Premisliti si
»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)
Če gledam od zunaj, potem res nikoli ne vem, ali je človeku, ki dela kakšno stvar, ki se meni osebno zdi narobe ali taka, da bi mu mogoče lahko škodila, dobro to povedati ali ga pač pustiti, naj dela svoje. Kakor nekdo, ki se postavlja za sodnika, se zdim samemu sebi. Pa čeprav vem, vedno bolj in vedno bolj prepričljivo, da je drugi človek vesolje, ki ga ne poznam. Pa se vseeno kdaj pustim nagovoriti tihemu glasku v sebi, ki me priganja, naj stopim, naj grem, naj premagam svojo varnost – ki je najbolj v tem, da se vedno delam, kot da je vse v redu in prav – naj ljubim na nek čuden in velikokrat nerazumljiv način – s kritiko. Četudi v zameno dobim celo poplavo zmerljivk, ob kateri je jasno, da sem dregnil globoko v človekov ponos, mi je na nek način lažje. Vem, da sem naredil, kar je bilo treba, in tega občutka ne premaga niti še tako glasno nasilje.
Drugače je seveda, kadar sem na drugi strani, kadar sem jaz tisti, ki posluša kritiko, grajo, svarilo, opomin. Takrat vedno vem, da mi ima drugi nekaj povedati – in to še posebno tedaj, kadar ga nočem poslušati. Da povem drugače, kadar me zmoti v sveti zaverovanosti v moj prav, kadar mi prekine tako lepo tekoč potoček v dolgo načrtovano smer; kadar v meni naredi vihar, spopad med mojo lenobo, ki ne bi rada iz varnega območja starega in preizkušenega, in vestjo, ki me sili rasti in se spreminjati. Zelo redko, ampak res zelo zelo redko, ti ljudje nimajo prav in mi ni treba ničesar spremeniti. Četudi ne maram takih ljudi in jih na hitro odpravim po prej omenjenem sistemu, vame vendarle vsadijo dvom. In to je to. Potem se v meni začne mučno preigravanje med prav in narobe, med pro in contra, »Grem, Gospod« in »Nočem«, in ta boj v meni vztraja tako dolgo, dokler izmučen ne pokleknem in skrušeno izdavim: »Prav imaš, Gospod.«
Gospod, prav ste prebrali. Ker je On vedno tisti, ki zmoti, ne človek; nekdo ga je poslal, nek tihi glasek mu je vsadil v srce in ta ga je samo prenesel predme, glasek, ki sem ga slišal že sam, že prej, v svojem srcu, pa ga nisem poslušal, mu nisem dal prav. Kadar se ta glaska strinjata, takrat se vse to zgodi, takrat se zgodi čudež poslušanja.
Pravi čudež je namreč, če si kdo premisli. Ko torej iz oblaka svoje prepričanosti, iz megle svoje trme pogleda ven in vidi nekoga, ki mu pravi, da tole ne bo šlo. Ker seveda večina ljudi ne zgreši zato, ker ne bi vedela, kam je treba, ampak ker si misli, da to lahko naredi sama. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ono bo naredilo vse, kar je treba – rešilo bo življenje.k
M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 9 (2023),75.
.
Morda se precej spreminja družba, kjer se čutim sprejetega in res verjamem, da ji pripadam. Morda se mi v določenih trenutkih zdi celo, da ne spadam v nobenega od okolij. To je normalno, saj v času odraščanja vsi stopamo po poti iskanja identitete in svojega poslanstva. Le prek te poti je možno priti do odgovorov, ki niso samo trivialno-fluidni (pač vsak dan bodi to, kar si izbereš oz. kar ti najbolj paše biti) in ki predstavljajo trdne korenine tudi za obdobja, ko me bodo zalile poplave dvomov, nemoči in zapuščenosti. Vprašanje o tem, kdo sem, se po izkušnjah splača zelo iskreno postaviti tudi Bogu. Odgovoril bo morda malo kasneje in na drugačen način, kot bi si jaz želel, vendar pa zadene točno v sredino . 
Režija: Christopher Nolan
Ko smo že omenili začetek šolskega leta, ne bo odveč, če si že takoj izberemo tudi tri vrline, ki zagotovo pritičejo tudi vojski: disciplina, trdo/vztrajno delo in lojalnost. To velja tudi za ukvarjanje s katerim koli športom in marsikatero drugo človeško aktivnostjo. Čeravno se te tri besede komu slišijo grozno, se bodo skoznje kmalu začeli kazati prvi sadovi uspeha.
Bolezni srca in ožilja so v porastu in povzročijo pri nas kar 40 % prezgodnjih smrti. Vzrok za porast teh bolezni pa je sodobni način življenja: stres, nezdrava prehrana in preveč sedenja. Ker je naše srce posebno, saj za nas dela ves čas, vse življenje, so prave odločitve glede našega življenjskega sloga ključne za njegovo dobro delovanje. Debelost in kajenje pa sta poglavitna dejavnika bolezni srca.
Pojavijo se lahko na različnih mestih, tudi nad očesnimi vekami. Pri bakterijskem vnetju srčnih zaklopk – infekcijskem endokarditisu – so značilne Janewayjeve lezije, ki predstavljajo majhne krvavitve z vozličastim videzom, ki se običajno pojavljajo na dlaneh in podplatih
Naš blaženi pastir prihodnosti – Slomšek (kot ga je v orisu njegovega življenja imenoval Alojz Rebula) je besedilo pesmi Kraljevo znam’nje križ stoji prvič objavil v Zgodnji danici leta 1858. Pesem je pripravil za ljudski misijon, ki so ga imeli v župniji. Slomšek, ki je kot duhovnik in škof veliko premišljeval Jezusovo trpljenje, križev pot, smrt, vstajenje in poveličanje, je spoznal v križu nebeški ključ, ki nam bo odprl pot v večno domovino – nebesa. Poti v nebeško kraljestvo ne bomo zgrešili, če bomo Jezusa ponižno častili in mu ostali do konca zvesti. Križ je bil za Slomška izvoljeno drevo, oblito z Jezusovo krvjo, ki je nosilo Jezusovo telo. 
Ni se še dobro poleglo težko vzdušje nad poletnimi ujmami, že se zdi, da nas čaka novo razdejanje. September nas vedno znova postavi med tnalo in nakovalo. Upajoči in veseli smo nekoč kot prvošolčki čakali ta čarobni dan, danes, nekaj ali veliko let po tem, pa nam september povzroča samo še glavobol. Kako le bomo uskladili vse obveznosti in vse želje, kako bomo zmogli vse to, koliko nas bo vse to stalo? In čim prvič zazvoni šolski zvonec, se starši prelevijo v taksiste, ki prevažajo svoje otroke od baleta do nogometa, od klavirja do karateja. Nekje vmes je tudi župnik, ki skuša najti svojih pet minut slave in pomembnosti. Ponavadi si za to sposodi popularno žuganje, ki želi z instrumentom birme s silo privabiti del otroškega življa tudi k svoji ubogi stojnici na trgu sodobnih ponudb preživljanja pošolskega (in nikakor ne prostega) časa. Tam ni nobenih medalj, nobenih pokalov, nobenih dovolj zanimivih dejavnosti, samo neka nepomembna spričevala; toda birma, ta pa je tista, ki si je vsi želijo, z njo bomo držali v šahu te otroke vsaj do 14. leta.