God: 21. junij

O današnjem svetniku, na čigar god se je verna slovenska mladina nekdanje čase pripravljala s ‘šestnedeljsko pobožnostjo’, je duhovni pisatelj Franc Sodja zapisal: »Neštetokrat so ga zmaličili v ‘sladko mevžo’. Svetniki so junaki, le junaki morejo postati svetniki.« Papež Pavel VI. je sv. Alojzija v radijskem govoru ob 400-letnici njegovega rojstva označil kot “mojstrovino kulture in milosti”. Hitro je dosegel duhovno popolnost, kateri je posvetil bistrino duha in močan značaj. Bil je angel čistosti in zgled svetosti mladega človeka brez primere. Svoje življenje je doumel kot dar, ki naj ga deli bližnjemu. Janez Zore svoj dolgi življenjepis tega zavetnika mladine začenja z lepo mislijo: »Bil je otrok čudovitih milosti: ne bi pa postal svetnik, če z milostmi ne bi sodeloval.«

Izšel je iz plemiške družine Gonzaga, rodil pa se je 9. marca 1568 na gradu Castiglione blizu Gardskega jezera. Vsi so se bali, da novorojenček ne bo preživel, tudi za mater so izgubili upanje. Otroka so krstili v sili na ime Aluigi (Alojzij). Preživela sta oba. Pobožna mati je otroka zgodaj naučila ‘umetnosti molitve’ in dobrote do revežev. Oče pa ga je že v nežni otroški dobi začel uriti v vojaških spretnostih, ker ga je določil za dediča mejne grofije.

Vzel ga je s seboj v vojaški tabor, kjer je bilo okolje vse prej kot zdravo za otroško dušo. Na srečo tam ni ostal dolgo. Vrnil se je k materi in ob njej začel misliti na to, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Oče je svoja sinova Alojzija in Rudolfa poslal na medičejski dvor v Firence, da bi se izobrazila v svetnih vedah. Med bivanjem v tem mestu je Alojzij pred podobo Marijinega oznanjenja naredil zaobljubo čistosti za vse življenje; v povračilo je od nje prejel milost, da nikoli ni čutil skušnjave zoper čistost, kot je sam povedal. Ko mu je bilo dvanajst let, si je izbral geslo: »Kaj je to za večnost?« in v luči tega gesla vse presojal.

Skoraj dve leti je skupaj s starši in z bratom preživel na španskem dvoru. Tam je živo začutil, da ga Bog kliče k jezuitom. Ko je to namero razodel materi, je bila zelo vesela; potem pa še očetu, ki pa je bil odločno proti. Brez očetovega dovoljenja ga jezuiti niso hoteli sprejeti. Alojzij je pri svoji odločitvi vztrajal tako odločno, da se je oče nazadnje le vdal. Preden je zapustil svoj gosposki dom, se je Alojzij pred vsem sorodstvom odpovedal dediščini v korist svojega brata Rudolfa.

25. novembra 1585 je sedemnajstletni Alojzij vstopil v jezuitski noviciat v Rimu. V Družbi Jezusovi je preživel šest let in ves čas je bil vsem vrstnikom pa tudi starejšim članom reda vzor pobožnosti in zvestobe redovnim pravilom. V letih 1590 in 1591 je v po mnogih pokrajinah Italije divjala kuga. Bogoslovec Alojzij Gonzaga je stregel kužnim bolnikom in se tudi sam okužil. Napovedal je, da bo umrl v osmini praznika svetega Rešnjega telesa. Poslovil se je od vseh, ki so stali okoli njegove bolniške postelje ter jim dejal, da se “odpravlja na pot v nebesa”. Provincial je na to rekel: »Ta govori o smrti, kot da bi šel na izlet v Frascati!« Svojo dušo je izročil Stvarniku v noči med 20. in 21. junijem 1591, star komaj triindvajset let. Med blažene je bil prištet štirinajst let po smrti, za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726 skupaj z drugim mladim jezuitom Poljakom Stanislavom Kostkom. Tri leta kasneje ga je postavil za zavetnika mladine, posebno študentov.

