Za materinski dan
Še dokaj majhna brata sta mami podarila šopek cvetlic, ki sta ga kupila z lastnimi prihranki.
Mami je bilo posebej všeč, da sta to naredila sama od sebe, brez kakršnekoli spodbude. Od veselja ju je objela in poljubila.
Starejši, šestletni deček, je mami tudi čestital: »Mama, če bi imela samo še tri evre, bi ti lahko kupila zares lep šopek z napisom POČIVAJ V MIRU. To bi bilo tudi zelo lepo, ker oba želiva, da danes, na materinski dan bolj počivaš.«
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 38.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 53.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
V preteklem decembru (2010) smo praznovali stoto obletnico lutkarstva v Sloveniji, ko smo se spomnili, da je Milan Klemenčič 22. decembra 1910 v svoji domači hiši v Ajdovščini (Šturjah), uprizoril prvo lutkovno predstavo Mrtvec v redečem plašču. V institucionalizirani obliki pa je lutkarstvo prisotno v Lutkovnem gledališču Ljubljana od leta 1948, ko je zaživelo kot Mestno lutkovno gledališče. Začetni ustvarjalni zagon je to gledališče črpalo iz različnih lutkarskih tradicij, ki so se v začetku prejšnjega stoletja že dobro razvijale po različnih krajih v Sloveniji. Danes imamo lutkovno gledališče tudi v Mariboru, lutkovne predstave pa bolj ali manj redno prirejajo tudi v drugih krajih po Sloveniji. Obiskali smo Lutkovno gledališče Ljubljana kot najstarejše. Od leta 2009 sta v njem združeni dve gledališči, oziroma gledališki dejavnosti: Lutkovna ter dramska. Nekdanje Gledališče za otroke in mlade po novem domuje na Krekovem trgu, njegova dejavnost pa se v okviru Lutkovnega gledališča Ljubljana imenuje Dramski oder za mlade. Tako je Lutkovno gledališče Ljubljana prva stopnica za vstop najmlajših v svet gledališča.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana različne zasedbe nastopajo na petih različnih odrih, njihove dvorane lahko sprejmejo od 50 do 220 otrok, odrsko prizorišče za posebne predstave imajo v tunelu pod ljubljanskim gradom, v zaključni fazi pa je tudi njihova najnovejša pridobitev Oder pod zvezdami. Prostorna večnamenska dvorana na podstrešju s stekleno streho bo to res posebno prizorišče.
ustreznost; najbolj zanimiva pa je njihova lutkovna delavnica. V njej sta zaposlena dva kiparja, slikar, tehnolog ter šivilja. Ti mojstri, vsak na svojem področju, na podlagi skic scenografov izdelujejo lutke, kostume in tudi dele scenografije. Prav zanimivo je videti najprej lutke, in igralce animatorje, ki tem lutkam vdahnejo življenje, potem pa stopiti v delavnico, kjer je polno skic in maket, ter videti lutke v izdelavi. Lutke morajo biti izdelane tako, da so prijetne na pogled, biti morajo gibljive in vodljive. Ne smejo biti pretežke in masivne, vendar pa dovolj trpežne. Lutke so unikati, in če se katera poškoduje tik pred predstavo, morajo mojstri hitro ukrepati, da se predstava lahko izvede. Verjetno bi otroci težko sprejeli odpoved predstave zaradi »poškodbe lutke«.
V lutkovnem gledališču je, sam sem se lahko prepričal, živahno ves dan, zlasti dopoldne, kar je za gledališča neobičajno. V dopoldanskem času imajo navadno predstave za vrtce in šole, ter vaje za nove predstave, ki nastajajo. Popoldne so predstave za otroke izven, zvečer pa tudi prestave za odrasle. Lutke namreč niso namenjen samo otrokom. Nasprotno, lutke so v zgodovini imele posebno vlogo, in naboj, podobnega kot dvorni norčki, lahko so povedali, česar drugi, ki niso bili kos lesa, niso smeli, zato je bilo tudi veliko nasilja, kar pa ni bilo ravno za otroke. Za marsikoga se sicer sliši čudno, a tudi danes predvajajo lutkovne predstave namenjene odraslim. Pravijo, da je obisk sicer nekoliko slabši, ker je med odraslimi še ta predsodek, da je to za otroke, če pa 
pridejo, odhajajo s predstave za odrasle prav tako zadovoljni kot otroci z otroških.
vedno znova igrajo: Zvezdica Zaspanka, Žogica Marogica in Sapramiška, če naštejemo samo tri najbolj znane. Predstave občasno igrajo tudi izven gledališča, čeprav jim je ljubše, da se otroci navajajo prihajati v gledališče, da začutijo, da je to neko posebno doživetje. Trudijo se tudi, da so cenovno ugodni. Nekatere predstave so po teden ali več v naprej razprodane in z obiskom so zadovoljni. Z nekakšnim razumevanjem sprejemajo dejstvo, da se s sezono lepega vremena pozna upad obiska. V decembru imajo še posebej veliko dela, saj mnoga podjetja v tem času rada tudi obdarujejo otroke svojih delavcev z lutkovno prestavo, poleg tega pa so tudi organizatorji Miklavževega sprevoda po Ljubljani.
Spominjam se, kako prijetno je bilo nekdaj poslušati prasketanje polen v peči. Zadnje čase je tega vse manj, saj za ogrevanje velikokrat uporabljamo drugačne goriva. Mnogi se vračajo k starim virom energije. Les je gotovo eden takih. Les pa seveda ni odličen le za kurjavo, temveč še za marsikaj drugega uporablja se v gradbeništvu, v lesni industriji in končno tudi za izdelavo papirja, ki ga sedaj držite v rokah. In kje se pravzaprav zgodba z lesom začne? V gozdu seveda. Zato smo se na obisk odpravili v gozd, pravzaprav smo obiskali Gozdno Gospodarstvo Bled, ki skrbi za gozdove in z njimi gospodari.
Gozdno gospodarstvo Bled, po površini gozdov, ki jih ime v oskrbi, spada med srednja v Sloveniji. Gospodarijo pa v državnih in zasebnih gozdovih, del teh zasebnih gozdov so tudi gozdovi ljubljanske nadškofije. Skupaj nekaj čez dvajset tisoč hektarjev. Glavnina teh gozdov pokriva planote Jelovice, Pokljuke in Mežaklje in z njimi celostno gospodarijo. Upravljanje oziroma gospodarjenje z gozdovi pomeni oskrbovanje v skladu z gozdno gospodarskimi načrti, ki jih pripravlja državni Zavod za gozdove. Na osnovi teh načrtov, ki so običajno desetletni, pripravijo letni načrt, katera dela bodo v tistem letu izvedli. Gre za posek in spravilo lesa, ki ga morajo potem prodati. Redno izvajajo potrebna gozdna gojitvena in varstvena dela, vzdržujejo gozdno infrastrukturo, gradijo gozdne vlake in gozdne ceste. Gozdna gospodarstva so izvajalci del v gozdu, pod nadzorom javne gozdarske službe (Zavoda za gozdove), ki je v pristojnosti države. Noben lastnik gozda ali pa nekdo, ki v imenu lastnika gospodari z gozdom, ne more samovoljno sekati dreves, ampak v 
skladu s tem, kar odmeri država. Manjši lastniki gozdov, kmetje, navadno sami sekajo in čistijo, kar jim je odkazal revirni gozdar. Prav tako tudi v državnih gozdovih, kjer to delajo Gozdna gospodarstva, ki imajo za to delo koncesijo. Občasno si skupaj z revirnim gozdarjem ogledajo gozdove, da vidijo, kaj naj bi sekali. Da bi sekali glede na potrebe trga, ni dovoljeno, ker je treba z gozdom gospodariti pametno. Zadnja štiri leta pa je največje »odkazilo« naredila narava sama, ker je v tem času veliko drevja podrl sneg in viharji, kar je treba čim prej pospraviti. Letos zato sekajo le drevje, podrto zaradi ujm.
