* 9. julij 1833, Preddvor, † 1. junij 1854, Gradec

Grajska hči in domači učitelji duhovniki

Nad Preddvorom stoji grad Turn, ki je skupaj z gospostvom (posestvom) prešel v slovenske roke leta 1793. Tedaj ga je namreč kupil Martin Urbančič, ded Josipine Turnograjske, prve slovenske pisateljice in skladateljice. Rodila se je 9. julija 1833 kot prvi od štirih otrok zakoncev Janez Nepomuka Urbančiča in Jožefine Terpinc iz Kranja; sledila sta brata Janko in Fidelis, ki sta dočakala kar visoko starost, in sestra Fidelis, ki je umrla kmalu po porodu. Prvorojenka je dobila pri krstu ime Josipina Konstanca, domači in sorodniki so jo klicali Pepinka. Oče je umrl, ko se je bilo Josipini komaj osem let in mati je morala prevzeti nadzor nad gospodarstvom in skrb za vzgojo ter šolanje otrok. V Preddvoru takrat še ni bilo šole, zato je Josipino na domu poučeval najprej tamkajšnji kaplan Janez Kastelic, ki jo je učil verouk pa tudi latinščino in italijanščino, francoščino se je učila sama. Za njim je skrb za njeno šolanje prevzel župnik Lovro Pintar, zel izobražen duhovnik, ki jo je učil zemljepis, zgodovino, matematiko in verouk. Poleg znanja ji je v srce položil tudi ljubezen do materinega jezika.

Kot navdušen ilirec, vendar ne v jeziku, je netil v njenem srcu ljubezen do Hrvatov in Slovanov sploh. Josipini in kasneje tudi njenima bratoma je dajal slovenske naloge in jim kazal, kako naj se lepo slovensko piše. Bistra učenka je bila vsa navdušena za slovenski jezik in za svoj narod in že takrat je sklenila postati slovenska pisateljica. Veliko je brala in poznala je tudi tujo literaturo, zlasti nemško. Bila je tudi glasbeno nadarjena, zato ji je mati priskrbela učitelja klavirja Antona Globočnika. V glasbenem pouku je lepo napredovala in ob obiskih sorodnikov in prijateljev na gradu je rada ustregla njihovim željam in sedla za klavir.

Najzanimivejši par: vzor rodoljuba in navdušena Slovenka

Župnik Lovro Pintar je svojo grajsko učenko poleti 1850 seznanil z Lovrom Tomanom, študentom prava na Dunaju, ki je leta 1849 izdal svojo prvo pesniško zbirko Glasi domorodni, s katero si je ob prebujajoči se narodni zavesti pridobil velik ugled, ker je opeval svobodo in domoljubje. Slovstveni zgodovinarji pa njegovega pesništva ne cenijo, ker je bil njegov pesniški vzornik Jovan Vesel Koseski. Oba Lovra sta Josipino spodbujala, naj piše predvsem pesmi, ona pa se je zavedala, da je bolj nadarjena za pisanje proze. Med Josipino in Lovrom se je razvilo bogato triletno dopisovanje: Josipininih pisem Lovru je 551, Lovrovih pisem Josipini pa 518. To niso bila navadna pisma, dolga eno, dve strani, kvečjemu štiri, to so bile prav ‘knjižice’, ki so obsegale tudi po deset strani in več. V njih sta pisala o svojih pogledih na življenjska vprašanja in seveda o ljubezni, ki ju je po treh letih poznanstva pripeljala do poroke. »Lovro Toman in Josipina Turnograjska sta za svojo dobo gotovo najzanimivejši par,« poroča pisatelj Ivan Lah v svojem delu Josipina Turnograjska (1921), »kajti on je bil vzor rodoljuba in ona vzor navdušene Slovenke. Poročila pravijo, da je bila njiju ljubezen zelo lepa in zakon zelo srečen.« Poročila sta se 22. septembra 1853 v grajski kapeli na Turnu. Poročil ju je župnik Lovro Pintar. Mlada zakonca sta kmalu po poroki odšla v Gradec, kjer je hotel Toman dokončati svoje pravne študije. Za njima se je v Gradec preselila vsa Josipinina družina. Družinska sreča ni trajala dolgo: Josipina je proti koncu maja 1854 rodila mrtvega otroka, potem se je prehladila in dobila ošpice, ki so bile zanjo usodne: 1. junija 1854 se je nitka njenega življenja pretrgala. Na njenem grobu v Gradcu je napis: »Kdor dušno živi, ne umrje!«

Pomladni cvet naše narodne romantike

Josipina Turnograjska je začela pisati kot sedemnajstletna deklica, ker je hotelu služiti »majki Slavi«. K temu jo je spodbudilo živahno slovansko gibanje po letu 1848. Od romantičnih pisateljic v slovanskem svetu se je najvišje povzpela češka pisateljica Božena Nemcova (1820-1862, njeno glavno delo je roman Babica). Za Josipino ne moremo reči, kam bi se bila povzpela, če je ne bi ustavila prezgodnja smrt. Bila je prvi pomladni cvet naše narodne romantike. Pisala je le krajšo prozo. Njene zgodbe, ki jih je sama imenovala povestice, obsegajo le nekaj strani, so nekakšne miniature. V svojem kratkem življenju je napisala sedemintrideset povestic, v času njenega življenja je bilo objavljenih le devet. Prva je bila v celovški Slovenski bčeli, ki jo je urejal Anton Janežič, leta 1851 natisnjena njena povestica Nedolžnost in sila, posvečena Veroniki Deseniški. Nekaj je bilo objavljenega tudi v Zori, ki jo je urejal Radoslav Razlag. Medtem ko je Janežič ohranjal čisto slovenščino njenega pisanja, se je Razlag ogreval za ilirščino. Njene povestice so bile poučne zgodbice z moralno vsebino, kakršne je pisal nemški pisatelj Krištof Schmid (1768-1854), v katerih je dobrota vedno nagrajena, hudobija pa kaznovana. V njenem času je bilo zelo živo ilirsko gibanje, ki težilo k povezovanju južnih Slovanov. Josipina je v svojih povesticah rada prikazovala dogodke ne le iz slovenske, ampak tudi hrvaške in srbske zgodovine. Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je zapisal: »Urbančičeva je le glede na vsebino svojih spisov Ilirka, medtem ko je v jeziku ostala Slovenka.« Josipina Turnograjska se je v zgodovino slovenske književnosti zapisala zato, ker se je oglasila v dobi, ko se je pripovedništvo pri nas začelo šele razvijati in so bili do takrat ustvarjalci samo moški.

(obletnica meseca 07_2013