Revija - Revija Ognjišče

Zaupati v Gospoda

Napisal marko na 6. junija 2016. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

To je zgodba o planincu, ki je želel osvojiti najvišjo goro. Po dolgi pripravi se je odpravil na pot. Hotel je, da slava pripade edinole njemu, zato je na goro odšel sam. Začel se je vzpenjati, šlo je počasi. Začelo se je mračiti. Namesto da bi se ustavil in postavil začasni šotor, je trmasto nadaljeval pot, dokler se ni popolnoma stemnilo. Vse okrog njega je postalo črno. Luno in zvezde so zakrili temni oblaki, tako da je bila tema popolna.
On pa se je kar naprej vzpenjal, a tik pod vrhom mu je spodrsnilo in je padel. Zaman je gledal, povsod je bila tema. V tistih težkih trenutkih so se odvili pred njim vsi hudi in lepi dogodki, ki jih je doživel. Zavedel se je, kako blizu smrti je, ko je začutil, da ga je nekaj močno potegnilo za obleko in njegovo telo je obviselo v zraku. Visel je na obleki.
V smrtnem strahu je vzkliknil: »O Bog, pomagaj mi!«
»Kaj želiš, da ti storim?«
»Reši me, Gospod!«
»Ali res veruješ, da te lahko rešim?«
»Seveda verujem!«
»Potem pa odreži obleko, na kateri visiš …«
Sledil je trenutek tišine. Plezalec se je odločil, da tega ne bo storil.
Drugi dan so gorski reševalci našli nesrečnega plezalca zmrznjenega. Njegovo telo je viselo na obleki … le dva metra od tal …

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 31.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Molitev za posvetitev dneva

Napisal marko na 5. junija 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

“Moli in delaj” – po tem pravilu so se ravnali moji starši in me s svojim zgledom vzgajali. Pri nas smo pri jutranji molitvi vsak dan prosili Boga za posvetitev dela in vsega, kar nas bo tisti dan doletelo. Besedila tiste molitve ne znam več na pamet. Ali jo lahko napišete in z njo razveselite še koga drugega. (Veronika)
Vsi, ki smo odraščali v krščanskih družinah, že od otroških let, znamo molitev v obliki pesmice: »Tebe ljubim, Stvarnik moj, ki si ohranil me nocoj, tebi delo posvetim, dušo in telo izročim.« Tista molitev, ki ti je nekoliko ‘ušla iz spomina’, pa se glasi takole: »O presveto Srce Jezusovo, po rokah preblažene Device Marije darujem molitve, dela in trpljenje današnjega dne – tebi v spravo za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, s teboj vred pa Bogu Očetu za vse tiste namene, v katere se mu ti sam vsak dan daruješ na naših oltarjih. Amen.« To je dejansko ‘posvetilna ’molitev Apostolata molitve, ki za vsak mesec določa posebne namene. Lahko pa vsako jutro rečemo Bogu tako: »Tebi v čast bodi vse, kar bom danes mislil in govoril, delal in trpel.« (sč)

Ognjišče (2016) 6, str. 48

Žabja zgodba

Napisal marko na 4. junija 2016. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Skupina žab si je omislila tekmovanje: katera od njih bo dosegla vrh visokega stolpa. Zbralo se je veliko gledalcev, da bi spremljali tekmo in navijali. Tekma se je začela. Med gledalci ni bilo nikogar, ki bi verjel, da je kateri od žab uspelo priplezati do vrha stolpa. Slišale so se besede: »Oh, kako naporno! Nikoli jim ne bo uspelo!« in: »Tega nikakor ne bodo zmogle. Stolp je previsok!« Žabe so začele obupavati, razen ene, ki je odločno plezala naprej … Gledalci so še naprej klicali: »To je prenaporno! Tega nihče ne zmore!« Žabam so popuščale moči, ena za druho so odnehale, ena pa je še vztrajala … Na koncu so omagale vse razen nje. Z velikim naporom je dosegla vrh!
Druge žabe bi seveda rade vedele, kako ji je uspelo! Izkazalo se je, da je bila zmagovalka gluha!