V Gozdnem gospodarstvu Bled je zaposlenih približno 115 ljudi, v poletnem času, ko je dela bistveno več, pa vključujejo tudi podizvajalce. Največ dela se opravi poleti, v dolgih zimah ne morejo delati. Največ delavcev je gozdarjev sekačev, ti na »klasičen način«, z motornimi žagami, podirajo drevje, ki ga izvlečejo z gozdarskimi traktorji (kolesniki ali goseničarji) ali tudi z žičnicami, zlasti na strmih in nedostopnih terenih. Delno vršijo spravilo tudi po zraku s pomočjo žičnih žerjavov. Gozdno gospodarstvo Bled je leta 2004 prvo v Sloveniji kupilo garnituro za strojno sečnjo, sedaj pa imajo že tri garniture. To je poseben stroj (imenovan harvester), podoben traktorju, ki ima posebno »roko«, s katero drevo prime, ga podere, očisti vej in razreže na zaželeno dolge dele. Drug stroj (imenovan forvarder), potem s posebno roko ta les prime, ga naloži na prikolico in pripelje iz gozda do kamionskih poti. Posebej so se ti stroji izkazali po ujmah, ko naenkrat pade veliko drevja. Leta 2006 je vihar podrl skoraj šestdeset tisoč kubičnih metrov lesa na 
Jelovici. Brez teh strojev bi bilo delo veliko težje in počasneje opravljeno, bilo pa bi tudi bolj nevarno. Podobno tudi leta 2007 in 2009, ko je veliko drevja polomil sneg. V takih primerih pade tudi bolj drobno drevje in tu sekač z motorno žago ne naredi veliko, stroj pa v nekaj minutah očisti in razžaga drevo. Les, ki ga posekajo in spravijo do poti, takoj peljejo do kupca, ga ne skladiščijo. Kupci lesa so različni: hlodovina za predelavo, za celulozo, za drva. Za prodajo skrbi komercialna služba, ki skupaj z operativnimi gozdarji usmerja, kam se bo les prodal. Prodati morajo les, ki je na razpolago, tudi če je padel zaradi snega. Najprej je treba počistiti posledice ujm in šele potem podirati zdrava stoječa drevesa. Velikokrat morajo usklajevati med tem, kar imajo, in potrebo trga. Delavci sicer živijo od gozda. Gospodariti morajo tako, da se gozd ne uničuje, siromaši. Z gozdom morajo gospodariti trajnostno. p
Na nebu je bilo že vse pripravljeno za rojstvo še enega otroka. Ta je vprašal Boga: »Vem, da me boš jutri poslal na zemljo, a kako bom preživel? Tako majhen in ranljiv sem.«
Sveto leto usmiljenja že rojeva svoje sadove. Zanimanje za marsikaj, kar je v preteklosti nekako nekje poniknilo, se je spet prebudilo: več se govori o spovedi, o posledicah hotene prekinitve nosečnosti, o usmiljenju sploh … Med te nekoliko ‘zanemarjene’ ali ‘pozabljene’ resničnosti sodijo gotovo tudi odpustki. Nesrečno se jih držijo srednjeveški očitki, ki jih je protestantsko gibanje še bolj poudarilo. Nikakor pa niso bili odpustki glavni vzrok takratnega razkola v Cerkvi. Ker jih je Luter naštel med drugimi nepravilnostmi, so postali kasneje, še zlasti v ateističnih sistemih, zelo priročno sredstvo za smešenje vere. A smešili so jih tisti, ki njihove prave vsebine sploh niso poznali. In tako so dobili zelo ‘zloglasno’ noto tudi v naši polpretekli zgodovini. S tem ne zanikam, da so mogoče tudi napačne razlage in celo zlorabe odpustkov; in gotovo so kdaj v zgodovine tudi bile. Vendar so tudi v Lutrovem času veljali za odpustke enaki zunanji in predvsem notranji pogoji in kdor jih ni izpolnil, ker ni imel pravega namena in je ‘blefiral’, sploh ni bil deležen milosti, ki jih odpustki pomenijo. Saj Boga ni mogoče prevarati, četudi komu uspe ukaniti ljudi. Podobno kakor spoved ni veljavna in učinkovita, če spovedanec hlini skesanost, čeprav je spovednik prepričan, da je vse v redu in prav.
Moj dragi sveti Jožef, rad te imam! Zato ni čudno, da je bilo v naši družini tvoje ime tolikokrat izgovorjeno. Bil si naš vzornik in priprošnjik, na katerega smo se z zaupanjem obračali.
Pisatelj Ivan Sivec, ki je na teh straneh, namenjenih spodbujanju k branju, nastopil največkrat, se je od zgodb, povesti in romanov iz sedanjega življenja, ki ga je znal prikazati živo in privlačno, zadnje čase preusmeril v ‘davno’ slovensko zgodovino. Dela se je lotil zelo zavzeto, poglobil se je v študij, kar dokazuje dolg seznam literature, naveden v vsaki knjigi. Težko pa je s pomočjo tega gradiva zasnovati lepo tekočo zgodbo, kot jo je ustvaril Fran Saleški Finžgar v svojem odličnem romanu Pod svobodnim soncem. V nizu Zgodovinski romani, ki ga Ivan Sivec v svoji bibliografiji (seznamu vseh knjig izpod njegovega peresa, ki je kar ‘neskončno’ dolg), postavlja na prvo mesto, je naštetih šestnajst knjig; v oddelku Slovenska zgodovina tega niza je pričujoča knjiga sedma po vrsti in prva iz ‘peteroknjižja’ o pokneženih celjskih grofih.
Temeljna resnica naše vere je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ga vsako leto slovesno podoživljamo na veliko noč. Ta najpomembnejši dogodek v zgodovini našega planeta se je zgodil v objemu noči, razodel pa se je v jutru »prvega dneva v tednu« – na velikonočno nedeljo. Pred tem pa se pred našimi duhovnimi očmi odvija drama Jezusovega trpljenja in smrti, ki se konča z zmagoslavnim vstajenjem. Za verne ljudi je to dogajanje, ki ga spremljamo v velikem ali svetem tednu – od cvetne nedelje do velike noči – šola življenja, v kateri se učimo modrosti, ki jo izpoveduje naša velikonočna pesem: »Le pomni, pomni to skrivnost: čez Golgoto gre pot v radost.« – Velikonočne praznike, najpomembnejše dneve v bogoslužju Cerkve, spremljajo bogate ljudske navade in šege (lepo jih je upodobil slikar Maksim Gaspari). V tem svetem času je nekdaj vsak slovenski dom postal svetišče.
Nedelja, s katero začenjamo veliki teden – obredno doživljanje zgodovinskih dogodkov Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, se imenuje cvetna ali oljčna. V spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ko so ga množice navdušeno pozdravljale kot kralja (evangelista Matej in Marko poročata, da so ljudje “lomili veje z dreves”, najbrž z oljk, saj je Jezusa vodila pot čez Oljsko goro, ki je dobila ime po njih), Cerkev ta dan blagoslavlja oljčne veje in drugo zelenje. To nosimo v procesiji, med katero prepevamo Kristusu kot Kralju. Njegov kraljevski škrlat je obarvan z njegovo krvjo, ki jo je prelil za naše odrešenje. Pri maši cvetne nedelje se bere pasijon – poročilo evangelistov o Jezusovem trpljenju.
Veliki petek
Na veliko soboto zvečer obhajamo velikonočno vigilijo – bedenje v pričakovanju Kristusovega vstajenja. Opravila naj bi se ponoči, da bi prišle do izraza prižgane sveče, ki jih imajo verniki v rokah.
Bogoslužno navodilo razlaga vsebino vigilije: Vigilija te noči je urejena tako, da sveta Cerkev po kratkem slavju luči (ki je prvi del vigilije) polna zaupanja v božjo besedo in obljubo razmišlja čudovita božja dela, ki jih je Bog od vsega začetka storil svojemu ljudstvu (drugi del ali besedno bogoslužje); ko se nato približuje dan vstajenja, je Cerkev obenem z novimi udi, ki so bili pravkar prerojeni v krstu (tretji del), povabljena k mizi, ki jo je Gospod pripravil svojemu ljudstvu s svojo smrtjo in vstajenjem (četrti del). Med slavjem velikonočne vigilije škofje podeljujejo zakramente krsta, birme in evharistije odraslim katehumenom, ki so se nanje pripravljali dve leti.
(ob mednarodnem dnevu gozdov) Gozdovi so ‘pljuča Zemlje’, ker nam zagotavljajo kisik za življenje. Tega se premalo zavedamo in gozdove uničujemo, zato je Generalna skupščina Združenih narodov 20. decembra 2006 razglasila leto 2011 za Mednarodno leto gozdov pod geslom Gozdovi za ljudi, s katerim je želela spodbuditi javno zanimanje za gozdove. Vseh 192 držav članic OZN si je med drugim zastavilo za cilj zaustavitev krčenja gozdov. Pri nas vse dejavnosti v tem mednarodnem letu gozdov usklajuje Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), ki je 15. decembra 2010 objavilo namen dejavnosti v tem letu, v katerem naj bi se povečalo zavedanje o pomenu gozda, njegovega trajnostnega gospodarjenja in lesa kot surovine. V tem razglasu beremo, da smo Slovenci čustveno navezani na gozdove, ljudje imajo radi gozdove in les. Temeljno sporočilo tega besedila je: gozdovi so dragoceni tudi zate! Gozdovi so pomemben del našega okolja in prispevajo k trajni oskrbi s surovinami, nudijo delo in zaslužek na podeželju ter so tudi prostor za oddih in doživljanje narave. Na koncu je priporočilo, da moramo spoštovanje gozda in njegovih vlog posredovati našim otrokom in mladini. Ta namen imajo tudi strani te priloge.
