V tem času počitniških dni …
… sedim v prijetni senci drevesa in lenobno opazujem igrivost sončnih odsevov, ki ‘surfajo’ na vodnih valovih, dokler ne poniknejo med kamenjem obrežja. Topel vetrič rahlo pihlja in preveva pokrajino – kakor, da tudi on v teh počitniških dneh nima ne volje in ne moči za krepkejša dejanja. Kako mi prija ta moj teden oddiha! Že nekaj let odhajam na isti kraj počitnikovanja. Vsako jutro se od hiše, kjer domujem, odpravim mimo hleva nekaj sto metrov ob potoku do mogočne skale, ob kateri so že pred leti naredili gozdarji skorjevko (preprosto gozdovniško zavetišče). Tam se zleknem v udobnost in spim in berem (tudi iz številk Ognjišča vse tisto, česar čez leto nisem utegnil prebrati, pa me je priklicalo v pozornost), predvsem pa se prepuščam v zdravilno krepčilo zvokov in vonjav in barv … To je čas, ko je posebno edino to, da ni nič posebnega, nič obvezujočega. Preprosto ždim v svoji resničnosti v gnezdu božjega stvarstva in si privoščim dolg-čas – čas zase. To je čas brez resnih pogovorov – le sproščujoče klepečem in to predvsem z živalcami, ki me obiskujejo – npr. metulji ali pa z njihovim Stvarnikom. Misel počiva, počiva telo in se poživlja globina duha in srca.
Kolikšen privilegij imam-o, da živim-o v deželi, v kateri je vse polno počitniških kotičkov, ki se ponujajo sami po sebi brezplačno. Le odkriti jih je treba in se v osebni (pre)prostosti napotiti v (pre)prostost; povrniti se je treba k osebni naravnosti in se potem vrniti k naravi. Kako željno nas pričakuje, da postanemo z njo bližnji (sv. Frančišek bi rekel: zopet bratje in sestre). Toliko vsega nam ponuja, s tolikim, kar ozdravlja in pomirja nas želi obogatiti … Tako osvobojen se počutiš, ko prerasteš vsiljeno nam prepričanje, da je dragoceno le to, kar je drago. Bog nam daje največ in to zastonj. Prerok Izaija v božjem imenu vabi: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja. Pridite, kupite in jejte. Pridite, kupite brez denarja …« (Iz 55,1) On je Živa voda, ki poteši, umiri, okrepi … v sebi (molitev, evharistija …) in po sebi (stvarstvo …). Sestopiti iz tolikih ujetosti nazaj k božje-naravnemu. Prav k temu nas vedno znova vabi Ognjišče. Saj ste razbrali, kako nas tako rekoč vsi prispevki v reviji, ki jo držite v rokah, vodijo k živemu odnosu, pa naj bo to z naravo, z ljudmi, z Bogom. Samo v živem stiku se lahko med nami pretakajo svete moči – to, kar nas v nas samih (v našem osebnem) prebuja dobro počutje, daje moči za napore življenja.
Nocoj bo jasna noč. Na nebu bodo kmalu zablestele zvezde. V roke vzamem Sveto pismo in ga odprem na straneh evangelijev. Od tu in tam si ‘vzamem k sebi’ katero od Jezusovih napotil – redko alternativno misel, ki me vedno znova osvobaja iz miselnih limanic časa in prostora, s katerimi me želijo ustavljati v nujnem preraščanju, ki se mora dogoditi. Knjigo bom počasi odložil in si pripravil ležišče. Spal bom pod milim nebom. Preden bom zatisnil oči, se bom v molitvi (tudi z mislijo nate – na bralce Ognjišča) ozrl k zvezdam v nebo. Tam bom poiskal ozvezdje Kasiopeje – tako veličastno je na nebu poletnih noči. V tem ozvezdju je izpisano Marijino ime (veliki M). Kmalu bo njen (in zato tudi moj) praznik – veliki šmaren, praznik njenega vnebovzetja. Zato bom poiskal še ozvezdje Severne krone – Marija je ‘okronana’ na nebu in v mojem srcu. Mati je, priprošnjica je …
K. Gržan, Na začetku, v: Ognjišče 8 (2013), 3.
Naj bodo te zgodbe iztočnica za to, da se vprašaš, kakšen si kot najstnik danes ti. Kakšno je bilo in je tvoje odraščanje do danes, za katere stvari se ti zdi, da si hvaležen, in nad katerimi stvarmi tarnaš in se pritožuješ. Nemalokrat se znajdemo v situacijah, ko kljub (pre)obilju tarnamo, kako nam manjka samo še to ali ono. Pogosto se zdi, da najstniki tarnate zaradi pomanjkanja svobode in seveda dolgčasa. Kljub kopici prostega časa in možnosti, da se udejstvujete in ukvarjate z najrazličnejšimi stvarmi, brezvoljno obstanete v svetem brezdelju.
V času poletnih počitnic, ko še iščemo kraje, kamor bi zavili za kakšen enodnevni izlet, je prav, da predstavimo Blejski otok, ki ga obišče bistveno več tujih kot pa slovenskih obiskovalcev. Pri tem ne gre zgolj za turistični ogled, saj se na otok lahko odpravimo tudi na romanje in obiščemo cerkev Matere Božje na jezeru. V avgustu, ko obhajamo veliki šmaren, je priložnost več kot na mestu.
Vsako leto se znajdemo pred izbiro, kam se odpraviti na letni dopust in kje preživeti kakšen oddih, sprašujemo pa se tudi, kam poromati. Za kratek test sem poskusil v sorodstvu in med prijatelji preveriti, kakšen se jim zdi nasvet, naj obiščejo Blejski otok. V skladu s pričakovanji sta se pokazala dva vzorca – večina jih še ni bila na otoku (razen nekaterih, ki so pred dobrima dvema ali tremi desetletji tja odšli v okviru šolske ekskurzije), poleg tega pa se je vsem zdelo, da o Bledu in Blejskem otoku vedo že vse. Po mojem pripovedovanju so ugotovili, da o tej turistični in tudi kulturno-sakralni točki vseeno ne vedo marsičesa. Se tudi vi najdete v teh dveh mislih?
Štirinajstim pomočnikom v sili so se verni začeli priporočati že v zgodnjem srednjem veku. Njihovo češčenje pa se je razmahnilo in utrdilo v hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so pogosto razsajale razne kužne bolezni, veliko gorja so povzročali turški napadi. O svetnikih, katerim so se z gorečo molitvijo priporočali, so iz njihovih življenjepisov in cerkvenih obrednih knjigah zvedeli, kako jih je Bog v njihovem življenju v posebni potrebah včasih tudi čudežno usliševal. Število štirinajst je nastalo s podvojitvijo ‘svetega števila’ sedem. Vsi pomočniki v sili, razen sv. Egidija (Tilna), so bili mučenci, med njimi je enajst svetnikov in tri svetnice. Za večino teh zavetnikov in zavetnic nimamo popolnoma zanesljivih zgodovinskih podatkov, temveč obstajajo samo legende (pobožne povesti). Vendar tudi resni zgodovinarji menijo, da je v njih zgodovinsko jedro, ki ga je ljudska domišljija ‘okrasila’ s pobožno pripovedjo. Odločilnega pomena je bila vera in zaupanje v njihovo pomoč in varstvo. Njihovo češčenje je bilo razširjeno tudi pri nas, o čemer pričajo njim na čast zgrajene cerkve ter njihove slike in kipi.
Če preskočiva v kasnejša, 70. leta. Takrat je bil alpinistični turizem v povojih, veliko ste morali organizirati sami, nabrati ogromno sredstev, pripraviti vso dokumentacijo itd. – kako ste to načrtovali in zmogli glede na to, da govorimo o času, ko ni bilo interneta ali mobilnih telefonov?
»Naj bodo ta doživetja popisana v imenu vseh in tudi posvečena vsem, ki so prestali še hujše dni, a morajo molčati in morda nikdar ne bodo spregovorili. Ni namen mojega pripovedovanja razpihovati sovraštvo, pač pa želja, da bi vsi prišli do spoznanja, da more samo ljubezen rešiti svet.« Tako je na začetku svoje knjige Pred vrati pekla (1961), v kateri pripoveduje grozljivo zgodbo svojega trpljenja v komunistični ječi duhovnik lazarist Franc Sodja. Sedem mesecev so ga držali v samici, ga poniževali in zasliševali, nato pa ga obsodili na pet let prisilnega dela, kjer so bili njegovi sotrpini številni slovenski duhovniki, ki so jih po drugi svetovni vojni novi ‘ljudski’ oblastniki množično zapirali. Iz Sodjevega pripovedovanja se dviga osupljivo lepa podoba duhovnika-kaznjenca. Ti po nedolžnem zaprti duhovniki so bili bratska skupnost, katere bratstvo se je pod jetniškim pritiskom še stopnjevala. Tega pričevalca vere, ki apostolsko poslanstvo vršil tudi kot odličen vzgojitelj mladih in mojster peresa, predstavljamo ob stoletnici njegovega rojstva.
Kmečki muzej zbiratelja Stanislava Florijančiča domuje v Štatenberku v Raduljskem hribovju v Štatenberški dolini (občina Mokronog – Trebelno). Preden nas zbiratelj popelje po svojih zbirkah, postavljenih v kletnem prostoru, pod kozolcem, na kozolcu, podstrešju in zunanjem delu, nam opiše tudi bogato zgodovino kraja. Tod je stal tudi grad Štatenberk (Stettenberk), ki je bil pozidan verjetno že v 12. stoletju, o katerem pričajo samo še skromne razvaline.
Če imate kot moški vsaj malo opravka z ženskami (tudi če niste poročeni), potem se vam je gotovo že (domnevam, da pogosto) zastavilo vprašanje: Zakaj ženske tako komplicirajo? Kar naprej bi nekaj rade in je pogosto vprašanje, če sploh same vedo kaj.
Župnija sv. Jožefa na Studencih v Mariboru je izdala knjigo VIDINA ZGODBA, pričevanje o svetopisemsko ‘močni ženi’ Vidi, o njenem hvaležnem sprejemanju življenja, o svetlobi, ki jo izžarevala s svojo trdno vero, o njenem prehodu iz zemeljskega v večno življenja na velikonočno vigilijo, 19. aprila 2014. »Sam se velikokrat vprašam, kako to, da je Gospod izbral ravno mene kot najmlajšega člana družine, da sem preživel zadnjih pet ur maminega zemeljskega življenja ob njej,« je zapisal njen sin Jaka. Ko so med mašo velikonočne vigilije v bližnji cerkvi sv. Magdalene zapeli velikonočni zvonovi, je nečakinja Valentina vprašala Vido: »Teta, slišite zvonove?« On pa je dodal: »Mama, Jezus je vstal, aleluja!« In na to je mama odgovorila: »Aleluja!« To je bila njena zadnja beseda, ki so jo še razumeli. Preden je okoli pol desetih izdihnila, so bili ob njej vsi njeni najdražji: mož Slavko, hči Ana ter sinova Miha in Jaka. Ko je odšla z Jezusom, ji je mož nežno zatisnil oči. »S solzami v očeh in z veliko hvaležnostjo v srcu, da smo jo imeli, smo odšli iz bolniške sobe.«