Nauk zgodbe: Nikoli ne poslušaj ljudi, ki vidijo le črno plat in gledajo pesimistično. Uničili ti bodo najlepše želje in zatrli upanja, ki jih nosiš v svojem srcu! Nikoli ne pozabi moči besed, kajti vse, kar slišiš in bereš, vpliva nate in na tvoje ravnanje!
Če ti kdo reče, da ne boš mogel uresničiti svojih sanj, se naredi gluhega! Vedno razmišljaj: »Tudi meni lahko uspe!«

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 136.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Birmanski dar – klobuk

Napisal marko na 3. junija 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Pri podelitvi zakramenta svete birme mlade spremljajo botri, ki svoje ‘varovance’ tudi obdarujejo. Zdi se mi, da se zadnje čase glede birmanskih darov pretirava. Jaz sem dobil od botra zapestno uro, ki je nisem pričakoval. Kakšne so bile nekdaj navade glede tega? (Pavel)
Novi obrednik Sveta birma določa, naj ima vsa birmanec botra, da ga predstavi birmovalcu, potem pa mu pomaga, da zvesto izpolnjuje birmanske obljube. Nalogo birmanskega botra lahko sprejme krstni boter ali tudi starši birmanca in v tem primeru je manjša ‘nevarnost’, da bi bili v ospredju darovi botrov namesto darov Svetega Duha. Nekdaj je bila navada, da so birmanskega botra ‘poiskali’ starši birmanca. Niso gledali toliko na premožnost, bolj pomembno je bilo, da je bil tak, ki bo svojega birmanca podpiral v krščanskem življenju. Po nenapisanem pravilu sta boter ali botra svojemu birmancu ali birmanski kupila novo obleko (‘birmanske ure’ so bile komaj znane). Botra je deklici kupila za na glavo venček iz umetnih rož, k birmančevi novi obleki pa je spadal klobuk, ki so ga ponekod v botrovem imenu kupili starši. Klobuk mu je bil – kot znamenje fantovske časti in moške veljave – namenjen za vse življenje. S klobukom so se obvezno pokrili za v cerkev. (sč)

Ognjišče (2016) 6, str. 50

bl. Janez XXIII. (1881-1963)

Napisal marko na 2. junija 2016. Objavljeno v Pričevalec evangelija.

Papež Janez Dobri

»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. Po posebnem božjem navdihu, ga je sklical papež, ki so imeli za »prehodnega«. Ko je bil 28. oktobra 1958 – pred petdesetimi leti – izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«
Ta izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika.

»O papežu Janezu se nam je vsem vtisnila v spomin podoba smehljajočega se obraza in razširjenih rok, ki želijo objeti ves svet« (papež Janez Pavel II.).

Vsi dnevi in vsi meseci so Gospodovi, zato so vsi enako lepi. (Janez XXIII.)

Prava modrost je v Knjigi božji. Višek modrosti je biti previdno preprost. (Janez XXIII.)

Molitev je moje dihanje.(Janez XXIII.)

ČUK, Silvester. bl. Janez XXIII. (1881-1963). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 36.

bl. Charles de Foucauld (1858-1916)

Napisal marko na 2. junija 2016. Objavljeno v Pričevalec evangelija.