Na vprašanje, kaj je gozd, so odgovori zelo različni. Razlaga, da je gozd kos sveta, ki je strnjeno porasel z drevjem, pove premalo. Navadno predstavljamo gozd kot življenjsko združbo, skupnost med seboj povezanih rastlin, živali, gliv in mikroorganizmov, ki živijo na določenem prostoru. Po definiciji FAO, organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, je gozd površina, večja od 0,5 ha (50 arov), na kateri drevje prerašča vsaj 10% površine in kjer drevesa dosežejo višino vsaj 5 metrov. Slovenski Zakon o gozdovih iz leta 1993 gozd opredeljuje kot zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestoja ali z drugim rastjem, ki zagotavlja katero koli funkcijo gozda. Gozd so tudi vsa zemljišča v zaraščanju, ki so kot gozd določena v prostorskem delu gozdnogospodarskega načrta.
Današnje gozdove na osnovi sezonskosti (prilagojenosti na letne čase) in razširjenosti razvrščamo v tri glavne tipe gozdov: tropske gozdove, gozdove zmernega območja in borealne ali severne gozdove (tajge). Tropski gozdovi so razširjeni v bližini ekvatorja med 23,5 stopinj severne in 23,5 stopinj južne geografske širine v Južni in Srednji Ameriki, v Afriki in v jugovzhodni Aziji. Ena najpomembnejših značilnosti tropskih gozdov je njihova tipična sezonskost: ne poznajo zime, ampak samo deževno in suho dobo. Dan je dolg 12 ur, povprečna temperatura znaša med 20 in 25 stopinj Celzija, padavine so obilne, zato je rast bujna, vrsta drevja in rastlin je silno pestra. Gozdovi zmernega območja so razširjeni v zahodni, srednji in vzhodni Evropi, na vzhodu Severne 
Amerike in severovzhodni Aziji. Letni časi so izraziti, podnebje je zmerno, rastna doba je 140-200 dni. Temperature nihajo med -30 in 30 stopinj Celzija, padavin je 750-1500 mm letno in so enakomerno razporejene. Tla so rodovitna in obogatena. Krošnje dreves so zmerno goste, flora je revnejša kot v tropskem gozdu. Severni gozdovi (tajge) pokrivajo širna območja Evrazije in Severne Amerike med 50 in 60 stopinjami severne širine. Dve tretjini jih je v Sibiriji, drugi so v Skandinaviji, Kanadi in na Aljaski. Letni časi so razdeljeni na kratko, mokro in zmerno toplo podnebje ter dolgo, mrzlo in suho zimo. Rastna doba je krajša od 130 dni. Krošnje dreves so goste, zato je podrasti malo. Raznolikost flore je majhna: med drevesi so v glavnem proti mrazu odpornejši iglavci (smreke in bori).
Slovenija je dežela gozdov, saj pokrivajo 58,5 % njene površine. Po gozdnatosti smo na tretjem mestu v Evropski uniji, za Finsko in Švedsko. Pri nas je 74% gozdov v zasebni lasti, 26% pa v lasti države in občin. Večje in strnjene posesti državnih gozdov omogočajo boljše gospodarjenje. Zasebna posest je zelo razdrobljena: povprečna posest obsega okoli 2,5 ha gozda. Po zadnjih podatkih je v Sloveniji 313.000 gozdnih posestnikov. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) znaša lesna zaloga slovenskih gozdov 327,458.525 kubičnih metrov, oziroma 276 kubičnih metrov na hektar. V slovenskih gozdovih priraste letno 7,985.256 kubičnih metrov lesa. Drevesa se odlikujejo s svojo velikostjo in trajnostjo. Obe lastnosti omogočata drevesom predvsem stalno rast 
drugotnih tkiv: lesa, ličja, plute in lubja. Trajna prevajalna tkiva, ki gradijo les in ličje, se obnavljajo vsako rastno sezono z rastnim tkivom. To omogoča debeljenje debel in olesenelih korenin. Nastajanje lesa in ličja je pri nas sezonsko. Enoletni prirastek imenujemo branika, mejo med prirastkoma dveh let pa letnica. Širina in zgradba branik lesa dobro odražata rastne razmere, vrsto dreves in njihovo starost (Robert Brus).
jugovzhodna Azija, sledi Oceanija z Avstralijo. Slednja beleži največje izgube gozdnih površin zaradi pogostnih suš in velikih gozdnih požarov. EVROPA je celina z več kot bilijon ha gozdnih površin ali okoli 25% vseh gozdov na zemeljski obli. Gozdovi pokrivajo okoli 45% evropske celine: od 0% v Monaku do 73% na Finskem. Največje gozdne površine (810 milijonov ha) so v Ruski federaciji, ki je najbolj gozdnata država na svetu. JUŽNA in SREDNJA AMERIKA imata skoraj 49% površine poraščene z gozdovi.- okoli 891 milijonov ha, kar znaša 22% vse gozdne površine na planetu; od tega pride 13% na Brazilijo, ki ima največje površine tropskega gozda. BLIŽNJI VZHOD obsega 16% zemeljske površine, ima pa le 3% gozdov na planetu: od 33 držav na tem področju je 26 takih, ki sploh nimajo gozdov! Po podatkih za leto 2010 so 34% površine (678.958 milijonov ha) SEVERNE AMERIKE pokrivali gozdovi. Za to področje je značilno, da ima veliko (37 milijonov ha) umetno posajenih (plantažnih) gozdov.
Gozd izpolnjuje številne človekove materialne in nematerialne potrebe. Ne daje samo les, ampak še marsikaj drugega: plodove, sadeže, zelišča gobe, med, divjačino. Ljudje so gozdove izkoriščali že od davnaj. Veliko drevja so posekali za kurjavo. Les je bil najpomembnejši gradbeni material do 18. stoletja, ko so začeli uporabljati opeko. V času industrijske revolucije v prvi polovici 19. stoletja so les uporabljali v večjih količinah za izdelavo rudniških opornikov, železniških pragov in izdelavo oglja. Danes največ lesa – hlodovine predelajo v žagan les za deske in trame ter v lesno kašo za papir, kar je povzročilo pretirano izkoriščanje gozdov, da se je njihova površina nevarno skrčila. Kot odgovor na to se je najprej v Evropi uveljavilo načrtno gospodarjenje z gozdovi.
posek. Avstrijski gozdni patent iz srede 19. stoletja je kot prvi moderni zakon zahteval, da se mora poseke takoj pogozditi. V kriznih časih so kmetje reševali težave in svoja posestva z močnim izsekavanjem, kar je imelo za posledico siromašenje slovenskih gozdov. Gradnja železnic in razvoj drugih prometnic v drugi polovici 19. stoletja sta pospešili razvoj gozdnega in lesnega gospodarstva. Razvila se je močna trgovina z lesom. Pomembno je bilo splavarjenje po Savinji, Savi in Dravi. V tem času je nastal nov sloj stalnih gozdnih delavcev. Z gozdovi in lesom so povezane številne slovenske (izumirajoče ali že izumrle) ljudske obrti: suhorobarstvo, pletarstvo, oglarstvo, žagarstvo, tesarstvo, mizarstvo, sodarstvo, kolarstvo pa še skodlarstvo (izdelovanje deščic za pokrivanje streh) in piparstvo (v bohinjskem kotu izdelovanje kadilskih pip). Les je dragocena snov za kiparstvo in rezbarstvo. Poleg lesa proizvajajo gozdovi tudi življenjsko potrebni kisik. Zelo je pomembna vloga gozda pri uravnavanju vode. Blagodejen učinek gozda je posebno občuten ob nalivih. Ob tako močnih padavinah večkrat nastanejo na območjih brez gozda večje poškodbe. Padavinska voda odnaša zemljo, kar imenujemo erozija. Gozd zmanjšuje moč vetra. V primestnih naseljih je gozd kraj, ki privablja ljudi, da se v njem odpočijejo in sprostijo.
Po gozdnatosti delimo kulturno krajino na gozdno, gozdnato, agrarno in industrijsko-urbano. Prvotno je bilo vsaj 90% sedanjega slovenskega ozemlja pokritega z gozdom. Zelo veliko so krčili gozdove v času srednjeveške fevdalne kolonizacije. Leta 1875 je znašala gozdnatost glede na sedanje slovensko ozemlje le 37%, zdaj pa je narasla na 58,5% in se še povečuje. V Sloveniji je najbolj razširjen krajinski tip gozdnata krajina, v kateri se mozaično prepletajo gozdne in kmetijske površine, prevladuje pa gozd. V tej krajini prevladujejo manjše vasi, zaselki in samotne kmetije (celki).
Drevesa spadajo med najstarejše živeče organizme. Z besedo drevo označujemo zgradbo rastlin, ki imajo navadno eno, trajno olesenelo deblo in olesenele korenine. Deblo je na višini 1,3 m debelo v premeru najmanj 7,5 cm, ima značilno krošnjo, je olistano in visoko najmanj 4 m. Najstarejše drevo na Slovenskem naj bi bil, kot navaja Lado Eleršek v svoji Knjigi o gozdu (Samozaložba, Golo Brdo 2001), evropski macesen, ki je debel 133 cm (v višini 1,3 m od tal) in visok 28 m; raste pod Slemenovo špico nad Malo Pišnico v nadmorski višini 1418 m. Drevesne vrste najpogosteje delimo med iglavce in listavce. Iglavcev je v svetu več kot 500 vrst, pretežno v severnem zmernem pasu. Po popisu iz leta 1999 je bilo listavcev in iglavcev pri nas po 50%, četrt stoletja prej je bilo iglavcev 56%. V slovenskih gozdovih raste okrog 70 domačih (avtohtonih) drevesnih vrst, 10 iglavcev in 60 listavcev; ta pestrost je za tako majhno območje, kakršno je Slovenija, izjemno veliko. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije, kot navaja Robert Brus v knjigi Skrivnosti gozda (Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana 2007) so bile v letu 2005 naše najpogostejše drevesne vrste (računano po deležu v skupni lesni zalogi) navadna smreka (32,2%), navadna bukev (31,7%), navadna jelka (7,7%), hrasti (skupaj 7%), bori (skupaj 5,8%) in plemeniti listavci (skupaj 4,5%). V primerjavi z gozdovi druge v Evropi, zlasti zahodni in srednji, rastejo v naših skoraj samo avtohtone drevesne vrste. V preteklosti smo v gozdovih sadili tudi tuje drevesne vrste v zelo majhnem obsegu. Pri nas rastoči iglavci se delijo v tri družine: borovke (navadna jelka, navadna smreka, evropski macesen, rdeči bor, črni bor, ruševje in cemprin); cipresovke (navadni brin in rdečeplodni brin); tisovke (tisa). Družine listavcev pa so veliko bolj raznovrstne, zato jih bomo samo našteli: lovorovke, bukovke, brezovke, brestovke, orehovke, rožnice, rožičevke, metuljnice, rujevke, javorovke, bodikovke, vrbovke, lipovke, vresovke in oljkovke.
Skupnost različnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer so osnovne graditeljice drevesne vrste, imenujemo gozdna združba. Navadno jo sestavljajo rastlinske plasti (drevesna, grmovna, zeliščna in mahovna). Razlikujemo primarne – naravne gozdne združbe in sekundarne, ki so nastale zaradi človekovega posega ali po ujmah (viharnih vetrovih, obilnejši sneg, hud mraz, požled, poletne suše), ki so v slovenskih gozdovih zelo pogoste, ker leži Slovenija na prehodu različnih vremenskih vplivov. Vse raznovrstne rastline, ki dobro uspevajo v razmerah gozdnega okolja, predstavljajo gozdno floro. Flora določenega območja je pogojena od tal, kjer raste, pa tudi od raznih drugih dejavnikov. Celokupnost živali, ki živijo v gozdu, pa imenujemo gozdno favno. Njena raznolikost je odvisna od različnih dejavnikov, od pestrosti rastlinstva, starosti gozda, vlage, temperature, svetlobe. Živali so rastlinojede in mesojede, prvih je več kot drugih. V gozdnih tleh, ki so temeljni, toda skriti del gozda, živi zelo veliko drobnih organizmov, ki so v glavnem razkrojevalci (kočiči, skakači, pršice, kačice deževniki). Razne drobne živali (hrošči in gosenice metuljev) se hranijo z listi in iglicami in tako pospešujejo njihov razkroj. Listne uši sesajo rastlinske sokove, njihov izloček (mana) je pomemben vir prehrane čebel in mravelj. Glede prehrane so različni tudi ptiči: v glavnem so semenojedi (ščinkavec, čižek) in žužkojedi (detli, sinice, penice, muharji) in veliki mesojedi (kragulj, skobec). Med sesalci so majhni (gozdna voluharica, rumenogrla miš), srednji (polh, veverica), zelo veliki (srna, jelen) rastlinojedi. Poglavje zase so velike zveri, zlasti volk in medved, ki sta mesojeda in povzročata veliko škode rejcem ovc, koz pa tudi govedi (Encklopedija Slovenije).
Skrbeli so za vzdrževanje gozdnih učnih poti, ki so v povprečju do 5 km dolge, označene in opremljene s poučnimi tablami. Po evidenci ZGS imamo v Sloveniji 91 poti, ki jih uvrščamo med učne poti z gozdno tematiko. Te so pomembne zlasti za pouk in vzgojo šolske mladine. V letu 2009 je ZGS sodeloval s Turistično zvezo Slovenije (gozdne učne poti so pomembne za razvoj turizma na podeželju), Planinsko zvezo Slovenije ter z Združenjem za pohodništvo in kolesarjenje za sistematsko ureditev tematskih pohodniških poti v Sloveniji. Veliko skrb posveča ZGS varstvu pred podlubniki in drugimi žuželkami, ki so najpogostejši vzrok za sanitarni posek. Požarna varnost je usmerjena predvsem na Kras, kjer je bilo leta 2008 kar 91 od vseh 122 gozdnih požarov v Sloveniji. Rastlinojeda parkljasta divjad rada objeda sadike, vzgojene v drevesnici, zato jih je treba zavarovati s premazom vršičkov (pri iglavcih), zaščito s količki ter s postavitvijo ograj. Pomembna naloga je svetovanje in usposabljanje lastnikov gozdov. V to so vključene tudi druge vsebine: varno delo v gozdu, novosti na področju tehnologije dela v gozdu, izbira delovnih sredstev, združevanje lastnikov gozdov, zniževanje stroškov pri delu v gozdu.
Velikemu cerkvenemu učitelju sv. Bernardu (1090-1153), prenovitelju cistercijanskega reda, pripisujejo izrek: »Več sem se naučil od bukev (dreves), kot iz bukev (knjig).« Ljubil je samotno naravo, ki jo je koristno opazoval. Zapisal je: »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen sem si pridobil večidel v gozdovih in na poljih med premišljevanjem in molitvijo. Tu nisem imel nobenega drugega učitelja kakor hraste in bukve.«
strahu.« Potem se ustavi pri bogastvu barv v gozdovih, kar na kratko povzemam. Praviloma prevladuje v gozdu zelena barva, ki pomeni upanje in življenje. Rumena barva je bolj vznemirljiva in je je največ v jesenskem listju in iglicah macesna. Bela barva je barva spomladanskega in poletnega cvetja. Nasprotje bele barve je črna, ki jo poleti in jeseni večkrat najdemo v črnih plodovih (robida, bezeg). Najbolj živa in opazna je rdeča barva, ki je barva krvi in simbol življenja. V manjši meri je barva gozdnih cvetov, bolj opazna je na gozdnih plodovih. Manj vpadljivi in redkejši sta v gozdu modra in vijoličasta barva, ki nas navdajata z občutkom preprostosti, skromnosti, trpljenja in hrepenenja. Ko strme občuduje skladno lepoto gozda, poglavje zaključuje z lepo mislijo: »Človek s svojim genijem oblikovanja ali posnemanja pač nikoli ne bo dosegel ustvarjalnosti narave (gozda).«
Ta zgodba je (med drugim) pripoved o človekovi duši (Trnuljčica), ki jo je po zalezovanju Hudega (zlobna sojenica) zabodel trn zla (greh). Omrtvičil jo je; ne le njo – po zlu vse, ki smo v medsebojnih odnosih. Čeprav pogreznjeni v mrtvilo, smo globoko v sebi polni hrepenenja po obujenju v življenje – v polnost, ki jo lahko doživimo le, ko nas obudi poljub Božje ljubezni (kraljevič – Rešenik – Jezus Kristus).
Seneki pripisujejo rek: Per aspera ad astra – Prek trnja do zvezd. Ja, preko trnja je prodrl kraljevič k Trnuljčici. Zanj je bila zvezda; preko trnja – tudi na račun ran in bolečin prodira božja ljubezen v Jezusu k meni, da me reši in odreši, ker sem mu v Ljubezni dragocen. Res je, kar so razglašali že preroki in je apostol Janez povzel v spoznanje: »Bog je ljubezen!« Zato se sklanja v noči naše osame in turobnih čutenj, da v njih sveti, kot notranja luč in bližina – da nas obuja v Ž/življenje.