Danes goduje zelo veliko Slovencev in Slovenk: pred petnajstimi leti so pri nas našteli skoraj 29.000 Alojzov, zelo pogosta (več kot 13.000) je ženska oblika Alojzija. Manj pogoste so bile druge različice obeh imen: Alojzij, Lojze, Lojz, Lojzek; Alojza, Lojzka.

God: 20. junij

Nemški cesarji srednjega veka so se zelo trudili za misijonsko delo v deželah Slovanov ob vzhodni državni meji. Pri tem seveda niso odloča­li zmerom samo verski nameni. Vladarji severnih in vzhodnih Slova­nov, ki bi sprejeli krščanstvo po nemških misijonarjih, bi s tem zavaro­vali njihov imperij. Na njihovih tleh so zato cesarji radi širili krščan­stvo in urejali cerkveno organizacijo. Pokristjanjevanje bližnjih slovan­skih dežel se je začelo že za časa Karla Velikega, načrtno pa se je nada­ljevalo v času cesarjev Otonov iz saške dinastije. Cesar Oton I. (936- 973) je po zmagi nad Madžari na Leškem polju leta 955 sklenil ustano­viti novo škofijo za Slovane v Merseburgu ob reki Saale. Ko je to leta 962 dosegel, je že snoval načrt za ustanovitev nove cerkvene pokrajine s sedežem v Magdeburgu ob Labi, takrat že nemškem mestu na slo­vanskih tleh. Od tam naj bi njegovi misijonarji širili krščanstvo med polabske Slovane in še dalje na Poljsko in v Rusijo. Uresničenje tega načrta mu je delno uspelo šele malo pred smrtjo. Za prvega nadškofa v Magdeburgu (s slovanskim imenom Devin ob Labi) je izbral Adalberta, takrat opata v Weissenburgu (Alzacija).

Nadškofija Magdeburg je še ostala kot izhodišče poznejšega misijonskega dela v vzhodnih deželah, tako da življenjsko delo sv. Adalberta ni bilo zaman. Adalbert velja za veli­kega misijonarja. Umrl je na vizitacijskem potovanju po škofiji Merse­burg 20. junija 981. Prepeljali so ga v Magdeburg in pokopali v stolni­ci. V zgodovinskih virih ga štejejo med svetnike.

God: 20. junij

Svetnica je znana povsod med Španci, saj spada s svojimi tremi brati, ki so vsi svetniki, med utemeljitelje španske vernosti. Največ je sodelovala z bratom sv. Leandrom, sama pa je vzgojila mlajšega brata sv. Izidorja Seviljskega, slovečega cerkvenega učitelja. Florentina se je rodila nekaj pred letom 550 in se je z očetom Severijanom iz rodne Cartagene umaknila pred Bizantinci v Sevillo. Bila je bister in prisrčen otrok, ki je zgodaj vzljubil Sveto pismo in premišlje­vanje. Kazala pa je tudi dejansko dobrotljivost in blag vpliv na svojo okolico.

Ko sta družini umrla oče in mati, je Florentina prevzela vzgo­jo najmlajšega brata Izidorja, ki se je rodil šele v Sevilli. Odrasli bratje so odšli vsak za svojim meniškim duhovniškim poklicem, Florentina pa je oddala Izidorja preskušenim učiteljem in odšla k starejšemu bra­tu Fulgenciju, škofu v Eciji. Tam je ustanovila družbo redovnic, kateri je redovna pravila po letu 575 izdelal brat Leander po vrnitvi iz Cari­grada. Podlaga pravilom je bila ista, kakor jo je določil sv. Benedikt za sestro Sholastiko; Leander pa jim je dodal premišljena dopolnila, pri­merna za španske razmere. Stara poročila soglasno hva­lijo vzgojiteljske vrline svete Florentine, njeno modrost, učenost in po­nižnost. Medtem ko so njeni trije bratje kot dušni pastirji, učenjaki in državniki svoje sile zastavili za široko versko prevzgojo ljudstva, ki je delno šele tedaj prešlo iz arijanstva v katolištvo, je Florentina dopol­njevala njihovo delo kot vzgojiteljica žena in posebej še njene elite v redovnih ustanovah. Umrla je med letoma 610 in 612. Njen grob so prvotno častili v seviljski stolnici, kjer sta bila pokopana tudi brata sv. Leander in Izidor. Pred Mavri so relikvije sv. Florentine pozneje pre­nesli na skrit kraj, zdaj pa jih hranijo največ v Plasenciji, nekaj pa še v Murciji in Escorialu.

God: 20. junij

Kristusovo Cerkev je vodil manj kot dve leti, toda to je bil zanj čas trpljenja in preizkušenj. Bil je subdiakon v Rimu in na sedež sv. Petra ga je spravil vzhodnogotski kralj Teo dat, ker se je bal, da bi rimska duhovščina ne izbrala za papeža koga takega, ki bi bil bolj naklonjen bizantinskemu cesarju Justinijanu kot pa njemu, ki je bil takrat gospodar Rima. Papež Silverij je bil splošno spoštovan zaradi svoje svetosti in delavnosti in kmalu si je pridobil srca vseh.

Zameril pa se je Teodori, ženi cesarja Justinijana, nekdanji plesavki, ki jo poznamo kot žensko dvomljivega slovesa iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem. Ko ni maral odstaviti svetniškega carigrajskega patriarha Mena, da bi se nanj vrnil njen ljubljenec, krivoverski Antim, je poslala bizantinskega vojskovodja Belizarja, da je papeža Silverija ugrabil in spravil v ujetništvo. To se je ponovilo še enkrat, potem ko je cesar Justinijan papeža ukazal peljati nazaj v Rim. Teodora je bila močnejša. Na samotnem otoku v Egejskem morju je papež Silverij 20. junija 537 umrl. Skoraj gotovo ga je dala umoriti Belizarjeva žena Antonina, da bi se prikupila cesarici Teodori.

God: 19. junij

Zdrava družinska vzgoja mora otroka pripravljati na življenje, kakršno v resnici je: ne samo z veselimi in srečnimi trenutki, temveč tudi s težavami in omejitvami. Oče današnje godovnjaki nje je svojo ljubljeno hčerko vzgajal predvsem za brezskrbno in veselo prihodnost, zato jo je prvi velik udarec skoraj podrl. Na srečo je imela ob sebi ljudi, ki so ji pokazali, kje naj išče opore, da bo mogla vzdržati tudi v preskušnjah.

Mihelina Malatesta se je rodila okoli leta 1300 v mestu Pesaro na italijanski strani jadranske obale kot plemiški otrok. Nič ji ni manjkalo. Odraščala je v pravo lepotico. Že pri dvanajstih letih so jo poročili z mladim velikašem iz družine Malatesta. Tudi on ji je nudil udobje, sijaj in prijetno družbo. Ko je po nekaj letih rodila sina, se je nanj navezala z vsem srcem. Prvič je občutila strašno bolečino, ko ji je po osmih letih zakona umrl ljubljeni mož. Nekaj časa je bila popolnoma otopela, mrtva za vse. Ko je le prišla k sebi, se je bolj živo zavedla minljivosti življenja, zato ga je skušala napolniti z dobrimi deli. Še vedno pa je bila ujetnica svojega bogastva.

Leta 1335 je prišla v Pesaro resna žena njenih let: frančiškanska tretjerednica Sorijana. Mihelina jo je povabila na svoj dom. Sorijana je svoji gostiteljici odpirala oči za spoznavanje božje veličine, dobrote in usmiljenja, posebno pa jo je navajala k nenavezanosti na svetne dobrine. Mihelina je bila dobra učenka: dobrodelnost je začutila kot svojo dolžnost in prav kmalu je znala velikodušno ravnati z ljudmi ter pozabljati nase. Zelo je ljubila svojega sina edinca. Ko ga je vrgla božjast in je kmalu nato umrl, je sicer to izgubo komaj prebolela, vendar je ni strla kot prej smrt moža. Ta žrtev je bila zanjo nova stopnica k Bogu.

Sklenila je, da bo poslej živela revno kot frančiškanska tretjerednica. Ko je hotela ta svoj sklep uresničiti, je naletela na hudo nasprotovanje pri sorodnikih in pri družbi, v kateri se je dotlej sukala. Njeno življenje je potekalo v molitvi in spokornosti, predvsem pa v dobrodelnosti. Ko je začutila, da se ji bliža smrt, se je srečna in hvaležna prepustila božji volji. Umrla je 19. junija 1356. Pokopali so jo v frančiškanski cerkvi v Pesaru, kjer počiva še danes. Uradno je bila razglašena za blaženo leta 1737.

God: 19. junij

Ob današnjem datumu sta v koledarju tudi imeni sv. Gervazija in Protazija, ki sta umrla kot mučenca v Milanu, najverjetneje pod cesarjem Decijem okoli leta 250. Njun spomin je ohranjal sv. Ambrož, ki je bil škof v Milanu proti koncu 4. stoletja. Odkril je njun grob in njune relikvije slovesno prenesel v svojo stolnico, ki zdaj nosi ime po njem.

Bila sta tako slavna, da sta bili njuni imeni vključeni v litanije vseh svetnikov; v novih, ki so se izoblikovale po drugem vatikanskem koncilu, ju ni več.

God: 19. junij

Vesoljna Cerkev se danes spominja sv. Julijane Falconieri, ki je živela v prvi polovici 14. stoletja v Firencah in je ustanovila žensko vejo reda servitov služabnikov Matere božje. Te redovnice se imenujejo mantelatinje po italijanski besedi ‘mantello’, ki pomeni plašč.

Njihova redovna obleka ima namreč obliko plašča, ki zakriva vso postavo od glave do peta. Njihovo glavno opravilo je češčenje žalostne Matere božje in dela usmiljenja.

God: 19. junij

Mesto Koper po starem izročilu danes obhaja god svojega zavetnika svetega Nazarija, ki naj bi bil prvi škof tega mesta. Vsa koprska škofija se na današnji dan spominja posvetitve koprske stolnice. Stolnica je “mati vseh cerkva v škofiji”, ker je v njej sedež stol škofa, prvega učitelja vere in prvega pastirja božjega ljudstva v krajevni Cerkvi, ki je del vesoljne Kristusove Cerkve. Prva koprska stolnica naj bi bila na tem mestu zgrajena že v 9. stoletju. Zunanjščina in notranjščina, zlasti pa arheološka izkopavanja v novejšem času, pričajo, da so jo večkrat prezidavah. Sedanjo obliko in velikost je dobila v prvi polovici 18. stoletja.

Koprska stolnica je bila vedno posvečena Marijinemu vnebovzetju, kot mnogo najstarejših cerkva na slovenskih tleh. Sveti Nazarij pa je bil vedno češčen kot zavetnik mesta. Po izročilu, ki ga sprejemajo skoraj vsi krajevni zgodovinarji, je oglejski patriarh Štefan, ko je uvidel, da ne zmore več sam voditi škofije, ker je s širjenjem krščanstva proti vzhodu vedno bolj rasla, ustregel vernikom v teh krajih: na priporočilo cesarja Justina I. je prosil papeža Janeza I., naj dovoli, da si večja mesta v Istri izberejo lastnega škofa. Izvolili so jih šest, med njimi Nazarija za mesto Kapris ali Egido v Tržaškem zalivu.

Izročilo ve povedati celo to, da je bil Nazarij rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta; nekateri menijo, da v sedanjem Borštu. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno škofijo pa naj bi vodil 33 let. Umrl je pred letom 557 in bil pokopan v svoji stolni cerkvi Matere božje. Pred napadi barbarskih narodov so njegove posmrtne ostanke skrili. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko se je nekdanji Kapris ali Kaprarija preimenoval v Justinopolis (po bizantinskem cesarju Justinu II.).

V 12. stoletju je mesto prišlo pod Benečane in vedno bolj se je uveljavljalo ime Capodistria (“glava Istre”). Leta 1380 so Genovežani mesto oplenili in odnesli v Genovo tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem. Na njem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.«

God: 18. junij

Rimski cesar Dioklecijan, ki je imperiju vladal v letih od 284 do 305, je bil zadnji velik preganjavec krščanstva. Do tega ni prišel sam od sebe, temveč na prigovarjanje drugih. Dioklecijan je imel kristjane v svoji najbližji okolici. Krščanstvu zelo blizu sta bili celo njegova žena Priska in hči Valerija, ki jo je dal za ženo svojemu cezarju (sovladarju) Galeriju. Na rimskem cesarskem dvoru je bilo precej krščanskih nameščencev. Dioklecijan je za to vedel in je to sprejemal. Njegov sovladar Galerij pa je bil do kristjanov veliko bolj nestrpen. Po zmagi nad Perzijci leta 297 je Galerijev vpliv na Dioklecijana naraščal. Ta vpliv so porabili poganski svečeniki, ki so pritiskali na Galerija, on pa na Dioklecijana: trdili so, da ves njegov trud za obnovitev države ne bo uspel, če ne zatre krščanstva. Pod vplivom svojega sovladarja Galerija je cesar Dioklecijan v začetku leta 303 podpisal prvi odlok zoper kristjane. S tem odlokom je je krščanskim državljanom odvzel državljanske pravice in vsa častna mesta, prepovedal je dajati svobodo krščanskim sužnjem, zapovedal sežiganje krščanskih svetih knjig in porušiti njih bogoslužne stavbe.

Žrtvi tega preganjanja, ki je zajelo skoraj celotno rimsko cesarstvo, sta bila tudi rimska brata dvojčka Marcel in Marcelijan, ki se ju spominjamo na današnji dan. Poročilo o njunem mučeništvu pravi, da sta dala življenje za Kristusa pred letom 303. Če to drži, lahko sklepamo, da sta bila brata v vojaški službi, kajti pred letom 303 zaradi vere še niso gnali pred sodišča drugih kristjanov razen vojakov in drugih državnih uslužbencev.

Izvirnih poročil o njunem življenju in smrti nimamo. O bratih dvojčkih-mučencih največ poroča legenda o mučeništvu sv. Sebastijana (Boštjana). Tam beremo, da sta bila Marko in Marcelijan iz ugledne rimske družine Trankvilinov. Krščansko vero sta sprejela že v mladosti. Poročila sta se in lepo krščansko živela. Ko je rimski sodnik Kromacij zvedel, da sta kristjana, ju je dal privesti predse in ju nagovarjal, naj darujeta bogovom, kakor veleva cesarjev ukaz. Kromaciju se je zdelo škoda njunih mladih življenj, zato jima je dal trideset dni časa za premislek. Izročil ju je upravniku ječe, da ju omehča in pripravi do tega, da od vere odpadeta. Oba sta vse te nasvete gladko odbila. Pogovori, pravi legenda, so se končali s tem, da so krščansko vero sprejeli še njuni starši, obe ženi in celo sam sodnik Kromacij.

V ječi ju je obiskal tudi papež Gaj, ki ju je posvetil v diakona. Zdaj sta še bolj goreče oznanjala Kristusa, ki je njuno oznanjevanje potrjeval s čudeži. To je neki Torkvat naznanil sodišču. Dvojčka so znova privedli pred sodnika, ki ju je obsodil na smrt. Po krutem mučenju so ju prebodli s sulico. Poročilo pove tudi, na katerem kraju ob Apijski cesti so pokopali njuni trupli. Svetinje sv. Marka in Marcelijana so častili v rimski baziliki sv. Kozma in Damijana.

God: 18. junij

Papež Janez XXIII., ‘župnik sveta’ in pastir božjega ljudstva z vsem srcem, je kot mlad zgodovinar proučeval življenje in delo Gregorija Barbariga, ki je bil sredi 17. stoletja škof v Bergamu, Janezovi rojstni škofiji. Občudoval je tega svetniškega nadpastirja in želel ga postaviti našemu času za zgled posnemanja. Prav s tem namenom je končal postopek njegove poti do oltarja in ga je leta 1960 prištel med svetnike katoliške Cerkve ter določil, naj se njegov spomin obhaja 18. junija.

Beneška plemiška rodbina Barbarigo, ki je dala današnjega svetnika, izvira iz Istre. V Benetkah si je pridobila ugled z velikodušno podporo Cerkvi. Gregorij se je rodil 16. septembra 1625 kot prvi od štirih sinov v družini, ki je zgodaj ostala brez matere: ko je umrla, je imel Gregorij komaj šest let. V družini je bila navada, da je otroke versko, moralno in politično vzgajal oče; po smrti matere je bilo to tudi nujno potrebno. Svoji nalogi je bil Gregorijev oče dorastel, saj je bil zelo pobožen mož. Sam ga je pripravljal na prvo spoved in prvo obhajilo, ki sta ga potem vsako nedeljo skupaj prejemala. Oče je bil Gregoriju tudi temeljit učitelj filozofije in matematike, drugih predmetov pa so ga učili najboljši beneški strokovnjaki. Njegova izobrazba je bila tako temeljita, da je mogel že pri osemnajstih letih prevzeti službo tajnika pri beneškem poslaniku Contariniju na mirovnem kongresu v Münstru na Vestfalskem. Odločilnega pomena zanj je bilo srečanje s papeževim nuncijem, kasnejšim papežem Aleksandrom VII.

Ta je videl, kako pobožen je Gregorij, zato ga je nagovoril, naj postane duhovnik. Ko mu je bilo petindvajset let, se je Gregorij vrnil v Benetke in se vpisal med duhovniške kandidate. V Padovi je napravil doktorat iz cerkvenega prava in bil pred božičem leta 1655 posvečen v duhovnika. Že nekaj mesecev zatem je novoizvoljeni papež Aleksander VII. Gregorija poklical v Rim v službo v papeški pisarni. Tam je ostal le poldrugo leto, kajti že aprila 1657 je bil imenovan za škofa v Bergamu v severni Italiji. Pred seboj je poslal pastirsko pismo, ki razodeva vso njegovo ljubezen do Gospodove črede, ki mu bo zaupana. Svoje delo je pričel pri sodelavcih duhovnikih. Vsakega je spoznal osebno in mu pomagal v duhovni ali materialni stiski. Hotel je in je tudi dosegel, da so mu vsi zaupali ko bratu. Srečeval se je tudi z verniki: v dveh letih je obiskal vseh 279 župnij svoje škofije, natančno preučil stanje v njih in odstranjeval ugotovljene napake. Leta 1660 je pripravil zelo uspešno škofijsko sinodo in papež Aleksander VII. ga je imenoval za kardinala ter ga za nekaj časa poklical v Rim. Gregorij je od tam pisno vodil bergamsko škofijo in trdno upal, da se kmalu vrne med svoje duhovnike in vernike.

Toda leta 1664 je bil imenovan za škofa v Padovi. Škofija je bila veliko težja kot bergamska, vodil pa jo je triintrideset let. Ob nastopu nove službe je vernikom dejal: »Kristus je prvi pastir in škof vaših duš, jaz pa ne smem dopustiti, da bi vaše duše, odkupljene za ceno božje krvi, postale plen pekla.« Duhovnikom je naročal, naj bodo ljudem vzor: »Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor le vaš živi zgled.« Ko se mu je neki župnik potožil zaradi slabih navad med farani, mu je mirno odgovoril: »Pravijo, da riba smrdi pri glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva škof in župnik se ne smeva pritoževati.«

Ko so njegove moči pojemale in mu je zdravnik priporočal počitek, ga je zavrnil z besedami sv. Karla Boromejskega: »Škof mora umreti od utrujenosti ob naporih za Cerkev.« Umrl je 18. junija 1697. Med svetnike ga je prištel papež Janez XXIII. in postavil njegov spomin na 17. junij, po preureditvi bogoslužnega koledarja 1969 ga praznujemo 18. junija.