavno tudi brez igrač. Mislim kupljenih, kajti moja fanta nista mogla skriti navdušenja, ko jima je stric Joza, kakor kličeta mojega soseda, pokazal, kako se iz navadne palice in vrvice naredi lok. Drugega so sestavili kar skupaj. To sta bila ponosna, ko so puščice letele po travniku!
Potem smo tekmovali v pobiranju krompirja. Miha, ki je že šolar, je pripomnil, da so sedaj poletne in ne krompirjeve počitnice, toda na njivi kljub temu ni hotel zaostajati za Jakom, ki se je od vneme kar potil. Zmagovalca se ni dalo določiti, ker je Miha pobiral samo debele krompirje in ne bi bilo pravično meriti rezultata ne po teži niti po številu krompirjev. Bo treba drugo leto pred tekmo določiti pravila. Ampak če čisto dobro premislimo, smo bili zmagovalci vsi, saj je bil pobran ves krompir, zato smo si naslednji dan za nagrado lahko privoščili krajši izlet.
»To je sprehod, ne pa izlet,«je protestiral Miha, ko je ugotovil, da bomo šli kar peš.
»Dobro, pa sprehod,« sem popustila.
Ampak ko sta fanta zagledala dva konja in zraven še žrebička, je bilo vsem trem čisto vseeno, kako poimenujemo naše potovanje, ki smo ga morali nato ponavljati vsak dan.
Kot je bilo treba skoraj vsak dan na žerjavici peči krompir.
Ja, priznam, kar nekaj časa in tudi kakšnega pomočnika sem rabila, da sem se spomnila, kako se igra ristanc in kako se krade zemlja. Ko pa sem enkrat osvojila pravila iger iz moje mladosti in jih razložila fantoma, se do konca počitnic nista naveličala poskakovati in risati črt po zemlji. Če smo se hoteli igrati kdo se boji črnega moža, smo potrebovali družbo. Maja in Simon, ki sta prav tako počitnikovala pri babici, sta se rada pridružila mojima fantoma. To je bil živ žav na našem dvorišču!
Sprva je kazalo, da bodo večeri problematični, kajti doma niso ostale samo igrače, temveč tudi knjige. In kako naj sedaj babica pred spanjem bere pravljice?
»Saj pravljice se lahko tudi samo pripoveduje,« sem jima razložila.
»Ja, in kje so potem pa slike,« je zanimalo Jaka.
»Sliko si ustvariš v svoji glavi.«
Fanta sta samo debelo pogledala. Ko sem pričela na glas obujati spomine na Perto, hudobno staro babo, v katero sem kot otrok tudi sama verjela, je njuna domišljija kaj hitro začela ustvarjati podobe. Perta je živela čisto blizu naše hiše (Perta je namreč vedno domovala v bližini otroka, ki mu je bila pravljica namenjena).
»V bregu za hišo ima votlino in podnevi se skriva v njej, zvečer pa gre po vasi in skozi okno opazuje, kaj delajo otroci. Če nagajajo ali si, denimo, pred spanjem nočejo umiti zob, si to zelo dobro zapomni.«
»In potem?« je vprašal Miha.
»Potem, ja, potem pa Perta razmišlja, kaj bo naredila naslednjega dne,« nisem vedela, kako bi se izmazala, kajti pozabila sem že, kako gre zgodba naprej.
Miha pa je vztrajal: »Kaj je pote naredila naslednjega dne?«
»To bomo videli jutri, ker se Perta zdaj še ni odločila.«
Tako nekako so tudi mene nekdaj vodili za nos.
Večer za večerom smo razglabljali o Perti, kajti v bregu za hišo je čisto zares votlina, za katero sta fanta, jasno, že vedela. Od tu do bujne domišljije pa je samo še korak.
O računalnikih in televiziji pa nič. Ker zanju ni bilo časa.
Ko smo se nato med letom pogovarjali o počitnicah, je fantoma hodila po glavi Perta, pa lok in konji, spomnila sta se ristanca, morja pa nista omenjala. Pravita, da komaj čakata, da prideta spet k meni in nobeden od njiju ne omenja, da bo s sabo prinesel tudi igrače.
Rafaela

Ognjišče (2016) 09, str. 44

Ana je naglo stopila v kuhinjo, saj je bilo treba pripraviti kosilo. Začudila se je, ko je zagledala za mizo Marjetko. Glavo je imela naslonjeno na mizo in jokala je.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašala zaskrbljeno in se sklonila k hčerki.
»Veš, ne bom mogla iti na gimnazijo,« je Marjetka glasno zahlipala.
»Zakaj pa ne? Si dobila kakšno slabo oceno?«
»Ne, tovarišica je tako rekla!« je povedala Marjetka.
»Daj no, saj veš, da to ne more biti res,« jo je tolažila mama. Marjetka pa je glasno zajokala in se oklenila mame.
»Umiri se in povej, zakaj jokaš.«
+++
Marjetka je začela pripovedovati: »Imeli smo biologijo. Tovarišica je razlagala Darwinov razvojni nauk. Stopila je na kateder in v roki držala debelo knjigo: »No, poglejte: to je Sveto pismo. V tej knjigi so neki tipi zapisali, da je svet nastal v sedmih dneh in to nekateri še danes verjamejo. Res se moram smejati tej razlagi!«
»Oprostite,« sem dvignila roko in vstala. »To niso bili nobeni tipi. To knjigo so napisali možje, ki jih je vodil Sveti Duh. Bili so razsvetljeni in zapisali so tako, da jih je lahko vsakdo razumel.«
»V sedmih dneh, so zapisali, da je nastal svet, ko pa vendar vemo, da je Darwin v svoji razvojni teoriji jasno razložil, da je svet nastajala na milijone in milijone let,« je tovarišica plosknila z rokami.
»Oprostite, tisto o sedmih dneh je samo metafora, ki govori o stvarjenju sveta,« sem rekla. V zraku je visela mučna napetost. Sošolci so vsi osupli čakali, kaj se bo zgodilo.
»Tista knjiga, ki jo imate v rokah, je knjiga knjig. Sestavlja jo 78 knjig Stare in Nove zaveze …«
Tovarišica je gromko spustila tisto debelo knjigo na kateder. Tudi ona je bila osupla in globoko je zajela sapo: »Zvezke na klop, pisali boste po nareku,« nam je ukazala. Vsi smo vzeli roke kulije in pisali po nareku: »Charles Darwin je bil …« Večkrat je naredila premor, da smo jo vsi dohajali. Sprehajala se je med klopmi in prišla je do mene: »Kaj ni tvoja mama celo tovarišica?« Pisala sem in še pogleda nisem dvignila. Tovarišica je nadaljevala z narekom. Čez nekaj časa se je spet ustavila, se obrnila k meni in rekla. »In ti misliš, da boš šla celo na gimnazijo.« Toliko da nisem zajokala. Narek se je nadaljeval. Na srečo je napeto in mučno tišino prekinil odrešilni zvonec. Naglo smo pospravili zvezke in se preselili v drugo učilnico. Iz razreda sem šla zadnja in videla sem tovarišico, kako razburjeno hiti po stopnicah. Nobeden od sošolcev +++
Marjetka se je spet oklenila mame. »No, zdaj vidiš, da me ne bodo pustili na gimnazijo, saj tudi ati ni mogel na gimnazijo, ker je dedek bežal pred osvoboditelji na Koroško.«
Mama jo je stisnila k sebi in se je pomirjajoče nasmehnila: »Marjetka, zelo sem ponosna nate. O tistem Darwinovem nauku se bova še pogovorili. Tudi pri verouku se boste pogovarjali o tem, imate pametnega kateheta, ta vam bo že vse prav povedal. Če bi ti pa zaradi tega tovarišica hotela kaj slabega storiti, bom jaz stopila v šolo, do ravnatelja, še v časopise jih bom dala.«
Marjetki je odleglo. Vse skupaj se je kmalu pomirilo. Mami ni bilo treba iti v šolo. Morda je tovarišica sama začela iskati odgovore na nejasne pojme o Svetem Duhu in o metafori sedmih dni stvarjenja. Prav ta tovarišica je bila pred leti učenka Marjetkine mame. Imela jo je rada, celo voščilnice ji je risala ob novem letu …
Leta so tekla. Marjetka je končala gimnazijo in nadaljevala študij. Njena mama je po upokojitvi celo poučevala verouk. Nekoč jo je neki deček pri verouku med branjem Svetega pisma prekinil: »Bla, bla, bla! Kdo pa bo to verjel, saj je Darwin napisal, da smo se razvili iz opice. Tako nam je povedala učiteljica biologije.«
»No, to pa je zelo grdo povedala, če je res tako rekla. Glej, naš pesnik Oton Župančič je v eni svojih pesmi zapisal varljivka resnica. Se pravi: to, kar je danes za nas znanost, bo morda čez leta že smešno, V srednjem veku so bili prepričani, da je Zemlja le plavajoča plošča in niso hoteli verjeti odkritjem Galileia in Kopernika. Nobeno odkritje še ni dokončno, vedno pridejo nova odkritja. Kar je zapisal Darwin, je domneva. Razlag o nastanku sveta je več, govori se o velikem poku. Nihče ne ve prave resnice in nobena znanost tega ne bo mogla dokončno razložiti. Toda zapomni si eno: kar zadeva mene, je tudi Darwinova razvojna teorija sprejemljiva in se celo sklada z metaforo sedmih dni. Vem pa le to: kakor koli in kolikor koli je svet nastajal in še danes nastaja in se spreminja, se nič ni zgodilo mimo Božjega načrta. Taka natančnost gibanja nebesnih teles, ali če pogledam samo delovanje vsakega posameznega organa človeškega telesa in čudoviti skladnosti človeškega organizma, moram reči: Ta, ki je zasnoval tako mogočen načrt, je modri Bog Stvarnik.«
Marjetkina sošolka iz osnovne šole je nekega dne presenetila Marjetko in njeno mamo: »Ne bosta verjeli, koga sem videla v cerkvi! Navaden dan, cerkev v stare delu mesta je odprta skoraj ves dan. Vstopim, v skoro temnem stebrišču prepoznam našo tovarišico biologije, tisto, ki je v razred prinesla Sveto pismo. In samo ti, Marjetka, si ji upala ugovarjati. Večkrat jo srečam tam, ampak vedno v tihi, prazni cerkvi.«
O, Sveti Duh,. ti že veš, kaj delaš! Skrivnostni so tvoji načrti.
HAFNAR, Martina(zgodbe) Ognjišče (2013) 08, str. 22

Ko se približuje zaključek akademskega leta, vedno začnem razmišljati o poti na Brezje. Prvič sem šla tja peš v študentskih letih. Lepo doživetje za mladega človeka. Takrat nisem razmišljala, da mi bo to še kdaj dano. Bila je pač prošnja in zahvala Mariji za pomoč pri študiju, zabava, druženje s sošolci, skoraj prespana maša in boleče noge.
Po desetletjih, ko je bil del življenja za mano in ko je popustil primež vsakdanjih nalog, mi je ta pot pomenila izhod iz puščave. Res, bilo je nebeško, neverjeten občutek lahkosti in veselja ter moči me je navdal po tisti prehojeni noči.
Letos vse do tretje popoldanske ure na dan odhoda nisem vedela, ali grem, čeprav sem si vsakič že dan prej, ko sem pomislila na romanje, ko so me že srbele pete in ko je bila želja neizmerna, v nahrbtnik porinila kakšno nujno potrebno stvar in v petek, ko je ura odbila tri, je bila tam svetilka, sveže nogavice in majica, vetrovka, jabolko, denarnica in v njej nekaj obližev, dežnik, pribor za šivanje. V hladilniku je čakala plastenka pijače. Grem torej, povem družini, in postorim še nekaj nujnih stvari. Odidem na vlak proti prestolnici. Med vožnjo pošljem sporočilo bratu: »Jutri zjutraj me ni, pridem, ko pridem … buen camino.« Toliko, bosta z mamo že vedela, kje sem. In začel se je čas zame in za Boga, za mojo dušo, za razmišljanja. Iz ohlajenega vlaka ni bilo čutiti vročega dne. Pomirjajoč pogled na reko, ki teče ob progi. Bujna polja kažejo, da bo letos letina dobra. Kako čudovito je stvarstvo, za veselje in upanje nam je dano vse. Bodimo skromni in hvaležni in veselimo se vsakega novega dne.
Kmalu smo v Ljubljani. Po najkrajši poti odhajam proti stolnici in si za energijo na vogalu Trubarjeve ulice kupim kepico sladoleda. Prečkam Zmajski most in zavijem proti Ciril Metodovem trgu. Tržnico pospravljajo, tam je ostalo še nekaj prodajalcev rož. Pridem pred stolnico. Spodaj, proti Plečnikovim arkadam, je vse živo: bučna glasba, trebušne plesalke, morje turistov. Osvežim si roke in obraz v bližnji fontani in odidem v cerkev. V zadnji klopi skušam najti mir, pa se vrata venomer odpirajo in zapirajo, turisti vseh barv in različnih jezikov prihajajo in odhajajo s tega kraja. Kako simbolično! Tu smo vsi enaki, kdo nas že druži? Ni izbire, odgovor je samo eden – Resnica in Življenje.
Nekaj mladine se počasi zbere. Počakamo na nagovor in blagoslov, še eno zapojemo in odidemo. Kakih petnajst nas je in do Nazorjeve ulice smo že vsi v parih in v spoznavnem pogovoru. Lahkotno potegnemo po Celovški cesti do Šentvida, kar naenkrat smo tam. Odpočijemo se in se pripravimo na dolgo pot.
S študentko Ano sva se spoznali že na poti do tu in sva se odločili, da bova hodili skupaj. Ko po blagoslovu čakava na odhod, me pocuka za rokav znanka iz sosednje fare in, neverjetno, z njo je bila tudi moja vrstnica iz osnovnošolskih dni, ki je že desetletja v tujini in na dopustu v domovini roma na Brezje. V tem vidim sporočilo: domovina je ena sama in mati Marija je ena sama, Kraljica Slovencev.
Kar dobra skupina romarjev smo, ko se odpravimo pokončno in veselo. Dan je bil dolg, tako da je bil začetek hoje res prijeten, ozračje se je pričelo ohlajati, sonce je potonilo, spremljal nas je medeni vojn cvetočih lip. Romarji smo veseli, še polni moči, ob vsakdanjih pogovorih. Z vrstnico iz mladosti prehodim kar lep del poti. Tujina človeka utrdi, predvsem pa mu izoblikuje veliko človeško in duhovno razsežnost. To najino srečanje je bilo zame prava radost.
Počasi se znoči, ustavimo se za krajši počitek, da se skupina strne in odidemo proti Kranju. Med hojo zmolimo desetko, izrečemo prošnje, pojemo. Ura je že čez polnoč, vzpenjamo se na Prešernov trg v Kranju proti cerkvi. Sopotnica Ana je na peš romanju prvič – najbrž zahvala za uspešen zaključek študija. S pogledi išče osvetljeni zvonik, še malo, Ana … Sama spijem še zadnjo tekočino iz plastenke v nahrbtniku in si natočim hladne vode iz vodnjaka pod kranjskim trgom. Oh, kakšno bogastvo in osvežitev! Brez vode ni življenja. V cerkvi prečudovita razmišljanja in sporočila ter blagoslov.
Zunaj je postalo hladno, po okrepčilu se še malo odpočijemo, se toplo oblečemo in sedaj k Mariji. Še sedemnajst kilometrov – za nami je precej več kot pol poti. Kmalu se bo pričelo daniti. Ne vem, kdaj je minila ura hoje. Skupina romarjev se razpotegne, z Ano hodiva skupaj, spet molimo rožni venec. Tu in tam po krčmah ob poti še posedajo tisti, ki jih hrabri opojna pijača. Molitev zamre, romarji utihnejo, počasi se najde vsak sam s svojimi mislimi.
Od Nakla v svojem ritmu hodim sama. Za gorami se že svita, moči imam še kar. Razmišljam o svojih najdražjih, tudi tistih v večnosti, kako se je vsak na svoj način dotaknil mojega življenja in kako je v vsem božja previdnost, načrt, sporočilo in pomoč. Če smo z Bogom, smo lahko brezskrbni, saj deluje kot najpopolnejši računalnik, brez napake, v popolni usklajenosti in sozvočju. Tistim, ki ne verujejo, pa naj bo sporočilo: prepustite se življenju!
Približujemo se cilju. Popolnoma se zdani. Opazujem naravo, poslušam petje ptic, vsrkavam vonj trav. Še krajši vzpon skozi gozd in še malo mimo bogatih gorenjskih domačij s cvetočimi vrtovi do svetišča. Ob pol šestih sonce že vstaja izza gora in obeta se lep poletni dan. Obsedim na stopnicah in zrem proti cerkvi. Nekaj romarjev je že prispelo, se preoblačijo, tu in tam kdo zajtrkuje. Tudi jaz se za silo uredim. Vrata cerkve so že odprta. Odidem do Marijinega oltarja. Marija, hvala ti za življenje, hvala ti za vse … samo malo te prosim, hvala ti … naj se zgodi Očetova volja.
Metka

Ognjišče (2013) 08, str. 50

Po nedeljski maši je h kaplanu Juretu stopilo pet srednješolcev, članov mladinske veroučne skupine: »Gospod Jure, dajte nam kakšen nasvet, kam bi odšli za teden dni, te počitnice so enostavno dolgočasne.«
»Ali ne greste na morje?« je bil začuden kaplan Jure.
»Ne,« je zagodrnjal Tone, »samih nas starši ne pustijo, skupaj z njimi pa ne maramo iti. Mi vsi čutimo, da pač ne gremo več skupaj. Siti smo poležavanja na plaži, kopamo pa se lahko kje blizu v reki. Najraje bi se odpravili nekam v hribe, napravili kakšno lažjo turo. Morda bi lahko tudi komu kaj pomagali,« so govorili vsevprek, da je komaj prišel do besede.
»Mogoče pa bi šlo,« je dejal po kratkem premisleku. »Zmenil se bom z gospodom župnikom, če je lahko brez mene nekaj dni, vi pa se pogovorite s starši. Nekaj sem vam že hotel predlagati, a sem mislil, da vas bolj vleče morje kot pa hribi. Če se dogovorimo, lahko odrinemo že jutri, saj za cel teden napovedujejo lepo vreme. Zvečer se slišimo,« jim je obljubil.
»Ja, in kam bomo šli?« so bile vse oči uprte vanj.
»To pa naj bo presenečenje. Kot ste vi danes presenetili mene, vas hočem jutri presenetiti jaz. Povem vam le, da vzemite s sabo spalne vreče, dobro obutev, najbolje planinske čevlje – in to je to. Z enim avtomobilom vas peljem jaz, z drugim pa ti, Tomaž, ki že imaš vozniški izpit.« Zvečer so se slišali in se dokončno dogovorili, zjutraj zarana pa so se zbrali pred župniščem ter se odpeljali v neznano.
Zgodaj dopoldne so prispeli v prijetno gorsko vasico in se ustavili pred manjšo domačijo.
Iz hiše sta stopila mož in žena ter začudeno gledala prišleke.
»Joj!« je vzkliknila gospodinja. »Jure, ti! Saj te že nisem videla od nove maše, od tega pa je že sto let!« se je pošalila ter smeje objela kaplana Jureta. Gospodar pa ga je trepljal po rami.
»Pripeljal sem vama pomoč, če jo potrebujete. To so fantje iz moje veroučne skupine. Radi bi se naužili svežega zraka, pa smo prišli k vam,« jih je začel predstavljati. »Nič vama ni treba skrbeti za nas, se bomo že znašli. Spali bi kar na skednju, kuhat pa vama bomo pomagali. Če imate še kaj za sušit, bomo to z veseljem storili. Vmes bi pa vsak dan naredili kakšno majhno turo. Zjutraj bi imeli pri vašem križu mašo, potem pa šli z božjim blagoslovom v nov dan,« je hitel razlagati, da si dobra človeka ne bi delala skrbi.
Z njima se je spoznal neko poletje, ko je tod okrog planinaril. Zajela ga je noč in ni mogel več do planinske koče, pa sta mu ponudila prenočišče. Odtlej se je vračal k njima vsako leto, malo je hodil plezat, vmes pa je pomagal pri košnji, saj sta ostala sama na manjši kmetiji. Vsi njuni otroci, pet sta jih imela, so odšli v mesto, pa so vsake roke prišle prav. Tako so se med njimi spletle prijateljske vezi. Še več: Juretu sta bila ta dobra človeka kot stara starša, katerih že dolgo ni imel več.
Fantje so se takoj znašli in si razdelili delo. Tone, ki je hodil v gostinsko šolo, je šel za materjo Mino v kuhinjo, Anže, bodoči mehanik, se je vrtel okoli traktorja, bodočega veterinarja Jerneja so zanimale ovce, Andrej in Matjaž, ki sta obiskovala vrtnarsko šolo, pa je pritegnil velik vrt, poln zelenjave.
Dnevi so hitro minevali. Zjutraj, potem ko so pri križu ob domačiji imeli mašo, so šli na krajše pohode, potem pa so se zapodili na travnik in pomagali spravljati seno. Proti večeru so se vsak dan odpravili v vas ter v edini gostilni naročili sok in sladoled ter se družili s prijaznimi domačini. Bližal se je konec tedna in s tem tudi konec teh bogatih počitniških dni.
»Jutri se vračamo, danes pa vas vabim na neki skrit kraj,« je rekel Jure v soboto zjutraj fantom. Molče so mu sledili po gozdu med stoletnimi smrekami in prišli na rob, kjer je v temačni globeli šumel potok. Previdno so se spustili tja dol ter kot začarani obstali: ob potoku je stal star mlin, mlinsko kolo je mirovalo in na prvi pogled se je videlo, da že dolgo nihče ni speljal vode nanj, da bi zavrtelo kamne, ki bi mleli zlatorumeno zrnje.
Z nogo je odrinil vrata, da so grozljivo zaškripala, in vstopil, za njim pa fantje. Z roko je pred sabo ometal pajčevine, se povzpel na vrh in pogledal skozi lino, edino odprtino, skozi katero je prodirala svetloba, da je bil prostor manj mračen. Tudi streha je že kazala prve luknje. »Še kakšno leto, pa se bo pogreznil vase ta mlin, mesto moje življenjske odločitve,« je pomislil.
»Vsako leto sem zahajal sem,« je spregovoril, ko so posedli na staro klop pred mlinom, »a vanj sem vstopil samo enkrat: tisto leto, ko sem se moral odločiti med študijem bogoslovja ali česa drugega. Kot da bi begal pred samim seboj, sem odtaval v to globel in v mlin. Objela sta me hlad in mrak. Ko sem stopil ven in se zazrl v svetlobo nad to mračno in skrivnostno sotesko, me je obšla misel: moja duša je bila doslej kot ovita v mrak, čas je, da spustim vanjo svetlobo božje milosti. Nič več nisem omahoval, v tej svetlobi sem jasno videl pot, po kateri moram, da bom srečen. In tako ima ta soteska posebno mesto v mojem srcu. Nikomur še nisem govoril o tem, vi ste prvi in tudi prvi, ki sem vas pripeljal sem.« Molče so ga poslušali in se vsi zavedli, da tako lepih počitniških dni, posebej pa današnjega, morda ne bodo nikoli več imeli. Kaplan Jure pa je v njihovih srcih postal še bolj njihov.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 08, str. 70

Gospod, ki je kot vihar vstopil v našo trgovino, je svoj korak usmeril k meni. »Dober dan, gospa, dober dan! Kako sem vesel, da ste tukaj. Ali lahko stopiva tjale?« Pokazal mi je na oddelek z barvami in že ga je odneslo. Hitro sem stopila za njim.
Gospod je bil zelo vznemirjen in takega ga v mnogih letih, kar ga poznam, še nisem videla. Ko sva bila varna pred pogledi in radovednostjo drugih, je dvignil vrečko z logotipom našega podjetja. Iz nje je vzel pločevinko z barvo. »Poglejte, prosim! Tole sem kupil pri vas včeraj popoldne.« »Ja, spominjam se,« sem mu pritrdila. »Poglejte,« je ves vznemirjen nadaljeval in mi pločevinko položil v roko, »ali se vam zdi v redu?« Pričakujoče me je premeril.
Takoj ko sem barvo dobila v roke, sem občutila, da je je premalo, da je prelahka, Stopila sem do tehtnice in pločevinko stehtala. »Res je, tukaj jo je samo polovica. Barve ni dovolj,« sem na glas ugotovila. Pločevinka je bila lepa, nič zapacana, na pokrovčku pa samo toliko vdrtine, da se je videlo, da je bila odprta. »Pa ste tole vsebino že kaj uporabljali?« sem ga vprašala, čeprav sem bila o tem prepričana. Gospod me je s svojim odgovorom presenetil: »Ne, gospa, gotovo ne! Saj to se mi zdi najbolj čudno. Odprl sem jo, ker sem hotel z njo prebarvati ograjo, ampak ko sem videl, da jo je samo polovica, sem jo zaprl in počakal na vašo izmeno. Želel sem, da z vami razčistim in uredim reklamacijo. Toliko let se že poznava! Zaupam vam in ne želim, da bi vam s tem kakor koli škodoval. Bi se mogoče vi lahko spomnili, ali se vam je včeraj tudi zdelo, da je prelahka, ko ste mi jo dajali v vrečko? Se vam je karkoli zdelo nenavadno, jo je mogoče kdo prinesel nazaj?«
Veliko vprašanj, ugibanj, pa vse brez odgovorov. Bolj ko sva ‘modrovala’, bolj sva si morala priznati, da je vse še bolj zapleteno. Z vsakim zakaj, sva bila spet čisto na začetku.
»Gospod, poglejte: takole sem se odločila,« sem prekinila ugibanja, ki naju niso pripeljala do rešitve. »Verjamem vam! Prepričana sem, da se ne želite okoristiti. Kako je vse to nastalo, pa ne veste ne vi, ne jaz. Zaupam vam, da ste tukaj z dobrim namenom. Dala vam bomo novo barvo, to pa zadržala, da jo bom jutri pokazala svoji predpostavljeni in, če bo potrebno, še potniku, ki nam to barvo prodaja. Mogoče bomo razvozlali skrivnost. Tukaj imate novo pločevinko, jaz pa bom urejala naprej jutri. Ko boste prišli naslednjič, pa če se boste medtem česa spomnili, mi, prosim, povejte, ali pa jaz vam, ko se bo vse razpletlo. Včasih moramo pustiti času čas, kot pravimo, da se dogodki umirijo. Potem se nam lahko prikažejo tudi v drugačni luči.« Gospod mi je obljubil sodelovanje in z novo barvo pomirjen odšel domov.
Malo pred iztekom delovnega časa se je gospod vrnil. Razveselila sem se ga, saj je bil čisto drug. »Prišel sem plačat barvo.« »Ja, zakaj pa? Saj bom poskusila urediti drugače,« sem mu zatrdila. »Ne! Poslušajte me. Globoko se vam opravičujem in iz srca sem vam hvaležen za zaupanje. Ampak takoj ko sem prišel domov, sem opazil svojo zmoto. Takole je bilo. Včeraj popoldne sem barval ograjo, ko sem ugotovil, da sem s polovico barve prebarval komaj dva metra. Odločil sem se, da grem kupit novo barvo, da bom delo končal. Barvo, s katero sem do tedaj barval, sem počistil, vrnil nazaj v vašo vrečko in jo pustil ob ograji, čopič pa odnesel v razredčilo. Vzel sem ženino kolo in se odpeljal do vaše trgovine. Pri vas sem srečal znanca, s katerim sva istočasno šla v pokoj, in klepetala sva dobro uro. Na poti domov pa sem srečal še soseda in odšla sva na kavo. Za nadaljnje barvanje je bilo prepozno. Kolo sem spravil v garažo, barvo, ki sem jo kupil pri vas, pa odložil na polico. Danes dopoldne, ko sem hotel nadaljevati z barvanjem, sem odprl tisto barvo, ki sem jo včeraj pustil ob ograji in opazil, da je manjka. Zajela me je panika. Nezaupljiv, kot sem, sem mislil, da sem kupil barvo, ki jo je nekdo že uporabljal. Ker si zadeve nisem znal razložiti, sem bil čedalje bolj vznemirjen, tako da treznega razmišljanja nisem bil več sposoben. Na novo barvo, ki sem jo iz košarice na kolesu odložil na polico v garaži, se niti v sanjah nisem več spomnil. Ko ste mi sedaj dali novo barvo in sem z njo prišel domov, pa sem začel iskati, kje pa je sedaj tista, s katero sem že prebarval prva dva metra ograje. V trenutku sem se vsega spomnil. Odvrtel se mi je film kot v sanjah. Sedaj mi je vse jasno kot beli dan. Oprostite meni in moji starosti.« Skesano me je pogledal, počakal trenutek in malo tišje nadaljeval: »Sedaj imam pa drug problem. Ne morem verjeti, da ste mi tako zaupali, da ste mi takoj dali drugo barvo. Želel sem si, da bi mi verjeli, ko sem prišel z reklamacijo, ampak da ste mi pa res tako zaupali … Veste, da se sploh ne spominjam, da bi jaz že komu tako zaupal. Vedno vse jemljem z rezervo, vedno v meni gloda črviček nezaupanja. Tako velikodušno, kot ste vi meni zaupali, še nikdar in nikoli nisem verjel! Od kje vam takšna vera vame?«
»Še sama ne vem, zakaj, ampak verjetno ste si že zaslužili. Saj jaz tudi ne vem, zakaj se mi dogajajo lepe stvari. Kar zgodijo se mi. Verjetno zato, da ne neham verjeti v dobro. In danes ste mi vi pri tem pomagali.«
V bližnji cerkvi je zazvonilo. Vabilo je k večerni maši, naju pa je za trenutek prestavilo v drug čas.
»Tudi jaz ne vem, zakaj me je moja mama imela tako rada. Kaj vse mi je odpustila, saj sem bil živahen fantič. Na koncu me je pobožala in rekla:’Le kaj bo iz tebe, ti božji otrok? Le kam te bo vse to pripeljalo?’ Nikoli je nisem razumel – te njene brezmejne ljubezni. In še marsičesa ne razumem.« Zamišljen se je potopil v spomine in svoje misli. »Tudi tega o brezmadežni Materi nisem nikoli razumel,« je rekel in z glavo nakazal na cerkev, posvečeno Mariji, in na pojemajoči glas zvonov.
»Tudi teologi, filozofi in znanstveniki niso vsega odkrili in iznašli, čeprav se ponašajo s svojo bistroumnostjo in modrostjo. Mi pa, ki nimamo tega daru, smo lahko srečni, ker nam je potem dana večja milost vere. Vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Ne vidimo ljubezni, dobrote, poštenja … pa vendar to vsak dan občutimo. In hvala vam za vaše poštenje in zaupanje. Tudi zaradi vas je sveta danes za mene lepši.«
»Blagor vam, ker imate vero, gospa.«
»Bogu hvala,« sem mu odgovorila v svojem srcu.
Katarina

Ognjišče (2013) 08, str. 32