»Tako je prav, Bojan! Delo te bo okrepilo,« ga je ves vesel nagovoril sosed.
»Držati lopato v roki – o tem sem sanjal dolge dolge mesece,« je počasi odgovoril Bojan.
»Kaj pa sploh delaš tu za cesto? Boš zasadil živo mejo?«
»Ne, ne … Saj ne vem, kako naj razložim, S prijateljem bova nekaj naredila.«
»Nekaj naredila?« se je začudil sosed.
»Saj boš videl,« je dejal Bojan in počasi nadaljeval z delom. Sosed je samo skomignil z rameni in šel svojo pot.
xxx
Prvi motor, pravzaprav moped, je Bojan dobil od starega očeta za birmo. Mama je bila zaskrbljena, oče jezen. Reči pa si ni upal nihče nič. Nato je oče razsodil, da se vsak fant prej ali slej sreča z motorjem. »Bolje sicer slej kot prej,« je še dodal.
Po cesti se Bojan ni upal voziti, podil pa se je med travniki in po gozdnih poteh. Moped je bil star in ga je moral kar naprej popravljati. Razstavljal in sestavljal ga je, dokler ni nekega dne, na mamino veliko veselje, dokončno utihnil. Potem je varčeval za pravi motor. Komaj je dopolnil osemnajst let, je že naredil izpit in pripeljal domov pravi motor. Zdaj so bil vse bližnje in daljne ceste njegove. Motilo ga ni ne vreme ne prošnje ne opozorila.
»Nič se ne bojte,« je miril domače, »imeti moraš v oblasti sebe in motor.« Res je bil dober voznik, čeprav zelo hiter. Pametni divjak so mu rekli kolegi. Pa se ni imel vedno čisto v oblasti. Ko se je začel svet okoli njega zaradi hitrosti manjšati, ko je postajala cesta vedno ožja in ožja, je, čudno, izginjal tudi strah, ki se je spremenil v samozavestno drznost.
In poti so postajale vedno daljše in ceste vedno ožje. Kadar je zapeljal na domače dvorišče, ga je prevzelo veselje in ko je ugasnil motor, ni pozabil reči: »Hvala Bogu!«
Ko se je nekega nedeljskega večera že malo utrujen od dolge vožnje vračal proti domu, je na nepreglednem ovinku, ki ga je vedno prevozil s spoštovanjem, zagledal pred seboj mamo z otrokom. Takoj je vedel, da je padec neizbežen. Za spoznanje je zavil v levo, na vso moč zavrl in že je začutil, kako z motorjem na sebi drsi po cestišču. Za hip je pred seboj zagledal steber ograje. »Samo da ne bi udaril z glavo!« je še pomislil, potem pa se je svet zanj končal in okoli njega je bila ena sama tema.
Ko se je okoli njega začel čisto počasi delati dan in so od nekod prihajali šepetajoči glasovi, ni vedel, kje pravzaprav je. Ni vedel, ali res kaj sliši, ali se mu vse skupaj samo dozdeva. Vseeno je skušal nekaj odgovoriti, ampak besede so ostale samo v želji.
Potem so postajali obrazi vedno manj megleni in besede vedno bolj jasne. Pa se je spet pogreznil nazaj v nekakšno praznino, ki je ni bilo konca. Odhajal in vračal se je, da so zdravniki dejali, da lahko upajo le še na njegovo voljo in mladi organizem.
Čez čas je prepoznal dekle pa mamo in očeta, za sestro pa že ni vedel, kam naj jo da. Vsi, ki so se sklanjali nadenj, so imeli tako zaskrbljene oči, da se jih je skoraj ustrašil.
Ko ga je obiskal prijatelj Janez, s katerim sta prevozila nič koliko kilometrov, se je počutil za spoznanje bolje.
»Kaj pa ti tukaj poležuješ?« ga je nagovoril, ko je skrivoma ogledoval cevke in cevčice, ki so bile napeljane vsepovsod.
»Menda so me pripeljali sem razstavljenega na delce!« je s težavo in nerazločno spravil iz sebe Bojan.
»Pretiravaš kot vedno. Zdaj, ko so te spet sestavili, se poberi in pridi nazaj med nas.«
»Janez, raje mi odkrito povej,« je počasi in zaskrbljeno dejal, »kako je z menoj? Če domače kaj vprašam, dobijo solzne oči.«
»Vse je v tebi! Kolikor vem, nikoli nisi obupaval.«
»Bojim se, da se moja pot počasi izteka,« je tiho dejal.
»Kakšne se ne znebiš! Da se tebi pot izteka?« Janez je malo pomolčal. »Se spomniš najinega lanskega potepanja po Notranjski?«
V sobo je pogledala sestra in namignila, da morata pogovor končati. Janez ji je z roko pokazal, da bo hitro šel.
Bojan je še vedno premišljeval.
»Ustavila sva se,« je nadaljeval Janez, »ker je bil tako lep pogled na pokrajino. Ti pa si ob cesti opazil s kamenjem obzidana železna vratca, za njimi votlino, nad njo pa je stal križ. Pogledava, prebereva napis na vratcih in vidiva, da je to pravzaprav kapelica. Postavili so jo otroci in sorodniki, da so izpolnili zaobljubo, ki jo je na Teharjah naredil oče. In rečeš mi: ‘Kot da bi gledal Kristusov grob, iz katerega je vstal!’ Jaz pa ti odgovorim: ‘Blagor tebi, ko se tvoja pot ne konča v grobu!’«
»Nekaj si spustil,« se je je skušal nasmejati Bojan, pa mu ni uspelo. »najine pogovore o teh stvareh si vedno začel: ‘Saj veš, da nisem veren, ampak …’«
»Pustiva to. Ampak nekaj moram priznati: tam, kjer se meni svet konča, se vam, se tebi šele začne. Razumeš. Tvoje poti ne bo konec, tudi če bi se slučajno, res slučajno, končala.«
»Kaj mi hočeš povedati?«
»Da boš s tvojo trmo preživel, sicer pa boš živel … no, ti bolje veš, kako in kaj, saj veš, da jaz nisem veren.«
»In to mi moraš povedati ti?«
»Samo spomnil sem te.«
Bojan je zaprl oči in kar nekaj časa molčal, da je Janez že mislil, da je zaspal. »Veš, kaj mi je prišlo na misel?« je nazadnje potiho dejal. »Če preživim, bom doma ob cesti postavil prav takšno kapelico.«
»Kaj pa govoriš – če bom preživel! Boš! In potem se bova skupaj zapeljala tja na Notranjsko, vse lepo izmerila in prosila lastnike, če lahko postaviva prav takšno stvar.«
»Veš, kaj bova postavila v votlino?«
»To bom prepustil tebi. Mene ne mešaj v to, saj veš, da nisem veren.«
Bojan je pomolčal, nato pa dejal: »Samo kip vstalega Zveličarja bo v njej.«
Vstopila je sestra. Bolj odločno kot prej.
»Skrbne sestre imate tu,« je hitel Janez. »Pravi, da je konec obiskov.«
Na hitro sta se poslovila. Med vrati mu je še pomahal in veselo pomežiknil. Komaj pa je tiho zaprl vrata za seboj, je skril obraz v dlani, da ne bi kdo videl solz v njegovih očeh.
»Saj nisem veren. pa te vseeno prosim za Bojana. Kdo drug mu bo težko pomagal.« Naredil je še nekaj korakov. »Lepo te prosim!«
xxx
Komaj je sosed odšel, je za ovinkom zaropotal motor. Janez mu je že od daleč mahal in nekaj vpil.
»Kaj pa tako kričiš?« je bil Bojan radoveden, ko je prijatelj pripeljal do njega.
»Kip vstalega zveličarja, kot mu ti praviš, sem našel. Ti rečem, imeniten je. Iz umetnega marmorja. Bel kot sneg.«
»Kje si ga dobil?«
»Veš, to je pa dolga zgodba. Kup naključij. Ti bi rekel kar čudežev. Ti bom že vse povedal.«
»Ampak saj nimam še nič narejenega. Glej, nekaj lopat sem zasadil, pa sem že utrujen.«
»Zopet jamraš! Čas vendar ni tvoj gospodar. To si se menda zadnje čase že naučil!«
»Pa ne samo to! Svet se je v marsičem spremenil.«
»Saj veš, da nisem veren, ampak zadnje čase … Pustiva to! Daj mi že to tvojo lopato!«

J. Jarc – Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2013), 22-23.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Lepo sončno dopoldne je. Peljem se v službo. Pokrajina, ki ostaja za mano, zasluži vso pozornost. Nikamor se mi ne mudi. Vozim počasi, da lahko uživam prelep pomladni dan. Med mehko zelenino trav je svoje zlate zvezde odprlo na tisoče regratovih cvetov. Prečudovita skladnost rumene in zelene barve! Umirjenost in živahnost se prepletata in človeka navdajata s hvaležnostjo za to prelepo božjo umetnino.
Misli mi odplavajo malo nazaj. Še pred štirinajstimi dnevi smo jedli okusno regratovo solato, bogato vitaminov in mineralov. Pri nas jo imamo vsi radi. Najbrž zato, ker je to prva hrana, ki nam jo po mrzli zimi ponuja narava, ne da bi se zanjo trudili s sejanjem ali sajenjem in okopavanjem. Pa jo res dobimo na tako lahek način in brez truda?
Misli mi zopet poletijo v še bolj oddaljene čase, v preteklost …
Bila sem na porodniškem dopustu. Tudi tisto pomlad je regrat radodarno rastel. Nekateri so hiteli nabirat nežne lističe, ko so bili še čisto majhni. Tudi sama bi se z veseljem pridružila nabiralcem, pa sem pri treh majhnih otrocih zelo težko uskladila vse obveznosti. Eden je še spal, ko je bil drugi že dolgo buden. Opoldne se je zgodba obrnila: drugi je šel spat, prvi pa bi bil še pokonci. Nikoli nisem mogla pustiti brez varstva otrok, saj regrata tudi ne nabereš v nekaj minutah. Nemočno sem gledala vesele nabiralce po travnikih in se tolažila z mislijo: regrat tako hitro raste, da bom prihodnji teden za nabiranje porabila manj časa.
Prišla je bolezen in z otroki sem večino časa preživela v stanovanju in pa pri zdravniku. O svojih neuresničenih željah po nabiranju regrata sem ob neki priložnosti spregovorila s svojo sošolko v čakalnici otroške ambulante.
Naslednji dan sem na kljuki vhodnih vrat našla obešeno vrečko. Pogledala sem vanjo: bila je polna očiščenega regrata! Prepričana, da je to darilo sošolke, smo regrat hvaležno porabili. Še otrokom sem ga zmiksala med krompirjev pire. Čez dva dni se je zgodba ponovila. In potem še nekajkrat, dokler regrat ni šel v cvetje. Hvaležna sem bila sošolki. Le kdaj pride naokrog, da se ji zahvalim?
Otroci so ozdraveli in vzeli smo si čas in sošolko obiskali. Bila je zelo presenečena nad našim zahvaljevanjem – o regratu ni vedela nič!
Zgodba z regratom se je ponovila še naslednje leto. Nihče ni nikogar videl priti, le regrat me je čakal – nabran in očiščen, in smo ga z užitkom pojedli.
Kar naenkrat regrata na kljuki ni bilo več. Skoraj istočasno pa je po vasi šla novica, da je zbolela soseda in da so jo odpeljali v bolnišnico. Se pa že spodobi, da jo obiščem, saj sva se zelo dobro razumeli. Nekega dne po službi sem se oglasila pri njej. Bila me je zelo vesela in dobro razpoloženi sva klepetali o vsem mogočem. Povedal sem ji tudi o skrivnem prinašalcu regrata. Pa se je samo navihano nasmehnila in skromno skomignila z rameni: »Veš, enkrat si v čakalnici omenila, kako si želiš regratove solate, pa ga nisi mogla nabrati. Prijateljica, ki je bila tam kot spremljevalka s svojo hčerko in vnukom, je to slišala. Poznala te je, pa se je še tistega dne pripeljala k meni s prvo vrečko. Obesili sva ti jo že pozno zvečer, da naju ni nihče videl. Od takrat sem pa jaz imela to čez. Toliko ti dolgujem za vse lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživeli, pa sem se ti hotela vsaj malo oddolžiti. Že nekaj časa ga ne morem več jesti, tebi pa ga iz srca privoščim.«
Od takrat je minilo že več kot dvajset let. Sosede ni več tudi njene prijateljice ne. Regrat pa vsako pomlad ponovno raste in ponovno cveti. In vedno se spomnim sosedinega dobrega dejanja in se obeh spominjam v molitvi.
Po njunem zgledu zdaj tudi sama poskrbim, da z vrečko nabranega in očiščenega regrata razveselim koga, ki si ga ne more nabrati, bi ga pa z veseljem pojedel.
Katarina

Ognjišče (2013) 04, str. 32

S prijateljico sva sedeli ob toplem čaju in kramljali. Čeprav je kar nekaj let starejša od mene, se z njo pogovarjam kot s sebi enako in me tudi pogosto vpraša za kakšen nasvet, posebej v zvezi s starejšim sinom, s katerim imava nekaj skupnega: v njegovih pubertetniških izpadih prepoznam sebe v tistih letih – in ga razumem lažje kot ona, ki je baje bila neproblematična pubertetnica …
Tudi tokrat pogovor ni mogel mimo odraščajočega fanta.
»Trikrat sem ga vprašala, če ima kaj za domačo nalogo. Nič. V nedeljo ob osmih zvečer se je spomnil, da mora pripraviti referat za slovenščino!«
»Oh!« Meni se to ni zdelo nič takega, sama sem nekaj tisočkrat to naredila … »Ko bo nekajkrat delal referat do polnoči ali ko bo moral naslednjega dne razlagati, zakaj ga nima, dobiti cvek in se potem truditi, da ga popravi, se bo že navadil, da je bolje stvar opraviti sproti. Nekoč sem prebrala, da je izkušnja stroga učiteljica, vendar njene nauke razume še tako trda glava.«
Prijateljica se je nasmehnila.
»Kam pa namerava po osnovni šoli?« sem vprašala. Glede na to, da obiskuje deveti razred, je najbrž že razmišljal o tem, kam naprej.«
»Ah …« Prijateljičin obraz se je spet pomračil. »ON ima seveda svoje ideje … Šola, ki ga veseli, je na drugem koncu države. Veš, da ga ne pustim tako daleč! Saj je še otrok! Mislim, da ga bomo dali na gimnazijo, pa se bo potem odločil …«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom!
»Otrok? Petnajst let bo star! Koliko pa misliš, da sem bila jaz stara, ko sem šla v internat?«
»Že, že … Toda ti … Pri tebi je bilo drugo. Ti si bila bolj zrela.«
»Nič nisem bila bolj zrela! Zakaj misliš, da sem bila jaz bolj zrela? Dozorela sem takrat, ko sem se znašla nekje daleč od doma, brez mamice in atija, ki bi mi brisala nos, in sem morala poskrbeti sama zase, ko sem si morala razporediti štipendijo, da sem lahko plačala internat, kupila knjige in zvezke ter imela še dovolj za karto za vlak domov. Dozorela sem, ko sem ugotovila, da me nihče zvečer ne bo vprašal, če imam domače naloge, ampak se moram to sama vprašati; da me nihče ne bo silil k učenju – če želim izdelati razred, se bom morala sama prisiliti; da nihče ne bo pameten namesto mene, ampak bom morala biti pametna sama zase. Dozorela sem takrat, ko sem morala, ko sem imela priložnost dozoreti!«
»Hočeš reči, če bi takrat ostala doma, da ne bi nikoli dozorela?«
»Seveda bi … sčasoma … Življenje poskrbi, da ima vsak od nas dovolj priložnosti, ko se lahko zresni in dozori. Tudi ne dozoriš enkrat za vselej, ampak zoriš ves čas, z vsako izkušnjo. Toda če otroka zaviješ v vato in pokriješ s steklenim zvonom, mu odvzameš možnost, da bi kar koli doživel in ob tem dozorel.«
»Saj imaš prav,« je rekla po dolgem razmisleku. »Pa vendar … Tako otročji je še … Kako naj vem, da se bo prav odločal?«
»Ne veš,« sem odgovorila. »Tudi moja mami ni vedela. Vzgojila me je po svojih najboljših močeh in potem je upala, da bo ta vzgoja v trenutku odločitve tihi glas v meni, ki me bo opomnil, naj se obrnem v pravo smer. Saj je bilo z mano v internatu veliko takih, ki so se izgubili. Ampak tudi potem, ko sem šla iz internata in živela podnajemniško, ker je bilo pač ceneje in bolj priročno, sem srečala veliko takih, ki so stanovali doma, ki so jih imeli starši ves čas pred nosom – pa so zablodili.«
Spet je sledil dolg molk.
»Ti lahko govoriš,« je naposled rekla skoraj očitajoče, »ko nimaš svojih otrok in ne veš, kako je to!«
»Res nimam svojih otrok,« sem jo zavrnila, »sem pa bila otrok, ki je odšel od doma – v srednjo šolo, pa na faks in v službo … Pravzaprav se nisem nikoli zares vrnila domov. To je normalen potek v življenju, da “ptički zletijo iz gnezda”. Tudi v naravi je tako. Pa čeprav si naredi gnezdo takoj na sosednji veji, je vendarle zapustil domače gnezdo, se je osamosvojil. Mislim, da se ti niti ne bojiš toliko fizične razdalje, kilometrov, ki vaju bodo ločili, ampak tega, da je tvoj mali fantek odrasel in namerava prerezati popkovnico in zaživeti po svoje.«
Kislo se je nasmehnila.
»Zakaj ne more ostati ves čas nekje ob meni?«
»Tudi če bi ostal v isti hiši,« sem vzkliknila skoraj strogo, »bi mu morala dovoliti, da živi svoje življenje. V živalskem svetu starši odrasle mladičke brcnejo ven iz gnezda, če ne gredo sami. Povsod v naravi je tako! Tudi vino ne nastane na trti. Grozd je treba odtrgati od trte, ga stiskati, mečkati, ožemati … In potem je to določeno število grozdov, ki odtrgani zgnijejo … Pa tudi takih, ki zgnijejo že na trti. Drugi pa postanejo žlahtno vino … Ali sladke rozine.«
Prijateljica se je smehljala.
»Ti mi torej praviš, da moram svojega sina brcniti iz gnezda in odtrgati od sebe kot grozd od trte?«
»Kaj pa je naredila tvoja mama, da si se ti odselila in si ustvarila svojo družino?« sem ji vrnila vprašanje.
»Nič,« je skomignila z rameni, »kar samo je tako prišlo …«
Potem se je zdrznila in se zasmejala: »Misliš, da je tudi moja mami takrat razmišljala podobno kot jaz zdaj? Misliš, da je bilo njej enako težko?«
»Ne,« sem odgovorila brezbrižno in malo nagajivo dodala: »V tistih davnih časih, ko si bila ti mlada, so precej realno gledali na stvari.«
»Davnih časih? Kako to misliš, v davnih časih, ko sem bila jaz mlada??«
Zasmejali sva se.
Pogovor se je obrnil v drugo smer in nobena od naju ni več omenjala ne sina ne njegove srednje šole. Toda od takrat pogosto mislim nanj. Nestrpno čakam, kam se bo vpisal.
Kjerkoli že bo, upam, in molim, da ga bo življenje premečkalo v dobro vino ...

E. Slivka, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2013), 32

Zgodilo se je, da sem se znašel v družbi bolj ali manj naključnih znancev. Pogovor je tekel o politiki, o gospodarstvu, o umetnosti in tudi o veri, posebno še ob vprašanju, ali obstajata nebesa in pekel. Tu se je pokazalo, da nihče ni imel kaj dosti pojma o presežnosti. To mi je dalo misliti, da je marsikdo od njih v svojem življenju hodil mimo cerkve, vanjo pa je le redko zavil, kaj šele, da bi kdaj prebiral kakšno versko literaturo.
Pa se je nekdo spomnil, da jaz ob nedeljah redno hodim k maši, da vsako leto kam romam in da vsak teden sodelujem pri svetopisemski skupini, ki se zbira pri frančiškanih na Tromostovju. »Ti moraš biti podkovan v teh rečem. Povej nam, kje so nebesa, in kje je pekel?« me je skušal izzvati, ker sem dotlej le molčal in poslušal druge.
»Ne vem, če sem dovolj usposobljen, da vam lahko odgovorim na to vprašanje,« sem se motal iz zadrege. »Govoriti o nebesih je domena teologov, jaz vam lahko dam le nekaj splošnih razlag, ki sem jih doslej slišal. Najprej naj povem to, da nebesa in pekel niso kraj, kot si ljudje naivno predstavljajo, ampak je to stanje v nekem za nas nevidnem in neznanem svetu. Razlika med nebesi in peklom je v tem, da so tisti, ki so v nebesih, srečni, ker prebivajo v bližini Boga in ga gledajo. Nebesa so torej stanje večne blaženosti. Pekel pa je stanje večne ločenosti od Boga, zato sta tam jok in škripanje z zobmi, kot je rečeno v Svetem pismu, ki večkrat govori o nebesih in peklu. O nebesih je nekoč Jezus na podobno vprašanje, kot si mi ga zastavil ti, odgovoril, da se tam zveličani ne bodo ženili ne možile …«
Tedaj se oglasi eden od poslušalcev: »Hvala lepa za taka nebesa. Grem pa raje v pekel, ker bo tam gotovo bolj zabavno.«
Nisem sem dal zmesti in sem mirno nadaljeval: »Apostol Pavel se je zavedal, da gre za težko predstavljivo stanje, zato je v svojem Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«
+++
»Vendar imam pa jaz neko svojo predstavo o tem, kako izgledajo nebesa in kaj je pekel. Kot veste, sem čebelar. V zimskem času čebele počivajo in z njimi nimam nobenega dela, vendar pa občasno le rad stopim do čebelnjaka. Grem od panja do panja in pri žrelu poslušam, kakšni glasovi prihajajo iz notranjosti. Običajno slišim enakomerno, zadovoljno brundanje v nizkih tonih, kar mi pove, da je s čebeljo družino vse v redu in da ji nič ne manjka. Včasih pa postanem pozoren na glasnejše šumenje v povišanih tonih. Če potrkam na takšen panj, se šumenje okrepi in se spremeni v nekakšen jok. Če bi imele čebele zobe, bi morda slišal vmes tudi škripanje z zobmi. Takoj vem, kaj se je v takšni družini zgodilo: izgubile so matico in zdaj vlada v panju obup in žalost. Matica je verjetno umrla zaradi starosti ali kakšne bolezni ali pa sem jo morda jaz pred zadnjim jesenskim pregledom nehote poškodoval, ko sem premikal satje. Za čebele je to stanje brez matice – pekel.
Ko je zunaj temperatura pod ničlo, osiroteli družini ne morem pomagati. Panj označim in ob prvi priložnosti, ko bo temperatura vsaj deset stopinj nad ničlo v senci, jim bom dodal novo matico. Na Primorskem se to lahko zgodi že v februarju, v celinski Sloveniji pa mesec kasneje. Ko pride tisti dan, panj odprem, vzamem iz njega pet krajnih satov in naredim v sredini gnezda prostor za rezervno družinico na petih satih, ki sem jo nalašč za tak slučaj prezimil v čebelnjaku. Iz tega rezervnega panjiča zdaj jemljem sat za satom in vsakega pregledam, če je na njem matica, preden ga vtaknem v panj brezmatične družine. Matico običajno najdem na srednjem satu, na katerem je tudi že prva letošnja zalega. Kakor hitro začutijo osirotele čebele novo matico – ta namreč oddaja posebne hormone, ki jih strokovno imenujemo feromone – , se njihov jok nenadoma spremeni v nepopisno veselje. Prej so klavrno ždele na satju in samo tarnale, zdaj pa radostno utripajo s krili in na ves glas sporočajo vsemu svetu, da so spet srečne. Nekatere mi lezejo po rokah, kakor bi se zahvaljevale, da sem jih rešil obupa in neizbežnega konca. Skratka, njihovo stanje pekla se je spremenilo v stanje nebes. Ko grem proti večeru ponovno na pregled čebelnjaka, se v vseh panjih sliši samo dobrodušno, zadovoljno brundanje. Tudi iz tistega, ki sem mu dodal matico iz rezerve.
Za konec pa še ena primerjava, povezana s čebelami. V germanskem in romanskem svetu ne poznajo izraza matica, ampak imenujejo to čebelje bitje kraljica. Morda zaradi njenega dostojanstvenega, celo kraljevskega obnašanja. Slovanski narodi in torej tudi Slovenci, pa smo pravilno dojeli njeno bistveno vlogo, da je namreč ona mati vseh živih bitij v panju in samo ob njeni prisotnosti lahko čebelja družina normalno deluje kot skupnost. Ali ne velja nekaj podobnega tudi za Boga? Ali ni On tisti, ki nas je ustvaril, ki daje življenje in daje našemu življenju smisel, da normalno delujemo kot posamezniki in kot skupnost?«
Ko sem končal, je med druščino za nekaj trenutkov zavladala tišina. Nato pa se je oglasil tisti moj znanec, ki me je izzval, da sem povedal svoje mnenje: »Vidiš, če bi tudi teologi tako nazorno kakor ti razložili, kaj so nebesa in kaj pekel, bi bilo navadnim smrtnikom, kot smo mi, vse veliko bolj jasno. Sicer pa, ali ni tudi Jezus, kolikor vem, pripovedoval svojim neukim poslušalcem težko razumljive stvari v prilikah?«
ŠIVIC, Franc.Ognjišče (2014) 04, str. 38

Telefon je zabrnel. Župnik Matija je pogledal, kdo kliče. Karitas.
»Dober dan, gospod tajnik. Kaj imate dobrega zame?« ga sproščeno vpraša.
»Za majhno uslugo bi prosil.«
»Nič novega,« je bil župnik kratek in pripravljen na humor, kot vedno.
»Imaš jutri dopoldne čas?« se je pozanimal tajnik Janez.
»Nimam. Ampak zate si ga bom vzel.«
»Ne zame, ampak za nekega – klošarja.«
»Kako mu pa jaz lahko pomagam? Ti imaš vendar več možnosti.«
»Da bi ga pokopal.«
»Je bila to njegova zadnja želja, da ga jaz pokopljem?«
»Še poznal te ni. Želel je le, da bi bil cerkveno pokopan. Pa sem se spomnil nate, ki si dobra duša. Pogreb ne bo slovesen, niti ne bo veliko ljudi.«
»Se pravi: v družinskem krogu.«
»Ti in jaz bova njegova družina in nekdo od pogrebnega zavoda, ki bo opravil pogreb z raztrosom pepela. Nima ne sorodnikov, vsaj ne vedo zanje, nima groba, še manj denarja. Saj razumeš, kaj ti hočem povedati.«
»Seveda razumem. Boglonaj je mnogokrat največje plačilo.«
»Bojim se, da tudi tega ne boš deležen. Pa boglonaj tebi, da si uslišal mojo prošnjo.«
Da se mu mudi, je še rekel tajnik Janez in končal pogovor.

+++
Župnik Matija se je peljal proti pokopališču. Celo dopoldne je premišljeval, ali naj temu neznanemu brezdomcu spregovori nekaj besed in kaj naj izreče. Pa se je spomnil pridige svojega stanovskega kolega: »Vsak človek ima vsaj deste dobrih lastnosti. Če jih nima deset, jih ima pa devet. In če jih nima devet, jih ima osem. In če jih nima osem, jih ima sedem … In če nima dveh, ima vsaj eno. Kajti o vsakem človeku morate misliti dobro.«
Ko sta z uslužbencem pogrebnega zavoda prišla do mrliške vežice, ju je tam čakal tajnik Janez. Nekaj korakov stran pa je stala gospa in držala za roko deklico morda desetih let. Župnik Matija je, tako kot vedno, spoštljivo opravil obred, nato pa so krenili proti travniku, namenjenemu za pogreb z raztrosom pepela. Uslužbenec pogrebnega zavoda v uniformi je nosil žaro, za njim je šel župnik Matija, poleg njega tajnik Janez, za njima pa je šla gospa z drobno deklico. Med potjo je župnik Matija premišljeval, da bi morala biti zdaj tista deklica pravzaprav v šoli, in da pokojni ni bil čisto brez sorodnikov.
Opravil je obred pri raztrosu. Presenetil je uslužbenca pogrebnega zavoda, ko je ta videl, da bo spregovoril. »Pokojnika nisem poznal, sem pa trdno prepričan, da je imel veliko dobrih lastnosti – če ne več, pa vsaj eno. Nikogar ni, ki ne bi imel v sebi tudi dobroto. Zato potrosimo z vsem spoštovanjem pokojnikov pepel na zemljo, ki ga verjetno velikokrat ni razumela.«
S tajnikom Janezom sta se po pogrebu skupaj vračala. K njima je pristopila gospa in še vedno držala hčerko za roko. »Hvala vam, gospod, za obred in za besede, ki ste jih izrekli,« je začela. »Veste, pokojnega sem komaj poznala. Včasih je prosjačil blizu naše hiše. Nič ne vem o njem. Mislim, da je bil večkrat lačen kot sit. Ko pa se je ta moja hčerka pred tedni vračala iz šole domov, jo je zvedavo opazoval. Ta človek, kateremu ne vem niti imena, je iz žepa vzel bombon in ji ga dal. Dal ga je, čeprav je bil gotovo sam lačen. Zato sva danes tukaj. Iz spoštovanja do tega dobrega človeka. Hvala vam za vašo dobro misel.«
Gospa in hčerka sta se poslovili, župnik Matija in tajnik Janez pa sta se spogledala.
»Ves čas sem premišljeval, zakaj sta prišli na pogreb,« je začel župnik.
»Jaz tudi,« je zamišljeno dejal tajnik.
»Veš, da me je njena izpoved pretresla,« župnik ni mogel skriti, da so mu njene besede segle globoko v srce.
»Veš, da se mi pri našem delu posplošene predstave o ljudeh pogosto postavijo na glavo,« je ugotavljal tajnik Janez. »Bogati so velikokrat pravzaprav revni in revni pogosto tako človeško bogati.«
»Kot midva sedaj,« je z nekim veseljem dejal župnik Matija.
»Pa hvala, da si sprejel ta pogreb,« je rekel tajnik Janez, ko sta se poslavljala.
»Daj no! Tebi hvala za povabilo,« je dejal župnik.
Pot domov mu je bila kar prekratka. Premišljeval je, kako se pravzaprav čudno vrti ta naš svet in kako bi lahko današnje doživetje vpletel v nedeljski nagovor, ki ga je od ponedeljka naprej, tako kot vsak teden, v mislil oblikoval in pilil.

J. Jarc-Smiljan,(zgodbe), v: Ognjišče 4 (2014), 24.
knjiga: Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 133.

Grem po ulici. Tam na križišču pred mestno bolnišnico ga zagledam. Stoji na robu pločnika in vse kaže, da bi rad šel preko ceste na drugo stran. Obstanem presenečen. To je vendar mladi Aljoša. Narkoman že nekaj let. Propadajoč človek, ki se je popolnoma izgubil. Poznam ga od otroštva. Neštete noči ga je mati puščala samega doma in uživala čas, ki se ne vrne nikoli. Ko je nenadoma umrla, je ostal čisto sam. Odrastel je v družbi sebi enakih in postal popoln odvisnik. Bil je lep mladenič.
Stopi korak s pločnika, a se nerodno, preplašeno umakne. Mimo drvijo avtomobili. Naredim korak, dva proti njemu. Saj me sploh ne bo opazil. Mnogokrat me je grobo žalil pred drugimi, a sem pozabil. Mimo hodijo ljudje, kakor da ga ni tam. Mnogi sovražijo te nesrečnike in iščejo izgovore za svojo brezbrižnost. Ne želijo jim pomagati.
Spet obstanem in globoko v meni se oglasi vprašanje o lastni moralni, krščanski odgovornosti. Bom šel hitro mimo njega in pozabil, da sem ga videl? Hudo me je žalil – bom zdaj razglabljal o odpuščanju? Ali nisem tisočkrat slišal tisto lepo misel: »Kar ste storili enemu mojih najmanjših, ste storili – meni!« Približam se mu. Ves se trese. V obraz je bledo siv in sunkovito diha. Hlače ima vse umazane. Morda je stanje tako hudo, da nujno potrebuje zdravniško pomoč? Stopim k njemu. Trepetaje se obrne. Trudoma me prepozna. Čvrsto ga primem za roko in počasi vodim dalje. Globoko v moji duši se prebuja večna resnica, v katero trdno verujem. Bedni Aljoša se znova zamaje in opoteče. Padel bo. Postane me strah in sram obenem. Z vso silo, ki jo še premorem, ga zgrabim za pas. S tresočo roko me objame in se z vso težo svoje bede obesi name. Hudo mi je. Nenadoma pomislim: Ali sploh znam nositi križ? Znam odpuščati in razumeti? S poslednjimi močmi ga privlečem do bolnišnice in tam v sprejemno ambulanto. Znova me pogleda. V teh očeh je nekaj, česar še nisem videl. Kakor da od daleč slišim vpitje in jok in glasno množico. Prijazna sestra me vpraša, če sem njegov sorodnik. Povem, da nisem. Izročim ji svoje podatke in prosim, da me obvestijo o njegovem zdravljenju. Poskrbeli bodo zanj. Utrujen in zbegan odidem. Potem pozabim. Čez nekaj dni zazvoni telefon. Bolniška uslužbenka me vpraša po imenu. Mirno in neprizadeto mi sporoči: »Po nekaj dneh bitke je Aljoša danes zjutraj – umrl.« In doda: »Prosil je, vam sporočimo – da vas ima rad in da je vaš prijatelj … Hvaležen je, da ste mu odpustili …«
Sesedem se na stol ob pisalni mizi. Na njej leži prazen list papirja. Zajokam – zanj in zase. Nenadoma me zopet obide misel: Bom znal nositi svoj križ in reči “Dopolnjeno je!”, kadar pride čas? Tam, na drugi strani, me bo čakal Aljoša in vsi, ki sem jih imel rad, da bi bili večno srečni – in ljubljeni.
Aljoša je odšel, moje krščansko poslanstvo se nadaljuje.

Stanislav. Ognjišče (2016) 04, str. 44