Revija - Revija Ognjišče

Sara, kje si?

Napisal Marko na 2. oktobra 2016. Objavljeno v zgodbe.

Začudeno je gledala okoli sebe, po sobi in kuhinji, ko se je po dobri uri vrnila z vrta. Jesen je bila, noči so postajale hladne, zato je hitela pospravljat še zadnje pridelke z vrta, dobro je zaprla toplo gredo, kjer so še zoreli paradižniki, tudi nekaj paprike je bilo vmes. »Tako, zdaj pa je vse na varnem, če bo še bolj mrzlo,« se je oddahnila ter se vrnila v svoje stanovanje. Snaha je na svojem delu že vse postorila, ona pa je varovala petletno vnukinjo, ki je bila malce prehlajena, pa ni mogla v vrtec, zdaj pa – ne v sobi, ne v kuhinji ni bilo več nobene igrače, vse je bilo pospravljeno – pa ne samo igrač, tudi deklice, ki se je še malo prej igrala tu, ni bilo nikjer.
»Sara, Sara!« je klicala in tekala sem ter tja. Tedaj je zaslišala ropot na podstrešju. »Moj Bog, pa ja ni znosila stvari gor po teh strmih stopnicah,« je z grozo pomislila. Tiho in previdno se je vzpenjala gor ter na vrhu obstala: na podstrešju je med kupom igrač stala deklica ter si dala opraviti s punčkami.
»Ja, Sara, kaj pa počneš tu, na tem mrazu? Še bolj se boš prehladila!« je stopila proti njej. »In zakaj si gor znosila še igrače?« jo je hotela objeti, deklica pa je stopila korak nazaj ter se ji obtožujoče zazrla v oči.
»Preselila sem se, da boš imela mir pred mano,« je rekla odločno. »Saj kar naprej godrnjaš, da še hoditi nimaš več kod, ko so povsod moje igrače, da ne moreš imeti čistega stanovanja kot ga ima teta Mici. Zdaj ga pa lahko imaš, jaz bom tukaj!« se je obrnila in se igrala naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Zaprlo ji je sapo od presenečenja nad besedami komaj petletne deklice. V hipu se je spomnila, da je bila nekaj dni nazaj na obisku pri prijateljici, ki je živela čisto sama. Otroci so bili daleč proč, le nekajkrat na leto se je srečala z njimi ter pocrkljala vnuke, ki so ji bili skoraj tujci. “Veš, kar nimam občutka, da sem babica, tako malo jih vidim,” ji je rekla zadnjič. “Pa ti ni nič dolgčas?” jo je povprašala. “Oh, kje pa, saj imam televizijo pa psa, ki ga vodim ven, vmes pa še skočim s kom na kavo, pa mi dnevi lepo teko,” se je pohvalila. Celo pot domov je premišljevala te njene besede. »Ne, jaz že ne bi mogla živeti tako,« si je rekla skoraj na glas in komaj čakala, da stisne k sebi svojo punčko. Sara je bila že četrta, ki jo je po popoldnevih čuvala. Drugi trije vnučki so bili že večji in so živeli pri hčerki drugje, a so se pogosto vračali k njej.
In ker je imela drugi dan res slab dan, kot ga pač ima vsak kdaj pa kdaj, in Sara ni hotela pospraviti igrač, preden se na televiziji ni končala večerna risanka, ji je čisto nehote navrgla: »Veš, Sara, sita sem teh tvojih igrač, počasi še stopiti ne bom imela kam, prej sem skoraj padla na tvojem ogromnem medvedku. Da bi kdaj imela čisto stanovanje, kot ga ima teta Mici, o tem lahko samo sanjam!« se je jezila. Deklica jo je gledala in tiho začela pospravljati svoje igrače. Šele ko je šla k mamici in očku in ji je tiho voščila lahko noč, niti poljubila je ni kot vedno, je pomislila, da jo je prizadela. »Moram se ji opravičiti,« je sklenila, »takoj jutri, zelo zelo sem bila grda,« jo je pekla vest.
Pa je prišlo jutro, mamica jo je peljala k zdravniku, tako da se nista videli, ko pa sta se vrnili, jo je pripeljala k njej ter odhitela nazaj v službo. »Se bova pa pogovorili potem, ko pospravim na vrtu,« je sklenila ter pustila punčko, ki se je lotila igre, kot da se ni nič zgodilo – no, zdaj pa tole!
Pokleknila je k njej, jo obrnila k sebi ter podržala v svojih dlaneh njene premražene ročice. »Sara, oprosti za tisto včeraj, oprosti, prosim. Nisem mislila tako, kot sem govorila, bila sem slabe volje in vem, da je ne bi smela stresati nad tabo. Zelo mi je žal, vrni se s svojimi igračami nazaj k meni.«
»Pa ne boš jezna, če bodo spet raztresene po tvojem stanovanju in ne bo pri tebi tako lepo kot je pri teti Mici?« se ji je resno zazrla v obraz.
»Ne, nikoli več ne bom jezna, rada imam tvoje igrače, četudi se kdaj spotaknem, rada imam tvoje igre, rada imam tvoje pogovore s tvojimi punčkami, od vsega pa imam najraje tebe,« jo je stiskala k sebi in si brisala solze, ki so ji lile po obrazu. »Obljubim ti, da se ne bo to nikoli ponovilo.«
Znosili sta igrače nazaj in deklica je nadaljevala z igro.
»Moj Bog, kako pameten je za svoja leta ta otrok in kako resna, jaz v njenih letih nisem bila, oh, kje pa, nikoli takšna.« In razmišljala je dalje. Še malo, pa bo zrasla. Nič več ji ne bo sedala v naročje, nič več ji ona ne bo pela pesmic, ji pripovedovala pravljic, jo božala po laseh, jo ljubeče stiskala k sebi. Nihče ji ne bo več kdaj ponagajal, tako iz ljubezni do nje, ne zato, da je ne bi imela rada – svoje babice. In nič več se ne bo izogibala njenim igračam. Imela bo pospravljeno kot teta Mici, a ona ve, da se bodo Sara in drugi trije ljubi vnuki vračali redno k njej.
Nikoli ne bo sama in osamljena, vedno pa se bo spominjala današnjega dogodka, kateremu se bo Sara nekoč smejala, kako se je selila od nje na podstrešje, njej pa bo zaradi njega vedno ostala na duši majhna senca.
Spet je stisnila dekletce k sebi ter odhitela na vrt, da z delom skuša pozabiti, kar se ji je pravkar pripetilo.
Kumer, Anica. (zgodbe). Ognjišče (2016) 10, str. 56

Beton

Napisal Marko na 1. oktobra 2016. Objavljeno v Za začetek.

Življenje te včasih vrže ob tla.
In je razlika, ali priletiš na kaj travnatega … morda mivkasto peščenega … ali pa se razbiješ in do krvi raniš na skalah … na grobem betonu …
Zato mnogi – iz strahu, da se ne bi poškodovali … da se ne bi ranili … da ne bi krvaveli … – svoje življenje omejijo na mehek pesek in se izogibajo trdne podlage. Pa čeprav Jezus v svoji priliki zelo jasno pove, kako se godi tistemu, ki zida na pesku, in kako je s tistim, ki gradi na skali.
Vendar četudi pridre vodovje, ki spodjeda pesek, na katerem zidam, lahko že nekaj lopat cementa povzroči ‘konkretno’ spremembo!

Starši, vsi po vrsti, prav radi pametujemo in prisegamo na svoje vzgojne metode …
Kuharji odkrivajo svoje skrivne sestavine in recepte …
Športniki razlagajo driblerske finte …
Mojstri vseh vrst hvalijo svoje orodje: ta ključ je za to matico … ta žaga za ta les …
Zdravilci spet: ta čaj je za to bolezen … ta žavba za ono …
Zlepa pa ne boste našli zidarja, ki bi se raznežil ob pogledu na petdeset kilski papirnat žakelj in bi vam s solzami v očeh povedal nekaj ganljivih besed o cementu. Lepo vas prosim, no … Cement je cement. Poleg vode in peska sestavni del vsakega betona. In to je to. Težko boste kaj več izvedeli od možaka, ki pri mešalcu šteje: štiri lopate peska, pol lopate cementa, tri lopate peska, pol cementa, malo vode … Mislite, da ve, zakaj in na kakšen način cement poveže vodo in pesek v trd beton?
Ob mešalcu ne šteje izobrazba, temveč izkušnja. In izkušenj ima na pretek. In ve, da potrebuje vodo, pesek in cement. In da je razmerje teh treh različno v temeljih, različno v stopnicah in različno v škarpah. In da napake: preveč ali premalo cementa ali vode ali peska, povzročijo razpoke ali še kaj hujšega.

Moje življenje ni nekaj dokončnega in dokončanega. Je nekaj, kar moram graditi. Vedno znova, iz dneva v dan. In ko se potim ob mešalcu … ko ‘gradim’ svoje življenje … uporabljam tri osnovne elemente: pesek, vodo in cement!
Pesek je vera. O, kako hitro zna spolzeti skozi prste … Grabiš, grabiš, pa nimaš kaj prijeti …
Voda je molitev. Odžeja … osveži … zalije … A pride tudi suša …
Cement je božja beseda. Poveže in zlepi … Da trdnost … Včasih pa ne da dihati … duši …
Vse troje je vedno nujno potrebno, a ne vedno v istem razmerju: temelji mojega življenja so drugačni od stopnic, ki vodijo v višje nadstropje, in moje škarpe, moji okopi so drugačni od okenskih polic …
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji,« (Ps 127,1), da ne bo kdo rekel, da so te ‘zidarske’ misli iz trte izvite. In če že, sem jih izvil iz tiste Trte, katere mladika sem (Jn 15,5). Tako vsaj upam in se trudim.

In je razlika, ali se ti (življenjske) sanje razblinijo kot milni mehurčki … ali pa se razletijo na tisoč koščkov. Kot steklo, ki pade na beton.
Ko spet posije sonce, za milnimi mehurčki ne ostane niti lužica. Za steklom boš na kup pometel vsaj črepinje. J

Pred dnevi, ko smo zjutraj pred šolo in službo – kot običajno – molili jutranjo molitev, sem pomislil: Beton!

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2016) 10, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica oktober 2016

Napisal Marko na 30. septembra 2016. Objavljeno v Beležnica.

Oktober je, podobno kot maj, Marijin mesec, saj je mesec molitve rožnega venca, ko se skupaj z nebeško Materjo Marijo ‘sprehodimo’ po pomembnih postajah našega odrešenja. Zato nas v oktobrsko Ognjišče uvaja posebna uvodna molitev, s katero vedno začnemo našo revijo, pa tudi pripovedi v rubriki Zgodbo ti povem, govorijo o molitvi. Priloga nas vodi na najbolj zapostavljen del slovenskega etničnega ozemlja, v Beneško Slovenijo ob 150-letnici plebiscita, po katerem so prišli pod Italijo.

Iz tiskarne prihaja knjiga YOUCAT BIRMA – priročnik za katehete. Kot že naslov pove, je namenjena predvsem tistim, ki učijo verouk, oziroma vodjo birmanske skupine. Več o knjigi si lahko preberete med novostmi na str. 130 in (tudi o drugih knjigah iz iste zbirke) na spletni strani http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html. Skupaj s knjigo Youcat birma bosta sestavljala nepogrešljiv pripomoček za birmanska srečanja. Pri teh srečanjih, pa tudi sicer, bo zelo dobrodošel Youcat katekizem za mlade, v katerem je v obliki vprašanj in odgovorov na kratko opisano bistvo katoliške vere. Naj omenim, da se vzpostavlja tudi posebna internetna stran z naslovom Youcat.si.

V zbirki Youcat sta izšli še dve knjigi. Prva je: Youcat – Molitvenik za mlade z izbranimi molitvami. Poleg klasičnih molitev vsebuje vrsto sodobnih molitev, ki zlasti nagovarjajo mlade. Druga pa: Youcat – Spoved z ovrednotenjem zakramenta spovedi in s pripravo nanjo. Odveč je napisati, da so vse te knjige lepo darilo mladim ob birmi pa tudi za rojstni dan ali god in ne nazadnje za Miklavža, božič in novo leto.

V pripravi sta še dve knjigi, povezani z katekizmom za mlade. Prva je Youcat Socialni nauk katoliške Cerkve, (izvirnik Docat), druga pa Youcat Sveto pismo. Naslova povesta, o čem knjigi govorita. Prva o tem, kaj o družbi in družbenem življenju uči Cerkev in kako naj ravnamo, delamo (od tu angleški naslov Docat) v življenju. Katekizem Sveto pismo pa ne bo vseboval celotnega Svetega pisma, ker bo nekatere manj poznane in težje razumljive odlomke izpustil. Imel pa bo več uvodov in opomb, ki sodobnemu človeku pomagajo razumeti svetopisemsko sporočilo. Upamo, da knjigi izideta v začetku prihodnjega leta.

Spet lahko pišem o dveh ponatisih. Prvi je Sveto pismo, igra spomin. Igra temelji na dobro poznanih igrah (memori) spomin, njena posebnost pa je, da nam pomaga odkrivati Sveto pismo. Zlasti ga pomaga odkrivati otrokom in mladim, ki jim je v prvi vrsti namenjena. Skratka, to je igra, pri kateri boste uživali, obenem pa spoznavali svetopisemske osebnosti. Več o igri si lahko preberete med novostmi na str. 130.

Drugi je ponatis knjige Drobne zgodbe za dušo. Gre že za 8. izdajo, kar priča, kako se je ta knjiga z univerzalnim sporočilom priljubila bralcem. Bila je druga v zbirki Zgodbe za dušo. Zgodbam iz te zbirke lahko prisluhnete vsako jutro ob 6.50 na Radiu Ognjišče, s ponovitvijo ob 11.50. Številni prisluhnejo zgodbam na poti v službo in jim je njihovo sporočilo navdih za tisti dan. Upamo, da bo v prihodnosti izšla še kakšna knjiga v tej priljubljeni zbirki.

V prihodnji številki Ognjišča vam bomo že prvič predstavili Miklavževo ponudbo Ognjišča: knjige in druge artikle, ki jih boste lahko po ugodnih cenah kupili za Miklavževo, božično in novoletno obdarovanje. Letos vam bomo ponudili kar nekaj zanimivih novosti.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Molimo in častimo malike/svetnike, ki so jih izdelale človeške roke

Napisal Marko na 20. septembra 2016. Objavljeno v Pisma.

Sem zvesta bralka mesečnika Ognjišče in se oglašam z vprašanjem. Redno vsak dan prebiram Hvalnice in večernice, ki so mi zrasle k srcu. Včasih mi ostanejo v spominu kakšni odlomki:
Iz zlata in srebra so maliki ljudstev, / človeške roke so jih izdelale. / Usta imajo, pa ne govorijo, / oči imajo, pa ne vidijo. / Ušesa imajo, pa ne slišijo, / ni diha v njihovih ustih. / Nespametni so tisti, ki jih delajo, / nespametni vsi, ki vanje zaupajo.
Ali smo mi katoličani/kristjani kaj drugačni? Molimo in častimo malike/svetnike, ki so jih izdelale človeške roke. Imajo ude, ki jih našteva psalm, s katerimi pa se ne odzovejo. Zgodovina gre dalje in se največkrat ponavlja. Mislim da ni nobene razlike med takratnimi našimi predniki in med nami, današnjimi kristjani.
Tončka

Vaše razmišljanje in sklepanje je zelo zanimivo, ob romanju kipa Fatimske Matere Božje po Sloveniji, ob katerem se zbirajo številni verniki, še posebej aktualno, po svoje pa tudi kar precej radikalno. Zato bo dobro delo, če stvari malo postavimo na svoje mesto in pogledamo, kako nas glede tega uči naša mati Cerkev.
Razveseljujoče je prebrati, da vsak dan molite hvalnice in večernice, saj se tako povezujete v molitev Cerkve tistega dne po vsem svetu. V psalmih in še drugod v besedilih stare zaveze res ne moremo spregledati zelo jasne prepovedi upodabljanja Jahveja, torej živega Boga Izraela. To določilo je treba razumeti iz danih takratnih okoliščin. Ker so Izraelci živeli sredi poganskih ljudstev, ki so za bogove imeli idole, malike – in tudi sami so prej bili takšni ‘pogani’ –, je bilo razumljivo, da so se morali primerno zavarovati, da ne bi podlegli njihovim vplivom in se vrnili k ‘starim’ bogovom. Zato je Mojzes prejel božje naročilo o prepovedi upodabljanja Boga, saj Boga nihče nikoli ni videl in ga videti ne more. Je pa seveda res, da si je Bog sam izbiral načine, kako se je tudi posredno ‘vidno’ približal posameznikom in ljudstvu: ognjeni grm, palica, ognjeni in oblačni steber, oblak … Končno si je izbiral v ta namen tudi posamezne ljudi kot Abrahama, Mojzesa, preroke in druge.

Ker so Izraelci živeli sredi poganskih ljudstev, ki so za bogove imeli idole, malike, je Mojzes prejel božje naročilo o prepovedi upodabljanja Boga, saj Boga nihče nikoli ni videl in ga videti ne more.

Ko iz vidika nove zaveze razmišljamo o tej starozavezni prepovedi, nam postane jasno, da ni bila dana samo zaradi poganskih bogov, ampak je Bog želel prihraniti svoj človeku vidni izraz le za edino pravo svojo podobo, ki je Jezus Kristus, učlovečeni Bog. On je edina resnična ‘ikona’ Boga. Od tod tudi ime Veronika za ženo, ki ji je Kristusu na križevem potu v potni prt vtisnil svojo podobo, saj pomeni ‘vera ikona’ (prava, resnična podoba). In po tej Božji podobi, Jezusu, smo vsi ustvarjeni, saj nam razodetje zagotavlja, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi in podobnosti. In od učlovečenja Boga v Jezusu, ni več nevarnosti, da bi edino podobo Boga pomešali z različnimi podobami bogov. In Cerkev je od takrat naprej nedvoumno razumela, da ni druge podobe Boga kot Jezus Kristus. Pavel je pomenljivo zabeležil to vero prve Cerkve, ko je pogumno zapisal, da v Kristusu prebiva “vsa polnost Božanstva telesno” (Kol 2,9). Ta ‘Podoba’ je umrla in vstala od mrtvih ter sedaj tudi v svoji telesni naravi, ki je ta podoba, biva ‘pri Očetu’; in zato so se od vsega začetka krščanstva pričele pojavljati simbolne podobe Jezusa, Odrešenika, ki jih verniki nikoli niso jemali kot nadomestilo za Jezusa, ampak le kot simbolni pripomoček človekovi naravi, da je lažje duhovno stopila v stik z Vstalim. Kot je Cerkev jasno spoznala in določila, da sta v Jezusu Kristusu bili Božja in človeška narava sicer neločljivo združeni, ne pa pomešani (kalcedonski koncil, 451), da torej Jezus v človeški naravi ni imel božjih sposobnosti in da njegove Božje narave ni ovirala človeška v njenem delovanju, tako je tudi razumela, da nobena upodobitev ne more zamenjati te čudovite Božje geste ljubezni do človeka, da je postal človek. Nas pa podobe lahko vedno znova na to spomnijo in nam pomagajo, da se v duhu združimo z nevidno navzočim Kristusom. Končno nam je pustil svojo stvarno in bistveno navzočnost tudi pod podobo kruha in vina. Kasneje so si kristjani kot ‘pripomoček’ v svojem verskem življenju pričeli upodabljati na različne načine najprej Marijo, nato še mučence in druge svete može in žene. Vse v jasni zavesti, da to niso maliki ali idoli, ampak samo pomoč na poti do živega osebnega stika s Sveto Trojico. In to imenujemo ‘češčenje podob’. Torej to češčenje ne pomeni zamenjavo oseb s podobami in tudi ne, da bi Jezusa Kristusa, Očeta ali Svetega Duha, nadomestili z Marijo ali drugimi svetniki. To je v pravem krščanstvu praktično nemogoče, saj so vsi svetniki, z Marijo na čelu, že v življenju nujno in izključno vodili h Kristusu in po njem k Očetu v Svetem Duhu, ne pa k sebi; in tako mora ostati tudi ob njihovih upodobitvah. Določene upodobitve so se pokazale bolj sposobne ljudi prebuditi za Božjo navzočnost in tam so nastali romarski kraji in tako so določene upodobitve posebej ‘zaslovele’. A ta ‘sloves’ ne gre podobi, marveč Bogu, ki po njej podeljuje čudovite darove svoje žive navzočnosti. Tudi čudežev ne delajo podobe ali svetniki, ampak Bog.

Vedno je treba biti čuječ in buden, da ne zapadeš v napačen odnos do določene podobe.

Res je pa tudi, da se lahko ta ‘uporaba’ zatemni in privede do napačnega pojmovanja ali celo zavajanja nekaterih vernikov. Lahko pridemo tudi do povsem ‘magične’ uporabe svetih podob ali predmetov (npr. rožni venec …), ko ljudje verjamejo, da bodo zaradi prisotnosti določene podobe rešeni tega ali onega. Takšno držo lahko začasno ‘zlorabi’ tudi hudi duh in navidezno ‘pomaga’, a dolgoročno bo gotovo škodoval. Zato so se večkrat v zgodovini krščanstva pojavile tudi pobude, da bi prepovedali češčenje podob. Najbolj znano imenujemo ‘ikonoklazem’ (boj proti ikonam, razbijanje ikon) iz 8. stol. Po več kot stoletje trajajočem ‘boju’ je Cerkev na to dilemo odgovorila z osmim vesoljnim cerkvenim zborom, imenovanim 2. nicejski koncil (787). Na njem so zavrnili to zmoto in razglasili: »Mi sprejemamo tudi češčenje svetih in častitljivih podob: mi to češčenje pozdravljamo in ga sprejemamo, v skladu s starodavnim izročilom svete katoliške Božje Cerkve. To učijo naši sveti očetje, ki so tudi sprejemali te reči in jih utrdili v najsvetejši Božji Cerkvi ter na vseh mestih svojega vplivanja. Te častitljive in častivredne podobe, kot smo že dejali, mi častimo in pozdravljamo ter spoštljivo slavimo. Pod tem razumevamo podobo učlovečenja našega velikega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa, podobo brezmadežne Device in presvete Matere Božje, od katere je izvolil sprejeti telo (meso), da bi nas rešil in zveličal od brezbožnega malikovanja. Častimo torej podobe svetih in netelesnih angelov, ki so se nam prikazovali v človeški podobi. Na podoben način častimo tudi kipe in upodobitve bogomilih in hvalevrednih apostolov, kakor tudi o Bogu govorečih prerokov, pa tudi bojujočih se mučencev in svetih mož. Po njihovi priprošnji in posredovanju bomo lahko tudi mi premišljevali in se spominjali njihovega zgleda ter postali deležni njihove svetosti.«
Kadar na tak način svete podobe služijo naši pravi pobožnosti, bi težko govorili, da smo danes katoličani, ko uporabljamo svete podobe in jih častimo, podobni svojim poganskim in malikovalskim ‘prednikom’. Priznam pa, da je vedno treba biti čuječ in buden, da ne zapadeš v napačen odnos do določene podobe. Naloga staršev in dušnih pastirjev je, da že otroke, pa tudi odrasle, vedno znova spominjamo na pravi namen podob in da jim pomagamo razviti pravilen duhovni odnos do njih.
Ker Stvarnik pozna človeka, saj ga je ustvaril, tudi ve, da človek potrebuje telesne izraze za duhovne resničnosti. Zato je tudi sam uporabil telesne resničnosti, vse do človeške narave v učlovečenem Sinu, da lahko razvija z nami odnos vere, upanja in ljubezni. Še lažje to dojamemo, če se spomnimo, da tudi v pristnih odnosih med ljudmi ne gre drugače kot po tem istem principu. Najglobljih stvari, naklonjenosti, ljubezni, dobrote …, ljudje ne moremo izraziti drug drugemu ‘direktno’, ampak vedno posredno preko besed, dejanj, znamenj, simbolov … Starši in otroci si izražajo ljubezen z dotiki, objemi, poljubi, darili … In ko gre za resnične izraze, to tudi čutimo. Kakor tudi začutimo, če kdo s temi izrazi ‘laže’, ker si želi nekaj pridobiti zase, ne izraziti ljubezen drugemu. Lahko pa se kdo tako naveže na izraze, da pozabi na pravo vsebino – takrat počasi odnos prične slabiti in propada.
Torej, potrudimo se, da bo naše slavljenje svetih podob resnično v duhu Cerkve, takrat nam bodo odlična pomoč, da se bomo lahko odprli Bogu in njegovemu delovanju in prepričan sem, da ne bo nevarnosti, da bi postali malikovalci.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2016) 09, str. 48

Otroci so dar in …

Napisal Marko na 18. septembra 2016. Objavljeno v zgodbe.

Vroč poletni dan je bil. Pot me je vodila skozi park. Nimam navade, da bi sedela na klopci v parku, a tisti dan sem si privoščila krajši počitek pod mogočnimi drevesi, ki so nudila prijetno senco. S seboj sem imela tudi knjige, saj sem prihajala iz knjižnice. Pričela sem z branjem, a ne za dolgo, saj so ga prekinili živahni otroški glasovi.
»Ana, Matej, ne bodita tako glasna, saj nista sama v parku!« je mlada mama opozarjala svoja otroka. Deklica in fantek pa se nista pustila motiti, vsa vesela sta se še naprej lovila in tekala za golobi. Mamica ju je ponovno opozorila, a zaman. Tedaj pa se je zbudil še malček v vozičku in začel glasno jokati. Mamica je bila vsa iz sebe. Hitela se je opravičevat ljudem za ves ta otroški živžav.
Starejša gospa na bližnji klopci jo je prijazno potolažila: »Nikar si ne delajte skrbi, kajti kjer so otroci, morata biti tudi smeh in jok. Hvaležni bodite, da jih imate.«
»Tudi jaz mislim tako,« se je oglasil starejši gospod, ki je sedel nasproti mene. »Dokler bo slišati otroški živžav, se nam ni treba bati za prihodnost. Otroci so res naše največje bogastvo.«
Po teh besedah se je mamica oddahnila. Posvetila se je dojenčku in ga privila k sebi, da ga umiri. Deklica in fantek sta prišla k njej in se pričela igrati s posodicami, ki so jih prinesli s seboj.
»Ja, otroci so res velik dar,« je na glas razmišljala tista starejša gospa. »Hvala Bogu za vsako mamo in očeta, ki sprejmeta otroka. Danes je vse več takih, ki živijo skupaj, otrok pa ne marajo. Pravijo, da je starševstvo preveč naporno in da se je treba marsičemu odpovedati. Ne pomislijo pa, koliko sonca in sreče prinese v družino vsak otrok… Pet sem jih rodila in za vsakega od njih sva bila z možem Bogu hvaležna,« je dejala. »V službi so me nekateri čudno gledali in me spraševali, kako si upam v teh kriznih časih imeti toliko otrok. Še bolj pa so bili presenečeni, ko sem se odločila, da ostanem doma in se ‘žrtvujem’ za svoje otroke.«
Gospod nasproti mene je pozorno poslušal, potem pa pripomnil: »Jaz živim v bloku, v katerem celih sedem let ni bilo nobenega novorojenčka. Kako sem bil vesel, ko sem pred nedavnim spet zaslišal otroški jok.«
Tisti dan z mojim branjem v parku ni bilo nič. Pa nisem bila prav nič razočarana, saj me je bolj kot branje obogatil zanimivi pogovor.
Zvečer sem se pri molitvi spomnila najprej tiste mlade družine, ki sem jo srečala v parku, molila pa sem tudi za vse matere, ki so se in se bodo še odločile sprejeti novo življenje, ki je velik božji dar in obenem tudi naloga za starše.

JEMEC, Jana. (Zgodbe) Ognjišče (2007) 09, str. 60

Blagor tistim, ki delajo za mir

Napisal Marko na 15. septembra 2016. Objavljeno v Blagri_kristjanov življenjski načrt.

Jezus ne blagruje tistih, ki “pridigajo o miru”, ampak tiste, ki ga uresničujejo; to delo pa zahteva: gorečnost, potrpežljivost, izkušnje, vztrajnost. Blagor tistim, ki sejejo mir s svojimi vsakodnevnimi dejanji, z držami in dejanji služenja, bratstva, dialoga, usmiljenja… Da, ti se “bodo imenovali Božji otroci”, ker Bog seje mir, vedno, povsod; ob polnosti časov je zasejal v svet svojega Sina, da bi mi imeli mir! Delati za mir je delo, za katerega si je potrebno prizadevati vsak dan, korak za korakom, ne da bi se naveličali. (papež Frančišek)

Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. (Rim 12,9-10.14.17-18)

Nasilje škoduje vsem

Anthony de Mello, Žabja molitev II, ŽU LJ-Dravlje, Ljubljana 1990, str. 107

Vojak in deklica
Zgodilo se je med prvo svetovno vojno. Vojak je šel v izvidnico in zagledal je sovražnega vojaka. Hitro je nameril, toda na merilniku (na muhi) … je zagledal deklico, ki se je igrala. Odmaknil je puško in pogledal s prostim očesom – ni se motil, tam je res stal sovražni vojak, ki je tudi meril proti njemu. Pomislil je, da ga je morda oslepilo sonce in pomeril je še enkrat, toda spet se je ‘na muhi’, pojavila deklica. – “Njegova hčerka je,” je rekel glas za njim. – Vojak se je obrnil in zagledal angela. – “Njegova hči je. Izbrati moraš: če streljaš, bo vse življenje ostala sirota; če pa ne boš streljal, boš umrl ti, kajti tudi on te ima ‘na muhi’.” Vojak je pomislil na svojo edino hčerko, ki ga je čakala doma. Pomislil je, kako zelo bi trpela. Bilo mu je čisto jasno: če bo streljal, si tega ne bo odpustil vse življenje. Odločil se je, da bo sprejel usodo in s solznimi očmi se je pripravljal na smrt. Toda sovražni vojak ni streljal, samo pozdravil ga je in odšel.
Vojak se je začuden obrnil k angelu. Angel se mu je nasmehnil in mu rekel: “Tudi on je na svoji merilni napravi videl tvojo hčerko.”

Glasnik miru in ljubezni
5. februarja 2006, je bil kot žrtev muslimanskih skrajnežev v Turčiji umorjen italijanski duhovnik Andrea Santoro. Tam je deloval od leta 2000 in pri svojem delovanju se je kmalu soočil z nasprotovanjem in grožnjami. Ni se ustrašil, temveč je mirno nadaljeval svoje poslanstvo glasnika miru in ljubezni. Rad je navajal sv. Janeza Zlatoustega: »Kristus pase ovce. Dokler bomo ovce, bomo zmagovali, če postanemo volkovi, bomo premagani.« Pripovedoval je o svoji izkušnji: »Nekega dne smo na cesti ustavili dvema mladeničema. Povabila sta nas, naj se ustavimo v njihovi vasi. Vstopili smo v sobo, posedli po tleh in gostoljubno so nas postregli. Tedaj je eden od njih rekel: “Vi gotovo iščete zlato?” V teh vaseh so namreč v začetku 20. stol. živeli armenski kristjani, in preden so jih pregnali, so poskrili svoje dragocenosti. Z naklonjenim srcem sem mu odgovoril: »Zlato je nekaj drugega, Bog je zlato, zlato je prijateljstvo, ljubezen, zlato je mir, zlato je vera, molitev in poslušnost Bogu, zlato je dobrota, spoštovanje, gostoljubnost, odpuščanje, zlato so vaši otroci …« – »Tudi ti si zlato,« je nenadoma rekel moj sogovornik, »kajti to, kar praviš, je čudovito.«

Ko smo premagali nezaupanje in strah, smo se pogovarjali o vojni, Ameriki, Italiji, nafti, muslimanih, kristjanih … »Vojna je ranila tudi Boga,« sem rekel, »oče namreč trpi, ko se sinovi pobijajo. Vojna ne prihaja od Boga.« In dodal sem: »Vojna pomeni prejemati, mir pa je dajanje. Vi ste nas sprejeli in nam izkazali gostoljubje: to je mir. Mi smo vam ustavili na cesti in vas peljali: to je mir.« Otrok, ki je sedel nasproti, me je ves čas nepremično gledal. »Vojskovati se je enostavno,« sem nadaljeval in se obrnil k njemu. »Če te npr. udarim in mi ti udarec vrneš, gre tako naprej … Toda, če te jaz udarim in ti ne odgovoriš, je to mir. To pa je težko doseči. Saj nas že nagon sili, da bi na udarec odgovoril z dvema. Jezus pa v evangeliju pravi: “Če ljubite samo tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ljubite vaše sovražnike.” Otrok je na to rekel: »Ustavljati se nasilju, to je mir.« Popolnoma je doumel pogovor in na obrazu se mu je videlo, da se strinja.

SVET PRAVI
Blagor tistim, ki sejejo prepire med ljudi, ker bodo gospodarji; tistim, ki delajo razdor, ker se tako kaže njihova moč; tistim, ki pripravljajo vojne in izdelujejo orožje: vso oblast bodo imeli v rokah. Blagor tistim, ki tepejo in ranijo: nje bodo upoštevali. Blagor tistim, ki sejejo strah, ker znajo razdvajati, nihče se jim ne bo upiral, njihovi nasprotniki bodo uničeni, oni pa bodo živeli v miru in posedli zemljo. Blagor njim!

JEZUS PRAVI
Blagor delavcem za mir … Ne tistim, ki se podredijo in se hlapčevsko uklonijo. Pač pa blagor tistim, ki znajo ustvarjati in graditi skladne odnose. Tistim, ki nikoli ne sprejmejo ločitve, ki se ne ustrašijo posmeha, samo da bi rešili enotnost, tisti, ki so vir sprave in pomirjenja v napetostih, ki se jim ne da izogniti. Vsi tisti, ki so pogumni in dobre volje, čudoviti ljudje, božji sinovi, ker si prizadevajo, da bi gradili živo družino Božjih otrok.

Leta 1948 je Omar Bradley, angleški general in med 2. svetovno vojno eden poveljnikov kopenske vojske ZDA v S. Afriki in Evropi, vsej svetovni javnosti ‘pomolil pod nos’ dokaz o neskladju naše evolucije: »Naš svet je svet jedrskih velikanov in etičnih dojenčkov. Uspelo nam je razbiti skrivnosti atoma, zavrgli pa smo Jezusov govor na gori … Veliko več vemo o vojnah, kot o miru, več vemo o ubijanju, kot o življenju.«

Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja (Anton Trstenjak).

Izraz ‘shalom’ označuje vse tisto, kar omogoča zdravo bivanje, harmonijo, popolno gotovost (z eno besedo srečo). In tisti, ki si prizadevajo za mir, delajo za srečo človeka. Bog jih bo priznal za svoje otroke. Sin je v semitskem svetu ta, ki je po vedenju in delovanju podoben očetu. Samo Bog je v resnici pravi in najvišji ‘delavec za mir’. Mir ne pomeni samo, kar Bog dela ali daje, ampak tudi to, kar je. Mir je bistvo Boga: on sam je naš mir (Ef 2,14-17) in ta mir je sad Duha (Gal 5,22), ki vernika napravi za orodje miru. Podobnost z očetom se ohranja z neprestanim prizadevanjem za mir. ‘Človek miru’ ustvarja mir v svojem okolju, in tako sam postaja mir. Njemu “se obeta prihodnost” (Ps 37,37).

Resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. (Stanislav Zore)

Mir je mogoč in se začenja pri vsakem od nas: v naši družini, z najbližjimi doma, na delovnem mestu, na ulici, v župniji, ko se spreminja v ‘družino družin’. In predvsem v krščanskih skupnostih, ki morajo posredovati plamen miru in bratstva. Sveti Ciprijan je zapisal: »Bog nam zapoveduje, da bodimo v njegovi hiši miroljubni in složni in enodušni, in hoče, da ostanimo po prerojenju taki, kakršne nas je z drugim rojstvom naredil; ko smo postali božji otroci, ostanimo v božjem miru, in ko imamo enega duha, imejmo tudi eno srce in usmiljenje. Bog daru sprtega človeka niti ne sprejme, ampak mu naroča, naj se od oltarja vrne domov in se prej spravi s svojim bratom, da bo z miroljubno molitvijo mogel tudi Boga potolažiti. Večja je daritev Bogu, če živimo v miru in bratski slogi in če je ljudstvo edino v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha. (sv. Ciprijan iz razprave O Očenašu)

Mir niso sanje, ni utopija: mir je mogoč. Gledati moramo globlje, pod površje videza in pojavov, da bi odkrili resničnost, ki živi v srcih, saj je vsak človek ustvarjen po Božji podobi in poklican, da osebno raste in zida novi svet. (Benedikt XVI.)

‘Ljudje miru’ niso ‘miroljubni’
Znani italijanski duhovnik in mislec Primo Mazzolari je dejal: Kristjan je človek ‘miru’, ne pa po naravi umirjen človek. Medtem ko se nekateri, da bi ohranili svojo mirnost, izogibajo vsaki konfliktni situaciji, so ‘prinašalci miru’ osebe, ki so ne le pomirjene same s seboj, ampak znajo tudi graditi mir okrog sebe. Tudi Jezus nikakor ni bil mirne narave. Toliko si je dajal opraviti, da ni imel časa niti jesti. Govoril je. Izzival. Spoprijemal se je z nasprotniki. Grajal. Tvegal …

Delati za mir je umetnost, združena z velikim naporom: znati moraš poslušati, na pravi način govoriti, biti potrpežljivi … Jezus je odkrito povedal, da je treba ljubiti svoje sovražnike. To ne pomeni pustiti, da ti delajo karkoli, ampak videti in odkriti, zakaj je kdo sovražen v odnosih, kaj je človeku, da ni sposoben živeti v miru s seboj.

Nemški evangeličanski teolog in duhovni pisatelj Dietrich Bonhoeffer, ki je umrl v taborišču smrti, je zatrdil, da je dolžnost kristjana “da ostane blizu Bogu v njegovem trpljenju”. Zapisal je nekaj globokih misli o miru: »Kdor hodi za Jezusom, zavrača nasilje in upor. To dvoje ni bilo za Kristusa nikoli sprejemljivo in tega se ni posluževal nikoli. Jezusovi učenci ohranjajo mir tako, da velikokrat raje sami trpijo, kot bi prizadejali trpljenje drugim, ohranjajo skupnost, ko jo drugi hočejo razbiti, odrekajo se sami sebi, ne prizadevajo si za svojo uveljavitev in tako brzdajo sovraštvo in krivičnost. In njihov mir nikjer ne bo večji kakor tam, kjer se oni mirno srečujejo z hudobneži in so pripravljeni trpeti zaradi njih. Tisti, ki delajo za mir, nosijo križ s svojim Gospodom, ker se je prav na križu rojeval mir. Če so torej tako vključeni v Kristusovo prizadevanje za mir, se bodo tudi oni imenovali božji sinovi.«
Po tem razmišljanju moramo podati tudi kakšno praktično navodilo, kako naj ravna tisti, ki hoče biti ‘prinašalec’ miru.

Blagor tistemu, ki ima rad mir.
Blagor tistemu, ki prosi za mir Boga in v njem
prepoznava njegov dar, ki ga je obljubil Jezus Kristus,
po posredovanju Svetega Duha.
Blagor tistemu, ki si prizadeva za mir tako,
da začenja pri sebi, v domači družini in v skupnosti,
v kateri živi, da bi ga lahko izžareval na ves svet.
Blagor tistemu, ki ljubi mir in ga sprejme za svoj življenjski slog.
Blagor tistemu, ki mu ni dovolj o miru le govoriti,
ampak začne za mir tudi delati:
kjer je sovraštvo, prinaša ljubezen,
kjer je užaljenost, prinaša odpuščanje,
kjer je nesoglasje, prinaša povezanost,
kje ni idealov, prinaša življenjske načrte,
kjer je krivičnost, prinaša pravičnost,
kjer je uboštvo, prinaša vzajemno pomoč,
kjer je rasizem, prinaša bratstvo,
kjer je nerazumevanje prinaša dialog,
kjer je nestrpnost, prinaša strpnost,
kjer je jeza, prinaša krotkost,
kjer je nasilje, prinaša blagost,
kjer je vojna, prinaša mir,
kjer je pomanjkanje ljubezni, prinaša sprejetost,
kjer je smrt, prinaša življenje.

Blagor tistemu,
ki uresničuje eno od teh razsežnosti miru,
ta postane graditelj miru,
kajti Jezus ga bo imenoval ‘Božji sin’.

Graditelji miru

Blagor tistim, ki ljubijo koristi drugih tako kot svoje, ker tako vzpostavljajo mir in edinost.
Blagor tistim, ki so vedno pripravljeni narediti prvi korak, saj tako odkrivajo, da je bližnji veliko bolj odprt, kot je morda videti na zunaj.
Blagor tistim, ki iščejo drugačen način sporazumevanja, ki presega besede, da bi vstopili v skupnost z drugimi.
Blagor tistim, ki izberejo pot potrpežljivosti in pričakovanja, in se pri tem ne naveličajo delati majhne korake, da bi se srečali z bližnjimi.
Blagor tistim, ki nikoli ne rečejo: “Zdaj je dovolj!”, ker vedno najdejo nov začetek.
Blagor tistim, ki najprej poslušajo in šele potem govorijo, ker bodo našli poslušalce.
Blagor tistim, ki odkrijejo zrno resnice, pri vsakem prispevku, pri pogovoru z drugim, ker bodo tako sposobni povezovati.
Blagor tistim, ki nikoli ne izkoriščajo svojega položaja, ker bodo spoštovani.
Blagor tistim, ki so pripravljeni na poraz in izgubo, da bi Gospod mogel napredovati.
Blagor tistim, ki se trudijo graditi skladnost med tem, kar govorijo in tem, kar delajo.
Blagor tistim, ki se vsak dan v molitvi izročijo v roke Bogu: oni bodo uspešno orodje božje milosti.

Deset zapovedi za mir v družini

Imej vero in živi Božjo besedo, tako da ljubiš bližnjega kot samega sebe.
Spoštuj samega sebe, zaupaj vase, v svoji družini in pomagaj graditi okolje miru.
Vzemi si trenutke za igro in razvedrilo s svojo družino.
Uči svoje otroke s pogovorom, naklonjenostjo, … kdor je pri vzgoji nasilen, uči nasilje.
Sodeluj s svojo družino pri življenju skupnosti.
Potrudi se, da probleme rešuješ mirno, tudi v hudih težavah poišči kaj pozitivnega.
Deli tvoje občutke z iskrenostjo, govori, kar misliš, pozorno poslušaj druge.
Spoštuj tiste, ki mislijo drugače: razlike bogatijo družino in skupnosti.
Najbolj učinkovita ‘beseda’ je dober zgled in način življenja.
Prosi odpuščanja, ko si koga užalil in iz srca odpusti, ko se ti čutiš užaljenega.

Pogoji za mir

Želiš mir? Bodi vedno hvaležen.
Želiš mir? Potrudi se, da boš kar se da nenavezan na stvari in imetje.
Želiš mir? Nauči se razmišljati tako, da vedno prosiš za Božje odpuščanje in odpuščaš bratom ob vsaki priliki.
Želiš mir? Nikogar ne obsojaj v svojem srcu, tudi če bi si zaslužil obsodbo.
Želiš mir? Poskrbi za nekaj več urejenosti v svojem življenju.
Želiš miru? Vsak dan si redno vzemi nekaj časa za mir in tišino.
Želiš mir? Po sporu ali prepiru skušaj čim prej poiskati vsaj malo soglasja in dialoga.
Želiš mir? Delaj resnično za nekoliko višjo kakovost življenja in ne samo za kratkotrajen napredek.
Želiš mir? Odpočij si in zapoj Gospodu, napolni se z duhovno močjo in izkoristi trenutke za igro.
Želiš mir? Ponižno in brez računice se vsak dan posveti nekomu, ki te potrebuje; najbolje, če ni član tvoje družine.
Želiš mir? Pogovarjaj se z Bogom in ne širi govoric, nikoli ne reči ničesar o nikomur, če nisi popolnoma prepričan, in kar ni v resnici lepo in dobro
Želiš mir? Poslušaj v tišini in ne obtožuj.
Želiš mir? Trudi se biti pravičen, tudi za ceno, da te zavrnejo.
Želiš mir? Odpri dlan tudi takrat, ko se ti zdi, da bi jo bilo treba stisniti v pest.
Želiš mir? Prenehaj ga iskati, pusti, da se te oklene.

VPRAŠAJ SE …

Ali imaš odprt pogled na svet? Poznaš razmere v svetu, veš, kje se dogajajo velike krivice, kje je največ revščine, lakote in koliko razumeš vzroke za vse to?
Se zavedaš svoje naloge: graditi mir z vsemi, začenši v družini, skupnosti, ki ji pripadaš, v župniji, v občestvu Cerkve?
Si v resnici pripravljen čemu umreti, da bi mogel mir bolj zaživeti?
Sv. Janez Pavel II. je večkrat dejal, da je mir gradbišče, ki je odprto za vse, mir se začenja pri vsakem. Kaj misliš o svoji vlogi na tem gradbišču? (začni od oseb in dogodkov, ki so ti blizu)
Ali se zavedaš, da ne gradiš miru, ko si nestrpen v odnosu do drugih: v kakšnih situacijah in s katerimi osebami se ti navadno to dogaja?

Podatki in dejstva o orožju (2024)

V ZDA (340 milijonov prebivalcev) je bilo po podatkih izpred dveh let med ljudmi kar 400 milijonov kosov orožja, to pomeni približno 120 pušk in pištol na sto prebivalcev. 513 milijonov prebivalcev Evropske unije je imelo leta 2017 skupno 79,8 milijona kosov strelnega orožja. Največ strelnega orožja je bilo skoncentriranega v Nemčiji (15,8 milijona) in Franciji (12,7 milijona), medtem ko je bila stopnja posedovanja strelnega orožja na sto prebivalcev najvišja v Črni gori (39,1), Srbiji (39,1) in na Cipru (34). Slovenija je s 15,6 kosa na sto prebivalcev – kar je nad svetovnim povprečjem, ki je dobrih deset kosov – na 48. mestu. Decembra 2024 je imelo v Sloveniji 46.100 posameznikov skupno 163.863 kosov orožja (približno toliko je bilo tudi neregistriranega – policija je konec 2025, ko je bilo mogoče nezakonito orožje predati brez pravnih posledic, prevzela 206 pištol, 77 različnih pušk, 28 avtomatskih pušk, itd.). Največ ljudi ima orožni list za lov, sledijo varnost, šport in zbirateljstvo. Dovoljenje za posest orožja lahko dobi vsak polnoletni državljan, ki je opravil zdravniški pregled in preizkus znanja o ravnanju z orožjem.

Molitev za mir

Pomagaj mi, Gospod,
da si bom prizadeval za mir,
ker se lahko samo tako počutim kot tvoj sin.
Gospod, potrebujem tvojo pomoč,
saj tega ne morem doseči sam,
ker je velikokrat v meni preveč Kajna
in sem pogosto preveč nestrpen do tistih, s katerimi živim.
Pomagaj mi, da ne bom nasilen,
ko mi kdo zapre pot;
pomagaj da ne bom delal krivice,
ko stvari ne bodo šle tako kot bi morale;
da ne bom tuhtal v sebi
o krivicah in napačnih odločitvah
in da ne bom odgovarjal na enak način tistemu,
ki gleda name vzvišeno in ošabno.
Če hočem biti človek miru,
moram biti strpen in notranje občutljiv,
ponižen in pripravljen druge sprejemati,
se potruditi, da bi prej jaz njih razumel,
kot pa bi zahteval, da to storijo oni.
Gospod, še enkrat te prosim za pomoč,
da bi mi v življenju uspelo živeti z drugimi
pod nebom brez bliskov in grmenja
ki je veliko lepše, svetlejše in si ga vsi najbolj želimo.
Amen.

Za dar miru

Pošlji nam svojega Duha,
da bo naše življenje rodilo sad miru.
Daj, da ti bomo hvaležni za dar miru in da bomo pripravljeni,
biti njegovi apostoli, tudi kadar nas bo to veliko stalo;
in vselej naj pomislimo, da si najvišjo ceno plačal ti s svojo predragoceno krvjo.
Odpusti nam grehe zavisti,
ljubosumja, grehe zoper čast naših bližnjih in zoper bratsko slogo.
Samo če bomo združeni s teboj, bomo lahko nosilci miru za množice.
Pomagaj nam ohraniti dušni mir,
da bomo mogli izžarevati veselje in mir na tem svetu, polnem sporov.

Bernhard Häring

Molimo

Gospod Jezus, bil si reven, v ječi in zapuščen kot jaz.
Poznaš vse človeške stiske, ostal boš pri meni, čeprav bi me vsi zapustili.
Nisi me pozabil. Gospod, poslušam Tvoj klic in pojdem za Teboj.
Gospod, daj mi vero, ki me bo podprla,
daj mi ljubezen do bližnjega,
daj mi upanje, ki me bo rešilo strahu.
Moj stvarnik in odrešenik,
poznaš mojo slabost, odpusti grehe temu,
ki te odkritosrčno prosi.

Mir bo res zasidran v vesoljnem človeštvu, če bo zasidran v srcu vsakega človeka, če bo vsakdo v samem sebi ohranil red, ki ga je zapovedal Bog. (sv. Janez XXIII.)

Pot za dosego skupne blaginje in miru je najprej spoštovanje človeškega življenja v vseh njegovih številnih oblikah od spočetja, prek razvoja do naravnega konca. Resnični delavci za mir, resnični mirotvorci, so torej tisti, ki ljubijo, branijo in pospešujejo človeško življenje v vseh njegovih razsežnostih: osebni, občestveni in presežni. Polno življenje je vrhunec miru. Kdor hoče mir, ne sme dopuščati napadov in zločinov zoper življenje. (Benedikt XVI.)

Miru nismo izgubili tisti dan, ko se je začela vojna, zapravili smo ga, ko smo dovolili, da so se nakopičile zamere, razdori, razočaranja in obup. (Roger Etchegaray)

Najvišji zaklad življenja v družbi, najsvetlejša točka v zgodovini človeštva, predmet zaupljivega pričakovanja Cerkve in narodov je mir. Mir je stavba, ki jo gradiš dan za dnem in na trdnih temeljih. Mir je dom, dom vseh. Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu. (sv. Janez XXIII.)

Če hočemo biti apostoli miru v današnji družbi, moramo biti edini v Cerkvi in v svojih skupnostih; te naj bodo viden in učinkovit izraz božjega miru in upanja za današnji svet. (Bernhard Häring)

Če hočeš imeti srečo in mir, moraš tudi ti dajati srečo in mir. Če hočeš ljubezni, moraš tudi sam darovati. Če želiš hrano, moraš z ljubeznijo zemljo orati, prekopavati, sejati, pleti in žeti. Šele ko boš utrujen sedel za mizo, se bo ta napolnila. (Matjaž Puc)

Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja. (Anton Trstenjak)

Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu. (Friedrich Schiller)

Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi kakor zelo učen. (Tomaž Kempčan)

Mir ni delo nasilnosti, ampak sad ljubezni. Ljubezen pa pomeni uklonitev Kristusu, poslušno podreditev njegovemu Duhu. Resničen mir je delo božjega usmiljenja, ne človekove volje. (Thomas Merton)

Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni. (Giovanni Papini)

Mir ni le čas brez vojne. Mir je krepost, duhovna drža, nagnjenje k dobroti, zaupanju, pravičnosti. (Baruch de Spinoza)

Najbolje živiš takole: zaupaj v Gospoda, ohrani mir srca, vse glej z dobre stani in delaj dobro vsem, nikoli ne delaj zlega. (sv. Janez XXIII.)

Jezus nam je rekel, da se ne smemo bati ničesar. Samo tega se moramo bati, da ne bi bili kristjani pričevalci, da ne bi postali pokvarjena sol in luč, ki ne sveti. (Andrea Santoro)

Mladi, nikdar ne dovolite, da bi bili orodje nasilja, krivičnosti, nerazumevanja … branite mir. Branite življenje v vsakemu trenutku njegovega zemeljskega razvoja, in trudite se, da bi naredili to zemljo vedno bolj pripravno za vse. (sv. Janez Pavel II.)

Stebra resničnega miru sta pravičnost in tista posebna oblika ljubezni, ki ji pravimo odpuščanje. (sv. Janez Pavel II.)

Bog miru, prebudi v vseh nas pristno željo po dialogu in spravi. Nasilja ne premagamo z nasiljem. Nasilje premagamo z mirom. (papež Frančišek)

Ljubezen do bližnjega pa se mora razširiti v ljubezen do nasprotnikov, do tistih, ki nam povzročajo trpljenje. Pomeni na húdo odgovarjati z dobroto, ustvarjati poti odpuščanja, usmiljenja, sprave. Za mir se je treba zelo truditi, ga varovati in ga obnavljati z veliko čuječnostjo.

Biti miroljubni pomeni tudi pustiti se »razorožiti«. To je še težje od krotkosti. Pomeni sleči se svojih zahtev – tudi upravičenih; odpovedati se mnogim upravičenim pričakovanjem; popolnoma se prepustiti Bogu in njegovemu delovanju. Ni predaja, ampak podreditev. »In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,7)

Ves svet je lačen miru. Toda ni miru brez Boga! In mir se začenja v lastnem srcu, če začnemo dan v božjem imenu in hudiču ne dajemo prostora v svojem nagonskem svetu. (p. Johannes Leppich)

Jezus nam prihaja naproti zato, da hodi z nami in nam bolj in bolj razodeva svoj mir. Prav tako se moramo tudi mi v svojih skupnostih približevati drug drugemu, da hodimo skupaj po poti miru in tako spolnjujemo svoje vzvišeno poslanstvo za zdrave odnose med ljudmi. (Bernhard Häring)

Vsi živimo na isti ladji in ta se bo rešila ali potopila z nami vsemi. Ne moremo upati na lastno rešitev, če se ne borimo za pravičnost in mir, ki ju hoče Bog Oče za vse svoje otroke, za vse narode. Ustvarimo zdravo in trdno javno mnenje: nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; nikoli ne sodimo kar vsevprek in slabo, ob ateistih se vprašajmo, ali nismo deloma za njihovo brezbožnost odgovorni tudi sami. Nikoli ne posplošujmo, kajti posploševanje ni samo nepravično, ampak je tudi greh zoper mir. (Bernhard Häring)

Če hočemo biti apostoli miru v današnji družbi, moramo biti edini v Cerkvi in v svojih skupnostih: naučimo se spoštovati drug drugega tako, da bomo mogli urejevati svoje težave v spoštljivem dialogu, vsekdar pripravljeni poslušati, sprejemati in ceniti vse, kar je pravično in resnično. In svoje prepričanje izražajmo skromno in odkritosrčno. Kjer pa naše mnenje ni povsem trdno, ga ne vsiljujmo kot trditve, ampak se rajši posvetujmo. (Bernhard Häring)

Mir ne delamo tako kot vojn. Za vojno so potrebne dolge priprave: oblikovati veliko vojsko, pripraviti strategije, dobiti zaveznike in nato izvesti napade. Mir pa se ustvarja ravno obratno: začneš ga takoj, kot prvi in tudi sam, lahko samo s preprostim stiskom roke. (p. Raniero Cantalamessa)

»Družbenega miru ni mogoče zgolj kot odsotnost nasilja, ki se doseže z gospostvom enega dela družbe nad drugim. Mir tudi ne bi bil pravi, če bi služil kot pretveza za opravičenje takšne družbene ureditve, ki utiša ali umiri reveže. Tedaj bi mogli premožni čisto mirno nadaljevati svoj življenjski slog, medtem ko bi se morali drugi prebijati, kakor vedo in znajo. Družbene zahteve, ki so povezane z razdelitvijo dohodkov, z družbeno vključitvijo revnih in s človekovimi pravicami, ne smejo biti več utišane s pretvezo, da imamo sporazum na papirju ali da smo ustvarili površen mir za srečno manjšino. Človekovo dostojanstvo in skupna blaginja veljata več kakor dobro počutje nekaterih, ki se nočejo odreči svojim privilegijem.« (papež Frančišek, Evangelij veselja, 218

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 9, str. 86.

Pesem Mati žalostna je stala

Napisal Marko na 14. septembra 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Na god Žalostne Matere Božje (15. septembra) je po berilu dolga pesem slednica ›Mati žalostna je stala‹«. Včasih, zlasti v postnem času, to pesem tudi pojemo pri maši. Kdo je napisal to občuteno pesem? (Lea)
Pesem o Marijinem sodoživljanju odrešilnega trpljenja Jezusa Kristusa, svojega Sina, se pri maši na omenjeni god bere kot pesem slednica (sekvenca), v bogoslužnih molitvah (brevirju) pa je himna, razdeljena na uro bogoslužnega branja, hvalnice in večernice. Kot pisca se omenjata Jacopone da Todi († 1306), brat laik iz reda sv. Frančiška, in sv. Bonaventura († 1274), vrhovni predstojnik reda sv. Frančiška. Prvotno je bila to ritmična molitev, sestavljena za zasebno pobožnost, v 14. stoletju pa so jo polagoma sprejeli v mašno in molitveno bogoslužje. Premišljevanje Jezusovega in Marijinega trpljenja spremlja prošnja, da bi s svojim sočutjem lajšali njune bolečine. Latinsko besedilo pesmi Stabat mater so uglasbili mnogi veliki skladatelji: Palestrina, Pergolesi, J. Haydn, G. Rossini, A. Dvoržak, G. Verdi. Slovensko besedilo je za petje harmoniziral Franc Kimovec. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 9, str. 47

Znamenje križa pri maši

Napisal Marko na 11. septembra 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Pri sveti daritvi se večkrat pokrižamo: na začetku svete maše, pred evangelijem in ob blagoslovu na koncu. Zanima me, kdaj se je vpeljala ta navada pri bogoslužju? (Dominik)
Kristjani so se že najstarejših časih pokriževali v zasebnem življenju in tudi pri bogoslužju in s tem izpovedovali svojo vero v Jezusa, ki je s svojo smrtjo na križu svet odrešil. Maša pa je podoživljanje te njegove daritve. V prvih stoletjih so se verniki redno pokriževali samo na čelu. V 10. stoletju se je diakon, ki je pri maši pel evangelij, pokrižal na čelu in na prsih in ljudstvo ga je posnemalo. Liturgiki v 12. stoletju govorijo o trojnem križu: na čelu, na ustih in na prsih. Polagoma so se ljudje redno pokriževali na ta način, ki ga zdaj pri maši ‘uporabljamo’ na začetku evangelija. Ni pa dognano, kdaj so v bogoslužje sprejeli veliki ali latinski križ: od čela do prsi ter od levega do desnega ramena, ki ga napravimo na začetku maše in ob blagoslovu na koncu. Znamenje križa spremlja (tiho ali izgovorjeno) besedilo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« To je tudi najkrajša izpoved vere. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 9, str. 48

Naravno spoznanje Boga

Napisal Marko na 11. septembra 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ko duhovniki v svojih pridigah govorijo o človekovem iskanju Boga, pogosto navajajo besede sv. Avguština: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne spočije v tebi.« Tega ‘nemira’ pa ne čutijo vsi ljudje, kako torej morejo priti do spoznanja Boga? (Tom)
Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril človeka ‘po svoji podobi’ in s tem zapisal v njegovo srce hrepenenje po ljubeči povezanosti, kakršna vlada med starši in otroci v družini. »Tudi če to hrepenenje pogosto zanikamo,« razlaga Katekizem katoliške Cerkve – Kompendij, »Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, da bi živel in našel v njem tisto polnost resnice in sreče, ki jo neprestano išče. Človek je po naravi in po poklicanosti religiozno bitje, sposobno, da stopi v občestvo z Bogom. Ta notranja in življenjska vez z Bogom podeljuje človeku njegovo temeljno dostojanstvo.« Samo z lučjo razuma je mogoče spoznati Boga iz sveta (stvarstva) in človeške osebe. Na grobu nemškega filozofa Immanuela Kanta (1724–1804) je napis – njegova izpoved vere: »Dve stvari vedno znova in vedno v višji meri vzbujata moje občudovanje in spoštovanje, čim pogosteje in temeljiteje se moja misel bavi z njima: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 9, str. 50

Nedelja se je zaradi otroškega obiska maše spremenila v dan, ki se ga bojim

Napisal Marko na 10. septembra 2016. Objavljeno v Pisma.

Imam tri otroke. Imam jih rada in z možem sva jih z ljubeznijo pričakovala in sprejela. Sama sem bila vzgojena v krščanski veri in bi tudi otroke rada tako vzgojila. In prav tu se začnejo težave. Otroci niso veliki, še prav v najstniških letih ne, ampak že imajo težave pri obiskovanju maše. Eden še posebej. Kaj vse mu moram obljubiti in kaj vse se moram izmisliti, da gre k maši. V družini imamo neki način točkovanja. Otroci dobijo točke, če so pridni, in te se jim zbrišejo, če ne ubogajo. Ko gredo k maši, dobijo nekaj točk … Torej so na neki način nagrajeni. Potem pa njihovo jamranje: Zakaj tam biti pri miru? Zakaj je tako dolgo? In res! Ali ne bi mogli duhovniki krajše pridigati. Morda tako, da bi jih razumeli tudi otroci, da bi bilo zanimivo tudi zanje?
Nedelja se mi je namesto dneva veselja ob obisku maše spremenila v dan, natančneje jutro more, ko moram otroke pripraviti, da gredo k maši. Na neki način se je bojim. Mož me pri naporih podpira, čeprav je glavnina verske vzgoje na meni.
Vesela bom vaših spodbudnih besed.
Avgusta

Najprej vas moram pohvaliti, ker s tako zavzetostjo otroke vzgajate v veri in z njimi obiskujete mašo. Žal mnogi današnji starši otroke samo ‘pošljejo’ k maši, sami pa ne grejo z njimi. Odprli ste zanimivo vprašanje o obisku otrok pri maši. Posredujem nekaj priporočil, povzetih po spletnih straneh ameriške katoliške Cerkve, ki bodo v pomoč vam pa tudi drugim staršem, ki se odpravljajo z otroki k maši.

Pred mašo
Preden gremo k maši, poskrbimo, da otroci ne bodo lačni. Ker še ne hodijo k obhajilu, jim ni treba upoštevati evharističnega posta. Lakota jim zagotovo ne bo pomagala, da bodo pri maši bolj mirni. V cerkev pa ne nosimo prigrizkov, piškotov, bombonov in čokoladic. Izjema je le steklenička za majhnega otroka, ki kdaj pa kdaj pomaga, da v miru ujamemo kakšen del župnikove pridige.
Svetujemo, da začnete vzgajati že zelo majhne otroke. Oblecite jih v posebno ‘mašno’ obleko, ki naj jo otrok obleče samo za mašo in za posebne slovesnosti. Ni potrebno, da je to draga obleka, lahko je povsem preprosta, njena posebnost pa je v tem, da jo imamo samo za mašo. Obujte mu tudi mašne čeveljčke. Obleka otroku pomaga, da razlikuje med mašo in čisto vsakdanjimi opravili.
Preverite tudi svojo torbo. V njej morajo biti plenice, duda in vse potrebno za nepredvidene pripetljaje. Med ‘obvezno opremo’ spada tudi majhna igračka ali knjižica, s katero se otrok lahko igra samo ob nedeljah in samo pri maši. Med knjižicami lahko izberemo take z versko ali svetopisemsko vsebino. Pri Ognjišču takih knjig ne manjka. Igrača mora biti iz takega materiala, da ne bo ropotala in zato starši ne bodo ob vsakem padcu na tla deležni ostrih pogledov drugih vernikov. Preden geste od doma, naj gre otrok na stranišče, in če je potrebno, najmlajšemu menjajte plenico.
Čas, ko se vozite k maši – ali še bolje, če greste peš – izkoristite, da preberete božjo besedo ali otrokom obnovite evangelij, ki bo pri maši. V avtu lahko božjo besedo prebere najstarejši otrok. Tako jo boste zagotovo vsaj enkrat slišali, kajti čisto mogoče je, da boste morali z najmlajšim otrokom nujno zapustiti cerkev med branjem božje besede.
Preden greste v cerkev, otroke še enkrat spomnite, zakaj gremo k maši in kaj bomo tam delali. Povejte jim, kaj je njihova naloga pri maši: da so mirni in tiho in da pomagajo pri petju in skupnih molitvah. Njihova naloga je tudi, da ne motijo ljudi, ki so okoli njih in so prišli v cerkev, da bi zbrano molili.

V cerkvi
Ko pridete v cerkev, sedite v prve klopi. Da, prav ste prebrali, v prve klopi. Za malčke je namreč pomembno, da od blizu spremljajo dogajanje pri maši. Sčasoma se bodo otroci naučili razlikovati pomembnejše dele maše.
Mnogi starši otroke držijo v naročju, razen če so starejši od treh let. To pomaga na več načinov. Otroci imajo boljši razgled, laže jim kaj šepetaje povemo na uho in razložimo dogajanje pri maši. Imamo tudi večjo kontrolo nad njihovim obnašanjem. Če malček postane siten in se zvija, je pogosto dovolj, da zamenjamo tistega, ki ga drži in že s tem ga pomirimo. Lahko pa se gremo igrico, da mu s prstom kažemo in šepetamo: Glej, lučka; glej, oltar; glej, duhovnik; glej, križec; glej, Jezus na križu …
Pri dveh letih otroku že pustimo, da stoji na tleh, vsaj kakšen del maše, tako ga pripravimo, da tiho in mirno sedi poleg nas v klopi, namesto v naročju. Ko pa dopolni tri leta, je zanj preizkusno dejanje in velika čast, če lahko stoji, sedi in kleči, kakor ‘veliki’ med evharistično molitvijo.
Če otrok povzroča malo hrupa, se ne vznemirjajte preveč, saj vznemirja le ljudi v neposredni bližini, drugi tega ne bodo opazili. Če pa otrok joče ali postane (pre)glasen, potem je najbolje, da mirno zapustimo klop in ga peljemo iz cerkve, dokler se ne umiri in utihne. Pri tem je pomembno, da se vrnemo na svoje mesto takoj, ko se otrok umiri, sicer bo otrok začel izkoriščati jok in nemir, da bomo šli z njim iz cerkve.
Izkušnja staršev govori, da ni toliko moteče, če gremo nekajkrat iz cerkve in se vrnemo nazaj, kakor če bi otroka pustili jokati v cerkvi in bi s tem motili druge ljudi, ki so pri maši. Vašega odhoda in prihoda morda ne bodo vsi razumeli, gotovo ga bodo razumeli tisti, ki so imeli majhne otroke.

Po maši
Po maši pohvalite otroke, če so se pri maši lepo obnašali ali so se vsaj nekaj časa trudili. Če potrebujejo kakšen popravek, jim to na kratko povejte, da bo lahko prihodnjič še boljše. Povejte jim, da jim boste pri tem pomagali in da jih boste na to prihodnjič pred mašo tudi spomnili. Odgovorite tudi na njihova vprašanja o maši, pa tudi sami jih vprašajte, kaj so si zapomnili od maše in bodo prenesli v življenje.
S starejšimi otroki si vzemite čas, da spregovorite o božji besedi in o pridigi. Otroke je treba vzgajati in učiti, kako so pravilno pri maši, dokler s svojo navzočnostjo več ne motijo ljudi okrog sebe. Čeprav nam to včasih ne popolnoma uspe, je trud staršev na koncu poplačan.
Starši so ‘prvi duhovniki’ domače Cerkve, zato so odgovorni za vzgojo svojih otrok v veri. Kot katoličani nimajo pomembnejše naloge kot je posredovanje vere in izkušnjo molitve, obiska maše. Zato je pomembno, da pomagajo otrokom sodelovati pri bogoslužju kakor in kolikor zmorejo starosti primerno. »Včasih sva kot starša od maše odnesla le telovadbo s sitnim otrokom v naročju. Toda zavedava se, da otroci ne ostanejo dolgo majhni in da odraščajo,« sta dejala starša, ki se trudita otroke vzgajati v veri ter nadaljevala. »Dovolj bo priložnosti za poglobljeno in zbrano molitev in sodelovanje, ko bodo otroci postali najstniki in ko bodo zapustili družinsko gnezdo.«
Lepo je, če se potrudimo in gremo k nedeljski maši kot družina, toda včasih, ko so otroci majhni, je praktična rešitev, da gre eden od staršev k prvi, drugi pa k drugi maši. Otroka, ki je zelo majhen, pa varujemo doma, To je začasna rešitev. Bolje prej kot kasneje je potrebno otroka naučiti, kako se vedemo in kaj delamo pri maši.
Morda še misel glede duhovniških pridig. Kolikor vem, imajo nekatere župnije, zlasti večje, kjer je to lahko, posebne ‘družinske maše’, kjer je poudarek na sodelovanji otrok in tudi duhovnik pridiga predvsem otrokom. Spominjam se besed mame, ki je z možem pripeljala vse svoje otroke k maši: »Ko je otroška pridiga, jo slišim tudi jaz, saj jo otroci poslušajo in so takrat mirni. Pa še doma se lahko pogovarjamo o njej.« Tisti, ki imajo raje pridigo za odrasle, ne bodo šli k družinski, ampak k drugi maši. Morda se na župnijskem svetu pogovorite, kako bi tudi v vaši župniji vsaj enkrat mesečno pripravili družinsko mašo. Zanimiva je moja izkušnja iz Anglije, kjer v nekaterih župnija nimajo družinske maše, ampak starši peljejo otroke pred mašo v veroučne prostore in jim tam katehet na njim primeren način razlaga božjo besedo. Otroci narišejo kakšen prizor evangelija ali izdelajo kakšno drugo stvar, ki jo potem pri darovanju prinesejo v cerkev.
Zanimiv je začetek vašega pisma. Na vprašanje ste pravzaprav kar sami odgovorili z Jezusovimi besedami, da ne vemo ne ure ne dneva njegovega drugega prihoda. Kdo naj ve, kdo bo zadnji papež, če je čas Jezusovega drugega prihoda na svet neznan celo angelom v nebesih, kakor trdi Jezus (prim Mr 13,32)? Ljudem, ki širijo take novice in si morda celo mislijo, da so zato dobri kristjani, bi svetoval, naj bolj za to, kateri bo zadnji papež, skrbijo, kakšna bo njihova zadnja ura.
RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče (2016) 09, str. 46

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing