Ko sem bila še majhna, sem si v svoji naivni otroški domišljiji predstavljala, da je moje srce podobno balončku, tistemu za napihniti. In vsakokrat, ko so mi starši, sorodniki, učitelji … z besedami ali dejanji povedali in pokazali, da me imajo radi, ali me pohvalili, da sem bila pridna … ali pa sem jim sama iskreno to čustvo ljubezni, skrbi … vračala: podarila objem, poljub … sem imela občutek, da se ta balonček polni. Prav nasprotno pa se je dogajalo, ko sem bila na koga jezna, ko sem do koga gojila zamero, ko sem bila osamljena … takrat pa sem imela občutek, da se je zaradi moje hudobije in vsakdanjih muh ta balonček praznil. Zdaj sem že najstnica, toda še vedno se včasih spomnim tistega občutka in takrat se vedno sprašujem, kaj se trenutno dogaja z menoj: ali se moje srce prazni ali pa ga polnim s pravo energijo, ki mi bo pomagala, da bom vsak dan živela polno in se počutila, kot da letim na oblakih … Doris ’98
Blagor srcu
Blagor srcu, v katerem je vedno dovolj prostora za vse in se ga najde nekaj tudi za tistega, ki pride zadnji.
Blagor srcu, ki tudi na najbolj oddaljenega ne gleda kot na tujca, ampak sprejema vse po največji zapovedi, ki nam jo daje Jezus v evangeliju.
Blagor srcu, ki nenehno živi svoj ‘Tukaj sem’ za Boga, za druge in zase: vedno bo polno.
Blagor srcu, ki je živo povezano z vsemi in z vsakim: s tem gradi skupnost ljubezni.
Blagor srcu, ki se veseli resnice in pravice: odsev Boga je in sveti vsem.
Blagor srcu, ki trpljenje drugih lajša s tem, da ga sprejema nase: uresničuje bratsko povezanost.
Blagor srcu, ki ne dela razlik zaradi barve kože, jezika …, zanj je pomemben prijazen pogled, iskren nasmeh, jasen obraz, ki je odsev Božje miline: prinaša upanje.
Blagor srcu, ki je pozorno, velikodušno in nenarejeno: vsak dan gradi božje kraljestvo.
Blagor srcu, ki je krotko in ponižno, ker je nova podoba Kristusovega srca.
Tvoje srce pozna vse stvari
“Vsak človek ima svoj zaklad, ki nanj čaka,” je reklo srce. “Srca skoraj nikoli več ne govorimo o zakladih, kajti ljudje ne marajo zanje. Le še otrokom o njih pripovedujemo. Nato pa jih prepustimo življenju, naj vsakega usmeri proti njegovi usodi. Toda na žalost gre le malokdo po poti, ki je zanj pripravljena, po poti Osebne legende, po poti sreče. Mislijo, da je svet grozeča nevarnost – in zato resnično postaja grozeča nevarnost. Srca govorimo z zmeraj tišjim glasom, a nikdar ne obmolknemo. Želimo si, da ljudje ne bi slišali naših besed: nočemo, da bi trpeli, ker nam niso sledili.« (…) Odslej je mladenič razumel svoje srce. Prosil ga je, naj ga nikdar ne zapusti. (Paulo Coelho, Alkimist, Vale Novak, Ljubljana 1997, str. 136-137.)
Najlepša katedrala
Spominjam se, da mi je mati večkrat s tresočim glasom govorila: »Glej, tu je Bog.« Jaz pa sem iskal neznanega Boga na oltarjih, v barvnih oknih, skozi katere so se igrali sončni žarki. Ona pa je dodala: »Ne išči ga zunaj sebe; zapri oči, poslušaj njegovo bitje. Ti, moj sin, si najlepša katedrala.« M. Descalzo
Odpri se, srce
Odpri se, srce, v tej topli oktobrski noči,
ne bodi tiho, brez besed
ne slišim te, že dalj časa te ne slišim več,
skrival sem te pred ljudmi in
koliko časa je minilo brez enega samega izraza ljubezni,
le zlagani nasmehi in prazne besede. (…)
Nikoli ga ne pusti samega, kot sem to storil jaz,
pusti oblast, denar ni tvoj Bog
sicer boš tudi ti ostal brez prijateljev.
Spremenil se bom, spremenil se bom,
srce, odpri se, prosim te, naj te začutim.
Spremenil se bom, vrnil tak kot nekoč (…)
Morda sem jaz tisti, ki ne slišim
in me je strah vsakega čustva
prepričujem se, da ni nič
toda nimam več besed, v tej oktobrski noči (…)
(Lucio Dalla, Apriti cuore)
PAPEŽI O vrednosti ČLOVEKOVEGA srca
Zavedajte se vrednosti mladosti, svojih sposobnosti, prav tako pa tudi svojih meja. V srcu je treba najprej, prej kot kje drugje, poiskati pravi in popolni smisel mladosti. Srce – simbol prijateljstva in ljubezni – ima prav tako svoja pravila. (…) Vi morate vstopiti vase. Tu je prava razsežnost človeka. Človek je sposoben stopiti vase. Človek je edino živo bitje na tem svetu, ki se zaveda svoje notranjosti, ki ima vest, odgovornost. Vse to predstavlja duhovno razsežnost človeka. Spisek resničnih vrednot, ki jih je Bog nekdaj na gori Sinaj dal vklesati na kamnite plošče in jih še enkrat obnovil v evangeliju, kjer jih je Jezus strnil v zapoved ljubezni, je od nekdaj zapisan tudi v vesti vsakega človeškega bitja. Zgodovino ne sestavljajo samo zunanji dogodki: ta se izpisuje predvsem iz notranjosti: to je zgodovina človeške poštenosti, moralnih zmag in porazov. Napredek človeštva se ne meri s tehnološkimi dosežki, ampak predvsem s tem, koliko smo dojemljivi za to, kar je moralno. Vredni ste toliko, kolikor je vredno vaše srce. (sv. Janez Pavel II. mladim v Parizu 1980)
Blaženi in svetniki so osebe, ki niso trmoglavo iskali le svojo lastno srečo ampak so se hoteli preprosto darovati, ker jih je dosegla Kristusova luč. Oni so nam tako pokazali pot, da bi tudi mi postali srečni, pokazali so nam, kako postati človeške osebe, s pravim (iz mesa) srcem. Oni so svetla sled, ki jo je On sam v teku zgodovine začrtal in jo zarisuje še vedno, v vseh časih in krajih. (Benedikt XVI. na Svetovnem dnevu mladih v Kölnu, 20. avgusta 2005)
Mladi, vam na poseben način zaupam nalogo, da bi solidarnost spet prišla v srce človeške kulture. Pred starimi in novimi oblikami revščine: brezposelnostjo, migracijami in odvisnostmi vseh vrst; smo dolžni biti pozorni in čuječi, da premagamo skušnjavo brezbrižnosti. Mislimo tudi na tiste, ki se čutijo neljubljene, ki nimajo upanja za prihodnost, ki si v življenju za nič več ne prizadevajo, ker so obupani, razočarani, prestrašeni … (papež Frančišek)
Dajte na preizkus duhove, da bi preskušali, ali zares prihajajo od Boga, kajti na svet je prišlo veliko lažnih prerokov. Zato je nujna čuječnost. Kristjan je človek, ki zna bedeti nad svojim srcem. In velikokrat se naše srce z mnogimi stvarmi, ki pridejo in grejo, zdi kot mestna tržnica: v njem najdeš vse.« (papež Frančišek)
Molitev nam spremeni srce. Pomaga nam razumeti, kakšen je naš Bog. In zato je pomembno govoriti z Gospodom. Ne s praznimi besedami, kot to delajo pogani, ampak konkretno: “Poglej, Gospod, imam to težavo … v družini, z mojim otrokom, glede tega, glede tistega … Kaj se lahko naredi? Glej, ti me ne moreš pustiti kar tako!” To je molitev! (papež Frančišek)
Osrednja tema Jezusovega evangelija je Božje kraljestvo. Jezus je Božje kraljestvo v osebi; On je Emanuel, Bog z nami. In človeško srce je prostor, kjer se Božje kraljestvo ter njegovo gospostvo zakoreninita in rasteta. Kraljestvo je hkrati dar in obljuba. Dano nam je že bilo v Jezusu, toda še vedno se mora dokončno uresničiti. Zato vsak dan prosimo Očeta: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« (papež Frančišek)
Moje in tvoje srce, Gospod
Gospod, prosim te, naredi, da bo moje srce, ki je v meni večkrat nemirno in tako nerazumljivo skrivnostno, postalo budno. Izročam ga tebi, Jezus: tako ga bom morda bolje razumel. Samo tam pri tebi in s teboj bo moje srce bolj razumljivo, postalo bo odprta knjiga, ki jo bo mogoče brati. Pomagaj mi, da bom ob nedeljah prihajal redno k mizi tvoje Evharistije: tam je vsa skrivnost odrešenja našega srca. Ti ga oblikuj, ponovno ga preuredi, ti ga osvobodi. Svobodno se ti izročam. Tako boš ti vzel moje srce in mi pustil tvoje, usmiljeno in ponižno srce. Samo tako boš za vedno ostal navzoč v meni. Hvala, ker si ti resnično zame večno življenje. (Anastasio Ballestrero)
Najlepše srce na svetu
Sredi trga, kjer je bilo vedno veliko ljudi, se je mladenič hvalil, da ima najlepše srce na svetu. Vsi so ga občudovali: res je bilo popolno, brez najmanjše napake. Tedaj je vstal iz množice starec in rekel: »Nikar se preveč ne hvali … Tvoje srce še zdaleč ni tako lepo kot moje.« Pokaže svoje srce, ki je močno bílo, vendar je bilo polno brazgotin. Na njem so bile sledi ran in polno oteklin. Mladenič se je začel smejati, starec pa je nadaljeval: »Tvoje srce je res popolno, toda nikoli ne bi menjal s teboj. Glej, vsaka rana pomeni eno osebo, kateri sem podaril ljubezen; odtrgal sem del svojega srca in mu ga dal, in večkrat sem v zameno dobil košček njegovega srca; seveda tisto, kar sem prejel, ni bilo enakovredno tistemu, kar sem dal in tako imam tudi kakšno oteklino, ki pa v meni zbuja prijetno čustvo. Včasih pa mi ljudje tudi niso odgovorili: zato vidiš tudi številne brazgotine. Ljubiti je tvegano, toda bogve … morda se mi nekega dne vendarle zahvalijo in zapolnijo prostor, ki sem ga prihranil zanje.« Mladenič je ostal brez besed in solznih oči. Vzel je del svojega srca in ga ponudil starcu. Starec ga je sprejel, potem je vzel del svojega starega, zakrpanega srca, in z njim zapolnil rano, ki je ostala v mladeničevem srcu. Ta del se ni povsem prilegal, zato je na mladeničevem srcu ostala vidna brazgotina. Starec je modroval: Ko bi ljudje vedeli, da lahko eno samo iskreno dejanje ljubezni osreči veliko ljudi in začne spreminjati svet … koliko več pravičnosti, miru in veselja bi bilo na zemlji.
Sveti Anton in srce v skrinji
Ko je sv Anton Padovanski pridigal v Firencah, je tam umrl bogat človek, ki ni maral poslušati njegovih govorov. Sorodniki so želeli, da bi bil pogrebni obred lep, zato so povabili očeta Antona, da bi spregovoril ob grobu. Zelo so bili ogorčeni, ko je svetnik ob razlagi svetopisemskih besed: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce« dejal, da je bil pokojni skopuh in slepar. Jeznim sorodnikom je rekel: Pojdite pogledat v njegovo skrinjo, tam boste našli njegovo srce. Odprli so skrinjo in tam, presenečeni, sredi denarja in dragocenega nakita našli še utripajoče srce. Poklicali so zdravnika, ki je odprl njegov prsni koš, in lahko so se prepričali, da pokojni v prsih ni imel srca. Ta čudežni dogodek je nekatere bogataše in skopuhe tako presunil, da so se spreobrnili in skušali popraviti škodo, ki so jo storili s svojim oderuštvom in kopičenjem denarja.
Kjer se srečujeta nebo in zemlja
Bogataš je vprašal modreca, kje bi lahko našel srečo. Modri mož je odgovoril, da se sreča nahaja tam, kjer se dotikata nebo in zemlja. Bogataš se je odpravil na pot, prehodil je širne planjave, se vzpenjal na hribe in plezal čez gore, se peljal čez morja …, todačrta, kjer se stikata zemlja in nebo, se je vedno bolj oddaljevala. Ko je obhodil zemljo, se je spet vrnil na izhodišče, ne da bi našel, kar je iskal. Tedaj mu je modrec dejal: Tisti kraj, kjer se srečujeta nebo in zemlja je človeško srce.
Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. (Mt 6,21)
Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce. (1 Sam 16,7)
Bedaki imajo srce v svojih ustih, modri pa usta v svojem srcu (Sir 21,26)
Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake. (Pregovori)
Kdor dregne v oko, izvabi solze, kdor dregne v srce, povzroči bolečino. (Sirahova knjiga)
Srce mora imeti roke – toda gorje, če so roke brez srca (indijska modrost)
Kaj mi koristi, da je svet tako velik, če pa je moje srce majhno? (slovenski pregovor)
Srce ene ženske vidi več kot oči desetih moških. (švedski pregovor)
Srce mi je biserna školjka, / udarcev prepolna in ran; / a v njem pa iz rane mi slednje / nov biser rodi se na dan. (Simon Gregorčič)
Vsak ima svojo skrivnost. Ne smemo hoditi okoli s srcem na roki, pač pa z roko na srcu. (Franc Sodja)
Svetišče najlepše je tvoje srce, / prostora ni ondi za zlate malike, / sezidale so ga najvišje roke, / naslikale notri nadzemeljske slike. / Brezmejno ko Bog je svetišče srca, / skrivnostno kot on je, kdo pač doume ga? (Simon Gregorčič).
Eno je hudo: imeti srce in ne smeti biti človek. Pa to ni najhujše. Največje zlo je, imenovati se človek in biti brez srca (France Bevk).
Srce, ti moje mlado srce, / ne obupuj! / Dokler si lačno, dokler si žejno, / vase veruj! (Oton Župančič)
Govori, kar ti srce da na jezik, / in s tem ne moreš govoriti krivo! (Josip Jurčič)
Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata; / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata (Simon Gregorčič).
Če bi se v ogledali / zrcalilo srce, / bi tolikokrat stali / pred njim lepi ljudje? (Anton Medved).
Pišete s srcem? Ne, s peresom. A kar ne pride iz duše, ne gre do duše in nima cene. (Srečko Kosovel)
Odprto srce in odprte roke / imej za trpečega brata; / a trdno zapahni uho in srce, / ko trka sovraštvo na vrata. (Simon Gregorčič)
Vzgaja se samo s srcem, nasmehom in ljubeznijo. Če otrok čuti, da ga ima nekdo rad, je to najboljša vzgoja. Če ga pa imaš preveč rad, ga razvadiš in vse zavoziš. (Tone Pavček)
Svetišče najlepše je tvoje srce, / prostora ni ondi za zlate malike, / sezidale so ga najvišje roke, / naslikale notri nadzemeljske like. (Simon Gregorčič)
Čas mineva, dan za dnem naglo v nemo večnost gre, / svet se stara, a ne staraj nikdar naše se srce; / vedno mlado, vedno čilo v njem življenje naj kipi, / v mislih krasnih, v delih blagih vedno nov naj sad rodi (Ksaver Meško).
Presrečen ta, ki med ljudmi / srce enako si dobi / ter sveta vez ga zveže z njim! (Simon Gregorčič)
Oh, kaj misliti, čutiti / mora sleherno srce! / Oh, kaj mora vse prebiti, / predno v črno zemljo gre? (Anton Medved)
Kreposti razmakni srce na stežaj, / a skrbno ga strasti zakleni! (Simon Gregorčič)
Srce je naj boljši tožnik in najboljši branilec. Ko te toži, te že brani, samo da pokažeš, da ti je žal. (Karel Mauser)
Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi … Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik – dolga in strašna bi bila spoved (Ivan Cankar).
Imejte na široko odprta vsa vrata, vratca in okna pa tudi srce, da bi lahko vselej in neovirano prišlo k vam srečno prijateljstvo in resnična, prava, topla človeška ljubezen (Julius Kugy).
Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori. Iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost (Ivan Cankar).
Čim več let sem na svetu, bolj se mi zdi, da imamo reveži boljše, občutljivejše srce kakor bogati in mogočni. Če je to res, potem smo kljub vsemu mi srečnejši od onih (Lojze Kozar).
Odpri srce, odpri roke, / otiraj bratovske solze, / sirotam olajšuj gorje. / Kedor pa srečo uživa sam, / naj še solze preliva sam! (Simon Gregorčič)
Srce je najtišji sodnik na svetu. Hrup življenja ga tako pregluši, da človek samega sebe več ne razume in ne spozna. (Stanko Cajnkar)
Srce imaš samo tedaj, če ga imaš za druge. (Friedrich Hebbel)
Biti mlad pomeni imeti srce, ki ni preračunljivo (René Bazin)
Čim bolj veselo je tvoje srce, tem svetleje sije sonce. (Romano Guardini)
Bogastvo, ugled, moč, vse je nepomembno in ničevo v primerjavi z veličino srca – samo srce je edina dragocenost na svetu. (Adalbert Stifter)
Srce daje barvo vsemu, kar človek vidi in sliši in ve. (Johann Heinrich Pestalozzi)
Otroci poslušajo z očmi in gledajo s srcem (Albert Herold).
Človekovo srce – drobcena pika na našem planetu. Vendar se tu rojeva ljubezen. (Phil Bosmans)
Ljudi je treba iskati ne z lučjo, temveč s srcem, saj samo ljubezni odprejo svoja srca. (Peter Rosegger)
En prostor na svetu, vsaj en majhen delček lahko spremenimo: svoje lastno srce (Reinhold Schneider)
Gospod, zdi se mi, da bi se mnogi ljudje spreobrnili, če bi imeli kristjani bolj toplo srce. (Alessandro Pronzato)
Edino, kar nam pomaga vstopiti v molitev, je srce, ki je pripravljeno poslušati. (Jacques Loew)
Resnice ne spoznamo le z razumom, ampak tudi s srcem. (Blaise Pascal)
Če je kje na svetu veselje, potem je to veselje človeka, ki ima čisto srce. (Tomaž Kempčan)
Plemenite misli in čisto srce – to dvoje si moramo izprositi od Boga (Johann Wolfgang Goethe).
Srce, ki ljubi, spremlja tudi tistega, ki zaide, in ljubi, tudi če ve, da bo ranjeno (Mahatma Gandhi).
Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto … Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom (Pearl Buck).
Človekovo srce je bolj pretkano in zvito, kakor slutiš; in kar se skriva prav na njegovem dnu, dostikrat ne opazi niti oko najbolj bistrega opazovalca (J. B. Hirscher).
Ko bi mogli reči o meni: dobro srce. Potem bi lahko vse drugo pozabili. (Franc Sodja)
Kaj pomaga zdravo telo in učena glava, če je srce hudobno? (bl. Anton Martin Slomšek)
Lepo življenje je sposoben ustvarjati samo tak človek, ki ima lepo dušo, dobro srce, dober namen. (Danijel Halas)
Resnica je oko, ki gleda, ljubezen pa srce, ki čuti. Prava sreča nastane šele v srcu. V njem dozori v lepoto, ki je največja in najbolj dragocena. (Stanko Cajnkar)
Veselo srce podaljša naše dni. Toda naša dobra volja mora biti za dušo in telo zdravilo, ne ugonobilo. (bl. Anton Martin Slomšek)
Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce. (bl. Anton Martin Slomšek)
Srce je bogastvo, ki se ne prodaja in se ne kupuje, temveč se ga podari. (Gustave Flaubert)
Kaj pomagajo oči, če je srce slepo? (Anthony de Mello)
Kjer srce srcu govori, / tam ni prevare, ni laži. (Engelbert Gangl)
Najboljši pridigar je srce, najboljši učitelj je čas, najboljša knjiga je svet, najboljši prijatelj je Bog (španski pregovor).
Srce človeško, kot sonce plamteče, / svet okrog sebe z dobroto zažgi! / Sveti in grej in za druge zatoni – / življenje priklije le iz srčne krvi. (Cvetana Priol)
Pravo merilo srca se imenuje ljubezen. Če je srce polno nezaupanja in samoljubja, razum ne bo nikoli našel poti do miru (Phil Bosmans).
Ločnica med dobrim iz zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri ali zli duh svojo bojno črto. (Jožef Smej)
Čim bolj človek razumeva svoje lastno srce, tem bolj razumeva tudi evangeljske nauke. (Henry Newman)
Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja (Raoul Follereau).
Če imaš srce za druge, če te bolečina drugih prizadene, če lajšaš stisko drugih, če sprejemaš ljudi takšne kot so, če več daješ kot prejemaš – potem je to ljubezen. (Phil Bosmans)
Srce je najbolj pravičen sodnik. Uglašeno je na naš notranji glas. Pove nam, ali smo ravnali prav ali ne. Ne le žalost, pravo telesno bolečino lahko občutimo ob spoznanju, da smo sočloveku prizadejali gorje. (Berta Golob)
Nekaj lepega je, da imamo srce in da moremo z njim – čeprav je tako majhno – ljubiti Boga. (sv. Janez Marija Vianej)
Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in da bi mu mogli služiti v naših ubogih (mati Terezija).
Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa… v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami… Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen (Sigrid Undset).
Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj (Emilijan Cevc).
Naj bo kakšno srce še tako privlačno, bo vedno obstajalo še neko večje Srce, večja ljubezen, plemenitejša predanost. Če se vam zdi vaša mati utelešenje vsega tistega, kar je v življenju najlepše, ali morete potem misliti, da bi Bog, ki je ustvaril materinstvo, premogel manj ljubezni? (Fulton Sheen).
V Kristusu si je Bog resnično privzel človeško srce. Bog ima ne le božje srce, polno usmiljenja in odpuščanja, ampak tudi človeško srce, sposobno vseh čustvenih vzgibov. (sv. Janez Pavel II.)
Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota – Dobrota sama. (papež Benedikt XVI.)
Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca. (sv. Favstina Kowalska)
Mladina, delaj dobro vsem, bodi vesela in dobrohotna, vsak trenutek je dragocen. Starši, vaši otroci si želijo samo en zaklad – vaše srce. (sv. Janez Bosko)
Srce se mora vedno bolj širiti in prirojena sebičnost mora zamenjati razdajajoča se dobrota. Mar ni ves evangelij veselo oznanilo dobrote? (Franc Sodja)
Tudi če nimaš ničesar, lahko daješ vsakomur, če mu hočeš dobro. Če nimaš stvari, imaš srce … Srce raste, ko se troši, se bogati, ko se razdaja. (Primo Mazzolari)
Težko bi bilo najti resnico, ki bi bila čistejša od vsakdanjega reka, da ima kdo “srce na pravem mestu”. (Gilbert Keith Chesterton)
Modrost ni samo razum, je tudi srce; modrost ni samo umovanje, ampak je tudi slutnja; modrost ne izhaja samo iz mišljenja, ampak tudi iz čutenja. (Ivan Golub)
Razdaj srce tudi drugim, svoji družini, prijateljem, in šele s tem Bog zares nekaj dobi, ko Mu daruješ vse svoje srce. (Anthony de Mello)
Srce ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce (Raoul Follereau).
Vsakemu bitju pripada toliko sreče, kolikor je prenesejo njegovi čuti in njegovo srce … Hvaležnost pa je tako sladka in tako neizbežno sladko je ljubiti, da najrahlejše božanje zraka zbudi v mojem srcu zahvalo. Potreba po hvaležnosti me uči, da iz vsega, kar se mi zgodi, naredim srečo (André Gide).
Človek, ki zapre srce pred sočlovekom, ravna krivično; kristjan, ki zapre srce pred kristjanom, zagreši bogoskrunstvo, kajti kjer je kak človek, povsod tam je oltar božje ljubezni (Primo Mazzolari).
Pripravlja Marko Čuk
Potem, ko si ves dan garal kot konj … in so te kure brez glave in nevzgojena goveda pripravile do tega, da si skoraj poživinil … ko te eni zmerjajo z ovco in na druge rjoveš ko lev … ko se ti zdi, da te ima ves svet za osla … in si zvečer utrujen kot pes … imaš živali pač čez glavo! Važno je samo, da je tistih nekaj zverinic, ki jih skušaš udomačiti, varno v svojih posteljah in to je to! Dajte mi mir, lepo vas prosim! In te zlepa ne bo nobena mačka spravila iz fotelja, pa če je še taka mačka. In imam v mislih pravo mačko, ne možinje!
Verjamem, da so tudi zate tile dnevi naporni – ne le zaradi preveč obveznosti ob zaključevanju ocen, opravljanju izpitov …; prav tako teži, če ne najdeš prave zaposlitve, če te morijo skrbi in negotovosti … Da zmoremo toliko vsega, kar bremeni, se je treba redno krepiti. Ob zunanji je potrebna tudi notranja kondicija. Zanjo pa tisti čas, ko se ob našemu srcu najbližjih ne dogaja nič posebnega, pa se vendarle v njihovi sočutni bližini med nami pretaka moč ljubeče naklonjenosti in smo zato v sebi krepkejši – za življenjske izzive močnejši.
Med znamenji časa je papež Frančišek prepoznal tudi krizo družine. Zato je za naslednje leto sklical škofovsko sinodo na to temo. Kriza družine temelji na krizi zakona. Tudi pri nas propade veliko zakonov in zaradi tega se številni kristjani znajdejo v novem položaju. Kako naj se v takih trenutkih obnaša kristjan in kako reševati krizo zakona, smo se pogovarjali s cerkvenim pravnikom dr. Stanislavom Slatinekom.
Zapletlo se je pri imenu in pri rojstnem dnevu
Tako je pesnik Niko Grafenauer naslovil svojo spremno besedo h knjigi Branke Jurca Rodiš se samo enkrat (1984). Tam poudarja značilno potezo njenega pisanja: “nenehno čudenje in začudenje, s katerima pisateljica spremlja pojave okrog sebe. Zdi se, kot da bi se v spisih na stežaj odprlo otroško oko in s strmenjem zrlo na vse, kar bi zašlo v njegovo vidno polje.” Pisati je začela že pred vojno in sicer kratko pripovedno prozo; njeno prvo objavljeno delo je bila novela Kristina, ki je izšla v reviji Sodobnost. Na pisanje za otroke jo je opozoril Josip Ribičič, prvi urednik živahne otroške revije Ciciban (nekaj let ga je urejala tudi ona). Nekaj časa je oklevala, “potem pa je prišlo samo od sebe: otroštvo mojih otrok me je s svojim pravljičnim svetom pritegnilo k pisanju”. Poleg izkušenj iz materinstva se v njenem pisanju za otroke in mladino oglašajo tudi spomini na lastno otroštvo in na doživetja iz mladosti. V svojim mladinskih delih Branka Jurca rada spregovori o otrokovem odnosu do živali, do narave. Kot glavne junakinje pogosto nastopajo bistroumne in dobrosrčne deklice. »Moti me, da kritiki mladinsko literaturo jemljejo kot manj vredno in pomembno,« je potožila v pogovoru z Berto Golob, pa je brž dodala: »bolj kot literarna kritika me je zanimal odziv pri bralcih, od teh pa sem prejela tri nagrade.« Kar nekaj njenih knjig je bilo prevedenih v tuje jezike, nekatere so bile prirejene za film, televizijo in radio. »Poglavje zase so slikanice. Imela sem res srečo z ilustratorji, ki so s svojo čarovnijo oživili mojo pripoved.« Njeni mali junaki so taki, kot je ona sama: iznajdljivi in veseli.
Snov za svoje pripovedi je Branka Jurca jemala iz resničnega sveta. V pripovedih s tematiko dozorevanja mladih in tudi mladinskega prestopništva je čutiti izkušnje njenega pedagoškega poklica. Sama je razložila, da je njena pripoved Uhač in njegova druščina zgodba šestega razreda; zgodba sedmega razreda so njeni Vohljači; v njeni povesti Ko zorijo jagode (1974), ki jo je Rajko Ranfl prenesel na filmski trak, nastopajo mladi, ki se poslavljajo od osnovne šole in zorijo v odrasle ljudi. Glavna junakinja povesti je Jagoda, odločna, živahna in čuteča deklica. Ta povest velja za eno njenih najboljših del. Pisateljica sama je povedala, da so jo dekleta velikokrat spraševala, kako ji je uspelo tako prepričljivo upodobiti njihovo vrstnico, ki bi lahko predstavljala vsa dozorevajoča dekleta sveta. Povedala je, da so v povesti tudi utripi in sledovi njene pubertete. Nekakšno spominsko vračanje v čas, ko mlad človek v vrtincu nasprotujočih si tokov – ves zmeden, vznemirjen, poln samozadostnosti in hkrati z ničemer potešen – išče svoj prostor pod soncem. Knjige bi zanesljivo ne mogla napisati kot sem jo, če bi sama ne imela pubertetniških težav.« Literarna zgodovinarka Helga Glušič je zapisala, da je povest Ko zorijo jagode “v celoti ena najveselejših zgodb, kar jih ima slovenska mladinska proza te vrste”. Pisateljica, ki je bila teh priznanj vesela, je priznala: »Samo žal mi je, da moje pero ni napisalo več knjig za odraščajočo mladino.« Večer življenja so ji pozlatili vnuki. Njen dolgi, petinosemdeset let trajajoči delovni dan se je iztekel 6. marca 1999 v Ljubljani.
Domnevam, da se v svoji prihodnosti vidite kot žena ob ljubečem možu in kot mati v družinskem krogu. Ko se vam pogled ustavi na Iz 54,1, morate takoj reči, da to ne sme biti vaša prihodnost: nerodovitnost, neporočenost, potem pa kup otročajev (od kod neki so se vzeli?), ki bi vas naredili za socialni problem. Ko na hitro pogledam poglavje, iz katerega navajate besede, vidim, da je v njem veliko zagotovilo, da se lahko zanesemo na svojega Boga, da nas ne bo zapustil in da nam pripravlja prečudovito prihodnost. Vmes se čuti, da se je zgodila velika nesreča in je ta bila kazen za grehe v preteklosti, a zdaj je nastopil čas nove ljubezenske zveze, ki prinaša pravo življenjsko srečo. O čem torej govori Izaija? O izraelskem ljudstvu, ki ga preroki od Ozeja dalje primerjajo z zakonsko ženo; zaveza je poroka med vsemogočnim Bogom in Izraelom. Prerok govori izgnancem v Babilonu v 6. stoletju pred Kristusom; obljublja jim bližnjo vrnitev v domovino, o čemer si že skoraj niso več upali sanjati. Začetno vrstico lahko razumemo le, če toliko poznamo Sveto pismo, da vemo, kaj je takrat za izraelske žene pomenila neporočenost, kaj nerodovitnost v zakonu, kakšna nesreča, sramota in zapostavljanje jih je zadelo v tedanji družbi. Ta narod je izgubil zemljo, svetišče svojega Boga, kralja, v oddaljeni tujini je vzdihoval zapuščen in osramočen. V preroški govorici je bil kakor zapuščena žena brez moža in brez otrok, kot nesrečna in zasmehovana jalovka, zdaj pa bo Bog, Izraelov soprog, obrnil Izraelovo usodo. Nesrečnica, ljudstvo, naj v preroški besedi najde moč za veselje, da bo zaupno pričakovala rešitev; nerodovitna in zapuščena bo kmalu srečno poročena in mati številnih otrok.
Cyril Axelrod, redovnik redemptorist iz Južnoafriške republike (JAR), je bil rojen gluh, a ni prenehal z duhovniškim poslanstvom tudi takrat, ko je kot odrasel začel izgubljati še vid. Pravijo, da kot edini duhovnik na svetu svojo službo opravlja kljub temu, da ne vidi in ne sliši. Je pa tudi bojevnik proti nekdanji rasistični politiki v JAR. Organiziral je šole za gluhe in naglušne, ne glede na barvo njihove kože. Zaradi tega je imel težave z oblastmi. Danes pa je duhovnik za tiste, ki so gluhi in slepi kakor on.