sv. Leon Veliki (umrl 461)
»Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil … O, ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!« Tako se je v svojem govoru 29. septembra 440, ko je bil posvečen v škofa in je zasedel Petrov sedež v Rimu, obrnil k Bogu papež Leon. Zanašajoč se na Božjo pomoč, je s svojim modrim in odločnim delovanjem vidno posegel v dogodke Cerkve in tedanjega državnega življenja, da si je zaslužil naziv Veliki. Cerkev je vodil enaindvajset let. V tem času je dvakrat rešil Evropo in zahodno kulturo pred uničenjem: leta 451 je šel naproti hunskemu kralju Atilu, ki je s svojo vojsko prodiral proti Rimu, in dosegel, da se je umaknil v Panonijo; štiri leta kasneje pa je posredoval pri vandalskem kralju Gejzeriku, da ni požgal Rima. Kot najvišji učitelj Cerkve pa je branil in varoval čistost vere.
Že tradicionalno je novembrskemu Ognjišču priložena posebna Miklavževa ponudba. Letos mo jo pripravili na štirih straneh, ki so v sredini Ognjišča. Lahko si jih boste strgali iz revije in si v miru ogledali, kaj vam ponujamo za letošnje Miklavževo in božično ter novoletno obdarovanje. Predstavili smo vam novosti in nekatere posebej ugodne ponudbe. Vendar je v Miklavževi ponudbi predstavljen samo del naše široke palete knjig. V ponudbi so predstavljene predvsem knjige in druga darila za otroke, vendar si na naši spletni strani oglejte tudi primerne knjige in darila za mladostnike in odrasle.
V veliki meri ste si že na postavljena vprašanja sami odgovorili. To, kar opažate, je res en sam veliki izziv za krščanstvo, ki veruje v Kristusa kot edinega odrešenika, da bi se nenehno spraševalo o svoji pristnosti in nenehnem spreobračanju in sledenju Kristusu, Odrešeniku. Gledano globalno in zgodovinsko dokaj hitro opazimo, da ta pojav ni nov in da je v vsej zgodovini v krščanstvu, in tudi v judovstvu, prihajalo do posameznih pojavov tako na ravni verskih resnic kot na ravni morale. V prejšnjem stoletju pa je prišlo do globalizacije tega vprašanja.
Latinska beseda contemplatio pomeni ogledovanje. Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga, da je kontemplacija (v književnem jeziku) poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni; na religiozni ravni pa pomeni molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o Bogu in verskih resnicah. Kontemplacija ni ‘rezervirana’ samo za redovnice in redovnike, ampak za vse verne ljudi. Kardinal Tomaš Špidlik, mož globoke, zelo življenjske duhovnosti, je zapisal, da “naj bi kontemplacija pomenila stalni napor, da bi videli Boga v vseh stvareh in dogodkih …” To je evangeljsko gledanje, ki je podarjeno preprostim dušam, ljudem z otroškim srcem. Sv. Katarina Sienska je v vsem, kar je videla, odkrivala duhovni smisel: stopnice v hiši so jo spodbujale, naj gre neprestano navzgor h Kristusu; roža ji je govorila o lepoti duše. (sč)
Dober mesec je tega, kar se nas je v naši cerkvi zbrala velika množica mladih, da bi se poslovili od Janija, našega vrstnika in mnogim prijatelja, znanca, ki se je nekaj dni prej smrtno ponesrečil z motorjem. Bili smo tako ganjeni, da na pogrebu in po maši zadušnici nismo veliko govorili, vsak je ostal s svojimi mislimi in se takrat nismo pogovarjali o tem, kar nas je doletelo, zato sem sklenila, da vam napišem nekaj mojih razmišljanj, morda kot izhodišče za vaš odgovor … Najprej sem bila presenečena nad molkom in oglušujočo tišino, v katero smo se zavili ob razmišljanju o tej veliki tragediji … Vsi smo iskali tisti ZAKAJ, toda odgovora nismo našli. Ko pa smo se kasneje pogovarjali o tem, sem bila presenečena: vse se je vrtelo okrog tega, zakaj Bog dopušča, da mladi umirajo – in na koncu je izzvenelo, da je pravzaprav Bog kriv, ker ni obvaroval našega Janija najhujšega … Veliko sem razmišljala o tem in se spraševala: čemu se na Boga ne spomnimo še kdaj drugič, ko nam gre dobro, ampak se vedno pojavi na naših ustnicah in v besedah takrat, ko se zgodi kaj hudega, tragičnega … In takrat je navadno on tisti »dežurni krivec«, ki bi moral nekako čudežno ukrepati, da se nesreča ne bi zgodila? Ugotovila sem, da je to verjetno posledica tega, da v resnici živimo tako, kot bi živeli večno, kot da za nas ne obstajajo neke meje, trpljenje, smrt … in smo tako vznemirjeni in zbegani, ko naenkrat vstopijo v naše življenje. Nisem uspela najti vzrokov za to, prepričana pa sem, da bi bilo bolje, če bi se v takih težkih trenutkih raje spomnili na tisto, kar ima večjo vrednost in ostane za zmeraj: na vse dobro, ki ga je ta človek storil, na njegovo prijateljstvo, pomoč, na moč medsebojne povezanosti in sočutja, resnično tolažbo in … zakaj ne … na pomen molitve in oporo, ki nam jo v takih trenutkih daje vera … (Maja ’95)
Celo ponašamo se s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. (apostol Pavel)
Tako je po srečanju s papežem Frančiškom dejal eden najboljših nogometašev vseh časov, Diego Armando Maradona ter dodal, da ga je prav papež spet približal katoliški Cerkvi. Znameniti igralec se je srečal s papežem po tekmi 1. septembra, v kateri so znani nogometaši (Maldini, Del Piero, Zanetti, Baggio, Pirlo, Ševčenko, Etò, Simeone in številni drugi) na papeževo pobudo odigrali dobrodelno nogometno tekmo na rimskem Olimpijskem stadionu.
Zahvaljujem se za vaše pismo in vprašanje. Sprašujete za razloge, da lahko rečemo, da se je zakon razdrl? Sklepam, da vas zanimajo predvsem razlogi za ničnost zakonske zveze. Vprašanje je zelo umestno, saj se vsako leto civilno razveže veliko zakonov. Cerkvena sodišča pa raziskujejo, ali je bil zakon veljavno sklenjen ali ne. Če zakon ni bil veljavno sklenjen, se razglasi njegova ničnost. To pomeni, da sta zakonca prosta in se lahko (ponovno) prvič veljavno poročita.
»Dragi prijatelji, dober večer. Vesel sem, da se z vami srečam ob medverski tekmi za mir, ki jo boste odigrali nocoj na Olimpijskem stadionu v Rimu. Zahvaljujem se vam, da ste se s pripravljenostjo pridružili moji želji videti vrhunske športnike in trenerje iz različnih dežel, ki se pomerijo v športni tekmi in sicer z namenom pričevati za bratstvo in prijateljstvo. Moje priznanje gre vsem, ki so prispevali k uresničitvi tega dogodka.« Tako je papež Frančišek 1. septembra 2014 popoldne v avli Pavla VI. nagovoril nogometaše, pobudnike ter organizatorje tekme. Sveti oče je v nadaljevanju predstavil namen tekme, katere izkupiček je šel za človekoljubne projekte: »Nocojšnja tekma … naj bo priložnost za razmislek o splošnih vrednotah, ki jih lahko nogomet in šport na splošno spodbuja: strpnost, medsebojno darovanje, sprejemanje, dialog, zaupanje v drugega. To so vrednote, ki so skupne vsaki osebi, ne glede na raso, kulturo ali veroizpoved.« Papež je poudaril, “da je mogoče ustvarjati kulturo srečanja ter svet miru, kjer verniki različnih ver, ohranjajoč svojo identiteto – ko sem prej rekel ‘ne glede’, kar gotovo ne pomeni, ‘pustiti to ob strani’, – … lahko skupaj živijo v slogi ter medsebojnem spoštovanju.”
V nadaljevanju je papež še dejal: »Vi veste, da je razlikovanje lahko tudi druga beseda za zaničevanje. Razlikovanje je zaničevanje in vi boste z nocojšnjo tekmo rekli ‘ne’ vsakemu razlikovanju. Verstva so še posebej poklicana, da prinašajo mir in nikoli sovraštvo, saj je v Božjem imenu treba prinašati le ljubezen. Verstvo in šport, razumljena v pravem pomenu, lahko sodelujeta ter ponudita vsej družbi zgovorna znamenja nove dobe, v kateri ‘narod ne bo več vzdignil meča proti narodu’ (prim. Iz 2,4).«