Življenjska zgodba tega izrednega moža, ki je oznanjal evangelij ‘brez besed’, s svojim življenjem in je sanjal, da ustanovi redovno družbo, za katero je že napisal pravila, pa je bil ubit ob roparskem napadu na njegovo revno bivališče v puščavski samoti, je potrditev Jezusovih besed: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24). Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavska tla, je začelo roditi sadove: po pravilih in zgledu ‘malega brata Charlesa’ je Rene Voillaume leta 1933 ustanovil skupnost Malih Jezusovih bratov; Magdeleine Hutin pa je ustanoviteljica Malih Jezusovih sester (1939). Iz njegovih globokih duhovnih spisov črpajo navdihe številne družine laikov, duhovnikov, redovnikov in redovnic. »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju.«
‘Vesoljni brat’ Charles de Foucauld se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih je ostal brez vernih staršev; s sestrico Marijo sta živela pri materinih starših. V srednji šoli je postal, kot je sam priznal, ‘popoln brezverec’. Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo Saint-Cyr. Zaradi lahkomiselnega in nerednega življenja so ga iz vojske odpustili. Nekaj zdravega pa je še bilo v njem. Raziskovanju Maroka, tedanje francoske kolonije, se je posvetil tako zavzeto, da si je prislužil odlikovanje Francoske geografske družbe in ponudbo, da se povsem posveti znanstvenemu raziskovanju. Toda takrat ga je že vabil ‘neznani’ Kristus. Kasneje je povedal, da je – še neveren – molil: »Moj Bog, če obstajaš, daj, da te spoznam!«
Oktobra 1886 je v pariški cerkvi sv. Avguština srečal duhovnika Henrija Huvelina. Prosil ga je, naj mu pomaga spoznati krščansko vero. Modri duhovnik mu je dejal: »Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!« Povabil ga je, naj najprej opravi temeljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Po spovedi očiščeno srce je bilo dovzetno za vero, ki ga je vsega prevzela. »Ko sem prišel do vere, sem doumel da bom poslej živel samo za Boga.« Leta 1889 je romal v Sveto deželo, naslednje leto je vstopil v trapistovski samostan v Franciji, šest mesecev zatem pa se je preselil v samostan tega strogega reda v Siriji. Pri trapistih je ostal sedem let; ko je bil odvezan redovniških zaobljub, se je nastanil v Nazaretu kot hišni pomočnik redovnic klaris. Veliko je molil in premišljeval evangelij. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, nad katerim je križ. Na prigovarjanje svojega duhovnega očeta je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje.
Srce ga je vleklo v Maroko, deželo, ki jo je pred spreobrnjenjem raziskoval. Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji blizu meje z Marokom. Ko mu ni bilo mogoče oditi v Maroko, je leta 1905 odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V puščavskem naselju Tamanrasset si je postavil skromno kočo in kapelo, kjer je sprejemal preproste Tuarege kot njihov ‘mali brat’. Njegov ‘evangelij brez besed’ je pritegnil ljudi: začutili so, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava. Vsak dan je enajst ur molil, šest ur delal in le nekaj ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil je obsežen Tuareško-francoski slovar ter objavil tri knjige tuareške poezije in proze. Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno domovanje 1. decembra 1916 je padel pod streli. Na podlagi njegovih spisov, ki razodevajo, da je živel evangelij tako močno, da je sam postal živi evangelij, ga je papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005 v cerkvi sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega.

ČUK, Silvester. Bl. Charles de Faucauld (1858-1916). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 12, str. 28.

Od sterilnosti k naravnosti v odnosu človek – Bog

Napisal marko na 2. junija 2016. Objavljeno v Zapisi izvirov.

13. junija goduje sv. Anton Padovanski (1190/95-1231). Ker mi je ta svetnik otipljivo dokazal, da Bog je, bom nadaljeval svoj razmislek

