Revija - Revija Ognjišče

Misijonski tisk v Sloveniji

Napisal Marko na 20. oktobra 2023. Objavljeno v Priloga.

KATOLIŠKI MISIJONI
MISIJIONSKA OBZORJA

Drugi vatikanski cerkveni zbor je v Odloku o misijonski dejavnosti Cerkve poudaril, da je Cerkev »po svoji naravi misijonarska« (M 2) in da »misijonska dejavnost izvira iz najglobljega bistva Cerkve« (M 6). Dodal je še, da bo »zelo koristno … vzdrževati zveze z misijonarji, ki so izšli iz občestva samega« (M 37).
Lahko rečemo, da se je Cerkev v Sloveniji držala zadnjega priporočila že davno pred odlokom omenjenega koncila in tudi s pomočjo tiska ohranjala stike z misijonarji, saj je že oktobra leta 1923 začela izhajati posebna revija, ki je govorila o misijonih – Katoliški misijoni. Ta se je leta 1987 preimenovala v Misijonska obzorja.Že v prvih slovenskih časopisih najdemo novice o misijonih. Veliko novic je prinašal časnik Zgodnja Danica.

Toda že pred izhajanjem tega posebnega misijonskega lista so slovenski katoliški mediji pisali o delu misijonarjev. In to kar precej. V tokratni prilogi bomo ob stoletnici Katoliških misijonov na kratko predstavili njihovo zgodovino in delno bogastvo misijonskega tiska v Sloveniji.
Naj začnem z mislijo, da so poročila misijonarjev, objavljena v misijonskih časopisih, pomembna, saj se je svetovno znana misijonarka, nobelovka in danes sv. Terezija iz Kalkute odločila za odhod v misijone, ko je brala poročila slovenskih in hrvaških misijonarjev. Ko prebiramo spomine urednikov Katoliških misijonov, v njih zasledimo, da Hrvatje v Kraljevini Jugoslaviji niso imeli svojega misijonskega lista in je bilo zato slovensko katoliško glasilo toliko pomembnejše. Morda jih je brala tudi omenjena svetnica.

MISIJONSKE NOVICE ŽE V PRVIH SLOVENSKIH ČASOPISIH
Naši predniki so o misijonih lahko brali že od začetka izhajanja slovenskih časopisov. Tako je že prvi slovenski cerkveni list Zgodnja Danica prinašal informacije o delu misijonarjev in je temu namenjal precej prostora. Pisma misijonarjev, ki jih je objavljal ta list, so postala dragocen dokument časa, ki govori tako o Sloveniji kot o drugih državah, kjer so delovali misijonarji in je še danes neprecenljiv vir za zgodovino slovenskih misijonov. Urednik tega lista Luka Jeran je objavljal sorazmerno dosti novic o misijonih. Tudi sam je namreč želel postati misijonar, a mu zaradi šibkega zdravja to ni uspelo. Svojo naklonjenost misijonom je zato kazal tudi z objavo novic o misijonskem delu.

Različna misijonska glasila
Revija Katoliški misijoni je imela prilogo Tuji svet (1930–1940). Poznavalci pravijo, da je bila ta priloga še bolj brana kot sama revija in je s svojimi pripovedmi o tujih deželah burila domišljijo zlasti mladim.
Misijonsko glasilo so imeli tudi otroci. Imenovalo se je Zamorček in je izhajal v letih 1913–1943. Prinašal je vzgojno spodbudne in informativne pripovedi o razmerah med črnskimi otroki. Misijonska Družba sv. Petra Klaverja je izdajala list za odrasle Odmev iz Afrike. Začel je izhajati leta 1906 in je bilo prvo glasilo, povsem namenjeno misijonom. Njegov naslov pa kaže, da so bili misijoni takrat skoraj izključno v Afriki.
Zanimivo, da so imeli duhovniki, združeni v misijonsko zvezo, tudi svoje glasilo Lux Mundi (luč sveta), ki je izhajalo v letih 1937–1940.
Tudi v redovnih glasilih so bile strani, posvečene misijonom. Tako je bilo v frančiškanskem listu Cvetje z vrtov sv. Frančiška po letu 1901, ko so na Kitajsko odšli prvi slovenski misijonarji, nekaj strani namenjenih misijonom. Podobno je bilo v listu, ki so ga izdajali slovenski salezijanci.

V začetku 20. stoletja je prevzel »skrb« za pisanje o misijonih cerkveni list Bogoljub. Imel je stalno rubriko Slovenski misijonar, namenjeno slovenskim misijonarjem. List je objavljal pisma misijonarjev pa tudi dokumente o misijonih, ki so jih izdajale pomembne cerkvene ustanove. Včasih so bile novice o misijonih vključene pod skupni naslov Misijonske drobtinice.
Ko so uredniki zaznali, da je začela misijonska zavest med Slovenci usihati, so poskrbeli za nov način obveščanja in ozaveščanja o misijonskem poslanstvu Cerkve. Uredniki so skrb za pripravo gradiva zaupali Matevžu Sušniku. Zanimivo je, da je bila rubrika opremljena s podobama dveh velikih slovenskih misijonarjev Friderika Barage in Ignacija Knobleharja. Druga zanimivost pa je ta, da so želeli, da bi nova rubrika pospeševala delo za Baragovo beatifikacijo. Delo, ki vse do danes ni končano! Bogoljubova rubrika je poleg poročil o misijonih, objavljanju pisem misijonarjev in spremljanju dokumentov cerkvenega učiteljstva o misijonih bralce seznanjala z deželami in navadami, kjer so delovali misijonarji. Obenem je list zbiral tudi sredstva za misijonske ustanove, med katerimi so prevladovale papeške misijonske družbe.

PRVA SVETOVNA VOJNA – PRELOMNICA
Lazarist Andrej Tumpej v svojih spominih opisuje, kako je leta 1917 začel izhajati Misijonski koledar. Rodil se je v posebnih okoliščinah. Sredi prve svetovne vojne so ljudje v velikih stiskah darovali za maše. Ustanovili so Misijonsko mašno zvezo, kjer so sprejemali mašne namene. Poleg tega so začeli objavljati članke o misijonih v listu Bogoljub. Od tu je bil samo še korak do posebne misijonske publikacije – Misijonskega koledarja, ki so ga tiskali v zavidljivih 30.000 izvodih. In to sredi velike vojne! Koledar ni izhajal samo v visoki nakladi, ampak je bil tudi priljubljeno branje v marsikateri družini. In prav v tej publikaciji, Koledarju za leto 1924, so takole napovedali samostojen misijonski list: »Katoliški misijoni bo naslov zelo zanimivega misijonskega lista, mesečnika, ki ga bomo začeli prav kmalu izdajati. Slovenci še nismo imeli podobnega lista!«

KATOLIŠKI MISIJONI – PRVI SAMOSTOJEN LIST Z MISIJONSKO TEMATIKO
Tako je oktobra leta 1923 začel izhajati samostojen list z misijonsko tematiko Katoliški misijoni. Najbrž je to edini list, ki je štel letnik od ene misijonske nedelje do druge in ne od 1. januarja do 31. decembra. Njegovo poslanstvo predstavi uvodnik prve številke. Najprej pravi, da se mnogim zdi izdajanje takega časopisa drzen korak. Ko so lazaristi prevzeli misijonišče v Grobljah, so s to stavbo od slovenskega ljudstva dobili te naloge: »1. vzgajati misijonarje za zunanje misijone in 2. skrbeti za gojitev misijonskega zanimanja doma. Z misijonskim glasilom – in le z njim – bomo lahko uspešno vršili ta svoj namen in sploh vso dolžnost. Katoliški misijoni bodo – sicer skromno, vendar verno – glasilo vseh katoliških misijonov.« Uvodnik še naglaša, da bodo poročali o delu misijonarjev. »Odpirali nam bodo pogled čez ozke meje domovine in nas seznanjali z mišljenjem in navadami tujih, večinoma poganskih narodov. … Katoliški misijoni bodo ogledalo misijonskega gibanja doma,« saj bodo poročali o misijonskem delovanju različnih ustanov in gibanj. List bo imel tudi določeno strokovno noto, saj bo seznanjal »s svetovnim misijonskim slovstvom in ga ocenjeval«. Pred drugo svetovno vojno je imel list zavidljivo naklado 12.000 izvodov.

GROBLJE, MISIJONSKO SREDIŠČE
Ko govorimo o Katoliških misijonih in drugem misijonskem tisku, ne moremo mimo misijonišča v Grobljah. Po prvi svetovni vojni so slovenski lazaristi prevzeli misijonsko pobudo. Irenej Friderik Baraga in Ignacij Knoblehar sta med najbolj znanimi slovenskimi misijonarji in ju večkrat navajajo pisci misijonskih člankov. – Središče misijonskega delovanja na Slovenskem je po letu 1920 postalo misijonišče v Grobljah. – Misijonski koledar za leto 1924 je prinesel novico, da bo začel izhajati nov misijonski list.

Že omenjena Misijonska mašna zveza je leta 1920 kupila graščino Groblje, ki je postalo nekakšno središče misijonskega delovanja med Slovenci. Leta 1929 so tja preselili uredništvo Katoliških misijonov pa tudi misijonsko knjižnico. Imeli so lastno tiskarno, v kateri so tiskali svoje publikacije. Organizirali so misijonske prireditve in predavanja. Zanimivo je, da je uredništvo prejemalo kar 175 različnih misijonskih časopisov iz evropskih in drugih držav ter tako skrbelo tudi za solidno teoretično poznavanje misijonov pa tudi misijonske teologije. V zavodu se je nabralo veliko gradiva in fotografskega materiala o misijonih in delovanju slovenskih misijonarjev po svetu. Poleg misijonišča v Grobljah so tudi nekatere druge redovne skupnosti izdajale publikacije o misijonih, in teh ni bilo malo.

DELI USODO SLOVENSKEGA NARODA
Tako misijonski zavod v Grobljah kot revija Katoliški misijoni so delili usodo slovenskega naroda sredi prejšnjega stoletja. Leta 1941 so nacisti zasedli Groblje in zaplenili vse imetje, vključno s tiskarno. Revija se je preselila v Ljubljano, kjer je izhajala do konca vojne, in to v spremenjenih razmerah. Tudi naklada je padla na 4.000 izvodov.

Ladislav Lenček

Ob koncu druge svetovne vojne je uredništvo odšlo v izgnanstvo. Žal pa je bilo ob teh preganjanjih uničeno skoraj vse bogato fotografsko in drugo gradivo, ki se je nabralo v dotedanjem izhajanju. Misijonarji so v svojih pismih opisovali do tedaj Slovencem neznane dežele, ljudi in navade ter svoje delo. Najbrž si težko predstavljamo veliko škodo, ki je bila storjena, ko je bilo vse to bogastvo uničeno.

V IZGNANSTVU
Ko danes prebiramo zgodovino Katoliških misijonov, lahko občudujemo neizmerno voljo takratnih urednikov. Da, tudi v tujini, v težkem povojnem času so kot begunci izdajali samostojno revijo, posvečeno samo misijonom. Do leta 1944 so Katoliški misijoni izhajali v Sloveniji. Leta 1945 je urednik Ladislav Lenček, ki je revijo urejal celo medvojno obdobje, zapustil Slovenijo. V rimskem begunstvu je list izhajal le v nekaj tipkanih izvodih, a ni prenehal izhajati. Maja 1948 pa so v tiskani obliki začeli izhajati v Argentini. Večji del izhajanja je bil njihov urednik (1966–1987) že omenjeni lazarist Ladislav Lenček. V Argentini so dosegli naklado tudi do 4.000 izvodov, od tega jih je slovensko zamejstvo (Koroška, Primorska) prejemalo 500. Po tedanjih jugoslovanskih zakonih Katoliški misijoni kot ves emigrantski tisk niso smeli prihajati v Slovenijo. Oblasti bi preganjale tistega, ki bi kakšen izvod prinesel čez mejo. Kljub tej prepovedi je nekaj izvodov tega lista dobilo skrito pot čez mejo, vendar je šlo za majhno število izvodov in tako z bogato vsebino misijonske revije ni mogel biti seznanjen širši krog bralcev.

SPET DOMOV – ROJSTVO MISIJONSKIH OBZORIJ
Sredi 80-tih let prejšnjega stoletja so se razmere v Jugoslaviji začele spreminjati. Režim je postal strpnejši do Cerkve in njene dejavnosti. Tako je drugi vseslovenski simpozij v Tinjah na Koroškem oktobra 1986 dal pobudo, da prihodnje leto začne v Sloveniji izhajati nov misijonski list Misijonska obzorja. Pisec zgodovine misijonov dr. Bogdan Kolar takole opiše začetek izhajanja novega lista: »Bila so dvomesečnik, ki je bil najprej priloga Družine in Nedelje in so jo prijatelji misijonov dobivali zastonj, nato pa se je osamosvojil ter prešel v urejanje ter upravo Misijonskega središča.« Njegov prvi urednik je postal dr. Drago Ocvirk. V prvi številki so zapisali: »Misijonska obzorja se tokrat razširjajo, da bi se lahko vsi Slovenci združili in povezali ter tako še uspešnejše in učinkoviteje sodelovali pri gradnji in oblikovanju Božjega kraljestva na zemlji.«

LEPA POPOTNICA
Zanimiva je reakcija dotedanjih urednikov Katoliških misijonov, ki so v začetku leta morali svojim bralcem povedati, »da s to številko prejemate še zadnji izseljenski letnik našega lista. … bo začel v letu 1987 v Sloveniji izhajati slovenski misijonski list Misijonska obzorja, ki bo za vse ljudstvo. Tudi za izseljence. Zato Katoliški misijoni prenehajo s koncem leta 1987. Do tedaj jim bodimo zvesti!«
Besede članov uredništva so podobne besedam starčka Simeona v templju, ko je doživel rojstvo Odrešenika. Podobno so oni pozdravili »selitev« Katoliških misijonov v matično domovino. Urednik je vesel novega misijonskega lista. Dalje pove, da bo »zgodovinsko poslanstvo«, ki ga sklepajo Katoliški misijoni, končano in da bodo njihovo vlogo v slovenskem verskem življenju in delovanju »nadaljevala Misijonska obzorja«. V njih ne vidi samo nadaljevanj dosedanje revije, ampak bo novi list še bolj pričevalec »novega slovenskega misijonskega sodelovanja in ne nazadnje kot vez med nami v svetu in brati doma«.
Zanimivo, da urednik izrazi bojazen nekaterih, »da se utegne prej ali slej pojaviti kako nasprotovanje režimske strani, ker odgovornim pri vladanju slovenskega naroda ne bi bil povšeči tako krščansko idealistično usmerjen misijonski list, spričo materialističnih konceptov. … Upati je, da se razmere v Sloveniji zadnje čase boljšajo v smeri pluralizma.«
Pisanje se je izkazalo za nekoliko preroško, saj je v Sloveniji čez nekaj let zavladala demokracija in doživeli smo osamosvojitev Slovenije in za Misijonska obzorja ni bilo več zunanjih, državnih ovir pri izhajanju. Številka »zlatega« letnika Katoliških misijonov z leta 1973. – Prva številka Misijonskih obzorij (1987), ob njej desno številka letošnjega, jubilejnega letnika. – Sedanji urednik misijonov lazarist Pavle Novak.
MISIJONSKA OBZORJA DANES
Če ni bilo zunanjih ovir za izhajanje Misijonskih obzorij v Sloveniji, ki že 36 let izhajajo v matični domovini in tako nadaljujejo in nadgrajujejo tradicijo Katoliških misijonov pred vojno v domovini in po vojni v zdomstvu, to še ne pomeni, da list ne pozna težav.
Če pogledamo samo naklado, potem vidimo, da se je ta spreminjala, na žalost vedno na manj izvodov. Letošnja zadnja številka revije je izšla v nakladi 4.600 izvodov. Od tega jih naročnikom v tujino pošljejo 279, drugo pa domačim naročnikom preko župnij oziroma na domači naslov.
List ima danes že ustaljeno zasnovo. To je pomočnica glavnega urednika Tina Jež takole opisala: »Že prvi uredniki so želeli bralcem predstaviti širšo misijonsko sliko, ne samo pisma misijonarjev, ki so jih pošiljali v domovino. Čeprav je revija sprva izhajala mesečno, je kasneje periodika prešla na šestkrat letno. Tudi obseg revije se je zmanjšal, a smo skušali obdržati vsaj nekaj poučnih vsebin.
Rubriko S pogledom v svet ureja dr. Matija Nared, ki se dotakne aktualnih tem iz vatikanskih obvestil. V rubriki Misijonski pričevalec predstavljamo misijonske sodelavce. Misijonska zakladnica nam postreže z objavo uvodnikov, ki jih je za časa svojega urednikovanja pisal Franc Sodja in so še kako aktualni tudi danes. V letošnjem letu smo rubriko Cerkev v Aziji nadomestili z rubriko Temelji misijonstva, za katero gradivo pripravlja p. Mari Osredkar in želi bralcem predstaviti in poljudno razložiti vsebino dokumentov, ki govorijo o sodobni misijonski dejavnosti Katoliške cerkve. Osrednje strani v reviji nekako pripadajo aktualnim dogodkom oz. akcijam, ki tečejo v zaledju za misijone. Potem pa so tukaj že daljša in krajša pisma misijonarjev, ki jih prejmejo v Misijonsko središče Slovenije. Sledijo še dogajanja iz naših krajev, osmrtnice, jubilanti, darovalci in pa zadnja stran, ki jo po navadi izkoristimo za povabilo k raznim dogajanjem ali času primerno molitev.«
Današnjo podobo so Misijonska obzorja dobila v oktobru 2014. Zasnovo je postavil koroški rojak Hanzi Tomažič. Grafično pripravo revije pripravlja Boris Jurca iz podjetja Nebia d. o. o., glavni urednik pa je zadnja štiri leta Pavle Novak.

Uredniki Katoliških misijonov – Misijonskih obzorij

1923–1925 Katoliški misijoni, Andrej Tumpej CM
1925–1933 Katoliški misijoni, Jože Godina CM
1933–1934 Katoliški misijoni, France Jereb CM, samo sourednik
1934–1941 Katoliški misijoni, Jožef Gracar CM, Ladislav Lenček kot sourednik 1939–1941
1941–1944 Ladislav Lenček CM
Do leta 1944 so Katoliški misijoni izhajali v Sloveniji. Leta 1945 je Ladislav Lenček zapustil Slovenijo. V begunstvu je list izhajal le v nekaj tipkanih izvodih.
Maja 1948 so Katoliški misijoni v tiskani obliki začeli izhajati v Argentini.
1966–1987 Katoliški misijoni, Ladislav Lenček CM
1987–avgust 2013 Misijonska obzorja, Drago Ocvirk CM
oktober 2013–april 2019 Misijonska obzorja, Jože Planinšek CM
od avgusta 2019 je urednik Misijonskih obzorij Pavle Novak CM

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 9 (2023), 44-49.

Franc Kek (1895–1943)

Napisal Marko na 19. oktobra 2023. Objavljeno v Obletnica meseca.

Na pokopališču v Ločni v Novem mestu se je 22. oktobra 1994 zbrala množica pogrebcev: v blagoslovljeno zemljo so položili zemeljske ostanke mučencev – nad pol stoletja po njihovi nasilni smrti. 21. oktobra 1943 so partizani pobili sedemnajst uglednih Novomeščanov in drugih Dolenjcev, med njimi duhovnika Franca Keka, profesorja verouka na novomeški gimnaziji. V smrt so odhajali z molitvijo. Mrtve so morilci pometali v brezno. Po več kot petdesetih letih se je izpolnilo upanje sorodnikov in vseh miroljubnih ljudi, da bo le prišel čas, ko bodo lahko njihove zemeljske ostanke prenesli v blagoslovljeno zemljo. »Dolgujemo jim dostojen pogreb, zahvalo in občudovanje,« je dejal takratni novomeški prošt Jože Lap, ki je vodil žalno slovesnost. »Današnji pogreb ni samo spomin na rajne, temveč tudi molitev za žive, tudi za tiste, ki so delali in še delajo krivico, da bi našli modrost in spravo. Najhujša zaostalost je sovraštvo, zato molimo, da bosta zmagala ljubezen in sporazumevanje.«

“ZA DRUGE SMO, NE ZASE”
Njegova življenjska pot se je pričela 20. avgusta 1895 v kmečki družini na Studencu pri Trebnjem. Pri štirinajstih letih je prišel v Novo mesto na gimnazijo. Po končanem šestem razredu leta 1914 je zaradi začetka prve svetovne vojne moral k vojakom. Služil je pri 17. pešpolku (»pri Janezih«) in kmalu postal podčastnik. Vsa štiri vojna leta je v zaupanju v Boga prenašal trpljenje in preizkušnje vojaka na fronti. Na Tirolskem ga je zasul snežni plaz in rešil se je skoraj po čudežu. Sam je dejal, da so bila dolga vojaška leta zanj dragocena šola: kot podčastnik se je naučil prijateljskih odnosov z možmi in fanti, kar mu je kasneje zelo koristilo pri delu z mladino in vsem duhovniškem delu.
Že v gimnazijskih letih je v svojem srcu sklenil, da postane duhovnik. Vojaško življenje ga je v tem sklepu utrdilo. Ko je leta 1918 utihnilo orožje, je vstopil v ljubljansko bogoslovje in po predpisanih letih študija in vzgoje je bil 10. julija 1921 posvečen v duhovnika. Eden od njegovih sošolcev je dejal, da v semenišču ni bilo bolj veselega in družabnega bogoslovca. Po novi maši je bil tri leta kaplan v Dragatušu v Beli krajini, nato pa še dve letih v Škofji Loki. Leta 1927 je postal kapiteljski vikar v Novem mestu, leta 1934 je bil umeščen za kanonika tamkajšnjega kapitlja, že od leta 1930 pa je bil profesor verouka na novomeški gimnaziji. Povsod, kjer je deloval, je bil priljubljen. Bil je goreč in moder duhovnik, velik ljubitelj mladine in skrben vzgojitelj. Kot vikar je ustanovil in urejeval župnijski list Križ, ki je povezoval vernike novomeške, šmihelske in prečenske fare. Deloval je tudi kot odbornik v dobrodelnih, prosvetnih in vzgojnih društvih. Zaradi njegove delavnosti, vestnosti in poštenosti so ga vsi spoštovali. Lik pravega duhovnika je označil z besedami: »Za druge smo, ne zase.« Tega gesla se je vedno držal.

VEROUČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH
Profesor Ivan Dolenec, ki je bil v letih 1939–1945 ravnatelj gimnazije v Novem mestu, v svojih spominih Moja rast (1973, 1991) z velikim spoštovanjem piše o Francu Keku kot veroučitelju, članu njegovega profesorskega zbora. 27. februarja 1944 je imel Dolenec na spominski svečanosti žrtvam, ki so padle med partizansko vlado v Novem mestu (jeseni 1943), spominski govor, v katerem je spregovoril o Francu Keku kot veroučitelju. »Meni se zdi ena najtežjih nalog, ki more doleteti duhovnika, ta, da postane veroučitelj na srednji šoli … Veroučitelj se večkrat prav težko uveljavi pred dijaki, posebno v višjih razredih, ki z bistrim očesom najdejo vse šibke strani na vsakem učitelju, prav posebno pa mnogi kritično gledajo veroučitelja. Treba je velikega znanja, široke razgledanosti in pedagoškega takta, da veroučitelj premaga predsodke proti sebi in proti svojemu predmetu. Tudi med profesorji gledajo nekateri tovariši veroučitelja postrani, češ, kaj pa je tebe treba bilo. Kek je imel vse potrebne lastnosti, da so ga cenili dijaki in profesorji; nič ne tajim, da sem si kot ravnatelj štel v srečo, da imam na zavodu takega veroučitelja.«
Že leta 1932 je začel zbirati dijake ter jih uvajal v delo Katoliške akcije, ki je mlade spodbujala k apostolatu in katoliški odločnosti. Mnoge je rešil verske mlačnosti in jih ohranil verne. Več mladih duhovnikov se mu je zahvalilo za milost duhovniškega poklica. Z dijaki je bil prijateljsko povezan med šolskim letom, pa tudi v počitniških mesecih. Vodil jih je na taborjenje na Kum, h Kolpi in k morju. Veliko svojih dijakov pa tudi drugih novomeških fantov in mož je pod italijansko zasedbo s svojim posredovanjem rešil internacije, lakote in smrti. Za internirance je posredoval na tak način, da ni nikomur škodoval.

NAJVIŠJA ODLIKA – ČAST MUČENIKA
Po kapitulaciji Italije 3. septembra 1943 so Novo mesto zasedli partizani in ostali do prihoda Nemcev 21. oktobra 1943. Teh šest tednov partizanske vlade spada med najtežje čase, ki so jih doživeli Novomeščani med drugo svetovno vojno. Vsi so okusili strahote bombardiranja, mnogi bridkost ječe in grozo pobojev nedolžnih ljudi. Duhovnika Franca Keka so zaradi njegovega vpliva na ljudi partizani zaprli takoj po svojem prihodu v Novo mesto. Naslednji dan so ga izpustili, ga spet zaprli in ponovno izpustili. Grozo drugega in tretjega bombardiranja je prestal v ječi. V noči med 3. in 4. oktobrom so ga z drugimi jetniki odvedli v požgano graščino Breitenau pri Prečni, kjer so stradali in prezebali. Zaman je čakal, da bi ga zaslišali. Prepričan je bil, da mu ne bi mogli dokazati nobene krivde. 15. oktobra so jetnike prepeljali v šolo v Birčni vasi. Tam se je 20. oktobra začelo »likvidiranje« jetnikov. Zgodaj zjutraj so odvedli osem jetnikov z oboroženim spremstvom v smeri proti Novemu mestu. Čez malo časa se je zaslišalo regljanje strojnice. Ko so partizani 21. oktobra slišali, da se bližajo Nemci, so v Birčni vasi izpustili kakih 70 moških in vse ženske, izbrali pa so 10 ali 11 moških in jih vzeli s seboj. Med njimi je bil tudi profesor Kek. Vodili so jih v gozd Padež, jih še isti večer postrelili in mrtve pometali v pet metrov globoko Mihovško brezno pri Podgradu. Kronika Marijine kongregacije bogoslovcev in duhovnikov v Ljubljani navaja kot smrtni dan profesorja Franca Keka 21. oktober 1943. Na spominski podobici, izdani po njegovi mučeniški smrti, je zapisano: »Za vero in narod goreče si molil, vztrajno si delal, si grozno trpel in sveto umrl. Zdaj diči te božja najvišja odlika: slava in čast mučenika in našega vsem priprošnjika.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2023), 42-43.

Plapolaj, večna luč pred Marijo!

Napisal Marko na 19. oktobra 2023. Objavljeno v Za začetek.

»Plapolaj, plapolaj/ večna luč pred Marijo!/ Ah, v srcu je tak tesno,/ plapolaj luč pred Marijo!// Mene obdaja tema/ blodnje in zmote globoke/ in k tebi iztezam roke,/ kraljica moja!// Ah, ti moja mladost/ z grehi ponižana,/ ah, ti večna krepost,/ tolikrat križana,/ nazaj te želim!// Tu v samoti, v smrtni tihoti/ pred tabo klečim.«
Tako je najčudovitejši roži človeškega rodu, Jezusovi in naši nebeški Materi, zapel veliko prezgodaj umrli pesnik Josip Murn Aleksandrov.
V mesecu oktobru, ko ob molitvi rožnega venca premišljujemo skrivnosti iz Jezusovega in Marijinega življenja, imamo priložnost, da se zazremo v svoje življenje. Ali ni tudi v našem srcu večkrat tesno in z zaskrbljenostjo gledamo v prihodnost? Ko nas zagrnejo problemi, težave in skušnjave, nas nenadoma obda tema in blodimo v zmotah, ki nas oddaljujejo od Boga. Ali v trenutku neizogibnega trpljenja iztezamo roke k zgodnji Danici našega življenja? Ali smo pogumni mornarji in ne bomo vrgli vesla iz rok, ampak se oklenili Marije, zvezde neba. Ona nas bo obvarovala in popeljala prek razburkanega morja življenja (prim. Franc Kimovec, Zgodnja Danica).
V trpljenju in ponižanju preizkušena mladost našega najčistejšega lirika se je zatekla k Mariji, kjer je našel skrivnostni mir za svojo razbolelo dušo, ki je bila z grehi ponižana. V samoti gozdov in žitnih polj Gorenjske pod Krvavcem je zažuborelo njegovo pesniško srce, ki je bilo naveličano mestnega življenja in se je spočilo v vznožju Kamniških Alp med preprostimi kmečkimi ljudmi. Večna luč pred Marijo je osvetlila njegovo grenko in ponižano mladost.
Rodil se je 4. marca 1879 v Ljubljani kot nezakonski sin služkinje. Po svoji nesrečni materi Mariji je bil potomec stare lahovške Murnove družine (v župniji Cerklje na Gorenjskem). Kmalu po rojstvu je moral v rejo, ker ga mati služkinja ni mogla imeti pri sebi in se je nato zaposlila v Trstu. Komaj štiriletnega ga je materina znanka Polona Kalan iz Cerkelj vzela k sebi in v njenem gospodinjstvu je z manjšimi prekinitvami ostal do smrti. Z Dunaja se je kot študent moral kmalu vrniti domov. Bil je popolnoma izčrpan in onemogel. Zatekel se je v prijazno vas Zalog (kjer sem tudi sam preživel mladost). Kmečko življenje na vasi ga je osrečilo in mu pomagalo, da je ohranil zaupanje v Boga in Marijo Pomočnico. Zaradi jetike pa je že pri 22 letih umrl v Ljubljani.
Ko je Murn občudoval lepoto gozdov in polj pod Krvavcem, je zložil pesem, ki opeva svetega Ambroža, zavetnika podružnične cerkve, kamor so romali Cerkljani ob hudi suši in prosili za dež:
»Visoko v gorah, sv. Ambrož,
svet varuješ nam suše,
oh, žeje večne, sv. Ambrož,
še varuj naše duše!«
(prim. Janez Močnik,
Podobe nekdanjih časov, str. 200–202).
Pesnik Murn je iz lastnega izkustva dobro vedel, da je duševna suša in žeja veliko hujša od telesne.
Duhovnik in pesnik dr. Vladimir Truhlar je v Murnovih pesmih našel veliko duhovnih misli, ki so se navdihovale v krščanski veri. V knjigi Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju je zapisal: »Pesnik Murn je tudi sredi svoje krhkosti Kristusa visoko cenil in vanj veroval. 10. julija 1899 je pisal Ivu Šorliju: Kristus je največji etik in filozof – reformator, ki je imel v sebi najčistejše božanstvo in najjasnejše cilje; človek, ki je svoj lastni materialistični jaz (in kako težko je to!) popolnoma namestil z vsem človeštvom … Moderna doba ne prepozna več tega neizmernega altruizma (nesebične ljubezni do bližnjega), rekoč, da je čakanje na Božjo pomoč škodljivo naši energiji in strah pred večno kaznijo nesmisel. Ali pa nismo mi sami po svojem boljšem delu božanski? Ali ni človek ustvarjen zato, da dobro in plemenito dela?« (prim. dr. Vladimir Truhlar, n. d., str. 66).
Pred smrtjo je pesnik svojo teto prosil: »Molit, molit!« V ljubezni do Boga in Božje Matere Marije je zaspal, spravljen z Bogom in ljudmi.
Gotovo vsakega izmed nas podobno kot pesnika Murna obdaja tema in greh, ki ponižuje naše Božje otroštvo. V mesecu oktobru najdimo čas za molitev k Mariji, kraljici rožnega venca in kraljici miru. Marija je kot pribežališče za nas grešnike velika molivka pred Bogom. Pojdimo v njeno šolo molitve in našli bomo mir za svojo dušo!

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 10 (2023), 84.

Težko mi je videti babico, kako ji pešajo moči

Napisal Marko na 18. oktobra 2023. Objavljeno v MP Klepetamo z Robertom.

Pozdravljen, Robert. Ne bi rad bil predolg, imam eno osnovno vprašanje. Moja babica je šla pred kratkim v dom za ostarele. Prej smo živeli skupaj, pazila je name, ko sem bil majhen, zelo sva bila povezana. Zdaj pa se ji je zdravstveno stanje precej poslabšalo. Odkar je tako, grem zelo težko na obisk k njej, pravzaprav vedno najdem kakšno opravičilo (dejansko izgovor), da ne grem. Pa me starša stalno spodbujata. Sam pa imam kar nek odpor, težko mi je videti babico, kako peša …
Kako naj premagam ta odpor, saj imam babico zelo rad, kaj pravite?
Vid, 16 let

Živijo, Vid.
Napisal ti bom svoje mnenje, saj sem tudi jaz bil v podobni situaciji. Tako kot je tebi babica stala ob strani in izkazovala ljubezen, ko si bil majhen, ji tudi ti poskusi to ljubezen ter podporo vrniti, saj ji bo to veliko pomenilo. Tudi ti ji z lepimi besedami daj moči pri zdravju in jo spodbujaj k temu, da bo imela energijo, s katero bo lažje premagala težave. Tako kot se je tvoja babica veselila vsakega dne, ko te je imela v varstvu, tako jo tudi ti razveseli z vsakodnevnimi obiski in ji daj vedeti, da jo imaš neizmerno rad. Zapomni si, da je vsak dan življenja podarjen od Boga in da nam Bog vsak dan daje podporo ter zdravje. Zaupaj mu ter pojdi na obisk k babici, in čez čas boš videl, da je to samo del življenja in preizkušnja, ki te bo spremenila v močnejšo osebo. Zapomni si, da nikoli nisi sam; ko potrebuješ pogovor, imaš ob sebi vedno nekoga, ki te bo poslušal, če pa se o tem ne želiš pogovarjati, lahko to predelaš skozi molitev in se osebno pogovoriš z Bogom, saj ti bo to veliko pomagalo.
Tomaž, župnija Šempeter pri Gorici

Pozdravljen.
Verjamem, da si v taki situaciji zelo negotov in imaš odpor do obiska babice, kar je včasih pogost pojav, saj se ljudje bojijo sprijazniti z resnico oz. z neko novo situacijo. Verjetno na tvoj odziv vpliva strah, da bo vedno slabše in da nikoli več ne bo isto, kot je bilo. Ljudje se staramo in na koncu gremo vsi skozi iste situacije.
Moj prijatelj je imel zelo bolnega dedka. Vsakič, ko ga je šel pogledat v bolnišnico, mu je bilo zelo hudo, saj je bil dedkov videz že precej drugačen in tudi zdravstveno stanje se je zelo hitro slabšalo. Vendar je kljub temu vztrajal, saj je videl, da dedku veliko pomeni njegova bližina, in je nato ostal z njim vse do konca.
Moj nasvet je, da zberi pogum in pojdi na obisk. Prepričana sem, da bo babica zelo vesela in ji boš polepšal vsak dan, ko boš prišel. Tudi pokličeš jo lahko in za njo zmoliš kakšen očenaš.
Sara, župnija Sv. Trojica v Slovenskih goricah

Pozdravljen!
Iz tvojega sporočila nisem razbrala, kakšno je zdravstveno stanje tvoje babice. Brez dvoma skrb o najslabšem možnem izidu večkrat prešine tvoje misli, a pomembno je, da se zavedaš, da je smrt sestavni del življenja. Slednje je gotovo zelo težko sprejeti in se ne zgodi kar čez noč. Dopusti si čas, ne ignoriraj svojih čustev, ampak jih poslušaj in predeluj sproti (v nasprotnem primeru se jih bo preveč nabralo za nazaj). Spoznanje, da je vsaka sekunda neprecenljiv dar od Boga, lahko pridobiš z druženjem in pogovorom s starši, prijatelji in drugimi najbližjimi. Morda te lahko razvedri dejstvo, da pozitivna energija pomaga pri zdravljenju, torej bi z obiskom babice doprinesel tako k njenemu zdravju kot tudi k njenemu boljšemu počutju. Imej v mislih, da če ne zbereš moči, da bi jo obiskal in ji v bolezni stal ob strani, se lahko zgodi, da boš ob njeni smrti občutil obžalovanje, ki bo (verjemi) veliko veliko hujše od začetne bolečine. Poleg tega pa ti bo ta čas, ki ga boš preživel z babico, lahko ogromno dal (in v najslabšem primeru se boš lahko od nje v miru poslovil, kar je privilegij). Ne pozabi, da si zdaj ti tisti, ki lahko babici povrneš vse, kar je storila zate. Ne obsojaj se, ker ti je težko storiti ta korak (vsi namreč v takih situacijah odreagiramo drugače), in naj ti bosta v uteho molitev in zaupanje Bogu, da te vodi in ti da moči za ta korak. Srečno.
Sara, župnija Šempeter pri Gorici

Sveta Terezija iz Kalkute je večkrat ponavljala besede, da naj živimo današnji dan, ne včeraj in ne jutri. Misel, ki se mi zdi vredna premisleka večkrat na naši življenjski poti. Kako hitro nas skrbi, strahovi, vprašanja zapeljejo v prihodnost in kolikokrat se oklepamo tega, kaj vse je bilo. Sedanji trenutek je kaj hitro izpodrinjen. Vendar je dejstvo, da lahko največ naredim tukaj in sedaj. Zaman je tarnati, kako nam je žal, česa vse nismo naredili, ko stojimo ob pokopu nam drage osebe. Hitro se prikrade še druga misel sodobnega časa: da nimamo časa. Obremenjeni smo, ker imamo toliko stvari, misli in informacij – in ja, potem kar nimamo časa. Večkrat nas v življenju blokira strah, kako ravnati v neki situaciji. Mogoče imamo občutek, da moramo vedno nekaj narediti oz. da je samo od nas odvisno, kakšno bo nadaljevanje.
Tokrat meni malce zmanjka pri Vidovem pismu, da mi kaj več pove o blokadi, ki jo doživlja, da najde izgovor in ne gre na obisk k babici. Sam si lahko predstavljam različne možnosti. Ena je zagotovo strah, ki se lahko pojavi prav v nemoči ob trpeči osebi, kako jo bodriti, kaj sploh reči, s čim naj ji vlije spodbudne besede, da to niso ravno tiste v smislu izrabljene fraze: »Saj bo!« Mogoče je strah pred izgubo. Babica mu je v življenju lahko predstavljala varnost in lahko se blokada pojavlja zaradi strahu po izgubi varnosti. Racionalno lahko dojemamo, da bomo vsi enkrat umrli, vendar ko to doživljaš ob ljubljeni osebi, ki odhaja, je težje vse dogajanje racionalno osmisliti.
Želel bi si, da Vid najde prostor, kjer bo lahko spregovoril o svoji blokadi. Če to že nista starša ali kdo od sorojencev, je lahko kdorkoli, pred komer misli, da lahko spregovori. Osebno imam izkušnjo, da starejšim veliko pomeni obisk oz. stik, občutek, da niso pozabljeni, da niso odpisani ali za staro šaro. 1. oktobra vsako leto zaznamujemo mednarodni dan starejših, ki ga je leta 1990 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, letos že 33. leto zapored. Z besedo starejši običajno označujemo osebe, stare 65 let ali več. Letošnja tema nas bo popeljala v razmišljanje o odpornosti starejših v spreminjajočem se svetu. Kolikokrat se sploh vprašamo, kakšne so njihove potrebe in želje? Ja, mogoče že preslišimo tisti njihov odziv, da je bilo včasih vse drugače. Kot si želimo občutljivosti za nas same, tako je dobrodošla tudi za vse ostale ljudi.
Papež̌ Frančišek pa je leta 2021 določil, da se vsako leto četrta nedelja v juliju praznuje kot svetovni dan starih staršev in ostarelih. Ta nedelja je blizu praznika Marijinih staršev, Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev. Letos je potekala pod geslom: »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod« (Lk 1,50). Prav s to izbiro pred leti je sedanji papež želel spodbuditi vse člane Cerkve, da ohranjamo zavest o bogastvu starih staršev in starejših na sploh, da jih vključujemo v svoja pastoralna načrtovanja in skrbimo zanje. Dejstvo je, da se populacija v Evropi stara in da se odstotek starejših iz leta v leto povečuje. Mnogi starejši so še vedno aktivni, nekateri so opešali. Ne smemo pristati na logiko, da ko ne moreš več, si za odpis, in logika storilnostne naravnanosti ne sme biti merilo, ki presoja vrednost posameznika. Mnogim starejšim je izredno težko, ker bi radi kaj postorili vsaj okoli svoje hiše, tako kot nekoč, pa ne morejo, ker nimajo več moči. Težko je kdaj sprejeti kakovost življenja tudi v miru in opazovanju svojih sadov. Še vedno pa velja misel, ki sem jo nekoč nekje zasledil: »V našem življenju ne štejejo leta, pač pa šteje življenje v naših letih.«

FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2012) 3, str. 108-109.

Anton Strle

Napisal Marko na 18. oktobra 2023. Objavljeno v Naši svetniški kandidati.

Kdo?
Anton Strle

Kdaj?
Rodil se je 21. januarja 1915 v naselju Osredek v župniji Sveti Vid nad Cerknico.

Izobrazba
Kot otrok je bolj malo obiskoval šolo. Moral je namreč pasti domačo in sosedovo živino. Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Župnik Janez Pucelj ga je pripravil na šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Po študiju na teološki fakulteti je 29. junija 1941 prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944.

Poseben »zaporniški« apostolat
Kakor številni duhovniki je tudi Anton Strle po vojni kar več kot pet let (skupno) preživel v zaporu in na prisilnem delu. Bil je kar trikrat zaprt. Najprej je bil v ječi za tri mesece leta 1945. Drugič od leta 1947 do 1952. Vzrok: napisal je knjigo Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja (Ljubljana 1944), v kateri je opisal življenje in mučeništvo Alojzija Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča. Verjetno je prav po zaslugi tega Strletovega življenjepisa Grozde postal poznan in mogel biti razglašen za blaženega. Tretjič je bil kot planinski župnik 1957 ponovno obsojen na šest mesecev, a pomiloščen na dva meseca zaporne kazni. Njegovi sotrpini pričujejo, da je Strle tudi čas v zaporu skrbno uporabljal za molitev in študij.
Strletova nova maša. – Navdušen predavatelj. – V svojem stanovanju na TF. – V zakristiji cerkve Sv. Trojice (pri uršulinkah), kjer je spovedoval in maševal.

Delovne izkušnje
Ko je leta 1952 prišel iz zapora, ga je škof Anton Vovk poslal na župnijo Planina pri Rakeku, kjer je ostal do januarja 1959. V akademskem letu 1956/1957 je postal honorarni profesor dogmatike. Delo profesorja je opravljal skoraj trideset let (1956–1984). Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji puščavniški sobi nekdanjega Alojzijevišča. Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal. Kar je dobival plače in zatem pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge.

Dejavnosti
Profesor Strle je ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Leta 1988 so začeli izhajati njegovi Zbrani spisi. Uvod v eno izmed knjig je napisal Josef Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI. in ga izredno lepo opisal. Kot profesor je spremljal 100 diplomantov, 13 kandidatov za magisterij in 13 kandidatov za doktorat. Dodati je treba še veliko število zahtevnih teoloških spisov, ki jih je lektoriral z izjemno natančnostjo, vrsto cerkvenih dokumentov (uredil je knjigo Vera Cerkve), razprav in duhovnih spisov. Prevedel in spremno besedo je napisal tudi v knjigo Koncilski odloki drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.

Odhod v večnost
Od leta 1966 pa je bil duhovni pomočnik v župniji Sv. Trojice – pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj. Vsak dan je bil v spovednici. Še dan pred smrtjo je po svoji navadi hitel k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove življenjske svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Strle: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 10, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Spoštovani gospod Anton!

Napisal Marko na 18. oktobra 2023. Objavljeno v S svetniškim kandidatom na TI.

Čeprav v teh svojih pisarijah tikam vse po vrsti, od samostanskega vratarja do papeža, bom seveda tikal tudi tebe, a ti ne morem reči drugače kot »gospod«.
Predvidevam, da ti je oče, ki ti ji umrl, ko ti je bilo komaj šest let, rekel »Tone«, in da te je mama, ki si jo izgubil pri sedemnajstih, še v najstniških letih vsaj kdaj pa kdaj poklicala »Tonček«, nikakor pa si ne predstavljam, da bi te, ko te resnega profesorskega obraza gledam na fotografijah, ki mi jih ponuja splet, kdo kasneje imenoval drugače kot »gospod Anton«.
Pa čeprav te brez dvoma kdo je!
Saj kljub resni podobi, ki zre name s fotografij, in kljub puščavniškemu bivanjskemu okolju, ki si si ga ustvaril v Alojzijevišču, kjer si bival, nisi bil pust samotar. Imel si svoj krog prijateljev in znancev, krog tistih, s katerimi si bil »na ti«, kot se reče in v katerega se s svojim »tikanjem« skušam preriniti zdaj še jaz, pa čeprav se nikdar nisva srečala.
Bi se pa lahko.
Ko bi neka deklica ne molila tako vztrajno v želji, da bi postala moja žena in ko bi je ljubi Bog v svoji modrosti in dobroti ne uslišal, bi se bil jaz morda malo dlje pomudil pri misli, da postanem duhovnik. Ti resda ne bi bil več moj profesor dogmatike, bi se pa jaz, našpičen kot sem, ki se – neposvečen – rad vtikam v vse po vrsti, posvečen brez dvoma vtaknil v kaj »dogmatičnega«, pa bi bila vkup. No, dobri Bog, ki je modrost sama, je že vedel, kaj dela, ko me je namesto s tabo »vkup spravil« s pobožno molčečo deklico. Sem pa prepričan, da bi mi tudi ti v svoji premoljeni dobroti in modrosti povedal, kar bi mi šlo in mi pokazal, kje je moje mesto.
Pa sva si v dveh rečeh vendarle zelo podobna.
No, zunanjost gotovo ni ena izmed njiju, saj naju, tako čez palec, loči vsaj štirideset kil. Raje še več. In iz tega je jasno, da je najin – reciva temu – življenjski slog precej različen. Ti si bil bolj asketske sorte, kar jaz očitno nisem. Bil si učen, načitan in razgledan, kar tudi ni meni prav lastno. Še v pomnjenju, ki mi je bilo kot igralcu priloženo in dodano k talentu, me verjetno prekašaš, če gre verjeti temu, kar so o tebi zapisali in povedali tisti, ki so ti bili blizu, da si menda na pamet znal vse evangelije in Pavlova pisma. In res ne vidim razloga, da bi jim ne verjel. In isti viri navajajo, da si med govorjenjem, med predavanji, ko si se razvnel, vehementno krilil z rokami. In vidiš, tudi jaz to počnem. Zate pravijo, da si to počel, ker te je dvigal »Božji ogenj«! Mene sicer določene teme dvignejo in žgejo, a če je od Boga … si ne upam trditi, pa čeprav upam, da je!
In druga: Kot otroka te je spreletela misel: »Kako lepo bi bilo, ko bi Boga ne bilo. Kako bi bil človek svoboden!« Pa si to misel takoj pregnal in jo obžaloval in kasneje z vsem svojim življenjem izpričeval nasprotno: Da je Bog vir resnične svobode! Za novomašno geslo pa si si izbral besede: »Povsod Boga!« Sam si domišljam, da imam kot igralec bujno in brezdanjo domišljijo, pa vendar si ne znam predstavljati življenja brez Boga. In talente, ki mi jih je Bog radodarno nasul »zvrhano, potlačeno in potreseno mero«, porabljam zato, da doni pesem (in tvoje novomašno geslo): »Povsod Boga!«
Oprosti, ker se ti tako domišljavo postavljam ob bok, a me razumi, da me pri tem vodi misel ženske, ki jo poznamo iz evangelijev, ki je v svoji stiski rekla za Jezusa: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena!« (glej Mt 9,21). Tako se tudi jaz rinem v tvojo bližino, da se morda – držeč se za rob tvojega obnošenega rokava – še sam prerinem v nebeško kraljestvo, v katerem ti brez dvoma že sediš na Božji desnici oziroma kamorkoli so že posedli svete profesorje dogmatike. Prav strašne gneče v tem krožku ni! Spoštovani gospod Anton! Obilo žegna ob godu, z željo, da cerkveni birokratski mlini čimprej zmeljejo zrnje stoternega sadu, ki si ga obrodil, in da bi kmalu in obilno obrodilo tudi tisto zrnje, ki si ga kot profesor sejal na s trnjem zaraslo slovensko duhovno polje.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.

Skavtska hiša

Napisal Marko na 16. oktobra 2023. Objavljeno v Na obisku.

(ob odprtju) Z Nejcem Kurbusom, načelnikom Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), sva se srečala pred hišo – pred prvo skavtsko hišo v Štepanjskem naselju v Ljubljani. In imela kaj videti. Popeljal me je po časovnici ideje in zasnove, ki sta pripeljali do prave hiše, ogledal pa sem si tudi dejanske prostore, ki ob vseljevanju opreme počasi dobivajo svojo končno podobo.

Nejc je zgodbo o skavtski hiši začel s spominom na vse dosedanje lokacije, kjer je skavtska organizacija imela svoje prostore. Gotovo se bo kdo še spomnil, kako je v 90-ih letih kdaj pokukal v kletne prostore na Metelkovi ulici 1 v Ljubljani, ki jih je skavtska organizacija dobila v brezplačen najem od ljubljanske nadškofije.
Dobro delo skavtske organizacije predvsem na vzgojnem področju je pripeljalo do tega, da se je skavtska organizacija v Sloveniji zelo razširila, in skavti so si morali poiskati nove prostore. Našli so jih pri jezuitih pri sv. Jožefu, na Ulici Janeza Pavla II. »Z jezuiti smo vedno v dogovoru podaljševali naše najemne pogodbe, se je pa v tem obdobju tudi pri jezuitih v skladu z njihovimi načrti in željami začela izvajati prenova celotne stavbe. Tako smo že po letu 2017 počasi vedeli, da bo treba iskati novo lokacijo.«

IDEJNA ZASNOVA
Prostor in njegovo zgodbo je načrtoval arhitekt Jernej Girandon, ki je o zasnovi skavtske hiše povedal:
»Poleg uporabe čim bolj naravnih materialov sem našo Skavtsko hišo poskusil narisati takšno, kot se mi zdi organizacija – zelo heterogeno. Skavtsko organizacijo namreč vidim kot skupek zelo različnih skupin, ki se v različnih smereh trudijo za isto stvar. Ta različnost nam daje zagon. Ker je skavtska hiša namenjena srečevanju in načrtovanju različnih manjših delovnih skupin na državni ali lokalni ravni, je hiša po prerezu zelo strukturirana, a je vse skupaj vseeno en prostor. Drugo pomembno sporočilo, ki sem ga želel dati z zasnovo, pa je odpiranje navzven, o čemer zelo jasno govori parter hiše.«
Ob tem je Nejc pojasnil idejo, da združijo pod eno streho funkcionalni del, da bo hiša res služila vsej razpršenosti skavtskih dejavnosti – da bodo torej pod eno streho imeli prostore za delo, skladišče, družabni prostor. Predvsem skladišče je pomembno za njihovo delovanje, saj si želijo imeti vso opremo na enem mestu, kar pride zelo prav ob izposoji opreme lokalnim enotam – stegom oziroma v primerih, ko gredo na pomoč civilni zaščiti, da lahko na enem mestu poberejo opremo in že hitijo na teren.
Poleg kletne etaže in pritličja ima hiša tudi dve odprti nadstropji. V prvem so pisarne, sanitarije, majhna kuhinja, sejna soba za srečanje skupin, v drugem nadstropju oz. mansardi pa je predvidena kapela s prostorom, ki bo namenjen odmiku.
»Za nas skavte je pomembno, da zasnova hiše kaže odprtost; zato so vgrajena velika okna, tudi steklena vrata, ki se na obeh straneh dajo odpreti in se dobesedno v obe smeri lahko sprehodiš skozi hišo. Kot drugo hiša spominja na kozolec, ker je to nekaj tradicionalno slovenskega. In kot tretje nas seveda po svoji obliki spominja na skavtski šotor. Vseskozi smo imeli pred sabo željo, da hiša izraža to, kar skavti smo in kar skavti živimo. Navsezadnje se to vidi tudi v večinski uporabi naravnih materialov.«

Nejc je bil v tistem času član izvršnega odbora ZSKSS, kjer so si tudi ob pobudi s terena začeli zastavljati vprašanja o selitvi na novo lokacijo. »V tistem času smo rešitve iskali res na široko – od iskanja novih najemnih prostorov do iskanja parcel in gradnje, bile so možnosti, da bi prevzeli kakšno staro stavbo in jo prenovili. Celoten načrt se je konkretneje premaknil leta 2018, ko smo se glede na cene najemnin in vsesplošno draginjo na področju nepremičninskega trga začeli pogovarjati, kako bi pristopili k reševanju naše prostorske situacije. Opravili smo precej kompleksno analizo pri naših prostovoljcih glede njihovih navad in potreb, glede dostopanja do lokacije skavtskih prostorov, njihovih želja … Na tak način smo dobili nek strnjen seznam bolj in manj pomembnih kriterijev, ki jih moramo upoštevati pri odločitvah za eno ali drugo rešitev.«

ODLOČITEV O GRADNJI
Skupni jezik in zelo dobronamernega sogovornika so skavti našli pri bratih kapucinih v Štepanjskem naselju.

Z njimi so se dogovorili za odkup parcele s staro hišo. Prepričala jih je dostopnost lokacije, dobra umeščenost v okolico, bližina cerkve, tudi cenovno so dosegli dogovor, ki je ustrezal vsem.
»Po nakupu smo pripravili razpis za arhitekturne ideje in med skavtskimi voditelji našli arhitekta, ki je izrisal in pripravil idejno zasnovo. Projektna skupina skavtov se je potem z njim srečevala, da so prišli do ideje in zasnove, kot jo zdaj lahko vidimo. Ideja je predstavljala skupno vizijo nas skavtov.«
Marca leta 2021 so skavti podpisali pogodbo o začetku gradbenih del. Ko sva z Nejcem opazovala te ključne dogodke na poti k realizaciji skavtske hiše, je večkrat omenil, da je to bil in še je zelo zahteven projekt. Na roko jim ni šla situacija z epidemijo covida-19, nato niti situacija z vojno v Ukrajini in inflacijo, kar je vse precej podražilo in časovno zamaknilo potek gradnje. »Že takrat nismo imeli dovolj denarja, tudi sedaj nam ga še primanjkuje. Do zdaj se nam je uspelo interno zadolževati in tudi samo gradnjo smo načrtovali po delih, kot so nam finance dovoljevale. Kakorkoli – zdaj smo pred vselitvijo. Če bi ocenjeval finančno plat, bo investicija z vsemi nakupi parcel, rušenjem, pridobivanjem dovoljenj, gradnjo in drugim verjetno znašala malo čez milijon evrov.«

ŽIVLJENJE IN ŽIVAHNOST V HIŠI
Skavtska organizacija je zelo živa. Hiši manjka samo še, da se odpre, zaživi in da ji živahnost pestrega dogajanja da svoj utrip. Po besedah Nejca se je na prejšnji lokaciji dogajalo, da je ne glede na dan v tednu vedno potekalo vsaj eno srečanje. »Bojazni, da bi hiša samevala, zagotovo ni. Razvejanost našega delovanja in potrebe po načrtovanjih, usposabljanjih, pripravah so tako široke, da je vedno na sestanku kaka delovna skupina. S svojim poslanstvom smo zelo vpeti v vzgojo otrok in mladih. Delo, ki ga načrtujemo, je treba skrbno prenesti na vse nivoje organizacije, zato se delovne skupine srečujejo tedensko, druge na 14 dni, veliko je mesečnih srečevanj. Veliko delo opravljajo različne delovne skupine (tropi) in državna vodstva, ki so odgovorna za vsako starostno skupino – pripravljajo vsebinske, vzgojne smernice, vse to je treba potem prenesti na posamezne voditelje preko usposabljanj. To predstavlja državno raven delovanja, k čemur je treba prišteti delo skavtov po lokalnih enotah (stegih) in območjih (skavtskih ognjiščih). Tudi mladi iz drugih regij se srečujejo v Ljubljani, saj so med tednom zaradi študija tudi vsi tam. Mišljeno je tudi, da bodo manjše skupine skavtov lahko prišle v Ljubljano in tukaj načrtovale svoje delo. Poleg tega imamo skavti tri zaposlene, ki bodo v hiši imeli svoje prostore, pisarne in vse, kar potrebujejo za opravljanje dela. Prostori bodo res izkoriščeni in bo v njih vedno pestro dogajanje.«

»Skavti živimo katoliško vero – brez te dimenzije ni katoliškega skavtstva. Od zunaj se mogoče zdi, da smo premalo katoliški. A treba se je zavedati, da delamo z otroki, z mladostniki, ki iščejo svojo identiteto, iščejo svojo pot v veri. Prav je, da se na tej poti kdaj vprašajo, kako trdna ali prava je njihova vera. Varno okolje pri skavtih jim na koncu pomaga sprejeti odločitev za vero. Vera je pri skavtih življenjsko vključena, ne gre samo za dodatek, ampak poskušamo pri svojem delu, druženju, na taborih, sestankih, načrtovanju to vero živeti. Zato smo bili zelo veseli moralne in finančne podpore nekaterih župnij in mnogih duhovnikov. Njihovo podporo smo sprejeli kot priznanje, da smo del Cerkve na Slovenskem.«

OTVORITEV

Skavti so trenutno v fazi priprav za selitev v novo skavtsko hišo. Ko bodo končani vsi postopki pridobivanja uporabnega dovoljenja, bodo tudi uradno začeli z delom na novi lokaciji. »Srčno si želimo, da bi bilo to že v septembru, da bomo lahko do osrednje prireditve ob vselitvi in blagoslovu novih prostorov že nameščeni ter bomo lahko pripravljeni sprejeli vse obiskovalce in udeležence te slovesnosti.«
Na vprašanje, kdaj bo torej ta veliki dogodek, je Nejc odgovoril, da bosta otvoritev in blagoslov novih prostorov v torek, 17. oktobra. »Temeljni kamen je ob začetku gradnje blagoslovil nadškof Stanislav Zore in spomnim se, da je bil rahlo deževen dan, ki pa ga je polepšala mavrica, in to je kljub vsem skrbem, ki smo jih imeli ob začetku, bilo znamenje, da v projektu nismo sami. Nadškof je dejal, da tudi sam še ne ve, kako, ampak da bo do te hiše prišlo. In zdaj smo ga z veseljem lahko spet povabili, da bi vodil slovesnost ob otvoritvi skavtske hiše. Na naše veliko veselje je potrdil svoj prihod, tako da se že veselimo tistega torkovega popoldneva. Imeli bomo mašo in otvoritveno slovesnost. Ob tem si želimo, da pride čim več skavtov in tudi drugih posameznikov, podpornikov, da se jim bomo lahko tudi v živo in s stiskom roke zahvalili za vso podporo, ki smo je bili deležni v tem času.«

M. Erjavec, Na obisku, v: Ognjišče 10 (2023), 74-77.

Jok

Napisal Marko na 15. oktobra 2023. Objavljeno v MP čudeži.

Zgrabili so torej Jezusa in ga odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven
in se bridko zjokal. (Lk 22,54-62)

Presune me Petrov jok. Ne zato, ker je bil nek moški (!) sposoben jokati, temveč predvsem zato, ker je čudežno videti nekoga jokati, ker mu je za nekaj žal. Veliko ponižnosti je treba za to, veliko zavedanja svoje realnosti, nič narejenega in nič pretiranega, veliko občutljivosti, do sebe in do drugih ljudi.
Postali smo namreč izredno neobčutljivi, tak je pač naš svet in naša samoobrambna reakcija nanj, v njem je treba biti močan in neranljiv, zmagovalec, nezmotljivi, neuničljivi, brezmadežni, da bi lahko v njem uspeli, da bi lahko v njem naredili vtis, da bi nas drugi hvalili, da bi bili trdni kakor skala, da nas v zasledovanju ciljev ne bi nič premotilo. Svet pač ne nagrajuje občutljivih ljudi, ki so sposobni videti, da je kaj narobe, ne, barabe nagrajuje, tiste, ki so sposobni biti dovolj agresivni, do sebe in do drugih ljudi, da jim nič ne pride do živega, niti zavest, da so tako zelo močno grešili. Koliko je namreč med nami ljudi, ki mislijo, da niso naredili ničesar narobe, in se zato ne zmorejo spopasti z bolečino ob svojem padcu in porazu. In so za vse slabo v njihovem življenju krivi drugi, sošolci, učitelji, družba, mediji, vse se je zarotilo proti njim. Prav mogoče, da je zato danes med nami tako veliko nerazložljivih odhodov iz odnosov; ne razumemo, da je šlo kaj narobe, da smo kaj naredili narobe, saj se je vendar krivica zgodila samo nam … drugih pa pri tem nismo začutili …
Biti ranljiv, to pa je tisto težko pri tem, kar pomeni biti človek. In vendar se vstali Jezus svojim učencem ne da prepoznati drugače kot prav po ranah … po človeku, ki je ranjen in vzbuja jok, kesanje, obžalovanje, tako se prikaže Bog v našem življenju, po nekom, ki vzbuja solze in nežno ganjenost … Po solzah, ki so ogledalo človeka, o njegovi nepopolnosti govorijo, o tem, da je dobro in prav biti človek, da nam ni treba biti nič drugega, da smo lahko samo mi, ki smo sposobni napak in grozodejstev in hkrati tako velike stvari, kot je obžalovanje.
Jok je vedno jok kesanja in jok upanja. Ker vsak jok odpira rane, a jih tudi umiva. Ko jočemo, se bolj zavedamo svojih šibkosti, in prav to omogoča, da kot šibki in pomoči potrebni ljudje naredimo prostor drugemu človeku. Zato vsak jok na zemljo prinese mavrico po nevihti, obljubo, da se začenja nekaj novega, svetlega, človeško mehkega. Nekaj polnega ljubezni, nekaj polnega Boga

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 10 (2023),73.

Vzgojna zanemarjenost otrok – na sodoben način

Napisal Marko na 12. oktobra 2023. Objavljeno v Za začetek.

Še ne tako dolgo nazaj je v splošnem veljalo, da so vzgojno zanemarjeni otroci tisti, ki prihajajo iz finančno in socialno podhranjenih družin. Iz družin, kjer je navzoč alkohol, nasilje, zapostavljanje ter takšne ali drugačne zlorabe. Ne samo da jim starši niso kupovali najmodernejših oblek, ampak se je revščina videla že na daleč. Ti otroci so bili pogosto že na pogled videti zanemarjeni tudi s higienskega vidika. Po vaseh in manjših mestih so za to stanje vedeli praktično vsi, tudi njihovi sošolci in ostali otroci iz okoliša, ki so znali biti včasih do teh otrok prav kruti. Njihov pogled je pogosto izžareval mešanico jeze, prizadetosti, krivičnosti in žalosti. Vedeli so, da so »drugačni« od drugih in tudi drugi otroci so vedeli, da so ti otroci »drugačni« od njih. Zelo pogosto so bili stigmatizirani. To se je poznalo na šolskih izletih, v odnosih, pri igri, v razredu, povsod. Trpeči otrok je prav gotovo najkrivičnejša stvar na svetu. Tudi Dostojevskega je trpljenje nedolžnih otrok preganjalo domala celo življenje. Celo ta genij genijev ni našel povsem zadovoljivega odgovora – zakaj so na tem svetu potrebne solze nedolžnega otroka?

Sodobna vzgojna zanemarjenost
Takrat se ni dovolj govorilo, še manj naredilo na področju zanemarjenosti otrok, in tudi danes se ne. Odnos družbe in stroke je ostal praktično enak. Spremenila se je edino vrsta zanemarjenosti. V čem je torej ta »sodobna vzgojna zanemarjenost«, ki se nekoliko nenavadno sliši?
Najkrajša definicija vzgojne zanemarjenosti bi bila, da je vzgojno zanemarjen otrok tisti, ki se ga ne vzgaja. Torej: tistega, ki se ga ne vzgaja – se ga zanemarja. Rešitev rebusa je na dlani: Permisivno usmerjena stroka in permisivni vzgojno-izobraževalni sistem je ponudil »strokovno« podlago za vzgojno zanemarjanje otrok. Vzgoja, ki v svojem jedru otroka ne vzgaja v smeri prevzemanja odgovornosti za svoje vedenje in delovanje, je vzgoja zanemarjanja. Vzgoja, kjer se v temelju ne gradi otrokova samostojnost in njegova lastna, individualna identiteta, je prav tako vzgoja zanemarjanja. Na tem mestu je potrebno omeniti, da to ni izziv najstniških let, kot je bilo včasih, ampak je to težava prvih mesecev ali let otrokovega življenja, ki pa vpliva na otrokovo celotno življenje in vse njegove odnose v prihodnosti. Čim daljše dojenje – tudi do tretjega ali četrtega leta – je še danes nekaj modernega in mnoge mame sebe razumejo, kot da so sodobne, ljubeče in skrbne zaradi tega, da so »in«. Vendar tudi »stroka«, ki tovrstno početje promovira, ob tem pozablja, da otrok ni samo biološko bitje. Je tudi čustveno, socialno, duševno, duhovno, intelektualno, odnosno … bitje, ki mora graditi svoj lastni notranji svet, da si lahko izgradi lastno identiteto, lastni »jaz« in se uspešno diferencira od lastne mame. Na šolah za starše pogosto vprašam, kako se imenuje postelja v spalnici staršev. Mnogi starši se začnejo pridušeno hihitati in očetje nasmejano dregajo svoje izbranke. Po nekaj minutah pridemo do tega, zakaj se ta postelja imenuje »zakonska postelja«. Nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, danes več ni. Mnogi želijo oziroma so že zakonsko posteljo preimenovali v »družinsko posteljo«. To je torej postelja, ki ni več namenjena zakoncema, ampak tudi otrokom.

Ne obstaja samo fizična popkovina
Ne obstaja samo fizična popkovina, ampak tudi čustvena popkovina. Fizično popkovino se prereže v porodnišnici, čustveno pa mora prerezati mama; še posebej, če ima sina. V kolikor mama tega pravočasno ne naredi, pride do nekakšnega simbiotičnega zlitja mamine in sinove identitete. Nekateri avtorji govorijo o »patološki zlitosti z materjo«. Otrok se za celovit in zdrav razvoj mora osebnostno diferencirati od lastne mame. Mora se spopasti tudi z določenimi neprijetnimi in neugodnimi čustvenimi stanji, kot je spanje v svoji postelji ali zavedanje, da mama ni štiriindvajseturni servis, ki je vedno na voljo in razpolago; da starši niso njegovi animatorji, da se je za nekatere stvari v življenju potrebno potruditi in si jih na nek način zaslužiti. Edino to je pot za izgradnjo zdrave samopodobe, samozavesti in samospoštovanja. Naloga mame pa je, da mu pri tem pomaga. Zato se mora nežnost, ljubeznivost, pozornost, toplina po nekaj mesecih po porodu počasi preusmerjati z otroka na moža. Tudi kasneje ne sme biti v središču maminega čustvenega življenja njen sin, ampak njen partner. Če otrok postane čustveni partner lastnega starša, premalokrat poudarjamo, da gre za čustveno zlorabo.

Ljubezen do otroka
In še ena pomembna razlika je med zanemarjenostjo včasih in danes: vzgojno zanemarjenih otrok je danes bistveno več, kot jih je bilo včasih.
Ljubezen do otroka se ne kaže v tem, da mu vse dovolimo, da mu vse kupimo, da mu ne postavljamo meja, da smo vzgojno nedosledni, da otroku ni treba prevzemati odgovornosti za svoje vedenje, da starši izpolnjujejo otrokove želje in potrebe, še preden se v njem sploh prebudijo. Ljubezen do otroka prav gotovo ni v tem, da so starši njegovi »prijatelji« in ga prepuščajo zaslonom že v najzgodnejših letih. Ne, vse to so znamenja vzgojne zanemarjenosti. Starš, ki ima svojega otroka rad, ga prav gotovo ne bo zanemarjal, ampak ga bo vzgajal v smeri odgovornosti, poštenosti, skrbi za drugega, delavnosti, empatije, samostojnosti, zdrave samopodobe. Mar mu bo za otrokovo duševno zdravje in zadovoljstvo. Otrok ob sebi potrebuje osebnostno stabilne starše, ki imajo med seboj urejene in ljubeče odnose. Potrebuje starše, ki določene stvari zahtevajo, in starše, ki vedo, kdaj je potrebno postaviti mejo ter kdaj je potrebno reči »ne«. Ja, tudi to je eden izmed pomembnih izrazov ljubezni. Otrok za zdrav čustveni razvoj potrebuje odnos, zastonjsko razpoložljivost staršev – če tega ne bo prejel, bo potreboval zaslon, ki bo ta odnos nadomeščal. Vendar je to samo ponaredek resnične ljubezni. Otrok brez prave ljubezni in brez vzgoje se ne počuti varnega. Z drugimi besedami je to zanemarjen in žalosten otrok. Gotovo pa noben starš na svetu, ki ima svojega otroka resnično rad in zanj skrbi, ne želi, da bi njegov otrok bil žalosten in nesrečen.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 10 (2023), 11.

Večerno zvonjenje

Napisal Marko na 12. oktobra 2023. Objavljeno v zgodbe.

»Jože, ali boš že nehal nocoj obirati to grozdje?« se je Mara nejevoljno obregnila ob moža, ko je videla, da si je napeljal luč in pridno trgal grozde z brajde ob garaži in delavnici. »Jutri je še en dan,« ni odnehala. »Ali ne veš, da tisto, kar narediš po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova?«
»Seveda vem, saj mi to kar naprej ponavljaš,« se ni dal in je mirno trgal naprej. »Jutri bo dež in mokro grozdje bo začelo gniti in tudi škorci ga pridno zobljejo. Namesto da mi tukaj pridigaš, mi raje pridi pomagat.«
»Na žalost ti moje pridige, kakor ti praviš mojim nasvetom, ne pridejo do živega, ampak vedno delaš po svoje,« mu je navrgla in odšla v hišo. »Ne, ne bom mu šla pomagat!« je rekla sama pri sebi.
Ona je izhajala iz zelo verne družine, njegovi pa se niso imeli za verne, proti veri pa tudi niso bili. Za velike praznike so zahajali v cerkev, doma v družini so ohranjali lepe praznične običaje. Ko sta začela hoditi skupaj, ji je vse pošteno povedal. Bil je zelo dober mož, skrben, delaven in vsa leta – dobrih štirideset let sta bila poročena – sta se lepo razumela. O veri se ni rad pogovarjal, je pa njeno vero spoštoval. Velikokrat je imela občutek, da samo njej na ljubo spremlja njo in otroke v cerkev, vzgojo otrok pa je popolnoma prepustil njej. Nikoli ni bil grob do nje ali do otrok kot nekateri drugi možje. Ni mogla razumeti nasilja, ki se je dogajalo v mnogih družinah, in zelo je bila hvaležna Bogu za mirno življenje. Včasih se je počutila kar malce krivo, če ga je kdaj dregnila, tako kot nocoj. Ob tem se je spomnila nekega dogodka iz mladih let, ko je živela še med svojimi v domači družini.
Bilo je ob žetvi in snopje na veliki njivi je čakalo, da ga zložijo v kopice. Snopi so se kar upogibali pod težo klasov zlatorumene pšenice. Brž so začeli delati. Oče je bil na lestvi, ki je bila narejena tako, da je stala sama, uprta v zemljo, in pridno zlagal, ona mu je z vilami podajala snope, stari oče pa jih je prinašal do nje. Nekaj najetih žanjic je z materjo že odšlo. Mati jim je postregla z večerjo, potem pa šla še v hlev h kravam, oni trije pa so delali naprej.
Ko se je na zemljo začel spuščati mrak, se je iz zvonika farne cerkve oglasil zvon in odzvonil večernico. Skupaj so zmolili angelsko češčenje. Oče in ona sta nadaljevala z delom, stari oče pa je poveznil klobuk na glavo in velel: »Končajmo za danes in pojdimo domov.«
»Midva ne greva, snopje mora v kopice še nocoj. Za jutri je napovedano slabo vreme. Ata, pomagajte nama!«
»Ne, ne bom! Dobro si zapomni, sin: kar človek dela po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova!« je resno dejal in odšel.
Onadva sta delala s tako naglico, da sta bila vsa potna. Ker je bila svetla mesečna noč, sta do desetih pospravila vse žito. Bila je na smrt utrujena pa tudi zamišljena zaradi resnega opozorila starega očeta.
Stari oče je imel glavno besedo na kmetiji, čeprav ni bil njen gospodar. Bil je zelo veren pa tudi zelo strog. Vsi so ga v strahu spoštovali in ubogali. Tudi ona se ga je bala, čeprav jo je imel rad in jo je uvajal v vsa kmečka opravila od oranja do žetve. Ko so jo ljudje pohvalili, kako vse zna, je bil ponosen: saj sem jo jaz učil!
Ko sta ob pozni uri svoje delo uspešno končala in šla k zaslužnemu počitku, se je proti jutru razbesnela nevihta. Kako žalosten je bil zjutraj pogled na požeto veliko njivo! Vse naokrog so ležale podrte ostrvi in tako skrbno zloženo snopje je vihar raztrosil po vsej njivi. Vse njuno delo prejšnjega večera in noči je bilo uničeno. Zaman sta se tako trudila …
Tiho, ne da bi spregovorila besedo, sta z očetom začela postavljati pokonci snope, da se posušijo. Stari oče ju je nekaj časa od daleč gledal, potem pa jima šel pomagat. Čakala sta ploho očitkov, a je molčal. Niti z besedico ni omenil prejšnjega večera ne ta dan ne kdaj pozneje. Vsi pa so od tega večera po večerni molitvi končali s kakršnim koli delom razen nujnih opravkov v hiši in hlevu. To je bila šola za njenega očeta pa tudi zanjo. Tega pravila se je vedno držala.

A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 82-83.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing