Liturgija sv. Janeza Zlatoustega
Imela sem priložnost biti pri bogoslužju vzhodnega obreda. Prevzelo me je mogočno petje, sijaj obrednih oblačil, lepota svetih podob. Pri slavju so peli besedilo, ki ga je sestavil sv. Janez Zlatousti († 407), ki goduje 13. septembra. Kakšno je to besedilo? (Sabina)
Na krščanskem Vzhodu je že v prvih krščanskih stoletjih nastalo več različnih obredov in mnogi so se ohranili do danes. Najbolj je razširjen bizantinski obred, ki so ga sprejele vse pravoslavne Cerkve, ohranile pa so ga tudi mnoge z Rimom zedinjene Cerkve. V tem obredu opravljajo liturgijo predvsem v grškem in starem cerkvenoslovanskem jeziku. Pogosto uporabljajo osrednjo evharistično molitev ali anaforo sv. Janeza Zlatoustega, ki jo pojo. Obsega naslednje dele: uvodni dialog s predglasjem in zahvalo, pripoved o ustanovitvi evharistije, spomin Kristusovega trpljenja, smrti, vstajenja in drugega prihoda, klicanje Svetega Duha, spomin umrli, vseh pravičnih, posebno Bogorodice, pa tudi vseh živih, posebno vesoljne Cerkve in doksologijo – slavljenje Svete Trojice. Evharistično bogoslužje ljubi sijaj, lepoto svetih podob in petja ter bolj poudarja Kristusovo vstajenje kot njegovo smrt. (sč)
Želim si občestvo,
Papež Frančišek je ob vračanju s svojega pastoralnega obiska v Koreji na letalu odgovarjal na novinarska vprašanja ter povedal, da bo papež še nekaj let, potem bo pač treba iti v Očetovo hišo ter nakazal, da bi se znal, podobno kot njegov predhodnik Benedikt, umakniti z mesta rimskega škofa, če bi ugotovil, da ne more več dobro opravljati svoje službe. S tem je dodobra razburil novinarske in komentatorske kroge.
Zgodbo svoje dolge zemeljske poti je zapisal sam, potem ko so mu predstojniki rekli: »Piši o Božjih sledeh v svojem življenju!« Najprej je predstavil svoje starše, katerim se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru kot prvi od štirih otrok. Oče Andrej je bil sodni pisar, ki se je zavzemal za uboge in sirote. »Od njega sem podedoval delavnost in dobroto, odprtost do vseh.« Mama Marija, rojena Šlik, je bila globoko pobožna. »Bila je moja prva katehistinja, ki me uvajala v molitev in duhovnost. Od nje sem dobil osnove za redovno življenje.« Za svoj najsrečnejši dan je štel 9. oktober 1904, ko je bil v cerkvi Matere usmiljenja (frančiškani) pri krstu prerojen za Božjega otroka. Za njim se je rodila sestra Marica, ki je dočakala več kot 102 leti, brat Zoran, ki je umrl štirileten za škrlatinko, in sestra Milka, ki je doživela 95 let. Iz Maribora se je družina preselila v Kozje, čez dve leti pa v Krško, kjer so ostali do leta 1923. Tam je Andrej končal ljudsko in meščansko (srednjo) šolo, potem pa je na očetovo željo odšel na učiteljišče v Maribor.
Mama pa je srčno želela, da bi se odločil za duhovni poklic. Bog ga je klical ‘po koščkih’. Devetnajstletni učitelj je po nasvetu šolskega nadzornika zaprosil za učno mesto na salezijanski osnovni šoli za socialne otroke na Radni pri Sevnici. »Salezijanci so me takoj povabili, da bi bil navzoč pri njihovem skupnem življenju.« Po končanem prvem šolskem letu je napisal prošnjo za vstop k salezijancem. Noviciat je začel 5. septembra 1924 na Rakovniku. Po prvih zaobljubah, študiju filozofije in teologije ter večnih zaobljubah je 2. julija 1933 prejel mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici. Mama je bila presrečna ob sinu novomašniku, ki je pogrešal leta 1928 umrlega očeta.
Že med študijem je Andrej Majcen opravljal razne odgovorne službe v salezijanskih ustanovah na Rakovniku: bil je predavatelj, strokovni učitelj in voditelj rokodelskih delavnic. Srce ga je vedno bolj vleklo v misijone na Kitajskem po stopinjah Jožefa Kereca. Po novi maši je bil imenovan za voditelja strokovnih šol na Rakovniku. Na praznik Marije Pomočnice, 25. maja 1935 je predstojnikom izročil prošnjo za misijone, 15. avgusta je na Rakovniku prejel misijonski križ, 18. decembra je že bil na misijonskem ‘polju’ v Kunmingu na Kitajskem. Takoj se je vrgel na delo. Ustanovili so šolo in zavod za revne fante. Zelo so mu prišle prav izkušnje, ki jih je pridobil kot učitelj in vzgojitelj na Rakovniku. Kot misijonar je tiste fante pripravljal zakramente. Po zmagi Maovih komunistov leta 1949 so morali vsi misijonarji zapustiti Kitajsko, on je bil iz Kunminga izgnan avgusta 1951. Nekaj mesecev je bil v portugalski koloniji Macao, nato je dve leti (1952–1954) deloval v Severnem Vietnamu (Hanoj), zatem bil dve leti (1954–1954). Najdlje, polnih dvajset let (1956–1976), je oral globoke misijonske brazde v Južnem Vietnamu (Saigon). Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam.
Kot dolgoletni vzgojitelj vietnamskih novincev je postavljal temelje salezijanski Družbi, zato so ga imenovali ‘vietnamski Don Bosko’. Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in vse tuje misijonarje so izgnali iz države. Majcen je odšel med zadnjimi, julija 1976, ko je domača salezijanska skupnost že imela močne korenine. Svoja zadnja tri misijonska leta je posvetil vernikom na Tajvanu (Formozi) kot spovednik in ravnatelj deškega mesta, marca 1979 je odpotoval v domovino.
Ob voščilnici, ki jo je prejel za osemdeseti rojstni dan, je v zvezek pripisal svojo zahvalo za dar življenja, vere, duhovniškega, redovniškega in misijonskega poklica. Vsa ta leta je bil povezan s ‘svojim’ Vietnamom. Od sobratov v tej daljni azijski deželi, ki so ga imenovali Cha Maisen (oče Majcen), je v Ljubljano prejel nad 1700 pisem in številne voščilnice, s katerimi so izpovedovali svojo hvaležnost za vse, kar je storil med njimi, in za njega samega. »Nikdar v življenju nismo srečali človeka, ki bi bil bolj strog in zahteven, vendar tudi nobenega, ki bi bil bolj dobrohoten in razumevajoč, kakor je bil on.« Zadnji dve leti so njegove moči pojemale.
V kroniko salezijanske družine na Rakovniku so 30. septembra 1999 zapisali: »Po mirni noči in molitvi sobratov, ki so bili pri umirajočem Andreju Majcnu, je nekaj minut pred peto mirno izdihnil svojo dušo. Namesto 95. rojstnega dne za ta svet, smo tako obhajali rojstni dan za večnost in, upamo, tudi za nebesa.« Ciglar je zapisal: »Umrl je, tako se vsaj zdi, z eno samo bolečino: rad bi umrl med svojimi Vietnamci.«
Odprli ste kar zanimivo vprašanje, o katerem ne razpravljamo prav veliko. Najprej je vaše pismo lepa priložnost, da se zahvalimo številnim krasilcem cerkva, ki teden za tednom in praznik za praznikom Bogu v čast krasijo bogoslužne prostore. Iz vašega pisma je razbrati predvsem negativen prizvok in sicer, da se pri krašenju pretirava. Brez dvoma obstaja ta nevarnost in je prav, da nanjo opozorimo. Prav tako pa obstaja druga skrajnost, da so cerkve zanemarjene in da verniki ne skrbijo dovolj dobro zanje. Morda bo kdo ugovarjal, da ni bistvo v lepoti cerkva in v njihovem okrasju, ampak da je važno srce. Brez dvoma to drži, a če bo srce polno želje po Bogu, potem se bo to kazalo tudi navzven. Če prebiramo življenjepise svetnikov, torej ljudi, ki so želeli biti blizu Bogu, vidimo, da njim niti najboljše ni bilo dovolj dobro za Boga. Sveti Arški župnik, njegov god praznujemo v začetku avgusta, je izredno skrbel za lepoto bogoslužnih prostorov in njihovo okrasitev, za lepoto cerkvenih paramentov itd. Zlepa ni bil zadovoljen. Življenjepis o njem sli lahko preberete v knjigi Svetnik in njegov demon. V knjigi Sv. Leopold Mandić (Ognjišče 2012) piše, kako je bila temu priljubljenemu svetniku pri srcu lepota božje hiše: »P. Leopold je imel veliko spoštovanje do svetih predmetov. Lepota bogoslužja mu je bila zelo pri srcu …« in dalje: »Gorje, če bi v cerkvi opazil uvelo cvetje ali našel kaj drugega v neredu. Božja hiša se je morala lesketati v sijaju. Vse je moralo biti čisto in lepo okrašeno. Dokler je mogel, je tudi sam pomagal pri čiščenju in krašenju cerkve. Več let je skrbel za pranje mašnih prtičev« (str 50).
V ponedeljek, 7. julija je nadškof Claudio Maria Celli, predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja predstavil papežu prenovljeno aplikacijo The Pope App. Aplikacija bo na voljo na najpomembnejših digitalnih platformah. »Njena prednost je v tem, da bo omogočala hitrejši in enostavnejši dostop do papeževih pridig, sporočil in videoposnetkov. V video predvajalniku pa bodo ljudje lahko spremljali papeške obrede in javne avdience,« zatrjuje nadškof Celli. Namen nove aplikacije je približati papeževo besedo čim večjemu številu ljudi, saj jo bodo odslej lahko uporabljali tudi na pametnih telefonih in tabličnih računalnikih. Nadškof zatrjuje, da je bila papežu ta nova komunikacijska možnost zelo všeč, saj mu bo omogočala, da bo s svojo besedo še bližji ljudem današnjega časa.
Pater Simon Ašič v omenjeni knjigi ob vsaki zdravilni rastlini navaja letni čas (mesec), kdaj se nabira cvetove, jagode, liste, stebla ali korenine. Pove tudi, na kakšen način posamezne rastline pripravimo kot zdravilo (čaji, sokovi, sirupi, obkladki). Največ prostora pa je v knjigi namenjenega temu, katere zdravilne rastline pomagajo pri raznih boleznih in tegobah. Po stari ljudski veri je za nabiranje zdravilnih rastlin najbolj ugoden ‘medmašni čas’ – tedni med praznikom Marijinega vnebovzetja (15. avgusta), ki mu pravimo tudi ‘velika maša’, in praznikom Marijinega rojstva (8. septembra) – ‘malo mašo’. Rastline, nabrane med mašami, imajo največ zdravilnih moči v sebi. Zdravilna moč v ‘medmašnem času’ nabranih rastlin je po ljudski veri povezana z zaupanjem v Mater Božjo, ki ji je ta čas posebej posvečen. (sč)