Kako ti lahko nekdo, ki je bival pred 800 leti, dokaže, da Bog je?
Bilo je takole: nekje sredi osnovne šole sem doživljal boleči zemeljski odhod svoje babice. V mladostno zaupljivi molitvi sem prosil Boga, naj ji olajša bolečine, pa nisem bil uslišan. In zato sem se, po njeni smrti, od Njega protestno odvrnil. Camus bi rekel: iz etičnih razlogov. Če bi Bog bil, bi me v takšni prošnji preprosto moral uslišati, predvsem pa ne bi mogel dopuščati tako silnega trpljenja ljudi in živali in … (O tem v eni izmed prihodnjih številk).
Odvrnitev od Boga me je kljub temu vznemirjala – bolje rečeno notranje dušila. Vame se je zalezla notranja tesnobnost in zlovoljnost, ki sem jo umirjal na problematične načine. Nekje globoko v sebi sem bil ujeta, zamrežena ptica, ki hrepeni po svobodi, ki jo sluti, pa se sama ne more (od)rešiti. Čeprav sem bil obdan z ljubečo pozornostjo domačih, sem hrepenel po več … po Več-nem, po Njem, ki je pomirjajoča, osvobajajoča Ljubezen.
V sedmem razredu sem z domačimi obiskal turistično zanimivo italijansko Padovo. In ker med znamenitosti tega mesta spada tudi cerkev sv. Antona Padovanskega, smo vstopili v njeno zavetje. Zajel nas je prijeten hlad za telo in svežina za dušo. V eni izmed stranskih kapel se je gnetla množica in zbudila našo radovednost. Počasi smo prišli tudi mi do groba sv. Antona. Ljudje so polagali roke na njegov sarkofag. Ozrl sem se k materi: »Zakaj to počnejo?« »Nekaj si lahko zaželiš,« mi je svetovala malce vraževerno. In takrat sem izzval Boga: »Bog, če si in če si dobrota, naj bom ob koncu šolskega leta odličen!« In Bog je sprejel nepremišljen izziv mladostnika. Čeprav sem bil v preteklem polletju dober, sem bil ob koncu šolskega leta odličen. Spominjam se nekega trenutka: zdelo se mi je, kot da se z moje misli ločuje neka koprena in zaznal sem neslutene horizonte spoznanj. Po domače bi temu rekli: odprla se mi je pamet. Potreboval sem vidno znamenje nevidne prisotnosti, da sem lahko sprejel Boga v njegovi resničnosti.
Bog ne more biti neodzivna odmaknjenost. Danes ne prosim več za zunanja znamenja – pomenljivejši so mi navznoter zaznani dotiki Njegove bližine, ki me vedno znova od-rešujejo temačnih misli in čutenj. Preizkusite: ko vas bo zagrnila notranja tema, kličite Boga z njegovim imenom: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me … umiri me … objemi me … odreši me …« V Njegovem imenu tema vedno znova izgublja svojo zastrašujočo moč! To ni teorija, to je izkustvo! Če dvomite, preverite! Zame ni dokaz Njegovega vstajenja sporočilo izpred 2000 let, pač pa moje notranje izkustvo: Jezusa srečujem otipljivo živega! Njegov notranji dotik me vedno znova prebuja v svetlobo …
Bog kot filozofija in abstrakcija preprosto ne zadostuje. Bog mora postajati stvarnost zaradi naše stvarnosti. Zaradi naše zemeljske otipljivosti, potrebujemo njegovo bližino na otipljiv način. »Dotakni se mojih ran,« pravi Jezus apostolu Tomažu »in ne bodi neveren, pač pa veren« (prim. Jn 20,27). Če bi bili le duhovna bitja, bi njegovo učlovečenje ne bilo potrebno. A ker smo ljudje tudi snovni, je moral Bog postati Kristus – Mesija, konkretni Jezus – Rešitelj, sopotnik na naši zemeljski poti in se sedaj tega istega Boga lahko dotaknemo v evharistiji. Zaradi naše zemeljske stvarnosti potrebujemo njegovo navzven in navznoter otipljivo vstopanje k našemu življenju, da nas kot Bližina: kot Sočutni, kot Sopotnik … od-rešuje. In za povrh nam daje v lepoti stvarstva še toliko izrazov svoje ljubeče navzočnosti. Boga nam ni treba iskati tam nekje za oblaki. Tu je! V vsakem cvetu se nam smehlja v svoji pozornosti. Saj bi bili smešni, če bi o njem bluzili mimo znamenj Njegove ljubezni in Njega samega v otipljivi evharistični prisotnosti!
Oznanjevalci nekega abstraktnega, odmaknjenega Boga so v svojem početju nerealni in neredko zaidejo v protislovje. Po eni strani želijo ohranjati Boga sterilno odmaknjenega od zemeljske umazanosti, po drugi strani pa ne zmorejo brez božje konkretizacije, ki pa je neredko naivna, celo banalna. Pomislite, kako so se razpasle (ne samo angelske) karte, iz katerih so ti dani natančni odgovori kako ravnati …, ali pa na nadomeščanje Boga s človekom: če ne otrokom, pa prerokom, v katerega vstavijo atribute božje popolnosti, celo vsevednosti … saj vse vedo in vse vidijo, le tega ne, kako so v svojem početju presegli meje zdrave kmečke razumnosti. Zaznavnost še ni vsevednost!!! In prav neverjetno je, koliko ljudi novodobnim prerokom s pobožno vdanostjo in izključeno pametjo sledi. Kot sem že pisal: če nimaš Boga, imaš pač zemeljske bogce. Otipljivi stvarnosti božjega, se kot človek pač težko odrečeš – pravzaprav se zdi, da je to kar nemogoče. In zato Jezus, evharistija, zakramenti – vidna znamenja nevidnih milosti. In za povrh za nekatere največja spotika: Cerkev.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2011, str. 36

Osel v vodnjaku

Napisal marko na 2. junija 2016. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Kmetu je padel osel v vodnjak. Žival se je ure in ure žalostno oglašala, medtem ko je kmet razmišljal, kako bi jo izvlekel. Nazadnje je kmet sklenil: osel je tako in tako star, pa tudi vodnjak je že prej nameraval zasuti, ker je bil brez vode.
V roke je vzel lopato in začel metati zemljo v vodnjak. Osel je vsako lopato zemlje, ki mu je padla na hrbet, stresel s sebe in stopil nanjo. Tako se je vzpenjal vse višje, dokler se ni rešil.

Življenje nam na hrbet meče najrazličnejšo navlako, vse to je treba znati stresti s sebe in se povzpeti za stopnico višje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 36.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 76.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vsak dan je lahko velik

Napisal marko na 1. junija 2016. Objavljeno v Za začetek.

ali zapis Božjega tasta na dan prvega svetega obhajila

Vsak dan je lahko velik. In vsak dan se lahko počutim velikega in pomembnega.
A svet okoli mene me vedno znova spominja in opominja, kako majhen in nepomemben sem:
Prah …
Številka …
Eden od mnogih …
Stopnička v piramidi …
Le člen v prehranjevalni verigi …
Mala riba …
Kanonfutr …
A danes je velik dan. In danes se lahko upravičeno počutim velikega in pomembnega. Moj otrok, moja mala deklica, je oblečena v belo … Kot nevesta, ozaljšana za svojega ženina. (glej Raz 21,2)
Danes, na dan njenega prvega svetega obhajila, je upravičena do te bele obleke …
Na skrivnosten način se vrši poroka: Bog se druži in združuje s človekom …
In moj otrok, moja mala deklica, je božja nevesta …
Zato sem tudi jaz velik in pomemben, saj sem postal božji tast … In moja žena je Bogu tašča!
Kar pomeni, žena, da se te danes še Bog malo boji, ne le jaz!

Ta teden sem pri maši opazoval naše otroke, naše prvoobhajance. Ne dolgo nazaj sem bral v debeli in učeni knjigi, da je Evharistija veselje svetnikov …
In sem pri otrocih opazil veliko veselja – do klepetanja!
V knjigi sem bral, da je Evharistija hrepenenje svetnikov …
Tudi naši otroci so hrepeneli – po koncu maše!
V knjigi sem bral, da je Evharistija življenje svetnikov …
In tudi naši otroci so bili med mašo precej živahni!
Mar med temi otroki … mar v naši cerkvi … ni več svetnikov?

V knjigi sem bral, da je Evharistija ljubezen svetnikov …
In sem pri otrocih videl veliko ljubezni …. Morda ne ravno ljubezni do Boga, a veliko božje ljubezni!
Pa saj bistvo ljubezni ni v tem, da smo mi vzljubili Boga, temveč, da nas On ljubi! (glej 1 Jan 4, 10)

In ne nazadnje: Kaj pa takle otrok ve …?
Mi odrasli … veliki in pomembni … pristopamo k obhajilu iz dneva v dan, iz tedna v teden ali pa vsaj enkrat na leto … pa se ne ustavimo … ne pomislimo … ne zavedamo se … kaj se godi:
Bog sam prihaja na mojo dlan … na moj jezik … v moje srce … v moje telo … v mojo dušo …
Bog sam se združuje z mano … se druži z mano … drži z mano … me drži …
Kako majhen si, ti veliki Bog!
Postal si majhen, da bi bil jaz velik … in pomemben …

Kako majhen sem … In kako si Ti velik … Bog:
Veselje moje.
Hrepenenje moje.
Življenje moje. Življenje sveta. Življenje življenja.
Ljubezen moja.
Nebeški kruh.

Skrivnostni in Sveti, Večni in Močni, Mogočni in Nežni Bog … skrit v tem malem drobnem belem koščku kruha …
Danes je velik dan!

ČUŠIN, Gregor. Ognjišče (2016) 06, str. 3
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Luigi Scrosoppi

Napisal marko na 1. junija 2016. Objavljeno v Mladostniški premislek.

Če ne veste, kdo to je, nič hudega. V mesecu juniju smo, leta 2021, ko v dvanajstih evropskih prestolnicah poteka 16. evropsko prvenstvo v nogometu …kmalu bo ostalo še šestnajst najboljših reprezentanc … In ne, Luigi ni noben nogometni trener, strateg ali funkcionar UEFE.
V času evropskega nogometnega prvenstva se bomo v večini spet prelevili v navijače ali pa bomo vsaj uživali ob lepih nogometnih predstavah. Ob tem se poraja vprašanje: H komu se priporočati in na koga naslavljati molitve, če bi želeli pomagati svojemu najljubšemu moštvu? Navijači se v želji, da bi, četudi od daleč, pomagali svojemu moštvu, zatekamo k molitvi. Zanimivo je, da pogosto, ko se sprijaznimo, da nekaj ni več v naši moči, da ne moremo storiti nič drugega, da takrat še tako obrobni verniki in celo neverni postanejo goreči prosilci in molivci… H komu torej lahko še posebej molimo in kdo od svetnikov ima najbolj nogometno srce, da nas bo uslišal?

Zavetnik nogometašev je Luigi (Alojz) Scrosoppi ali bolje sveti Luigi. Med svetnike ga je prištel papež Janez Pavel II. 10. junija 2001. Zanimivo je, da je bil imenovan za zavetnika nogometašev šele leta 2010. Natančneje 22. avgusta 2010, ko ga je za zavetnika imenoval škof Alois Schwarz v avstrijski župniji Poreče pri Vrbskem jezeru. (Poreče so dvojezična občina v okraju Celovec). Slovesnost je potekala v sodelovanju z rimskimi oblastmi – sodeloval je tudi Andrea Bruno Mazzocato, nadškof v Vidmu.
Verjeli ali ne, pred tem nismo poznali nobenega prav posebnega zavetnika za nogometaše, bili so samo splošni zavetniki športnikov. Zamisel o imenovanju Luigija Scrosoppija se je začela s pobudo enega samega vernika, Manfreda Peseka. Ko se je na potovanju iz Neaplja vračal v Avstrijo, je iz letala videl stadion nogometnega kluba Napoli in pomislil, če obstaja kakšen zavetnik nogometašev. Doma se je lotil raziskave in ugotovil, da temu ni tako. Posvetoval se je z nemškim profesorjem na univerzi Friedrich-Schiller dr. Nikolausom Knoepfflerjem in odgovor je bil še zmeraj, da takega zavetnika ni. Ker lahko vsak vernik predlaga zavetnika, če ima podporo tudi krajevnega škofa, je krajevni škof Schwarz predlog podprl in enako je storil tudi Oddelek za šport pri Papeškem svetu.
Od leta 2010 si torej nogometni navdušenci moramo na seznam priprošnjikov nujno dati tudi sv. Luigija, ki je bil imenovan tudi na podlagi njegovih vrednot, ki jih je živel skozi šport in igro z mladimi. Navduševal jih je za pravičnost, vztrajnost, doslednost, odločnost. Bil je zelo predan delu z mladimi in je edini svetnik, ki je upodobljen z žogo v roki
Če pa vam ne zadošča samo en svetnik in priprošnjik, se še vedno lahko obrnete tudi na sv. Pier Giorgio Frassatija, na Janeza Boska ali celo papeža Janeza Pavla II., ki bi naj bil zavetnik vratarjev, saj je igral kot vratar v svojem domačem kraju.
Pa srčno navijanje vam želim!

ERJAVEC, Matej. (Mladostni premislek), Ognjišče, 2016, leto 52, št. 6, str. 79.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing