Sedeli so za mizo in kramljali. Tako je bila zatopljena v pogovor, da ni opazila vnukov, ki sta po sobi nekaj brcala. Zastal ji je dih, ko je le pogledala, kaj imata – brcala sta veliko rezino kruha. »Takoj poberita kruh!« je rekla glasno, da je pogovor pri mizi zastal. Otroka sta obstala in jo pogledala. »Poberita kruh, ga poljubita in dajta na mizo,« je strogo ponovila. Desetletni Jaka in leto dni mlajši Matevž pa sta le trmasto gledala v tla in v en glas rekla: »Ne bova, ves umazan je!« Vstala je, pobrala kruh, ga poljubila, odprla okno in ga položila na polico, kjer so rade posedale siničke. nedaleč stran od ptičje hranilnice.
»Za tako obnašanje bi morala biti kazen,« je rekla sinu.
»Daj no, mama,« se je nasmehnil sin, »a se ti ne zdi, da si malce preveč malenkostna?«
»Malenkostna praviš? Ko gre za kruh, zame ni besed. Kruh je zame bil in bo ostal nekaj svetega. Veste, dragi moji,« je sklenila roke na prsih in vse objela s pogledom, »odraščala sem tik po drugi vojni, ko je bil pri mojih starih starših ter pri očetu in mami spomin na vojne grozote še zelo živ. V srcih sem še niso zacelile rane, preveč hudega so prestali med neusmiljeno vojno. Vsi štirje: stari oče taborišče, oče celovške zapore in potem fronto, ženske pa bolj lačne kot site doma, kjer so si kljuko podajali Nemci in partizani …
Ko smo ob zimskih večerih posedali na krušni peči, sem jih odprtih ust poslušala, srkala sem vase vsako besedo in še do danes nisem marsičesa pozabila, kot da bi tudi jaz doživljala te strahote. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko mi je padel kruh na tla, pa ga nisem hotela pobrati in poljubiti. Takrat mi je dedek prisolil prvo in edino klofuto. Takrat in nikoli več. Z njo mi je vcepil globoko spoštovanje do kruha. Tako lačen ga je bil med vojno, da ga je spoštoval bolj kot vse na svetu. Čeprav ga sama nisem bila nikoli lačna, saj so naše strme njive bogato rodile rž in pšenico, sem ga vedno spoštljivo jemala v roke in se z Bog lonaj zanj tudi zahvalila, ko mi ga je kateri od odraslih odrezal. Otroci si ga takrat nismo smeli rezati sami, vedno so ga rezali odrasli …
Vem, da mi je bilo dvanajst let in sem že pomagala žanjicam delati pasove in nositi snopje, ko sem si kruh odrezala prvič. Kako ponosna in odrasla sem se počutila takrat! Ko pa sem zamesila prvo peko, sem smela prerezati hlebec na pol. Pobožno sem z nožem naredila križ in zarezala v zlato skorjo …
V največje veselje pa mi je bilo v mladosti, če sem smela s starim očetom v mlin, ki je bil kake pol ure od domačije, v dolini ob potoku. Pozimi je napregel sani, spredaj sva sedela midva, zadaj na saneh pa so bile vreče z žitom. Konj je počasi vlekel navzdol, jaz pa sem komaj čakala, da uzrem naš mlin, ki je v meni buril domišljijo. Bilo me ga je kar malce strah, najbolj vode, ki je bučala v globeli, in velikega mlinskega kolesa. Trdno sem se držala dedka za hlačnico, ko sva se vzpenjala po stopnicah do kamnov, ki so drobili žito. Kako je dišala moka, ki sva jo polnila v vreče, da sva jo peljala domov. Koliko lepega sem občutila v teh trenutkih!
Bila so leta, ko sem odraščala v skromnosti, ko sem kmalu dobivala prve žulje na dlaneh, ko je bilo tako malo vsega, vendar mi je bilo neizmerno lepo. Takrat smo še ločili delavnike od nedelj, praznike od navadnih dni, ko je zelo poredko zadišalo po potici, v revnejših hišah pa še po kruhu ne. In zato ga spoštujem in prej, ko sem ga videla na tleh, me je zabolelo srce.«
Umolknila je. Pred njo sta stala oba vnuka, držala v rokah vsak svoj kos kruha, ga poljubila in ga ji dala v naročje. Hvaležno ju je stisnila k sebi in tiho, da je nihče ni razumel, zašepetala: »Bog daj, da ga ne bi bila nikoli lačna … Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
Anica Kumer

Ognjišče (2013) 03, str. 22

Svatje prihajajo v parih in posamično. Vrvež, vriski, pesem, glas harmonike, vse tako kot mora biti. Nevesta je pred drugimi, za njo hiti družica s šopkom v rokah, ženin lovi nevestino roko, vse je belo in bleščavo, celo ženin je v belem. Ljudje ploskajo, nazdravljajo, veliko veselih obrazov krog in krog, starejša ženska, verjetno nevestina mama, si briše oči, góvori, pesmi, pa spet góvori …
V okrašeni avli zdravilišča se nabirajo radovedneži, gledajo in poslušajo. Poročni obred se je začel in ženin bo kmalu poljubil nevesto.
»Ljubezen ni nevoščljiva, ni sebična, ljubezen vse odpušča, ljubezen se ne ponaša in ne napihuje, ljubezen je večna in nikoli ne mine,« govori pod pisanimi lampijončki župnik. Krepak in prijeten glas ima. Vsepovsod naokrog jo je čutiti, to ljubezen, ves pregret z vsemi mogočimi dišavami obdarjen zimski večer je je poln ….
K belo pogrnjeni mizi meni nasproti pripelje prav v tem trenutku starejša ženska moškega. Tudi on je star, siv in zgrbljen, sedi na invalidskem vozičku in brezizrazno gleda nekam predse. Ženska ustavi voziček, ga naravna ob svojih nogah, sede za mizo in se moškemu nalahno nasloni na ramo.
»Ti je tako v redu?« mu reče potiho. Moški komaj kaj sliši sredi tega vriskanja in vzklikov, ona le pogleda okrog, globoko vzdihne in se spet stisne obenj. Moški ji pokima in molči. Ženska vzame iz vrečke pomarančo in jo začne lupiti.
»Počakajte malo, še en posnetek bom naredil,« kriči mlad fant med ljudmi za njima in skače z ene strani avle na drugo. Nekaj parov se postavi predenj, režijo se in vriskajo, fotograf poskakuje okoli njih, za vratom mu poplesava fotoaparat, maha z rokami, toda ljudje se ga kmalu naveličajo in gredo mirno mimo. Nihče več ga ne posluša, vse spet nekam drvi in se drenja ob dolgi, kričeče poslikani steni nazaj k vhodu.
Moški in ženska ob mizi pred mano sta tiha in mirna. Tu in tam pogledata od strani na razposajene pare, drugega nič. On, osiveli osemdesetletnik, sedi otopel, ona, nekoliko mlajša je, se še vedno ukvarja s pomarančo. Raztrga jo na krhlje in jih drugega za drugim naloži na prtiček v svojem naročju. Od tam jo počasi, previdno, košček za koščkom, polaga na starčevo dlan. Njemu se roka zatrese, oči pa mu kar naenkrat ožive. »Ssssladka je,« zajeclja in si jo nese v usta. Ona ga pogleda, pokima in spet se obrneta na drugo stran.
Ob kičasto rožasti steni prihajata nazaj nevesta in ženin. On hiti pred njo, ona teče za njim. Par ob mizi pred mano pogleda k njima, tudi jaz se presedem in pogledam tja. Na nevesti, lepi, visoki ženski, blešči svetla, čipkasta obleka, gola ramena so sloka in gladka, glava je vzravnana, lasje ji frfotajo okrog vratu, dolgo krilo drži v rokah, s hitrimi koraki in dvignjeno glavo pride mimo nas. Mlada in polna sama sebe. Dobro ve, da je vse to namenjeno njej in da je vse okoli nje samo zaradi njiju. Ves ta direndaj.
»Lepa je,« reče ženska pri drugi mizi, ko gre nevesta mimo njiju. »Zelo je lepa.« On se nasmehne ob pogledu nanjo, pokima in spet previdno vzame krhelj pomaranče iz njenih rok. Zagrize, malo steče po puloverju, sočna je, ona ga potrpežljivo obriše s papirnatim robčkom in reče: »Jej, lepo te prosim, še moraš jesti. Nikoli vse ne steče mimo.« »Ne morem! Ne … Ne gggreee..« Ženska vzdihne in pokima.
Za njima se spet nabirajo vriskajoči svatje. Med množico, ki hrumi tik pred mano, zajoka otrok. Vsega je že naveličan, tudi oče, ki ga dvigne v naročje, je nervozen. »Na, primi ga! Zaspan je!« reče nejevoljno ženski ob svoji strani. »Rekla sem ti, da ga dajva mami, zdaj pa …« »To pa ne …« Lepo te prosim, ne pred drugimi ….« Ženska steče naprej, ne da bi se še kaj menila za moškega in otroka, hiti proti mizici s šampanjcem. Tam se ustavi, visoko dvigne kozarec, nazdravi ženinu in nevesti in izpije do dna. Moški z otrokom se ustavi, jezno pogleda naprej, pa spet okoli sebe in se počasi pridruži drugim.
»Hladno postaja. Kljub temu, da je tako zakurjeno je čudno hladno,« reče čez čas ženska ob sosednji mizi. »Mhm, kako … Kako ču, ču, ču … Čudno je to …« poskuša povedati on. »Ja, je! Ker sva navajena le na svojo izbo doma! Zvečer zakuriva, v miru zmoliva in pojeva. Preveč hrupno je tu za naju. Že otrokom sem rekla, da zdaj, med prazniki, mogoče ni dobro, da greva v zdravilišče. Pa so kar vztrajali,« pravi ona in mu ogrne svojo jopico okoli ramen. Moški še kar drži krhelj pomaranče in gleda. Nekam mimo. Mimo nje … »Veš, včasih …« Obrne se k nji in ji počasi zlogovaje skuša nekaj povedati, vendar ne gre. »Vem,« potrpežljivo reče ona. »Besede ne najdeš, kajne? Tudi meni se včasih to dogaja.« Moški pokima, se ji toplo nasmehne in jo prime za roko. Ona položi svojo roko na njegovo in se solznih oči zagleda vanj.
»Zapojmo! Še enkrat zapojmo!« Truma mladih pride mimo, dekleta se hihitajo, fantje jih lovijo za roke. Pesem! Spet pesem in smeh … Z glasnimi vriski odidejo …
»Si lačen?« vpraša spet ženska pred menoj moškega. Ta se obrne nazaj, pokima ji, da jo razume in stisne njeno roko v svoje naročje.
Svatje se zaganjajo nekam naprej, ženske stegujejo vratove, pri vhodu je mizica belo pogrnjena, na nji so kozarci, šampanjec in šopek vrtnic. Bledo roza so, podobne ženinovi obleki. Nevesta nazdravlja, ženin dviguje svojo čašo in spet pesem. Godec potegne meh in zapoje. Svatje mu pritegnejo, nevesta se ženinu obesi okoli vratu, poljub je dolg in pesem je zgovorna … »se misel mi je utrnila, * ko bom nekoč star in zgaran, * al’me boš še ljubila …* la-la-la * al’me boš še ljubila …«
Moški pred mano je končno le pojedel pomarančo, prime za voziček z obema rokama, hoče pognati kolesa, pa ga ona ustavi in obrne k sebi. »Počij si,« mu reče. »Bom jaz!« Moški jo hvaležno pogleda, bled upadel obraz, koščena ramena, vdrte oči, zgarane roke v naročju …
Nevesta se zdrzne ob glasnih zvokih harmonike, odrine ženina od sebe. Sprevod se počasi obrne na levo, nazaj na cesto, proti Wellness hotelu, kjer se bo slavje nadaljevalo. Godec še vedno prepeva in igra nežen valček za njimi. Besede spet pridejo do mojih ušes: » … ko bom star in zgaran, * al’ me boš še ljubila …« Svatje pripevajo, iz vseh grl se sliši pesem, nevesta se nagne k možu in mu sijočega obraza nekaj zašepeta …
»Kako bo čez leta? V starosti,« pomislim, ko ju gledam. Moja trpka misel je vsiljiva, ne spada v to veselje in razpoloženje, a se mi nehote vrine v zavest. »Bo njuna ljubezen še takole sijala? Bo lesk izginil, ko bo on star in zgaran in mogoče še bolan?«
Pogledam naprej, pesem počasi zamira, ženska pred mano pelje moškega, zavijeta desno, proti vhodu v jedilnico, večerja bo …
Pogledam na uro in se počasi tudi sama odpravim za njima.

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 24

Izstopila sem iz toplega zavetja mestnega avtobusa. Mrzla burja mi je zažvižgala okrog ušes. Kakšen mraz je še, pa smo že v marcu! Počasi sem stopala po Čopovi ulici v Ljubljani. Namenjena sem bila na glavno avtobusno postajo. Ker sem bila dovolj zgodaj in se mi ni mudilo, , sem sklenila, da si bom do postaje ogledovala izložbe in v eni od cvetličarn kupila šopek rdečih nageljnov mami za njen praznik.
Ves teden sem si pritrgovala pri malici, da sem prihranila nekaj denarja. Pa še v postu smo bili, tako sem imela še dodatno spodbudo, da sem bila zadovoljna s prazno žemljo.
Le kako je sedaj pri nas doma? Verjetno je vse pokrito s snegom. Vsako leto smo že kakšen teden pred 8. marcem spremljali vremensko napoved, da smo lahko pravočasno nabrali šopek zvončkov, včasih tudi kakšen dan prej, če so bile napovedane snežne padavine- Letos pa sem že v Ljubljani. Tukaj nadaljujem šolanje in se pripravljam na svojo samostojnost. Sedaj sem na poti domov, kjer se bom v varnem zavetju umirila, se čutila sprejeto.
V tistih socialističnih časih smo proslavljali še 8. marec in ne 25. marec. V šoli je bila proslava za naše mame, na kateri smo nastopali zanje, na koncu je bila skromna pogostitev in tam smo jim podarili tudi šopek zvončkov. 25. marca niso v šoli niti omenjali. Ta praznik smo praznovali samo doma kot cerkveni praznik, šli v cerkev in tam slišali veliko lepega o Mariji in o materinstvu.
Mojo pozornost je pritegnil glas harmonike. Zavit v debel plašč s kučmo na glavi in z rokavicami na rokah, iz katerih so gledale samo konice prstov, je mlajši moški sredi Čopove poskušal preglasiti žvižganje burje z igranjem nežnih melodij. Nekaj časa sem postala, prisluhnila lepim zvokom in mu v odprt kovček dala večji kovanec. Zeblo me je, zato sem odšla naprej, čeprav bi najraje še poslušala. Le kaj mu je, da v tej burji ni na toplem? Saj danes ni veliko ljudi, ki bo šlo tod mimo, in ne bo pravega zaslužka.
Pospešila sem korak, pa mi je na ledeni skorji spodrsnilo in toliko, da nisem padla. Ujela sem se ob steno bližnje trgovine. In tedaj sem jo zagledala. Skoraj bi jo podrla. V volneno ruto in pled zavito starejšo ženo, ki se je stiskala k steni in iskala zavetje pred strupenim mrazom. K sebi je stiskala košaro, v njej so bile v časopisni papir zavite rože. Vrtnice! Joj, kako bi bila mama vesela vrtnice, sem pomislila. Rada je imela rože. Nageljček je sem ter tja že dobila, vrtnice pa verjetno še nikoli.
Pogled mi je obvisel na rožah. Žena se mi je nasmehnila in s tem prebila led, da sem se opogumila in jo nagovorila. Želela sem si rdeče vrtnice, pa je žal ni bilo. Vzela sem tisto, ki mi jo je ponudila ona. Bila je še najmanj prizadeta od mraza. V mislih sem se poslovila od šopka nageljnov in plačala vrtnico. Dala sem nekaj več, vendar se mi je žena preveč smilila, da bi hotela nazaj drobiž. Hvaležna mi je bila in mi povedala, da je brez službe in da si tako pomaga za preživetje.
Na avtobusu sem si vrtnico položila v naročje in jo previdno čuvala. Soseda je pripomnila, da bi si tako lepa roža zaslužila celofan, ne pa časopisni papir. Saj ima prav! Ampak zdaj nisem mogla nič pomagati. Malo potlačena sem prišla domov in mami izročila rožo. Kako je je bila vesela! Ko jo je počasi odvijala in jo občudovala, sem ji povedala, kako sem prišla do nje, in da mi je nerodno, ker ni zavita v celofan. Pa me je brž podučila, da je že prav tako, ker jo je časopisni papir varoval pred mrazom.
Ko je iskala primerno vazo, me je vprašala: »Ali ti sodiš človeka po obleki, ali po tem, kakšen je po srcu? Nikoli ne sodi po obleki. Dragocene stvari so vedno skrite.« Vrtnico je postavila v izbrano vazo in jo odnesla v vežo, da bo v hladnejšem prostoru najprej počasi prišla k sebi. »Prevelik šok bi bil zanjo, če bi jo postavili v toplo kuhinjo,« mi je rekla mama. Še nekaj časa sva občudovali prelep rumenooranžni cvet – ona vesela, ker ga je dobila, jaz pa, ker sem denar zbrala z odpovedjo in s tem razveselila mamo.
Naslednji vikend sem bila spet doma. Razveselila sem se, ko sem videla, da vrtnica še ni ovenela. Nasprotno, bila še lepša. Cvetna čaša se je čisto odprla in vsak listič je bil malo drugačne barve. Vsi smo jo občudovali. Sklenila sem, da se bom, ko se vrnem v Ljubljano, sprehodila po Čopovi in tisti ženi povedala, kako čudovito se je razcvetela njena vrtnica. Toda žene ni bilo več tam. Tudi naslednji teden ne. Pa menda ni zbolela? Tolažila sem se z mislijo, da je morda dobila službo in ji ni treba več stati na mrazu.
Ko sem se o tem pogovarjala z mamo, me je pomirila. Pokazala je na rožo, ki je bila še na Marijin praznik vsa lepa, in rekla: »Včasih najdeš čas, da premisliš in se v miru odločiš za dobro delo, drugič pa boš to morala storiti v trenutku. Ti si oni ženi izkazala svoje spoštovanje takrat v tistem mrazu, ko te je potrebovala, in to je dovolj. Če bi zamudila tisti trenutek, ko si imela priložnost razveseliti nekoga, bi naredila napako. Zato imej vedno srce odprto in pripravljeno, da ti potem ne bo žal zamujene priložnosti. Poglej Marijo, katere praznik bomo obhajali jutri: če ne bi takrat, ko ji je angel napovedal, da bo postala mati Odrešenika, ne izrekla svojega ZGODI SE, bi milostni trenutek šel mimo in zgodovina bi se pisala čisto drugače. Vedi, tukaj in zdaj si, da narediš kaj dobrega vsak dan, da ti ne bo treba reči: »Nisem vedela, da je bil takrat pravi trenutek!«
Vrtnica, kasneje posušena, jo je še dolgo spominjala na tisti 8. marec, na mraz in na ono prezeblo ženo. In pri srcu ji je bilo toplo.
Katarina

Ognjišče (2013) 03, str. 32