* 23. julij 1894, Borovnica; † 7. februarja 1987, Bangkok

»Ljubi Bog, samo v samostan ne!«

Ob smrti svoje dolgoletne misijonske sodelavke s. Rafaele Vurnik leta 1983 je svojim sosestram pisala: »Da ne boste v zadregi ob moji smrti, vam kar sama povem, kako je bil Bog dober z menoj celih 90 let.« In z njej lastnim humorjem je zapisala zgodbo svojega življenja do odhoda v misijone. »Rodila sem se 23. julija 1894 v prijazni vasici Borovnici pri Ljubljani (pri krstu je dobila ime Ana) … Bila sem najstarejša od štirih deklic. Mladost je bila ena sama vesela pesem. Zlata mamica nam je znala narediti rodno gnezdece, pravi raj.« Ko ji je bilo dvanajst let, je odšla v šolo k uršulinkam v Škofjo Loko. »Že od mladega sem imela redovniški poklic, pa sem se ga zelo branila,« je povedala v pogovoru za Ognjišče ob prvem obisku domovine leta 1969. Rekla je: »Ljubi Bog, samo tega ne! Samo tega ne, pusti me v svetu! Tako bom pridna, v samostan pa ne morem. Svet je tako lep: glasba, umetnost, druge lepe stvari … Samo v samostan ne!« Bila je radoživo dekle: ljubila je gledališče, hodila je na koncerte in plesne vaje, se učila klavirja in obiskovala zasebno slikarsko šolo Riharda Jakopiča.

Po diplomi na učiteljišču je učila v zavodu Lichtenturm v Ljubljani, jeseni 1915 pa je odšla kot učiteljica v Gradac v Beli Krajini. Že julija 1914, ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je klonila: »Ljubi Bog, predam se ti, popolnoma in za vselej!« O veliki noči 1916 je o svoji nameri povedala mami. »Ni mogla verjeti in me je z obilnimi solzami prosila, naj se ne prenaglim.« Toda Anina odločitev je bila dokončna: 1. septembra 1916 je v uršulinskem samostanu Škofji Loki začela pripravo na redovno življenje. Redovno obleko je prejela aprila 1917; za redovno ime si je izbrala ime sv. Frančiška Ksaverija, velikega misijonarja Daljnega vzhoda, kar je že dalo slutiti, kam jo bo vodila pot.

“Učenke smo kregale kar po slovensko”

Mlado redovnico je vezalo iskreno prijateljstvo s s. Rafaelo Vurnik in obe sta želeli iti v misijone in sicer na Aljasko, na željo tajskega škofa, da bi uršulinke v Bangkoku odprle šolo za dekleta, pa sta avgusta 1924 odpotovali najprej na priprave v Belgijo, od tam pa skupaj z dvema sestrama, Belgijko in Francozinjo, z ladjo proti Tajski.

V Bangkok so pripele 25. novembra. Tam so redovnice kmalu odprle šolo. Jezika niso znale. »Če so bile učenke poredne, smo jih kar po slovensko kregale – in so vse razumele!« Sestra Ksaverija je že maja 1925 odšla v Swatow na Kitajskem in tam ostala osem let in je že mislila: “To je moje življenjsko delo.” Pa se je vrnila v Bangkok in ko je opravila potrebne izpite, je postala ravnateljica šole, s. Rafaela Vurnik pa predstojnica vseh uršulinskih misijonov na Tajskem in Kitajskem. Na šoli, ki je dobila pravico javnosti, potem ko je sprejela državni učni načrt, je s. Ksaverija delovala 25 let. Učila je matematiko, fiziko, risanje, glasbo in angleščino. Šola in zavod Mater Dei sta uživala velik ugled.

Uršulinke so imele otroški vrtec, osnovne šole, srednjo šolo in dve leti pred-univerze. Na njihovi šoli so pridobivali znanje mnogi poznejši tajski kulturniki in politiki. S. Ksaverija je leta 1958 sprejela vodstvo nove šole za dekleta na severu Tajske. Ob koncu šestdesetih let se je vrnila v Bangkok, kjer je ostala do smrti. »Uršulinke na Tajskem imajo sedaj tudi po zaslugi slovenskih sester v Bangkoku tri ugledne šole, eno pa v Chiang Maiu; vsaka ima okrog tisoč otrok,« je v svojem zapisu o s. Ksaveriji Pirc v knjigi Pozabljena polovica (Založba Tuma, Ljubljana, 2007) navaja s. Marija Jasna Kogoj.

»Življenjski krogi se krčijo«

»Življenjski krogi se krčijo in se bližajo osrednji svetli točki – Bogu. Gledala ga bom, kakršen je. O, neskončna blaženost! Ne more biti več daleč … Veselite se z menoj!« Tako je v pismu Katoliškim misijonom leta 1982 zapisala tedaj 88-letna misijonska veteranka. Zadnja leta, ko ni več učila na šoli, je še naprej s pridom uporabljala svoje umetniške darove. Poučevala je petje in klavir, uglasbila je celo vrsto tajskih cerkvenih pesmi in bila skoraj do konca življenjska tudi organistka. Njena soba je bila slikarski atelje: izdelala je veliko oljnatih slik na platno in les, ki krasijo cerkve in uršulinske šole. Opremila je pesniški zbirki slovenskih uršulink m. Elizabete Kremžar in s. Aleksandre Hreščak. Leta 1969 je pripravila pregled misijonskega dela na Tajskem v sliki in besedi, ki je izšel v Buenos Airesu v knjigi Skoraj 50 let v misijonih.

Istega leta je prvič obiskala domovino in tudi izseljenstvo. Bila je v nenehnih stikih s Katoliškimi misijoni. »Njena pisma so bila vedno pisana z vso skrbnostjo in urejenostjo in v perfektni slovenščini ter v čudovitem lepopisu, pa kot izraz vedno povsem enako svežega duha« (Lado Lenček). 18. januarja 1987, ko so imele sestre proslavo v šoli, je šla s. Ksaverija zvečer sama k maši. Na pločniku je zijala luknja, sestra je padla in si zlomila nogo v levem kolku. Operacija je uspela, kmalu pa so se pokazale posledice operacije pri tako visoki starosti: izgubila je tek, srce ji je oslabelo, trudna pljuča so odpovedala. Na prvo soboto, 7. februarja 1987 je odšla v večnost. Na pot jo je pospremila slovenska molitev njene mlajše sodelavke s. Frančiške Novak.

(obletnica meseca 07_2014)

* 2. julij 1896, Temljine, † 31. januar 1944, Šentvid pri Ljubljani

Potomec upornih tolminskih tlačanov

“Bil je Tolminec – v širšem pomenu besede – rad in s ponosom se je imenoval Tolminca, potomca tistih tlačanov, ki jim je upor proti krivicam že v krvi,” piše Bevk v omenjenem uvodu. Rodil se je 2. julija 1896 kot sin revnega bajtarja Ivana in njegove žene Marije roj. Čufar na Temeljinah nad Knežo v spodnjem delu Baške grape. Še pred Cirilovim rojstvom je v družini umrlo kar sedem otrok. Ciril je bil že od rojstva bolj šibke narave, zato je začel hoditi v osnovno šolo v Podmelcu šele z devetimi leti. Bil pa je zelo nadarjen in vleklo ga je h knjigam. Na nasvet učitelja Josipa Kende so ga starši po končani osnovni šoli leta 1911 poslali naprej šole, vendar ga niso mogli podpirati, zato se je moral večinoma sam preživljati. Na pripravnici v Tolminu je spal na stopnišču v podstrešju in pridno študiral. V Gorici se je kot učiteljiščnik preživljal večinoma instrukcijami. Pomanjkanje v teh letih se mu je poznalo vse življenje, vedno je bil slabega zdravja in droban. Vendar je vztrajno študiral in postal ljudskošolski učitelj. Že na učiteljišču je začel literarno delovati, ko je objavljal v listi, ki so ga izdajali dijaki.

Zaradi šibkega zdravja je bil med prvo svetovno vojno začasno oproščen vojaške službe, kasneje pa so ga poklicali pod orožje, toda dosegel je, da so ga izključili iz oficirske šole. Maturiral je šele leta 1916 v Ljubljani kot črnovojnik (tako so nekdaj imenovali pripadnike vojaških enot, sestavljenih iz vojakov, ki niso bili redni vojni obvezniki). Zadnje leto prve svetovne vojne je služboval kot učitelj v vasi Pečine na Šentviški planoti. Konec vojne in avstroogrske monarhije pa je dočakal v vojaški uniformi, ki jo je nosil le malo časa.

Učitelj, ki je imel srce za ljudi

Desetletje po prvi svetovni vojni je služboval kot učitelj v vaseh blizu rojstnega kraja, najdlje na Šentviški gori, nekaj časa tudi na Pečinah in na Slapu ob Idrijci. Ti kraji so bolj ali manj znani kot središče upora tolminskih kmetov v začetku 18. stoletja. Ljubil je vas in njene ljudi. Vedno se je postavljal na stran zapostavljenega in zatiranega človeka ter se zavzemal zanj. Ljudje so ga povsod imeli zelo radi. V letih raznarodovanja pod fašizmom na Primorskem je vzpodbujal starše, da so doma učili otroke slovenskega jezika. Pomagal jim je tako, da je večkrat skrivaj potoval preko meje ter prinašal iz Ljubljane slovenske učbenike. Zavedni slovenski učitelji na Primorskem so se na skrivaj sestajali po raznih krajih ter drug drugega spodbujali za narodno delo. Med najpožrtvovalnejšimi je bil Drekonja. Da bi preprečili vpliv slovenskih učiteljev na svoje rojake, so jih fašisti začeli načrtno premeščati z rodne zemlje daleč v notranjost države. Ciril Drekonja je bil leta 1928 premeščen v Piemont, od koder pa je že naslednje leto pobegnil v Jugoslavijo. Svoje učiteljsko poslanstvo je nadaljeval na Kobilju in v Turnišču, kjer se je hitro vživel v mehko prekmursko dušo. Zaradi šolanja otrok je zaprosil za službo v mestu in tako je leta 1938 prišel v Maribor, od tam pa se je preselil v Kamnik, kjer je bil kot okrajni šolski nadzornik učiteljstvu moder svetovalec in ljub tovariš. Po vdoru okupatorja na začetku druge svetovne vojne, je pustil učiteljsko službo, ker ni mogel poučevati v zahtevanem nemškem duhu, in se zaposlil v tovarni usnja.

Grob na pokopališču talcev v Begunjah

Nemci so ga po zasedbi slovenskega ozemlja odpeljali v gestapovske zapore v Celovcu in ga po šestih mesecih mučenja izpustili. Ko se je s sinom, katerega so Nemci vtaknili v redno vojsko, pripravljal na odhod k partizanom, ga je gestapo 7. decembra 1943 aretiral in odpeljal v taborišče Mauthausen, od koder so ga v skupini 25 talcev pripeljali v Šentvid pri Ljubljani, kjer so jih 31. januarja 1944 ustrelili. Po vojni je bil pokopan v skupni grobnici v Begunjah. Tako je tudi v smrti na neki način delil usodo svojih puntarskih tolminskih prednikov. – Ciril Drekonja je prijel za pero že kot učiteljiščnik. “Snov za svoja dela je zajemal iz domačega okolja Baške grape in bližnje okolice domače vasi. V njih se zrcalijo težke socialne in ekonomske razmere na vasi, čas prve svetovne vojne, deloma tudi nove politične razmere po njej” (Marijan Brecelj). V njegovih povestih je tudi nekaj folklornih elementov, kar nam postane povsem razumljivo, če vemo, da je bil Drekonja vnet zbiralec narodnega blaga: zbral je večje število narodnih pripovedi in jih izdal v knjigi Tolminske narodne pravljice (1932). Kot pisatelj je sodeloval pri vrsti revij in zbornikov. V knjižni izdaji so izšle njegove povesti Čuvaj Suta (1930), Dolg (1931) in Beg iz življenja (1936), dvanajst let po njegovi smrti pa je izšla na začetku omenjena povest Listi bele marjetice. Svoje in tuje vzgojiteljske izkušnje je podal v delu Pod domačim krovom (1930). “Iz njegovih del in iz vsakega pisma, je gledala njegova poštena duša, njegovo čuteče srce za ‘ponižane in razžaljene’,” je zapisal France Bevk, “njegovo vneto prizadevanje, da bi s pisano besedo svojim rojakom utiral pot v prostost in v boljše življenje.”

(obletnica meseca 07_2006)