Revija - Revija Ognjišče

prof. dr. Mihaela Jurdana

Napisal Marko na 9. oktobra 2023. Objavljeno v Gost meseca.

Dolgega življenja nam ne zagotavljajo samo geni

Oktobrska gostja meseca, redna profesorica in znanstvena svetnica na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem, je bralcem Ognjišča znana kot avtorica rubrike Narava in zdravje. Januarja bo 20 let, odkar jo ustvarja, še pred tem pa je Mihaela Jurdana sodelovala tudi z Radiem Ognjišče. Ob začetku akademskega leta in njenem napredovanju v naziv redne profesorice in znanstvene svetnice smo jo povprašali o pedagoškem in raziskovalnem delu, pa tudi o skrbi za zdravje in zanimanju študentov za vede o zdravju.

– Akademsko leto se je začelo. Katere predmete predavate v letošnjem študijskem letu?
V študijskem letu 2023/24 predavam – kot običajno – fiziologijo na vseh, biofiziko pa na dveh dodiplomskih študijskih programih. Patofiziologija je temeljeni predmet na magisteriju dietetike. Pri tem predmetu si predavanja delim še z dvema izvajalcema na podlagi vsebine. Obseg mojih predavanj zajema področje patofiziologije živčno-mišičnega sistema.

– Kaj vse poleg predavanj še obsega delo visokošolskega učitelja?
Predavanja skupaj z izpitnimi obdobji (zimsko, poletno in jesensko) vzamejo največ časa. Naša fakulteta ima veliko študentov, skupine po programih so številčne, zato je tudi dela z izpiti veliko. To ne pomeni samo popravljanja, temveč tudi številne konzultacije, vpoglede in nenazadnje za seboj povleče tudi komisijske izpite. Potem so še mentorstva pri zaključnih delih prve stopnje in magistrskih nalogah, hkrati pa smo tudi recenzenti pri drugih zaključnih delih. Fakulteta ima svoj senat in komisije senata, v katerih delujemo visokošolski učitelji: komisije s področja študijskih zadev, študentskih zadev, znanstveno-raziskovalnega dela, izvolitev v nazive, disciplinska komisija, komisija za mednarodno sodelovanje, komisija za spodbujanje in spremljanje kakovosti in tutorstvo. Tudi na univerzitetni ravni imamo komisije, in če si določen po funkciji ali predlogu, si član ene od zgoraj omenjenih ali drugih komisij na univerzitetni ravni.

– Koliko študentov pa študira na vaši fakulteti?
Število študentov je med 1400 in 1500.

– Koliko izpitov torej opravite v enem šolskem letu?
Število izpitov je povezano s številom vpisanih na posamezni študijski program. V letu 2022–2023 sem opravila 810 izpitov.

– Nepredstavljive številke. Ali imate med študenti tudi kakšnega na izmenjavi iz tujine? Kako poteka taka oblika študija in kakšne izkušnje imate?
V okviru programa Erasmus+, ki študentom omogoča mednarodno izmenjavo, imamo na fakulteti podpisane bilateralne sporazume s točno določenimi inštitucijami držav EU. Študenti na izmenjavi izbirajo v okviru kreditov, ki jih lahko opravljajo v drugi državi med praktičnim usposabljanjem in predmeti. Če študent izbere na primer enega od predmetov na študijskem programu, se s študentom izpelje nekaj vsebinskih konzultacij v angleškem jeziku in tudi izpit se opravlja v angleškem jeziku. Do sedaj so izmenjave potekale povsem tekoče, študenti pa največkrat izbirajo prakso in strokovne predmete.

– Kako ste izpeljali študijski proces v času pandemije?
Celoten študijski proces v obliki predavanj in seminarjev ter zagovore zaključnih del smo izvedli na daljavo s pomočjo aplikacije Zoom. Predavanja so se predvajala s PowerPointom na Zoomu, prav tako je bila vzpostavljena komunikacija s študenti prek avdio-video sistema, ki ga Zoom omogoča. Študenti so med izpiti imeli snemalno kamero, ki je snemala njih, računalnik in delovno polje. Ko so bili vsi (15 študentov na skupino) pripravljeni za pisanje, so prejeli geslo, s katerim so v sistemu e-učilnice lahko dostopali do e-izpita. Geslo se je nato spremenilo, s čimer se je onemogočilo ponovni dostop ali dostop drugim do izpita.
Vaje in klinična usposabljanja pa so potekala v manjših skupinah v živo, takoj ko je to bilo mogoče.

– Kaj pa raziskovalni del vašega poklica, koliko lastnega angažmaja je treba , da sledite dogajanju na svojem področju v svetu?
Vsak deluje na svojem raziskovalnem področju, za katerega je ustrezno habilitiran. Raziskovanju je treba nameniti kar veliko časa. Poskrbeti je treba, da si v koraku s časom na svojem področju in da si prepoznan v mednarodni znanstveni skupnosti. Najprej je treba s študijem tuje znanstvene literature nadgrajevati znanje z vsemi novostmi na svojem področju, organizirati raziskave, pridobivati sredstva za raziskovanje. Oprema in material ali druga sredstva za raziskovanje lahko predstavljajo velike stroške, ki se lahko krijejo zgolj iz projektov ali raziskovalnih programov. Pisanje znanstvenih člankov in aktivna udeležba na mednarodnih kongresih prav tako terjata svoj čas; enako tudi pisanje učbenikov, monografij ali drugih strokovnih knjig. Vsak od nas je tudi recenzent v vsaj eni mednarodni znanstveni reviji ali celo urednik, kar pomeni, da zagotavljamo strokovni pregled znanstvenih objav. Zato smo visokošolski učitelji habilitirani hkrati v dva naziva (pedagoški in raziskovalni). Delamo veliko, ker smo vezani na habilitacijske postopke. To pomeni, da v obdobju petih let lahko napreduješ v višji naziv, če izpolnjuješ pogoje za višji naziv, ali pa moraš izpolnjevati pogoje za obnovitev obstoječega naziva. Redni profesorji pa naziva ne obnavljajo več. Oboje zahteva dovolj znanstvenih člankov, citatov, mentorstev, vodenje projekta/izpolnjevanje pogojev za vodenje …

– O kakšnih cenah okvirno govorimo, ko omenjate visoke stroške raziskav?
To je zelo odvisno od raziskave do raziskave in področja dela. Lahko govorimo o nekaj tisoč ali pa tudi deset tisoč evrih. Ena od zadnjih raziskav na celicah je stala skoraj za en povprečen avto. Govorimo o materialnih stroških, nakupu celic, protiteles, markerjev … To so stroški brez opreme in brez plačila osebja. Oprema lahko stane za nekaj dobrih avtomobilov. Zato je treba prijavljati projekte in programe. Enako velja za udeležbo na mednarodnih kongresih. Kotizacije so od nekaj sto evrov dalje, če računamo še stroške nočitev in prevoza, se kar nabere.

– Prej ste omenjali, da se visokošolski učitelji vpeti v različne komisije. V kateri komisiji delujete, kakšne so vaše naloge?
Sem članica študijske komisije na fakulteti in senata fakultete ter delujem v komisiji za etiko v raziskavah, ki vključuje delo z ljudmi, na Univerzi na Primorskem.
Naloge študijske komisije so: pregled prijav za vpis v posamezni študijski program, prošnje za napredovanje v višji letnik, obravnava vloge za priznavanje neformalno pridobljenega znanja, pregled vpisa tujih študentov, skratka vse, kar se navezuje na študijski proces. Senat pa je najvišji strokovni organ fakultete, ki na podlagi poslovnika sprejema pravila fakultete in ima cel nabor nalog, s katerimi odloča, sprejema, imenuje, oblikuje …
Etika v raziskovanju in odgovorno raziskovalno delo sta temelja raziskovalnega in razvojnega dela, zato imamo na univerzitetni ravni komisijo za etiko v raziskavah, ki vključujejo delo z ljudmi. Komisija sprejema, obravnava in odloča o vlogah za presojo etične ustreznosti raziskovalnih projektov in raziskav, ki vključujejo delo z ljudmi in sekundarnimi podatki, z metodami humanističnih in družboslovnih znanosti in neinvazivnimi metodami, za katere niso pristojne državne komisije za etiko. Komisija obravnava vloge raziskovalcev, doktorskih in magistrskih študentov univerze. Če so vloge pripravljene v skladu z merili za etično presojo ustreznosti raziskav, komisija poda soglasje za izvedbo raziskave.

– Skrb za zdrav življenjski slog je v modi, ali ta trend vpliva tudi na večji vpis na vaše študijske programe?
Zdravstveni študijski programi so bili vedno polno zasedeni in tudi letos vpis na posamezne študijske programe prve stopnje presega 100 %. Vse več študentov se odloča tudi za nadaljevanje študija na magistrskih študijskih programih. Imamo tudi doktorski študij Preventiva za zdravje, ki temelji na samostojnem raziskovalnem delu študenta, ki ga usmerja mentor. Študent skupaj z mentorjem pripravi načrt izobraževanja in raziskovanja, ki ga mora potrditi Komisija za znanstveno-raziskovalno delo.

– Znanje kot vrednota se je v sodobni družbi precej preoblikovalo. Ali študentje na fakultetah uspejo pridobiti dovolj znanja za bodoče poklice?
Študijski programi so zasnovani tako, da študentom omogočajo pridobivanje kompetenc za poklic, za katerega se izobražujejo. Študijske programe akreditira in redno evalvira NAKVIS (Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu). Programe redno posodabljamo, tako da se kompetence študijskega programa nadgrajujejo. Posodobitve v zaključni fazi prav tako potrjuje NAKVIS, predvsem če gre za večje spremembe študijskega programa. Diploma, magisterij ali doktorat v roki ne pomeni, da je izobraževanja konec. Celo življenje je znanje treba nadgrajevati. Na fakulteti zato predvsem zdravstvenim delavcem ponujamo različne oblike vseživljenjskega izobraževanja. Koncept vseživljenjskega učenja je danes postal nujen del kariernega napredovanja vsakega posameznika in pomeni nenehno pridobivanje formalnega in neformalnega znanja skozi vse življenje. Na Univerzi na Primorskem imamo tudi karierni center, ki vodi uporabnika od trenutka, ko se zave potrebe po definiranju svojega poslanstva, prek individualnega svetovanja in lastne rasti, s potrebnimi kompetencami in pridobivanja dodatnih znanj in veščin, do uspešnega vstopa na trg dela ali uspešno izpeljanega zavoja na že prej začeti karierni poti.

– Sledite znanstvenim raziskavam na svetovni ravni in nova spoznanja prinašate študentom, pa tudi bralcem Ognjišča. Katera so tista, ki trenutno najbolj oblikujejo vašo stroko?
Področje mojega dela je povezano s protivnetnim delovanjem skeletne mišičnine. Naše mišice niso le del lokomotornega aparata, temveč so tudi endokrini organ, to je organ z notranjim izločanjem, kar pomeni, da se obnašajo kot žleze, ki izločajo hormone, saj med gibanjem sproščajo pomembne snovi v krvni obtok in na tak način delujejo na druge organske sisteme, tudi na imunskega. Ohranitev mišične mase je ključnega pomena, predvsem v primeru bolezni. Številne bolezni, tudi rak, lahko vodijo v upad mišične mase in s tem ogrozijo življenje. Tudi zdravljenje osnovne bolezni lahko vpliva na mišično maso. V ta namen smo skupaj z Onkološkim inštitutom Ljubljana izvedli raziskavo, ki je trajala dve leti, na mišični celični liniji med miogenezo, to je razvojem mišičnih celic, in preučevali, kako elektrokemoterapija vpliva na proces miogeneze. To je tudi prva študija na mišičnem modelu v svetu.
Tudi v ortopediji smo izvedli eno večjo študijo, kjer smo s pomočjo na novo razvite formule in z dodelano statistično analizo podatkov telesne sestave in krvi omogočili hitro identifikacijo bolnikov s sarkopenično debelostjo, predvidenih za operativni poseg na kolkih, kolenih in hrbtenici. Sarkopenično debeli so tisti posamezniki, ki imajo preveč maščevja in premalo mišic. Sarkopenična debelost je nevarna, ker povzroča tveganje za okužbe po operaciji in ponovne hospitalizacije. Pomembno je identificirati takega bolnika in ga pred operativnim posegom ločeno obravnavati.
Pred leti sem sodelovala v raziskavah, ki sta jih financirali Italijanska in Evropska vesoljska agencija (OSMA, ESA), kjer smo preučevali vpliv mikrogravitacije na človeško telo. Izsledki takih raziskav imajo veliko uporabno vrednost za vse nas. Sedaj vemo, kaj se zgodi na primer na mišicah, tudi srčni, kosteh …, če odležimo dober teden: kako se delovanje drugih organov prilagodi temu stanju in kaj povzroči vnetje, ki je posledica neaktivnosti. Govorimo o raziskavah, ki imajo v zaključni fazi pomembno uporabno vrednost v vsakdanjem življenju. Če poenostavim in na kratko povzamem: namen teh raziskav je prikazati, kako pomembna je redna telesna aktivnost ali gibanje za zdravje.

– Januarja bo 20 let, odkar pišete za Ognjišče. Se morda spomnite, o čem ste pisali prvič?
Prva tema v Ognjišču 2004 je bila o virusih.

– Pišete tudi o zeliščih in naravnih pripravkih … Zeliščarstvo je v porastu, je združljivo z znanostjo?
Ko govorimo o zeliščarstvu, moramo ločiti dve smeri, ki se v načinu delovanja precej razlikujeta. Eno je klasično zeliščarstvo, ki izhaja iz ljudskega izročila naših prednikov, drugo pa je znanstveno, ki temelji na strogih znanstvenih merilih. Slednje je utemeljeno na znanstvenih dokazih, učinkovitosti in varnosti zdravilnih rastlin in iz njih izdelanih dopolnil ali zdravil.
Že od nekdaj so ljudje poznali in se zavedali, da lahko uporabljajo rastline v zdravilne namene. V več stoletjih opazovanja, kako rastline vplivajo na telo, kje rastejo in uspevajo, kdaj jih pobiramo, kateri deli rastline so uporabni, so se izkušnje prenašale iz roda v rod. Naši predniki so si na ta način pripravljali različne zeliščne pripravke, ki jih poznamo še danes, in jih uporabljali za samozdravljenje.
Ko pa govorimo o tem, da določena rastlina znanstveno dokazano deluje na naše telo, postane zadeva nekoliko bolj zapletena. Rastlina je organizem, ki poleg zdravilnih učinkovin vsebuje tudi pomožne snovi in pa snovi, ki so neuporabne, škodljive ali celo strupene. Treba je podrobno poznati vrste zdravilnih rastlin, njihove dele, predvsem pa zdravilne učinkovine. In pa tudi ustrezno kombinacijo zdravilnih učinkovin. Zdravilne učinkovine je treba izolirati s posebno ekstrakcijsko metodo ter iz njih izdelati pripravke, ki imajo natančno določeno koncentracijo, ki znanstveno dokazano učinkuje in hkrati ne povzroča neželenih stranskih učinkov. Pri določanju koncentracije in njene učinkovitosti se učinkovine testirajo na celicah, živalih, ljudeh. Ko se opravi dovolj kliničnih študij na ljudeh, dobimo natančne podatke, kako učinkovina neke rastline deluje. Informacije so lahko subjektivne, udeleženci raziskave opisujejo stanja, kot so počutje, spanje in podobno. Lahko pa na podlagi krvnih parametrov določimo vpliv učinkovine. Tako nastajajo prehranska dopolnila, ki vsebujejo tiste zdravilne rastline, ki se lahko uporabljajo tudi kot živila, ker jih uživamo. Kot primer lahko navedem sivko. Iz ljudskega izročila vemo, da sivka pomirja. Na podlagi znanstvenih raziskav pa je potrjen pomirjevalni učinek eteričnega olja sivke v koncentraciji 80 mg v obliki prehranskega dopolnila. Gre za koncentracijo, ki je ne moremo doseči s pitjem čaja. Tak izdelek mora vsebovati navodila proizvajalca za uporabo z opisom vseh stranskih učinkov, natančne sestave … Za izdelke, ki vsebujejo visoko koncentrirane in visoko prečiščene izvlečke zdravilnih rastlin, je treba pridobiti mnenje organa, pristojnega za zdravila rastlinskega izvora. Zato imamo določene pravilnike, napotke. Tudi EFSA (Evropska agencija za varnost hrane) na podlagi znanstvenoraziskovalnih rezultatov oblikuje pravila za uporabo zdravilnih rastlin. Tu je treba poudariti še, da z dopolnili dopolnjujemo, z zdravili pa zdravimo.

– Kako se je v zadnjih desetletjih pogled družbe spremenil pri skrbi za lastno zdravje?
Sprememb je veliko. Nekatere so dobre, druge nekoliko manj. Ljudje se vse bolj zavedamo, da lahko za zdravje veliko naredimo sami. Mnogi iščejo načine, kako spremeniti življenjski slog, da bi pridobili ali se naučili zdravih vedenj (izguba telesne mase, povečanje telesne aktivnosti, izboljšanje spalnih navad, opustitev kajenja …). Razvili so se tudi centri za krepitev zdravja po vsej državi, kjer nudijo brezplačne programe za krepitev zdravja. Ko se ljudje odločijo za zdravo spremembo življenjskih navad, predstavlja to vsekakor nekaj pozitivnega. Po drugi strani pa imamo tudi posameznike, ki se odločajo za manj zdrave spremembe: pretiravajo z enolično hrano, dieto ali uporabo prehranskih dopolnil, pretiravajo s telesno vadbo … Nekateri posegajo po prehranskih dopolnilih kot po bombonih, čeprav opozarjamo, da njihova nenadzorovana uporaba ali kombinacija z določenimi zdravili lahko postane škodljiva in celo nevarna. V porastu sta tudi osebnostni motnji, bigoreksija (obsedenost z mišičastim telesom) in ortoreksija (obsedenost s pretirano skrbjo za zdravo hrano).

– Kako izbirate vsebine za bralce Ognjišča?
Vsebine izbiram na podlagi aktualnih dogodkov ali odkritij, na podlagi letnih časov ali pa izbiram vsebine, ki bi utegnile biti zanimive in koristne za bralce. Veliko je novosti, na novo odkritih snovi, ki jih je smiselno predstaviti tudi v neki poljudni obliki.

– Kaj bi svetovali starejšim bralcem, kako poskrbeti za svoje zdravje, ko je telo že v letih?
Dolgega, kakovostnega življenja nam ne zagotavljajo samo geni, ampak tudi osebna priprava na starost in življenjske navade. Ko govorimo o telesnem zdravju, velja vsekakor tudi zanje: redno gibanje glede na telesne sposobnosti, upoštevanje smernic prehrane za starostnike in navodil za terapijo z zdravili, da ne prekinjajo ali zmanjšujejo zdravil sami, da se udeležujejo pregledov, da urijo svoj um z branjem, reševanjem križank, plesom ali učenjem na drugačen način. Starejše osebe ne smejo pozabiti na družabno življenje. Osebe, ki imajo socialne povezave, so manj pod stresom, saj svoje skrbi na tak način lažje delijo z drugimi in verjetno najdejo primerno rešitev za svojo težavo. Tudi na nas je, da poskrbimo za starejše osebe. Če poznamo starejšo osebo v bližini, ki nima sorodnikov oziroma so oddaljeni ali pa je preprosto sama, je prav, da ji namenimo kakšen obisk ali pa se vsaj prepričamo, da je dobro.

– V svoji rubriki poudarjate redno telesno vadbo, zdravo prehrano in izogibanje stresu. Za prvo in drugo lahko sami poskrbimo, stres pa največkrat izvira od zunaj. Kaj stres naredi telesu?
Stresu se nihče ne more izogniti. S stresom se moramo naučiti živeti in se z njim spopadati, predvsem pa se moramo naučiti ločiti, na katere stresorje lahko vplivamo in na katere ne. Ljudje velikokrat izgubljajo svoj čas in moči za tiste vzroke stresa, na katere nimajo vpliva (bolezni, smrt družinskega člana, druge izgube …). V takih primerih je smiselno posvetiti več časa sebi, družini in prijateljem, ob katerih bomo sposobni razmisliti, kaj res lahko storimo in spremenimo. Imamo pa tudi take stresorje, na katere lahko vplivamo. Ko imamo preveč dela, si je treba ustvarit red, da lažje odstranimo od sebe, kar ni potrebno, s tem si prihranimo čas in na ta način zmanjšamo tesnobnost in raztresenost. Ključnega pomena je tudi, da se naučimo postavljati meje, zato da ne živimo preko svojih zmožnosti. Zaradi naših dejanj, ker preveč delamo, letamo sem ter tja ali pa konstantno osredotočamo misli na skrbi, ki izčrpavajo, smo ljudje preutrujeni.
Zunanji stresorji tudi niso za vse enaki, ker smo ljudje med seboj precej različni. Dogodek, ki nekomu predstavlja stres, bo lahko za drugega dobrodošla spodbuda v življenju.
Težave pa nastopijo, ko je stresnih situacij preveč, so premočne ali predolgo trajajo. V takih primerih stresni hormoni vplivajo na vse druge sisteme v telesu. Zavirajo delovanje imunskega sistema, zato smo dovzetnejši za bolezni, okužbe. Delujejo na srce in ožilje, na prebavila, mišično skeletne bolečine … ali pa poslabšajo obstoječo bolezen.

– Za konec še: kako vam uspe skrbeti za zdrav način življenja?
Trudim se držati tega, kar tudi drugim svetujem. Najbolj ustaljena sem pri telesni aktivnosti in pri spanju. Poskrbim, da ne ležem po 23. uri. Ko potrebujem čas zase, se umaknem, in ko se utrudim, počivam.

OSEBNA IZKAZNICA
je doktorica nevroznanosti. Raziskovalno pot je začela v Italiji, najprej na Nevroznanstvenem inštitutu ISAS, Trst (International school for advanced studies), pozneje na Brain centre for neuroscience (kjer je doktorirala) in Brain computer interface lab. Bila je tudi prejemnica nagrade fundacije Franco & Diego de Castro (Univerza v Turinu).
Pedagoško pot je začela na Univerzi na Primorskem. Je redna profesorica in znanstvena svetnica na Fakulteti za vede o zdravju, Univerza na Primorskem. Habilitirana je na področju fiziologije. Izvedla je tudi nekaj predavanj na tujih univerzah. Raziskovalno sodeluje v nacionalnih in mednarodnih projektih, sodeluje tudi s kliničnimi okolji za izvedbo kliničnih študij. Udeležuje se različnih mednarodnih kongresov in simpozijev ter se povezuje z domačimi in tujimi inštitucijami. Je avtorica znanstvenih člankov, monografskih publikacij in učbenika za študente.

M. Pezdir Kofol, Gostja meseca, v: Ognjišče 10, 2023, str. 6-10.

… naj prvi vrže kamen vanjo

Napisal Marko na 8. oktobra 2023. Objavljeno v Za začetek.

Če imam le čas in če mi Bog nakloni kolikor toliko lepo vreme, rad zbežim v hribe. Ne na Triglav, to skoraj ni več gora, ampak neke vrste ekstremna turistična atrakcija, kamor se gre v narodnih nošah in v petkah, s harmonikami in poticami pod pazduho. Čakam samo, kdaj bo na vrhu zbor traktoristov Slovenije. Tudi na Vršič ne grem več, to je podoben samomor, kot če bi hotel v Ljubljano v petek popoldan. Rad izberem samotne, nekoliko bolj odmaknjene in neznane vrhove, do katerih se vzpenjajo samo tisti, ki so željni enakih stvari kot jaz, ki potrebujem v hribih mir in tišino, lepoto, ki se opazi v vsakdanjosti mahu in gloga ob poti, skale, na katero se lahko v naporu naslonim, vetra, ki mi razmrši potno čelo. Biti v miru tak, kakršen si. Tudi slaboten, če je treba.
Tam sem lahko zadihan in utrujen, lahko se ustavim in zapišem verz, nihče ne meri, kako hitro sem prišel gor, koliko kalorij sem pokuril in ali sem postavil rekord. Odpočijem si tam, zato grem v gore, odpočijem si pred tolikšno (in vedno večjo) zahtevo sveta, da ugajam, da sem uspešen in vsem vedno na voljo, pred neusmiljeno gonjo všečnosti, v katero smo se ujeli in ki nas je prignala do skrajnih meja: da zdaj nikomur več ne pustimo, da je to, kar je, tudi v njegovih šibkostih ne. Kako bi si namreč sicer razlagali vedno večjo potrebo našega sveta, da do obisti razkrinkavamo grešnike? Da vdiramo v spalnice in avtomobile in druge ljudi izpostavljamo kakor izvržek sveta (1 Kor 4,13)?
Prejšnji mesec so me na primer izza volana nekega drugega avta posneli, kako sem naredil prometni prekršek. Da, hitro vozim, saj to vem. Tudi vem, zakaj. In pri tem naredim tudi prekrške. Nimam težav s tem, v splošnem se zavedam, da sem grešen človek, saj to priznam pred vsako mašo. Da pa moj posnetek kažejo drugim naokrog, ki jim nisem storil nič žalega, je zaskrbljujoče. Ker je takih posnetkov vedno več in ker je vedno več ljudi, ki jim razkrivamo njihove slabe plati, da jih javno pribijemo na križ in sramotimo, ne da bi jih pred tem osebno posvarili ali jim želeli povedati, kaj jim očitamo, to pa ni stvar ne skrbi za dobro drugega ne ljubezni do družbe, ki naj bi jim taki ljudje škodovali. Samo svojo (lepo) samopodobo gradimo na žrtvah, ki niso zmogle, ki jim ni uspelo. Izločeni so iz te smrtonosne igre všečnosti in uspeha, tako da imamo mi, ki – zaenkrat – nismo posneti pri neumnostih, ki smo jih storili, večjo možnost za zmago na družbenih volitvah. Tam ne zmaga najboljši, temveč najlepši, tako pač je.
Zato grem rad v gore. V samoto in tišino, v kateri stojim sam pred svojim Bogom in vem, kdo in kakšen sem. Moral bi biti vzoren župnik. Toda vzoren župnik sem vse do tedaj, dokler me ne slišite v spovednici, dokler me zares ne poznate. Toda to je stvar med mano in Bogom. Pred njim smo grešniki brez izjeme, pred drug drugim pa bratje. In čeprav se nimam kam skriti, sem vendar pred drugimi skrit v Njegovi usmiljeni roki kakor v spovednici, kjer oba veva, kdo in kakšen sem, in kaj potrebujem, kazen ali oprostitev.
Temu nekateri rečejo »pravica do zasebnosti«. Jaz pa temu rečem »pravica do slabotnosti«. Ta je edina, ki omogoča, da smo še ljudje drug drugemu. Ljudje – in nič več in nič manj. Nehajmo biti hijene. v

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 10 (2023), 3.

Jesenski cvet

Napisal Marko na 2. oktobra 2023. Objavljeno v zgodbe.

Lepo jesensko jutro je bilo. Stopal je skozi sence stoletnih dreves v parku in iskal klop, kjer bi odpočil svoje trudno telo in težke misli. Tako sam se je počutil v tem gaju tišine. Sam s svojimi spomini. Stiskalo ga je grlu, ko se je z omahujočimi rokami prijel za klop na robu zelenice.
Iz misli so ga predramili veseli otroški glasovi, ki so pretrgali gluho tišino parka. Z globokimi požirki je potegnil vino iz steklenice. Ogabni vonj pijače se mu je upiral, a upreti se mu ni mogel. Skozi meglico oči je opazil, da se otroci pomikajo proti njemu. Razveselil se je njihovega bisernega smeha. Skušal jih je priklicati k sebi, toda njegov raskav glas jih je prestrašil, da so se kot jata preplašenih golobov razbežali na vse strani. Le majhna deklica je ostala tam. Z drobcenimi koraki se mu je počasi bližala in ga vprašujoče opazovala. Zagledal se je v ta angelski obraz. Modrina njenih oči ga je spominjala na modrino jasnega neba. Ko je strmeč gledal to podobo nedolžnosti, se je zavedel svoje nemoči in slabosti.
»Kako pa je tebi ime?« jo je naposled vprašal.
»Maja sem.«
Dekletce je stopilo bližje. Z eno roko je nekako izgubljeno opletalo okoli sebe, v drugi pa je stiskalo šopek jesenskega cvetja.
»Maja, vidim, da imaš rada cvetje,« se je spet oglasil.
»Zelo rada.«
»Za koga pa si nabrala te rožice?«
»Za mamico. Če je moja mamica žalostna, ji prinesem cvetlice in se razveseli.«
Od ganjenosti sta mu kar sami od sebe spolzeli po raskavem licu solzi. Deklica je to opazila in se mu sočutno približala.
»Stric, aʼ si tudi ti žalosten?« ga je vprašala.
Ni odgovoril.
Deklica iz svojega šopka izbrala najlepši cvet in mu ga podala: »Stric, vzemi ta cvet, da boš tudi ti bolj vesel,« je rekla in stekla za drugimi otroki.
Nasmehnil se je. Tako kot že dolgo ne. Precej časa je obsedel na tisti klopi in molče strmel v cvet.
Naenkrat se mu je zazdelo, da sliši glas, ki ga je nezadržno vabil. Bil je zvon bližnje cerkve. Počasi je odrinil težka vrata in vstopil v svetišče. Počutil se je kot izgubljeni sin v objemu svojega očeta, ki se po mnogih letih brezciljnega tavanja vrača v varno naročje doma.
Ko se je bližal oltarju, mu je bilo pri srcu toplo. Ustavil se je pred Križanim in se zagledal v njegove rane. Vanje je položil breme svojih blodenj. Pred njim je bil mir, pravi mir, ki ga svet ne more dati.
Ko je pred mrakom odhajal iz cerkve, se je še enkrat ozrl proti Križanemu in dejal: »Hvala ti. Hvala za vse.«
Pred njim je bila negotova jesenska noč, toda ni čutil strahu. Poln notranjega miru je z zaupanjem stopal po poti. Tisti drobni jesenski cvet je pustil na klopi v cerkvi.

J. Levstik, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 83.

Urednikova beležnica oktober 2023

Napisal Marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v Beležnica.

Oktober začenjamo z godom priljubljene svetnice sv. Terezije Deteta Jezusa ali male Terezike. Letos praznujemo 150 let od njenega rojstva in to obeležujemo tudi v oktobrski prilogi in se sprašujemo: Kaj nam mala Terezika govori danes? Njena Povest duše je brezčasna, preprosta, a globoka, njena iskrena pobožnost pa nam je lahko zgled.

Prvega oktobra praznujemo tudi rožnovensko nedeljo, s katero začenjamo mesec, posvečen tej molitvi. Oktobrsko rožnovenski je tudi namig za družinski izlet. Tokrat je izobraževalne vsebine zamenjala molitev.
Prav tako vam v mesecu rožnega venca ponujamo štiri knjige V Marijini šoli po polovični ceni.

V jesenskem oktobru se začne tudi akademsko leto. Tokratna gostja meseca je naša že skoraj 20-letna sodelavka, ustvarjalka rubrike Narava in zdravje, prof. dr Mihaela Jurdana. Ob začetku akademskega leta in njenem napredovanju v naziv redne profesorice in znanstvene svetnice smo jo povprašali o njenem pedagoškem in raziskovalnem delu, pa tudi o skrbi za zdravje in zanimanju študentov za vede o zdravju.

Pred otvoritvijo in blagoslovom nove skavtske hiše smo bili na obisku pri skavtih, na njihovem novem domovanju v Štepanjskem naselju v Ljubljani. V sredini oktobra bodo uresničene dolgoletne skavtske sanje, da bi imeli svoje prostore in so nam že sedaj, v času, ko se vseljujejo, z veseljem odprli svoja vrata.

V rubriki o dilemah bioetike prehajamo na občutljivo tematiko genetike. V času, ko je vse uperjeno samo v napredek, se pogosto dogaja, da pozabimo ali ne pomislimo ne na posledice ne na postopke, po katerih posegamo za ta napredek. Cilj pogosto posvečuje sredstva. Prav tako metode. Tudi za ceno tlačenja človekovega dostojanstva.

Ob koncu decembra bo v Ljubljani potekalo evropsko srečanje mladih. To je lansko leto oznanil prior taizéjske skupnosti, br. Alois. Srečanje se bo začelo čez manj kot 100 dni, so pa že v teku priprave nanj. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tilnom Čebuljem s Katoliške mladine, ki koordinira srečanje pri nas, in bratom Jeanom Patrickom, ki je v Slovenijo prispel v sredini septembra in bo s skupino sobratov pomagal pri pripravi srečanja.

Vstopili smo v novo pastoralno, katehetsko in tudi šolsko leto. To pomeni, da so se začeli različni procesi in dogodki, na katerih lahko pridobivamo znanje. Kakšno pa je naše znanje na področju vere? Tokratna tema meseca razmišlja in vzpodbuja, da se vsi, ne glede na starost, aktivno ukvarjajmo s poglabljanjem vere. Ker je to nekaj, kar je za vsakega kristjana nujno.

Izšla je prenovljena izdaja knjige Phila Bosmansa Z najboljšimi željami. V njej so zbrane lepe misli za naše drage: besede, s katerimi lahko voščimo za rojstni dan, za poroko, ob rojstvu otroka, pa tudi besede, ki tolažijo in vzpodbujajo v težkih urah življenja. Več o knjigah, ki jih pripravljamo za Miklavževo in božično obdarovanje, pa v prihodnji številki Ognjišča.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 10 (2023), 4.

Andrej Majcen

Napisal Marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v Naši svetniški kandidati.

Kdo?
Andrej Majcen

Kdaj?
Rojen je bil 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču. Mati Marija je izvirala iz sloveče Koroščeve družine, iz katere je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec. 9. oktobra je v cerkvi Matere usmiljenja prejel krst.

Izobrazba
Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Krškem, kamor je bil oče službeno prestavljen, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Svojo prvo službo je dobil na salezijanski šoli na Radni. Po enem letu je zaprosil za sprejem med don Boskove sinove.

Delovne izkušnje
Leta 1925 je naredil prve zaobljube in postal salezijanec. Nato je deset let živel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje. Obenem je bil tudi vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev). Tako se je naučil marsičesa, kar mu je prišlo prav, ko je postal misijonar. Leta 1933 je bil posvečen v duhovnika. Dve leti je še deloval na Rakovniku, potem pa je odšel v misijone.Majcnova nova maša (1933). – Salezijanska šola na Radni. – Rakovnik v Majcnovem času

Poslanstvo
Leta 1935 je odpotoval na Kitajsko, kjer sta z Jožefom Kerecem vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so komunisti izgnali misijonarje iz Kitajske. Potem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam, kjer je oral ledino salezijanskega misijona in dve leti vodil sirotišnico. Leta 1954 je bil tudi od tu izgnan. Nato je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956–1976). Potem se je kot izgnanec za tri leta ustavil na Tajvanu pri požrtvovalnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator. Nato se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal enako poslanstvo.

Posebni in manj znani dosežki
V svojih štiriinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti … Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti »vsem vse«, se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci. Ko je leta 1976 moral oditi iz Vietnama, je bilo tam kar 141 salezijancev. Vsi razen enega so bili mlajši od trideset let.Majcen s skupino novincev. Prevod igre v kitajščino. – Majcnov grob.

Odhod v večnost
Po zlati maši leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov z duhovno vsebino. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino. K svojemu Gospodarju je odšel 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.

več:
S. Čuk, Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2005), 32-33.
S. Čuk, Misijonar Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2009), 32-33.
S. Čuk, Andrej Majcen (1904-1999), Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2014), 32-33.
na spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 9, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Mala cvetka Terezija

Napisal Marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v Priloga.

Sv. Terezija Deteta Jezusa

Čudna so pota Gospodova, predvsem takrat, ko se zdijo naše odločitve v Božjo slavo, a spoznamo, da ima naš Oče povsem drugačne načrte z nami. Najbrž sta o tem razmišljala tudi Ludvik Martin in Zelija Guérin, ki sta si oba želela v samostan, a bila zavrnjena. Zaupanje Gospodu pa je združilo njuni poti in rodilo sad, ki je dal odgovor na vprašanja o njunem poslanstvu: 2. januarja 1873 se je rodila mala cvetka Terezija.

SVETOST JI JE BILA POLOŽENA V ZIBKO
Močna krščanska drža je bila prepoznavni znak družine Martin. Zakonca sta bila sicer premožna prebivalca francoskega Alencona, a kljub temu skromna, radodarna, pobožna, preprosta in ponižna. Zase in za svoje otroke sta imela le en cilj: nebesa. Gospa Martin je bila prepričana, da »srce ne more biti zadovoljno, če išče kaj drugega kot Boga«. Kaj vse danes iščemo namesto Boga. Utapljamo se v vsakdanjih skrbeh in zroč v ekrane bežimo od njih. Kako drugače bi bilo, če bi pogled kdaj usmerili navzgor, tako kot sta to počela Terezijina starša. Tudi takrat, ko so ju prizadele hude preizkušnje in sta izgubila kar štiri od svojih devetih otrok. Leta 2015 sta bila razglašena za svetnika. Tako sta postala prvi svetniški zakonski par in dokaz vsemu svetu, da je svetost mogoče živeti v prav vsaki življenjski vlogi, ne le med stenami samostana. Se nam, današnjim zakoncem, zdi to povsem nedosegljiv ideal? Morda res. Ampak Bog najbolj deluje v medsebojnih odnosih – in kaj je lepšega in popolnejšega od zakonskega odnosa? Prav iz takšnega svetniškega zakonskega odnosa se je kot zadnji otrok rodila mala bela cvetka Terezija in se tako pridružila svojim šitrim starejšim sestram: Mariji, Leoniji, Celini in Pavlini.

KRALJI IN KRALJICE ROSNIH LET
Mala Terezija je bila v veselje vsej družini, vendar je v ranem otroštvu zbolela in ozdravela šele po mnogih molitvah in požrtvovalni skrbi staršev. Za nekaj mesecev so jo nato oddali k dojilji na kmete, kjer se je okrepila in se nato vrnila domov. Kako težko je najbrž bilo staršem oddati svoje ljubljeno dete od sebe, pa čeprav v njeno dobro … Terezija se je sicer vrnila ozdravljena, vendar veselje ni trajalo dolgo: že pri rosnih štirih letih je zaradi bolezni umrla gospa Martin, njena mati. Ostal je njen zgled ponižnosti in vztrajanja v veri kljub preizkušnjam – in tega se je prav gotovo navzela tudi Terezija. V svoji otroški iskrenosti si je za svojo »novo« zemeljsko mamo izbrala starejšo sestro Pavlino. Po smrti žene in matere se je družina preselila v Lisieux k Ludovikovemu svaku, da bi njegova žena pomagala pri skrbi za mlade sirote. Tu je odraščala mala Terezija. In odrasla je hitro, zaradi vsega trpljenja skoraj prehitro. Po mamini smrti se je prej živahna Terezija spremenila v boječe in občutljivo dekletce, čeprav so domači, predvsem oče, nežno in ljubeznivo skrbeli zanjo. Oče se je vedno odtrgal od svojega dela in se posvetili svoji kraljični Tereziji. Občudoval je njene oltarčke, se pretvarjal, da pije čaj, ki ga je pripravila iz lubja, skupaj sta ribarila in hodila na sprehode. Imenovala ga je »kralj« in v njenih očeh najbrž ni bil nič manj kot to. Tudi danes si starši želimo, da bi bili kralji in kraljice v otrokovih očeh, pa vendar se moramo vprašati, koliko časa si odtrgamo od vsakdanjih opravkov, da bi dosegli ta naziv. Poleg očeta se je mali Tereziji posvečala starejša sestra Pavlina. Poučevala jo je, ji pripovedovala o Bogu, skupaj sta molili in brali Katekizem. Čeprav je Terezija ob slovnici »potočila marsikatero solzo«, je imela svete zgodbe zelo rada, prva beseda, ki jo je znala prebrati, pa je bila – kaj drugega kot – nebesa.
Njeni spomini na otroške spodrsljaje in (ne)iskrenost njenega odpuščanja (nekaterih svojih dejanj se je kesala, drugih pa ne) kažejo na pristen odnos z Bogom, ki ga danes odrasli večinoma ne premoremo. Brez pretvarjanja, brez neiskrenosti, brez prisiljenosti. Tako živ je bil njen odnos, da je svojo sestro vprašala, ali mora svojemu spovedniku reči, da ga ljubi iz vsega srca, saj naj bi govorila Bogu, in ne njemu. Pridige pri svetih mašah je kljub svoji rani mladosti poslušala zavzeto, vendar je pri tem namesto duhovnika opazovala svojega očeta in njegovo dojemanje verskih resnic. Pa smo spet pri starševskem zgledu – vsak lesket v očetovih očeh je neizmerno povečal pomen Božje besede Tereziji, čeprav najbrž vsega takrat še ni razumela. Kot otrok je imela preroško videnje svojega postaranega očeta, ki je nato v starosti zares ohromel in ga je večkrat zadela kap. Dolgo se je spraševala, zakaj ji je Bog poslal to videnje.Mati Zelija Guerin in oče Ludvik Martin. – Terezija pri osmih letih. – S sestro Celino.

MLADOST TRPLJENJA IN ČUDEŽEV
Pri osmih letih je Terezija odšla v zavod k benediktinkam v Liseieux. Po njenih besedah je bilo teh pet let najbolj žalostnih v njenem življenju. Zaradi svoje nadarjenosti se je soočala z ljubosumnostjo ostalih deklet, pred katerimi se ni znala braniti. Bila je drugačna, tako kot so danes v šolah drugačni otroci brez mobilnih telefonov. V tolažbo ji je bila le sestra Celina, s katero je obiskovala šolo, in šolski uspehi, za katere jo je oče obdaroval s kovanci – te pa je shranila za reveže. Prav lahko bi si z njimi kaj lepega privoščila in se tako »potolažila« v svoji nesreči. Pa tega ni storila. Ostala je preprosta in nesebična Terezika, ki ne misli nase in deli miloščino ubogim. V tem času je izgubila svojo drugo »zemeljsko mamo«, sestra Pavlina je namreč odšla v karmeličanski samostan. Čeprav je bil to za Terezijo hud udarec, jo je spodbudil k razmišljanju, da bi tudi sama odšla v »puščavo«. Komaj devetletna se je sestala z materjo prednico, vendar ji je ta povedala, da mora počakati do svojega 16. leta.
Pavlinin odhod je načel Terezijino telesno zdravje. Leta 1882 jo je začela boleti glava, leto kasneje pa je zdravnik pri njej potrdil resno bolezen. Ostala je v tetini oskrbi, prepričana, da jo Bog po bolezni očiščuje, in napolnjena s hvaležnostjo do bližnjih, ki so ji stali ob strani. V avtobiografskih spisih je svojim sestram zapisala: »K sreči bom nekoč v nebesih. Tam se vam oddolžim. Moj ženin je bogat, zelo bogat. Iz njegovih zakladnic bom zajemala ljubezen, da vam stotero povrnem vse, kar ste zaradi mene pretrpele.« Med enim od Terezijinih hudih bolezenskih bojev so njene sestre goreče molile pri Marijinem kipu v sobi. Tedaj se je h kipu ozrla tudi bolnica in spoznala, da se ji je Devica nasmehnila. Zavest se ji je vrnila in nadzemeljska sreča je prevzela njeno srce. Pa ne samo notranje, ozdravela je tudi telesno. Čudež, o katerem se je vest razširila v karmel, je Tereziji kasneje prinesel veliko trpljenja, saj ji karmeličanke niso verjele.
Tri mesece po ozdravljenju je Terezija z očetom odpotovala v rodni Alencon, tam pa spoznala posvetno življenje in vse sladkosti bogastva. Tu se je dokončno odločila, katero pot bo ubrala. S pomočjo sestre Marije je začela svoje priprave na prvo sveto obhajilo, ki jo je navdalo s »čistim in svetim veseljem«. Ni bila le tradicija, niso bila le darila in dobra hrana, za Terezijo je bilo obhajilo združenje z Bogom, po čemer je ves čas hrepenela. Sledila je sveta birma, nato pa neprijetno življenje v zavodu. Čeprav najuspešnejša v razredu, je pri teti in stricu veljala za nesposobno nevednico. Iskala je naklonjenost svojih tovarišic in celo učiteljic, vendar ji ni bilo dano, da bi bila deležna ljubezni, vsaj ne od ljudi. A je bila kljub temu hvaležna Bogu za vso to nenaklonjenost, ki jo je obvarovala prevzetnosti in jo učila ponižnosti. Kdo drug bi danes najbrž na njenem mestu obsojal tiste, ki mu povzročajo nesrečo, iskal pravico zase in se jezil na Boga, ker dopušča krivico. A Terezija pravi: »Bog mi je dal zvesto srce, ki ne neha več ljubiti, kogar je enkrat zares vzljubilo.«
Pri 13 letih je Celina končala študij in se vrnila domov, Terezija pa je zaradi tega zbolela, zato je šolanje nadaljevala pri zasebni učiteljici. V tem času je v karmel odšla Terezijina sestra Marija, za krajši čas pa h klarisam tudi Leonija. Terezija je postala še občutljivejša, njena vest pa tenkočutna do skrupuloznosti. Prav vsaka malenkost jo je spravila v jok. Pa vendar je kmalu spet doživela Božji čudež.

ODLOČITEV ZA REŠEVANJE DUŠ
Na božič leta 1886 je doživela spreobrnjenje in vanjo se je vselila dobra volja. Odtlej si je prej jokava deklica prizadevala reševati duše. Ko je slišala za zločinca, obsojenega na smrt, je darovala mašo in vneto molila zanj. Prosila je Boga za znamenje uslišanja njene molitve in dan po zločinčevi usmrtitvi v časopisu prebrala, da se je pred smrtjo pokesal in poljubil križ. Še en čudež torej … koliko čudežev zaradi malega otroškega srca, ki je želelo ljubiti! Malo in veliko hkrati je treba, da nas Bog usliši: dovolj bi bila iskrena molitev namesto beganja naših misli k posvetnim skrbem. Pa velikokrat ne premoremo niti tega gorčičnega zrna.
Želja po vstopu v karmel je rasla iz dneva v dan, čeprav je bilo to po človeški pameti povsem nemogoče. A pri Bogu ni nič nemogoče, tudi to, da lahko v samostan vstopi petnajstletno dekle. Oče je hčerko podprl pri odločitvi, stric pa je bil odločno proti, zato je Terezija žalostno odložila misel na stran. Po čudežu pa si je stric čez nekaj časa premislil, zato sta z očetom obiskala škofa. Ta jima je obljubil, da bo govoril s predstojnikom samostana, in ju napotil na romanje v Rim. Z očetom in sestro Celino je Terezija potovala v Milano, nato v Benetke, Padovo in Bologno, nazadnje pa le prispela v Rim, kjer je na mestu mučenja prvih kristjanov prosila Jezusa, da bi tudi sama postala mučenka. Bi si danes upali izreči takšno prošnjo? Trpljenje je nekaj, čemur se na vse kriplje trudimo izogniti, pa čeprav s pomočjo pri samomoru ali evtanazijo. Petnajstletno dekle pa je samo prosilo zanj!Tereziji se je aprila 1888 uresničila dolgoletna želja. Vstopila je v samostan.

Sedmi dan v Rimu se je Terezija srečala s svetim očetom, Leonom XIII. Mlado, skromno dekle in veliki dostojanstvenik. Takrat je napravila svojo drzno potezo in nagovorila papeža, da bi smela že s 15 leti vstopiti v karmelski red. Kakor hladen tuš je prišel odgovor, naj stori, kot bodo odredili predstojniki. Ponovno je rotila svetega očeta, on pa ji je ljubeznivo odvrnil: »Vstopila boš, če je to Božja volja.« Polna razočaranja je deset dni pred božičem škofu napisala pismo s prošnjo za dovoljenje za vstop. Pa vendar odgovora ni dobila. Koliko truda je morala Terezija vložiti v svoje hrepenenje po Jezusu! Koliko zavrnitev je prestala, pa kljub temu vztrajala! Njena predanost ni imela meja in resnično bi se lahko tudi danes vsak zgledoval po njenem srcu. Tako pa – vprašamo nekoga, če potrebuje pomoč, ta nas iz vljudnosti zavrne, a smo kljub temu zadovoljni sami s seboj, saj smo naredili vse, kar je v naši moči. Smo res? Iskrena predanost in vztrajnost sta nekaj, česar manjka današnjemu svetu. Ju pa vsekakor ni manjkalo Tereziji, tudi januarja 1888, ko je od škofa končno prejela odobritev za vstop v karmelski red, vendar se je predstojnica odločila, da jo sprejme šele po koncu posta. Naslednje tri mesece je preživela v spokorni pripravi in drobnih odpovedih, na to obdobje pa ohranila najlepše spomine.

»MOJ BOG – LJUBIM TE!«
Čeprav je bilo slovo od družine tistega 9. aprila 1888 težko, je Terezijo prevzel globok notranji mir, ki je ni zapustil naslednjih osem let. Ko je njen oče zbolel, je tri leta njegovega mučeništva označila za svoja najljubša in najplodnejša v vsem življenju. Večini nepojemljivo hrepenenje po trpljenju je bilo izpolnjeno in zanj je bila hvaležna. Tudi odlog večnih zaobljub je bil zanjo hud udarec, vendar je spoznala, da jo pri tej želji ženeta samoljubje in lastna volja. Tako je Jezusu obljubila potrpežljivost – po lastnih besedah je bila igrača, žogica v rokah Deteta Jezusa. Prav zato je bilo njeno novo samostansko ime več kot pravo zanjo: Mala Terezika Deteta Jezusa. Veselila se je vsega: krivih obtožb, poniževanja in celo duhovne suše. Večer pred zaobljubami jo je napadel hudi duh in vanjo drugega za drugim sejal dvome o njenem poklicu, o poti, po kateri je na vsak način hotela, čeprav – tako jo je skušal – nanjo naj ne bi bila poklicana. S srčnim pogumom se je izpovedala voditeljici novink in dvomi so minili.Z nasmehom na obrazu je odšla v večnost. – Nad njenim grobom v Lisieuxu je zrasla veličastna bazilika, v kateri v stekleni krsti počiva njeno nestrohnjeno truplo. – Kip v vrtu Buissonnets, ki spominja na binkoštni praznik 29. maja 1887, ko je Terezija prosila svojega očeta, da bi ji dovolil vstopiti v Karmel.

Posebno vlogo v Terezijinem življenju je imela mati Genovefa, svetnica, ki je – tako se je zdelo Tereziki ob srečanjih z njo – videla v njeno dušo. Tudi ona je morala skozi podobne preizkušnje pred zaobljubami in Tereziki je bila zgled prave svetosti. Po njeni smrti je v samostanu izbruhnila gripa, ki je vzela mnogo življenj, pa vendar je Terezika tudi v tej nesreči videla samo dobro: da so njene sosestre umirale s spokojnostjo na obrazu in odhajale v boljše življenje.
Da pot do svetosti ni v popolnosti, so dokazovali njeni notranji boji in preizkušnje. Spraševala se je o obstoju nebes, naslednji trenutek pa se spet povsem predala Jezusu. Po očetovi smrti je gojila veliko željo: da bi v karmel vstopila tudi njena sestra Celina. Tako je nekega dne prosila Jezusa, naj ji da znamenje, da je njen oče v nebesih – če sestra, ki je nasprotovala Celininemu vstopu v samostan, temu ne bo več nasprotovala, bo vedela, da je oče prišel v večno srečo. Seveda se je zgodilo natanko to in Terezija je bila prepričana, da je k njeni priprošnji pripomogel njen oče v nebesih. Odtlej ni Boga prosila ničesar več, tudi trpljenja si ni več želela, samo prepustila se je Njegovih rokam.
A trpljenje je prišlo samo od sebe. Leta 1896 na veliki petek se je Terezija izredno slabo počutila in to so opazile tudi njene sosestre. Čeprav so ji skušale olajšati delo, tega ni dovolila in jih je zavrnila z besedami, da je na ta dan Jezus veliko huje trpel. Za njeno bolezen – jetiko – se je izvedelo šele spomladi naslenje leto. Kašelj in oslabelost sta izčrpala njeno telo, vendar je še vedno voljno trpela. Bojevala je notranje boje, predvsem o lastni vrednosti pred Bogom in njegovi ljubezni do nje. Dva meseca pred smrtjo je prejela bolniško maziljenje in dejala, da ji srce prekipeva v veselju – upala je namreč, da bo kmalu prestopila prag večnosti. Vendar jo je Gospod še nekaj časa želel na zemlji. Na smrtni postelji je premogla mnoge preroške besede, uganjevala je misli svojih sosester in jim zagotavljala, da jim bo vso dobroto povrnila iz nebes. Odklanjala je zdravila, da bi jih prepustila misijonarjem, Gospod pa jo je nenehno obsipaval z manjšimi in večjimi znamenji svoje stalne prisotnosti. Zdravnik, ki je skrbel zanjo, je nekoč rekel, da je angel, saj da ni še videl bolnika, ki bi »toliko prestal in bil tako nadnaravno vesel«. Terezijino trpljenje je bilo neizmerno. Bolečine so bile vse hujše, oslabela je toliko, da se ni mogla več premikati, večkrat ji je zmanjkovalo sape. Prosila je Marijo, naj skrajša njen smrtni boj, v isti sapi pa je vdano pristajala na to, da bo trajal dlje, kot bi si želela. 30. septembra 1897, tik preden je odšla v večno življenje, so njene zadnje besede bile: »Moj Bog – ljubim Te!«

»NIČESAR OMEMBE VREDNEGA NI STORILA.«
Terezija Deteta Jezusa je umrla z nasmehom na obrazu in s palmovo vejico v rokah, ki so jo našli svežo po 13 letih, ko so jo prvič izkopali. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa leta 1925, ko je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.Citati v besedilu so iz Terezijine knjige Povest duše (Karmel Sora). Prvi prevod v slovenščino je iz leta 1940. – Pri Založbi Ognjišče so izšle tri knjige o “mali cvetki”: Na mali poti – njene misli za vsak dan v letu (1993, ponatis 2008), slikanica Sveta Terezija Deteta Jezusa (prva izdaja ob stoti obletnici smrti 1997 – ponatis 2008) in Veličina Male Terezije (1997).. Ob razglasitvi staršev Ludvika in Zelije za blažena (2008), smo izdali še knjigo Povest družine Martin (2008, ponatis 2009). Papež Frančišek je zakonca Martin leta 2015 prištel med svetnike.

Ko je Terezija nekoč med boleznijo počivala v svoji celici, je slišala sosestro, ki je dejala: »Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno.« Ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Kakšna pohvala za Terezijo je bila ta kritika! Bila je dokaz, da je njena ljubezen delovala skrito, tiho, tako, kot je Bogu všeč – tako, da »ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6,3). Njena otroško preprosta in hkrati svetniško močna vera, njene nenehne žrtve, tihe molitve in odpovedovanja pa kljub temu niso mogle ostati skrite. Bela cvetka je sijala notranji mir navzven, pa če je to želela ali ne. »In kaj pravite Jezusu?« so jo nekoč vprašali med molitvijo. Ona pa je preprosto odgovorila: »Nič. Ljubim ga!«
Tako preprosto je to. Brez velikega teološkega znanja. Brez dramatične mučeniške smrti. Brez dejanj, ki bi bila navzven omembe vredna. Preprosto ljubiti Jezusa v svoji preproščini. Z zavzetim iskanjem, otroškim navdušenjem in iskrenostjo. Čeprav je sveta Terezija Deteta Jezusa veliko pretrpela, se je povsem prepustila Božji volji. Kdo ve, kakšna je Njegova volja za nas – bomo tudi mi trpeli? Bodo naša dejanja skrita ali odmevna? V očeh drugih velika ali majhna? Kakšna bodo v Gospodovih očeh? Ne vemo. Eno pa je gotovo: svetost lahko doseže vsak. Tudi tak, ki v očeh drugih ni storil ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Tako kot mala bela cvetka Terezija.

P. Šergon, Priloga, v: Ognjišče 10 (2023), 44-49.

Ljubi bratec Andrej!

Napisal Marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v S svetniškim kandidatom na TI.

Ne zameri, da te naslovim tako prešerno, tako kot je Prešeren naslovil svojega nesrečnega in prezgodaj preminulega prijatelja Andreja Smoleta. Nikar ne misli, da se imam zavoljo tistih nekaj stihov, ki jih od časa do časa sklepljem, za pesnika. Nikakor. Že res, da sem na svoje rimane besede silno ponosen in da jih rade volje zrecitiram kakemu nič hudega slutečemu poslušalcu, a se vendarle zavedam, da se Čušin ne rima s Prešeren.
Se mi pa kar sama od sebe vsiljuje bratska primerjava med teboj in Smoletom.
Kot prvo: oba sta bila krščena za Andreja. Dobro, vem, da bo marsikdo zamahnil z roko in rekel: »Pa kaj? A sploh veš, koliko je Andrejev?« Vem, vem. Ne nazadnje sem v otroških letih z veseljem prebiral knjigo Polonce Kovač: Andrejev ni nikoli preveč. Pa še res je! To namreč, da Andrejev ni nikoli preveč. Seveda, če so take sorte kot vidva. A so še drugi zanimivi podatki, ki vaju – vsaj v moji glavi – postavljajo v soroden kontekst, namreč – kot drugo: Oba sta videla precej sveta. Smole, kot je zapisal Prešeren: Nemško, Francosko, Britansko, jasno nebo italijansko in Švajca visoke gore, kar za užitka in zabave iščočega boema morda niti ni toliko, a za tiste čase vseeno kar precej, pa vendar ga ti, pobožna in posvečena duša, prekašaš, saj si večji del svojega življenja premisijonaril na eksotičnem Vzhodu: na Kitajskem, Makau, Južnem in Severnem Vietnamu, Hongkongu in Tajvanu.
Kot tretje: Obema se je želja spolnila: v zemlji domači de truplo leži, če si stihe spet sposodim pri Prešernu. Smole je tako komaj štiridesetleten umrl na svoj godovni dan, ti pa, ljubi moj bratec, več kot še enkrat starejši na svoj rojstni dan.
Kot četrto moram pa kar iskreno priznati, da je na tem mestu mojemu bratskemu primerjanju enostavno zmanjkalo tal pod nogami. In ta občutek je, ljubi moj bratec Andrej, še kako dobro poznan tudi tebi, saj ti je nekoč kot mulcu, ko si brodil po Krki, prav tako zmanjkalo tal pod nogami, da si se začel utapljati. Tistega dne se nisi naučil zgolj plavati, ampak si se naučil tudi pomembne življenjske lekcije, ki ti je prišla prav kar nekajkrat v tvojem razburljivem misijonskem življenju. Recept za rešitev iz rečnih in iz življenjskih valov je namreč enak: »Brcaj, mahaj … pa boš splaval!«
Čeprav si po priimku majcen, si vse prej kot to in v življenjskih preizkušnjah si se izkazal za velikega. Tvoj življenjepis se bere kot scenarij za film. Kaj vse si na svoji misijonski poti počel, česa vsega si se lotil, kaj vse te je doletelo in kam vse te je neslo … Preveč za eno samo življenje.
Ni te obšla vihra svetovne vojne, čeprav si misijonski križ prejel že na veliki šmaren leta 1935 in mesec dni kasneje z ladjo odplul iz Trsta, a tudi Kitajski, kamor si se namenil, vojna ni prizanesla. Po koncu vojne pa je bilo še huje, saj so oblast prevzeli Maovi komunisti. Nekaj časa si jih lahko vodil za nos: s svojim znanjem ruščine, ki je bila takrat razumljivo popularna v državi, si postal profesor, dvorano v šoli, katere ravnatelj si bil, pa si dvoumno poimenoval Dvorana Velikega Vzgojitelja in če je prišla državna inšpekcija, so na slikah na steni viseli Mao, Lenin in Marx, na hrbtni strani pa Jezus, Marija in Jožef. A dolgo ta farsa ni mogla trajati.
Lahko bi rekli, da si tako z odhodom od doma na Vzhod prišel iz dežja pod kap. Pa ne samo enkrat. Ko so te zaradi tvojega delovanja izgnali iz Kitajske, so te v Vietnamu pričakali novi spopadi, ki so razdelili deželo na južni in severni del. Svoje misijonsko poslanstvo si tako vršil najprej na jugu, potem pa še na severu. In čeprav si leta 1972 prejel državno odlikovanje za svoje delo, te je ta ista država leta 1976 nagnala. Malo si še vedril na Tajvanu, potem pa te je bolezen prisilila, da si se vrnil domov in svojo pot sklenil, kjer si jo pravzaprav začel – na Rakovniku, takrat pred petdesetimi leti kot učitelj in vzgojitelj, zdaj na stara leta pa kot preizkušen duhovni voditelj in spovednik.
Ljubi bratec Andrej! Umrl si – kot že zapisano – na svoj rojstni dan, ki je hkrati smrtni dan Male cvetke, svete Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonov, ki si jo nadvse čislal in častil in ki si nebes ni predstavljala kot večni počitek, ampak kot večno akcijo. Zmotno bi bilo torej misliti, da tam v nebesih sedita skupaj. Vidva še vedno delata skupaj.
Obilo žegna za god, pa ga pošlji še nad Slovenijo, ki postaja vse bolj misijonska pokrajina.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 9 (2023), 98.

Kar zagotovo vem

Napisal Marko na 26. septembra 2023. Objavljeno v Za začetek.

je naslov knjige svetovno znane TV voditeljice Oprah Winfrey, ki sem jo bral v teh dneh. Knjiga vsebuje nekaj zelo pomembnih življenjskih modrosti, zato jo priporočam v branje vsakomur, ki ga vsaj malo zanimajo teme življenja in smisla. Avtorica na samem začetku opisuje dogodek, ki jo je zaznamoval in ki je tudi povzročil, da se je lotila pisanja te knjige. Leta 1998 je v oddaji gostila znamenitega filmskega kritika Gena Siskela pri časopisu Chicago Sun-Times. Winfreyjeva pravi, da je celoten intervju potekal gladko do trenutka (oddaja je bila povsem pri zaključku), ko je gost njej zastavil vprašanje. Oprah, ki je mojstrica vodenja oddaj in intervjujev, je umolknila – pravi, da jo je dar govora v tistem trenutku povsem zapustil – nato pa se je začela sprenevedati in ga spraševati, kaj točno misli, ali kaj glede filma, o katerem sta govorila ali kaj drugega … Ob tem pa je točno vedela, da gre za nekaj globljega, nekaj bistvenejšega, nekaj kompleksnejšega – nekaj veliko bolj resnega. Gost v oddaji jo je vprašal na prvi pogled nekaj povsem preprostega: »Kaj veste zagotovo?«
»Kaj veste zagotovo?«
Nedvomno gre za eno temeljnih vprašanj vsakega izmed nas: Kaj je tisto, kar zagotovo vem? Kaj je tisto najbistvenejše? Kaj je temelj mojega življenja? Kaj je smisel mojega življenja? Kaj mi v življenju prinaša radost in veselje? Ali sem srečen? Človek v soočanju s tovrstnimi vprašanji zelo pogosto vklopi psihološko-duhovni obrambni mehanizem in »zbeži« ali zablokira, ko določeni ljudje ali dogodki začnejo odpirati vrata do bistvenih vsebin v njegovem življenju. To se je zgodilo tudi svetovno znani mojstrici besede Oprah. Ampak njen beg pred tem vprašanjem ni bil trajen, ampak, kot pravi sama, je to postalo osrednje vprašanje njenega življenja. Kasneje je na to temo napisala celo knjigo.
Ko sem v roke vzel knjigo, sem pričakoval še eno populistično knjigo o sreči, stila new age, ki ponuja zlajnane pop-psihološke odrešujoče rešitve za posameznika in človeštvo. Pričakoval sem behavioristično modroslovje ameriškega stila, za kar ti je na koncu žal vsake potrošene minute, ki si jo investiral v to čtivo. Vendar sem bil prijetno presenečen; v knjigi je čutiti veliko iskrenosti in pristnosti ter vsebin, za katere tudi zahtevnejši bralec lahko reče, da je zadela »žebljico na glavico«.
Ali živim ali životarim?
Med drugim avtorica zastavi vprašanje, kaj neuresničenega bi najbolj obžalovali, če bi se vaše življenje jutri izteklo. Vprašanje, o katerem bi človek lahko napisal knjigo. Vprašanje, ki bi mu moral vsak posameznik nameniti posebno pozornost. Ali živimo polno, strastno, radostno, ali v svojem življenju vidimo smisel? Svojim študentom in na seminarjih za strokovne kolektive imam navado reči, da na svetu obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki živijo in tisti, ki životarijo. Vsak se sam odloči, kako bo živel. Vsak zase prevzema polno odgovornost za kakovost in način življenja. Kaj bi v življenju počeli, če se ne bi bali neuspeha, zavrnitve, nesprejetosti, kaj si bodo drugi mislili o nas ipd.? Ali ti ljudje, ki životarijo, ki zgolj opazujejo svoje življenje, ki so nenehno v vlogi takšne ali drugačne žrtve, sploh ljubijo? Najverjetneje ne. Nekoč sem poslušal nekega pridigarja, ki je dejal, da je nasprotje ljubezni strah. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem prišel do uvida, kako veliko resnico je izrekel. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak strah. Za kakovostno in smiselno življenje je nedvomno potreben pogum, veliko poguma. Zato bo vzgoja 21. stoletja nujno morala iti v smeri vzgoje za življenje, vzgoje za smisel – vzgoje za pogum, srčnost, pravičnost, zmernost, razumnost.
Novi začetki so vedno nove priložnosti za nove odločitve. Novo šolsko leto je gotovo ena izmed novih priložnosti – priložnosti, da starši in pedagoški delavci stvari zastavijo na novo, da se zavemo, da je svet odraslih odgovoren tudi za razvoj otrokove osebnosti, srčnosti in njegove sreče.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 9 (2023), 11.

Jubilejnih 35 let kariere Alenke Godec

Napisal Marko na 26. septembra 2023. Objavljeno v MP Glasba.

Alenka Godec je priznana slovenska pevka, ki je svoj preboj na glasbene odre doživela pred 35 leti v Pop delavnici, kjer je s takratno skupino Cafe in skladbo Tvoja prejela prvo nagrado občinstva in strokovne žirije. Na svoji glasbeni poti se je še večkrat udeležila glasbenih festivalov in izdala osem samostojnih albumov. Od leta 2015 je del skupine Dinamitke in nepogrešljiva članica muzikala Mamma Mia!

– Junija ste praznovali 35 let svoje glasbene kariere. Kako se spominjate svojih začetkov?
Uf, lepo je bilo iskati nove poti. Glasba mi je bila položena v zibelko, moj oče je bil namreč glasbenik. A kljub temu si nisem mislila, da se bo vse skupaj odvilo tako, kot se je, čeprav sem si že kot deklica želela postati pevka. Dokaj pozno sem prišla na prvi resni oder, pri svojih dobrih 23 letih, kar pa štejem za prednost. Vsaj v tistih časih, ki so bili bistveno drugačni od današnjih.

– V enem izmed intervjujev ste omenili, da je v Sloveniji malo glasbenih skladateljev, ki bi lahko pisali skladbe za vas. Kaj ste mislili s tem?
Nikakor ne v smislu, da sem sama tako dobra, da zase težko najdem dovolj dobrega avtorja. Dobrih avtorjev je veliko, a med temi je večina takih, ki pišejo zase, kar je razumljivo. Z leti sem najbrž postala tudi bolj izbirčna in niti ne bi za vsako ceno sprejela pesmi, ki ni čisto po mojem okusu. Ni tako enostavno, da se res vse poklopi, kar pa ne pomeni, da se ne bo še kdaj.

– Kateri glasbeni žanr pa vam je najbolj pisan na kožo?
Sin pravi, da mi najbolj pašejo pop balade, in mislim, da ima kar prav. Pop je moja zvrst, a prav tako se zelo dobro počutim v jazzu, čeprav ga zadnja leta izvajam bolj sem ter tja.

– Tekom kariere ste doživeli tako vzpone kot padce. Bi radi izpostavili kakšno izkušnjo?
Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da morda spadam v tisto skupino pevk, ki dokaj konstantno držijo svojo pozicijo na glasbeni sceni. Nikdar nisem zelo zaštrlela ven, a sem vedno tu nekje. To mi ustreza in najbrž sem sama vplivala na to s svojim karakterjem, odnosom do glasbe in do medijev.

– Kako v življenju gledate na zmage in poraze in kako se soočate s slednjimi?
Ni vedno preprosto, a imam zelo trdno oporo v družini, v možu in sinu, prej sta bila zame vedno tu še moja mama in oče, ki sta žal že oba pokojna. Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.

– Nedvomno je eden izmed vaših uspešnejših projektov zadnjih let muzikal Mamma mia! Kaj vam pomeni sodelovanje v takem glasbenem spektaklu?
Noro hvaležna sem za to izkušnjo in priložnost. Bila sem namreč velika oboževalka skupine Abba vse od Waterlooja naprej. Večino pesmi sem znala na pamet, takrat seveda v angleščini. Lahko si mislite, kako navdušena sem bila, ko me je Simona Vodopivec Franko povabila, da zaigram vlogo Rosie v muzikalu. S Simono ter tudi z Damjano (op. Golavšek) smo se poznale že od prej, pravzaprav od mojih začetkov, ki segajo v leto 1988 (onidve sta bili dejavni že nekaj let pred mano), ko smo bile skupaj na oddelku za jazz petje v okviru Srednje glasbene šole, pri prof. Nadi Žgur. Vedno smo se imele rade, si bile naklonjene, se srečevale. Leta 2015 pa je naša trojka z imenom Dinamitke zaživela in eksplodirala v Mamma mii.

– Letos so potekale ponovitve muzikala. Zanima me, če se vaje pred premiero muzikala razlikujejo od vaj po premoru. Koliko spomina pevcem ostane? Se je treba kaj na novo naučiti?
Ko sem dobila informacijo, da bomo ponovno obudili muzikal, sem se sicer malce ustrašila … zdelo se mi je, da sem že vse pozabila. A tako lepo in intenzivno izkušnjo človek hitro prikliče nazaj, jo obudi. Imeli smo dobro načrtovane vaje, kar je pri našem producentu Juriju Franku običajno. Povrh vsega smo bile Dinamitke ves čas aktivne – imele smo koncerte, nastope, osvojile dve nagradi na Popevki 2022. Je pa muzikal zares zelo kompleksen. Vaje, priprave so bile intenzivne, celotna ekipa je čutila veliko odgovornost in vse skupaj se je hitro začelo postavljati na svoje mesto. Razprodane predstave to potrjujejo.

– Sodelovali ste v glasbeni komediji Nune v akciji, kjer je potrebno tudi igralsko znanje. Ste igralski talent v sebi odkrili z leti?
Nune v akciji so še vedno v pogonu – mislim, da smo odigrali 85 predstav, ogledalo si jih je veliko ljudi, med katerimi so bile tudi prave nune, župniki, in prav vsi so bili navdušeni. Predstava namreč ni v nobenem trenutku do nikogar žaljiva. Krasen off-Broadway muzikal, ki postreže z odštekanim, a zdravim humorjem, lepimi songi, koreografijo, predvsem pa ima krasno sporočilo, in sicer, da je vsak od nas lahko svetnik. Vsak od nas je lahko dober, širi in dela dobro! Kar se igre tiče … tudi pevci smo na odru na nek način igralci, in že to, da ti oder ni tuj, da se ga ne bojiš, je v veliko pomoč. Jaz pa sem se tudi kar hitro poistovetila s sestro Vido, ki je zanimiv lik. Poleg tega sem vedno z vso resnostjo sprejela nasvete režiserja Jaše Jamnika, pa igralca Gojca (Gojmir Lešnjak). Tudi Marjan Bunič in Simona V. F. nista od muh, saj imata oba veliko izkušenj na tem področju.

– Omenili ste že zasedbo Dinamitke, kjer pojete s svojima dobrima prijateljicama Simono Vodopivec Franko in Damjano Golavšek. Se je bilo po vseh letih solo kariere težko navaditi na delovanje v skupini?
Nikoli nisem imela težav z delovanjem v skupini, pa čeprav sem večji del svoje glasbene poti prepevala kot solistka. Rada imam večglasno petje, to je bil zame vedno izziv, ki sem ga rada sprejela. Nekaj, kar zahteva več discipline, je težje, saj se moraš znati prilagoditi, peti tudi zahtevnejše vokalne linije, da večglasje lepo zazveni. In Dinamitke skupaj res zvenimo lepo. Naše barve so različne in ravno v tem je čar, da se pobarvamo v res lepo zveneče troglasje.

– Kje je trenutno vaš glasbeni fokus? Si želite v prihodnje še nadaljevanja solo kariere, novih skladb, morebiti celo albuma?
Založba Dallas me je povabila k ustvarjanju še tretjega dela plošče So najlepše pesmi že napisane. Tri skladbe (Gremo na morje, Spomin in nazadnje Hiša nasprot‘ sonca) so počasi (tudi zaradi epidemije) prikapljale na radijske postaje, narejen pa je že levji delež za ploščo. Če bo šlo vse po sreči, bo album ugledal luč sveta ob koncu letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. Tudi s solističnimi nastopi nadaljujem, veliko je koncertov s pianistom Miranom Juvanom, še bolj zanimiva pa je kombinacija ob spremljavi Mirana in kitarista Robija Pikla. Sicer pa se rada odzovem povabilom različnih zasedb, orkestrov, pihalnih godb …

Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.«

– Pred nami je začetek šolskega leta. Po izobrazbi ste profesorica nemškega jezika. Koliko let ste bili v pedagoških vodah in kaj ste se iz tega naučili?
Res je, kar nekaj let sem poučevala nemščino, a v jezikovnih šolah, kjer pa je sistem malce drugačen. Začela sem že kot absolventka in poučevala približno deset let, dokler mi ni bilo tega pretežko usklajevati z glasbeno kariero. Naučila sem se predvsem prilagodljivosti in razumevanja različnosti med ljudmi.

– Kako pa sami gledate na znanje? Katera področja vas najbolj zanimajo?
Znanje je vedno dobrodošlo, je dobro izhodišče, a je tisto znanje iz knjig, sploh na nekaterih področjih, dobro ali celo nujno znati skombinirati z realnim življenjem. Glede na to, da imamo trenutno dva kužka in da me nasploh kužki spremljajo že celo življenje, včasih pomislim, da bi se lahko odločila tudi za študij veterine. Sobivanje s kužki je prineslo različne preizkušnje, bolezni in veliko sem se naučila. Če že nisem veterinarka, sem pa vsaj kar dobra negovalka naših kužkov. ?

– Za konec bi vas še prosila, da z bralci revije Ognjišče delite svoj življenjski moto.
Težko strnem, ampak na koncu vedno pridem do prijaznosti, sočutja, strpnosti … To so zagotovo vrline, ki se jih trudim udejanjati, jih živeti, in tega si želim za vse ljudi.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 9 (2023), 66-67.

Bomo kristjani še naprej dopuščali, da nas žalijo?

Napisal Marko na 26. septembra 2023. Objavljeno v Pisma.

Vemo, da je kristjane skozi zgodovino spremljalo zasmehovanje, neodobravanje, tudi grožnje nevernih ali drugih ver. Nekateri kristjani so zaradi tega dali življenje za Kristusa. Tudi v Sloveniji smo bili priče temu: podoba brezjanske Marije s podgano v naročju, goreč križ, za katerega so se izgovarjali, da je umetniška instalacija, uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Tisti zaboji piva, tista študentka na križu … To je do kraja perverzno, žaljivo in vulgarno. In primitivno!
Kristjani smo zasmehovani in deležni neodobravanja tudi v službi. Če je kdo zavzet za vero v Jezusa, je tega lahko deležen celo med kristjani. Tudi to se dogaja v slovenski družbi. Se ljudje bojijo izgube službe ali družbe in so raje tiho, se potuhnejo? Naj kristjani na take besede, da smo nazadnjaškega vedenja in dejanj, vedno odgovarjamo z ljubeznijo do bližnjega, kot piše v Svetem pismu, ali bi bilo bolj prav, da se odzovemo in to takoj ustavimo? Seveda je prav, da ljubimo bližnjega kot sebe. Bi bilo prav, da bi bili ljudje sodno kaznovani? Bi se potem vse to nehalo ali vsaj precej zmanjšalo? Zanima me vaše mnenje.
Naj se znova zahvalim za revijo Ognjišče, za katero se tako trudite. Ponuja zares bogato vsebino, dobre intervjuje, in za vsakega bralca nekaj, naj bo mlad ali star. Vesela za verski tisk, ki nam je na voljo, saj nas napolnjuje in gradi tako osebno in še posebej duhovno, vas pozdravljam
Branka

Tudi mene moti nestrpnost do kristjanov, pravzaprav katoličanov v družbi. Resnici na ljubo je treba reči, da smo največ žaljivk in nestrpnosti deležni prav katoličani. Vaše naštevanje takih primerov to potrjuje. Evangeličani in pravoslavni skoraj nikoli niso predmet nestrpnosti in sovraštva. Podobno je z muslimani in judi. Včasih pomislim, kako bi slovenska in svetovna javnost veliko ostreje odreagirala na nestrpnost ali žaljenje judov. Pri katoličanih pa je vse v redu. Nihče ali redko kdo opozori na to nestrpnost. Toda najbolj nevarna je tista nestrpnost, ki se je ne zavedamo in o kateri ne govorimo. Omenjate uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Prav v tistih dneh je predsednik vlade naročil, naj v vseh šolah obravnavajo pojav nestrpnosti in nasilja. Vzrok za to je bil poboj v beograjski šoli. Družba kliče k strpnosti in sobivanju, študentje, »up naroda«, pa uprizorijo nestrpnost do katoličanov! Zelo značilno za slovensko družbo, ki zna obsoditi vse vrste nestrpnosti in sovražnosti, koraka, da bi obsodila nestrpnost do kristjanov, pa ni sposobna.
Nedavno je po etapni zmagi kolesar Matej Mohorič na dirki po Franciji za TV Slovenija omenjal Božjo roko in nebesa. Oboje so nekateri novinarji kar izpustili. Izrinjanje Boga in vsega, kar je krščanskega, ima v Sloveniji že kar tradicijo. Spomnimo se, kako je nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton ob obisku Slovenije končal svoj govor z besedami: Bog vas blagoslovi. Toda uradni prevajalec si jih ni upal prevesti v slovenščino. Tako vidimo, kako je naša družba polna predsodkov do krščanstva in kako nekateri v naši družbi niso sposobni niti pravilno prevajati ali navajati, ko gre za omenjanje Boga in podobnih tipično krščanskih izrazov.

ODZIV DRUGIH VER NA NESTRPNOST
Pred kratkim so v Skandinaviji zažgali muslimansko knjigo Koran. Dejanje, ki je vredno obsodbe. In so ga obsodili številni ljudje, tudi kristjani, med njimi tudi papež Frančišek. Zanimivo je, da so storilci kmalu za Koranom zažgali še Sveto pismo, sveto knjigo vseh kristjanov. Sedaj nekatere države razmišljajo, da bi javno prepovedale zažig Korana. Z ukrepom se lahko samo strinjamo, saj omejuje širjenje nestrpnosti, toda nobena država ni niti pomislila, da bi enako zaščitila krščansko sveto knjigo.
Z napisanim nikakor nočem reči, da bi morali nestrpneži in žalivci sedaj zlo prizadevati tudi pripadnikom drugih Cerkva in ver. Nikakor ne! Kakor zavračam žaljenje katoličanov, sem tudi proti žaljenju pripadnikov drugih ver in njihovih simbolov. Muslimani sami popolnoma drugače odreagirajo na žalitve. Oni žalivcem zagrozijo z maščevanjem. Zgovoren je primer pisatelja Salmana Rushdieja, ki ga je zaradi žalitve preroka Mohameda po več desetletjih napadel musliman in ga težko telesno poškodoval.

KRŠČANSKI ODZIV NA NESTRPNOST
Zato se pojavlja vprašanje, ali naj katoličani tako odreagiramo kot muslimani. Naj naši verski voditelji razglasijo smrtno obsodbo za tiste, ki žalijo Boga, Kristusa in Marijo, kakor naredijo muslimani, ko kdo žali njihovo vero? Naša vera nas ne uči maščevanja, kaj šele da bi koga ubili, ker je žalil simbole naše vere. Če je kdo v zgodovini to počel, potem je ravnal v nasprotju z Jezusovim naukom. Jezusov nauk pa nas ne odvezuje, da bi javno in glasno protestirali proti pojavom nestrpnosti in sovraštva. Vsako tako stranpot je treba obsoditi. Tudi v javnosti. Najbrž smo velikokrat katoličani preveč tiho in nestrpnosti do naše vere, njenih simbolov in do nas ne obsodimo dovolj in tega ne prikažemo v sklopu boja proti nestrpnosti. Premalo poudarjamo, da je toleriranje nestrpnosti do katoličanov slabo za prihodnost. Kajti s toleriranjem ta nestrpnost postane način delovanja družbe. Zavedati se moramo, da smo danes žrtve nestrpnosti mi, jutri bodo druge skupine. Zato je treba obsoditi vsako nestrpnost in si prizadevati za njeno odpravljanje.

ZAFRKAVANJE ZARADI VERE V SLUŽBI
Pišete tudi o tem, kako smo kristjani doživljali nasprotovanja v zgodovini in jih doživljamo še danes. Tudi v službi. Spominjam se pogovora z mamo prizadetega otroka, ki je spovedniku potožila, kako jo boli trpljenje. Tej je duhovnik dejal, da so bili pravi kristjani, pristni verniki vedno preizkušani. Nenazadnje poznamo primere, ko so celo svetnikom, ki so živeli v samostanih, drugi stanovalci hiš, katerih prebivalci so poklicani k svetosti, nagajali. Nekako jih je motilo dosledno krščansko življenje svetih ljudi. Zato je po svoje nekakšen kompliment, če katerega kristjana v službi zafrkavajo. Pomeni, da sodelavcem s svojim življenjem sprašuje vest. Velikokrat so sodelavci jezni, ker jim kaže na to, kakšni bi lahko bili oni ali pa so celo nekoč bili, sedaj pa niso več. Toda kristjan se ne bo pustil zasmehovati, kajti osebno zafrkavanje lahko kaj hitro preide v žaljenje vere. Zato se bo odločno postavil za svoje pravice. Sodelavca lahko vpraša, zakaj ga moti, če je on kristjan. Reče mu lahko, da on kot kristjan pusti pri miru njega, ki to ni, in zato naj tudi on pusti njega pri miru. Končno nam je sam Kristus zgled prizadevanja za resnico in pravico. Pilata, ki ga je udaril, je odločno vprašal, zakaj je to storil. Dodal je še, da ga nima pravice tolči, ampak naj mu pove, kaj je naredil narobe. Podobno se bo kristjan dostojanstveno postavil za svoje pravice. Ljubezen do bližnjega ne pomeni, da drugemu dovolimo, da počne, kar mu je volja, ampak da ga v ljubezni opomnimo, če ne dela prav. V ljubezni pomeni, da ga ne ponižujemo in žalimo, ko to delamo. Drugemu povedati, da imamo tudi mi kristjani pravice, ne pomeni, da grešimo proti ljubezni do bližnjega. Grešili bi, če se ne bi zavzemali za pravico in resnico. Spoštovanje različnosti je temelj sobivanja v družbi. Demokratična družba ne temelji na samovolji ali na prepričanju ene skupine (v tem primeru nevernih), da imajo samo oni pravice in lahko počnejo, kar se jim zljubi, ampak temelji na spoštovanju drugačnosti in priznavanju pravic drugim.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 9 (2023), 34-35.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing