Revija - Revija Ognjišče

Slovenska planinska pot – 60 let

Napisal Benjamin na 27. junija 2013. Objavljeno v Na obisku.

Slovenska transverzala, kot ji v pogovornem jeziku pravimo planinci, je zelo dober pripomoček za načrtovanje izletov v slovenske hribe in gore. Če pogledamo Slovensko planinsko pot (SPP), kot se uradno imenuje, je mene osebno presenetil podatek, da predstavlja najstarejšo tovrstno vezno pot na svetu. Glede na to bi človek pričakoval, da je vzpostavljena že zelo dolgo, pa temu ni tako. Je pravzaprav dokaj mlada pogruntavščina, saj jo je prvi predlagal profesor Ivan Šumljak (1899–1984), Mariborčan, ki je bil med drugim 20 let načelnik markacijskega odseka PD Maribor-Matica.

Slovenska planinska pot je bila odprta 1. avgusta 1953 in je imela 80 točk, kasneje se je nekajkrat spreminjala in dopolnjevala. Po letu 1993 se je število kontrolnih točk zmanjšalo na 69, po letu 2011 se je dodalo 2 kontrolni točki. Od leta 2011 je na SPP 75 kontrolnih točk.

Dolžina poti:

– tlorisna dolžina: 584 km

– dolžina po reliefu (tista, ki jo podajamo za dolžino SPP): 599 km

– skupno vzpona: 45,2 km

– skupno spusta: 45,5 km

Ko boste prehodili Slovensko planinsko pot, boste obiskali:

– 75 kontrolnih točk od Maribora do Ankarana,

– 58 planinskih koč,

– 23 čudovitih vrhov,

– 5 slovenskih mest in 2 muzeja (Slovenski planinski muzej v Mojstrani in Bolnico Franja)

Ne le pametovati, s trpečimi je vredno sočustvovati

Napisal Benjamin na 27. junija 2013. Objavljeno v Verovati danes.

križan bil, umrl in bil v grob položen;

Tako vztrajno je zvonilo in me dramilo iz spanja. Pogledal sem na uro. Nekaj čez deseto zvečer – zame sredi noči. Zlezel sem iz postelje in odtaval k telefonu. Potem me je nekdo tam od nekod spraševal (tako sem vsaj razbral), če sem zaspan. »Seveda sem zaspan,« sem odvrnil.

»Ne zaspan, tu Zapan,« sem slišal. Če bi bil Fran, bi mu povedal, da me kliče v času, ki je nespodoben za telefoniranje, a ker je bil Jan in v njegovem glasu stiska, sem pogoltnil pikrost in poudarjeno utrujeno (če sem tečen, tega pač ne morem čisto prikriti) vprašal: »Ja kaj pa je, da kličeš tako pozno?«

»Že tri dni se mučim, pa ne vem, kaj naj storim. Ne morem zaspati …«

»Kaj te mori?«

»Ne vem, kako se naj odzovem …« je nadaljeval Jan. »Tilnu – mojemu sošolcu se je zgodilo nekaj groznega. Pravzaprav je on storil nekaj strašnega. Z druščino so se zabavali … tudi pili so … saj veš: alkohol. In potem, ko so se peljali domov – vozil je Tilen – se je zgodila nesreča. … Tjaša je še vedno v kritičnem stanju, dva prijatelja sta polomljena, Tilnu, ki je za vse kriv, pa ni nič.« Pripoved me je pretresla – postal sem 100 % buden.

Janez Mujdrica

Napisal Benjamin na 27. junija 2013. Objavljeno v Gost meseca.

Zambijci so ponosni, da so kristjani. Cerkve so polne. Veliko je mladih in duhovnih poklicev.
— Janez Mujdrica

Poleti pride na zasluženi dopust več slovenskih misijonarjev in takrat jih lahko povabimo na pogovor, kjer lahko spregovorijo o svojem delu, tamkajšnjih ljudeh in razmerah, v katerih opravljajo svojo misijonsko poslanstvo. Tokrat smo povabili v goste jezuita Janeza Mujdrico, ki deluje kot misijonar v Zambiji.

Janez Mujdrica je bil rojen leta 1949 v Bratoncih, župnija Beltinci, v Prekmurju. K jezuitom je vstopil leta 1966, leta 1979 pa je bil posvečen v duhovnika. Za misijonski poklic je se odločil zelo zgodaj: leta 1973 se je odšel na Irsko učit angleščine, leto pozneje pa je šel v Zambijo. Po študiju in mašniškem posvečenju je začel delovati kot misijonar in je opravljal različne službe, največ kot profesor verske vzgoje. To delo opravlja še danes na katoliški univerzi. V angleščini je tudi napisal dve knjigi o verski vzgoji.

Potrtost

Napisal Marko na 24. junija 2013. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Zapustila je hišo

Učitelj je razlagal učencem snov in opazil, da eden od njih posluša zelo raztreseno. Čez nekaj časa je izgubil potrpljenje in zaklical: »Ej, ti tam! Zakaj ne poslušaš, kar vam govorim! Kaj sanjaš pri belem dnevu!«
Fanta so besede prizadele in je bil užaljen. Učitelj je takoj začutil, da je fanta opozoril na napačen način in bilo mu je žal.
Po uri je učitelj fanta na samem vprašal:
»Potrt se mi zdiš. Kaj je narobe?«
Fant je s solzami v očeh povedal: »Sinoči sta se oče in mama močno skregala in danes zjutraj mame ni bilo več. Oče mi je dejal le to, da je šla od doma. Ne vemo, kam je šla.«

Misel

Potrtost je stanje duha, ko se počutimo nelagodno in se nam zdi, da je zaradi takega težkega mračnega stanja, v katerem smo se znašli, vse brez smisla.
Ni lahko dognati, koliko ljudi trpi zaradi takega stanja, pravzaprav tudi veliko mladih muči potrtost in se počutijo nesrečne in obupane.
Potrtost na začetku morda še ni pregloboka kot na primer pri fantu iz zgodbe. Lahko pa postane zelo zapletena in temu pravimo depresija.
Vzroki za to so zelo različni: življenjski pretresi, krivica, zloraba, jeza, zavrnitev, sovraštvo, neuspeh, psihične težave, občutek krivde …
Različni so tudi učinki: otopelost, sanjarjenje, razdražljivost, nezbranost, občutek nemoči, zavrtost, obsojanje samega sebe …

Molitev

Gospod Bog,
zavedamo se, da kot premnoge ljudi
lahko tudi nas zajame potrtost.
Prosimo te, pomagaj nam,
da bi bili vedno pozorni
na prve znake potrtosti
in da jo bomo hitro prepoznali
in s tvojo pomočjo premagali.
Prosimo te, podpiraj vse,
ki trpijo zaradi potrtosti.
Naj čutijo, da si jim blizu
in da so ti neskončno dragoceni.
Daj nam bistrino duha,
ki bo zaznal težavo
in bo našel zdravila zanjo.

Iskrica

Obtežuje nas napačna raba spomina, ne pa bremena, ki jih moramo nositi.
Ker si drag v mojih očeh, čislan in te ljubim …
Iz 43,4

Marsikdaj so tisti,
ki jih imamo za slabotne, močnejši.
Mnogi ljudje so zdravi kot dren,
vendar pa niso srečni.
Mnogi živijo v razkošju,
pa so v svoji notranjosti prazni.
Mnogi so v življenje skoraj vse dosegli,
vendar se tega ne zmorejo veseliti.
Mnoge občudujejo zaradi njihove bistrine,
vendar se ne znajo sproščeno smejati.
Na drugi strani pa so takšni,
ki se v bolečinah komajda premikajo,
pa izžarevajo veselje do življenja.
Tisti, ki se imajo za močne,
jih imajo za slabotne in nepomembne,
oni pa so tako veseli in srečni,
da se vsi ob njih počutijo lepo.

Rainer Haak

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 92.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Odrešenik in Zveličar

Napisal Benjamin na 20. junija 2013. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ko se v svojih molitvah in pesmih obračamo k Jezusu, ga imenujemo Odrešenik in tudi Zveličar. Povejte mi, kakšna je razlika med tema dvema imenoma? (Alojz)

Slovar slovenskega knjižnega jezika (razlage za besede verske vsebine je prispeval dr. Anton Strle) razlaga, da je odrešenik, kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega. Zveličar pa je, kdor naredi, da postane človek po smrti deležen večne sreče. Oba naziva v vsej polnosti pripadata Jezusu Kristusu, ki je prišel na svet, da nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil sužnosti greha in smrti in nam odprl vrata večnega življenja. Odrešenje pomeni predvsem odrešenje od greha, spravo z Bogom, kar more dati samo Bog in kar dejansko daje po Jezusu Kristusu, pri tem pa mora človek sodelovati. Zveličanje pomeni isto kot nebesa, večno življenje ali večno veselje. Začne se že v življenju na zemlji in sicer s posvečujočo milostjo, po kateri nosi človek v sebi Boga. Dosežemo ga samo z božjo milostjo in z izpolnjevanjem svojih dolžnosti. (sč)

Simboli Svetega Duha

Napisal Marko na 18. junija 2013. Objavljeno v Kratki odgovori.

Na upodobitvah Svete Trojice, enega Boga v treh osebah, je Sveti Duh prikazan v podobi goloba. Ali obstajajo še kakšni drugi simboli za tretjo Božjo osebo? (Vida)

Svetega Duha umetniki upodabljajo kot goloba na podlagi evangeljskih poročil, da je ob Jezusovem krstu v Jordanu “Sveti Duh prišel nadenj v telesni podobi kakor golob” (Lk 3,22). Obstajajo pa še mnogi drugi simboli za Svetega Duha, ki ga Jezus imenuje Tolažnik in Duh resnice. Našteti so v litanijah Svetega Duha. Na kratko to povzema Kompendij Katekizma katoliške Cerkve: »Simboli Svetega Duha so številni: živa voda, ki izvira iz Kristusovega prebodenega srca in odžeja krščene, maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; ogenj, ki preoblikuje, česar se dotakne; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po čemer se podeljuje Duh; golob, ki se spusti na Kristusa in obstane nad njim pri krstu.« Blagodejne učinke Svetega Duha navaja pesem slednica binkoštega praznika. (sč)

Navade

Napisal Marko na 16. junija 2013. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Otresti čevlje

Vnuk je opazil, da stari oče vedno otrese čevlje, preden jih obuje. Nekega dne ga je vprašal: »Zakaj zmeraj otreseš čevlje, preden se obuješ?«

»Največkrat se niti ne zavedam, da to naredim. To mi je že prešlo v navado. Štirideset let sem delal v puščavskem okolju, kjer je veliko strupenih kač. Te so prišle tudi v naša domovanja, ko so iskale gorkoto in zavetje. Pogosto so se splazile v čevlje, ki smo jih imeli pod posteljami. Nekoč je sodelavca pičila strupena kača, ko si je obuval čevlje. Kmalu zatem je umrl. Od takrat smo bili pri obuvanju zelo pazljivi in smo vedno otresli obuvalo.«

»Toda tu ni kač!« je dejal vnuk.

»Res je, ampak ko neko stvar delaš leta in leta, ti to postane navada. To se je zgodilo tudi meni.«

Misel

Navada je nekaj, kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko. Pomeni tudi nekaj, kar je zaradi ponavljanja postalo značilnost nekega človeka.

Ko nekaj ponavljamo, dobro ali slabo, se veča naša nagnjenost, da to ponovimo. Močnejše ko je nagnjenje, težje se znebimo navade, ki je slaba, še bolj se utrdi tudi dobra navada.

Če neko dejanje večkrat storimo, ga vedo lažje ponovimo, pa tudi pogosteje ga ponavljamo. In to težko prenehamo. »Navada je železna srajca,« pravi slovenski pregovor.

Molitev

Gospod Bog,
ko dopuščamo majhne nepravilnosti,
ko govorimo ‘nedolžne’ laži,
ko storimo ‘neškodljive’ nepoštenosti,
pomagamo vzpostavljati strpnost do zla,
ki slabi naš čut za dobro in slabo.
Pomagaj nam,
da se na začetku upremo slabim navadam.
Tako se ne bodo v nas ukoreninile.
Vemo, da lahko prevladajo naš razum.
Pomagaj nam gojiti dobre navade,
ki so sad velikodušnosti in prijaznih dejanj.
Tako nam delati dobro ne bo težko,
ampak bo dobrota postala naša navada.
Postala bo del nas.

Iskrica

Zelo težko je premagovati slabe navade. Če zbrišeš eno črko, se ne spremeni računalniški ‘bit’. Zbriši še eno in bit bo ostal. Odstrani še eno in bit bo še vedno ostal. Toda če tako nadaljuješ, ‘bita’ ne bo več. To nam sporoča: če hočemo opustiti navado, jo moramo popolnoma izkoreniniti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2012), 32.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Papež Frančišek je stražarju pripravil sendvič

Napisal Benjamin na 13. junija 2013. Objavljeno v Zanimivosti.

Že zadnjič smo pisali, kako novi papež preseneča s svojim slogom papeževanja. Na neki način je to začel že s preprostim pozdravom, prav tako preprosti obleki, železnim, ne zlatim križem, stanovanjem v domu sv. Marte, nepričakovanih telefonskih klicih znancem in preprostim ljudem, s katerimi je prej sodeloval, do preprostih črnih čevljev. V zadnjem času je presenetil švicarskega gardista. Gardisti veljajo za nekakšno ‘papeževo vojsko’ in skupaj z drugimi skrbijo za varnost svetega očeta in obiskovalcev Vatikana. Sicer so znani po svoji pisani obleki in so zato med turisti zelo priljubljeni, saj se ti radi fotografirajo z njimi.

Papež Frančišek je švicarskemu gardistu, ki je stalno stražil pred vrati njegovega stanovanja, pripravil svojevrstno presenečenje. Papež je zgodaj zjutraj prišel na hodnik, kjer je mirno stal švicarski gardist. Vprašal ga je: »Kaj delaš tukaj? A si bil buden celo noč?« Vojak mu je pritrdilno odgovoril. Papež se je začudil, da je bil cel čas na nogah. »Vaša svetost, to dolžnost sem prevzel od svojega predhodnika,« je odvrnil gardist. »Ali nisi utrujen,« ga je vprašal papež. »Moja dolžnost je, da pazim na vašo varnost.«

Papež ga je milo pogledal, odšel v svoje stanovanje in prinesel stol: »Sedaj vsaj malo sedi in se odpočij!«

Presenečen gardist je odgovoril: »Sveti oče, oprostite, vendar ne smem. Taka so pravila.«

»Pravila, praviš?«

»Ukaz našega kapitana, svetost.«

Papež se je nasmejal in rekel: »Pravila, praviš. Toda jaz sem papež in ti ukazujem, da sedeš.« Gardist je med papežem in stolom izbral slednjega.

Papež je spet šel v svoje stanovanje in se vrnil. Gardista je našel, ko je poslušno sedel. Prinesel mu je sendvič z marmelado, ki mu ga je sam pripravil. Preden je vojak utegnil karkoli reči, mu je sveti oče podaril širok nasmeh in mu dejal: »Po tolikih urah, ki si jih preživel stoje na straži si gotovo lačen.« Gardist ni utegnil nič reči, ker mu je papež zaželel, naj mu jed tekne.

Ali je bil sveti Pavel res apostol?

Napisal Benjamin na 11. junija 2013. Objavljeno v Kratki odgovori.

Evangelisti Matej, Marko in Luka naštevajo imena dvanajstih učencev, ki jih je Jezus imenoval apostole. Potem ko si je izdajalec Juda Iškarijot vzel življenje, so enajsteri apostoli za njegovega naslednika izvolili Matija, da jih je bilo spet dvanajst, kot je določil Jezus. Od kod svetemu Pavlu naslov apostol? (Gregor)

Ko so apostoli volili Judovega naslednika, sta kandidata morala izpolnjevati dva pogoja: da sta skupaj z njimi hodila z Jezusom od njegovega krsta v Jordanu do dneva, ko je bil vzet v nebo, in da morata biti priča Jezusovega vstajenja. Pavel v svojih pismih sebe imenuje “apostol ne od ljudi in tudi ne po človeku, temveč po Jezus Kristusu” (Gal 1,1). Za apostola – glasnika evangelija – ga je poklical sam Jezus, ki se mu je silovito razodel na poti v Damask (Apd 9,5; 22,8; 26,14). Večkrat v svojih pismih poudarja, da je od Boga poklicani apostol: Bog sam mu je razodel svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani (Gal 1,16); prikazal se mu je vstali Kristus. Tu v vsej ponižnosti pripominja: »Jaz sem najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal božjo Cerkev« (1 Kor 15,9). Prav zaradi te njegove ponižnosti ga je Bog izbral za največjega oznanjevalca evangelija v zgodovini. (sč)

Prvi rimski mučenci (umrli po 64)

Napisal Benjamin na 11. junija 2013. Objavljeno v Pričevalec evangelija.

God: 30. junij

Najbolj znano delo plodovitega poljskega pisatelja Henryka Sienkiewicza je roman Quo vadis, za katerega je leta 1905 prejel najvišje priznanje Nobelovo nagrado za književnost. V tem romanu, ki je bil že večkrat tudi posnet na filmski trak, Sienkiewicz slika življenje krščanskega občestva v Rimu, predvsem pa kruto preganjanje, ki ga je zadelo za časa blaznega cesarja Nerona, ki je vladal v letih 54–68. O mučencih pod Neronom več pove rimski poganski zgodovinar Tacit v svojih Letopisih. Tam beremo, da je Neron leta 64 lastnoročno požgal večji del Rima, da bi ob pogledu na goreče mesto brenkal in pel. Potem je iskal krivcev, da bi odvrnil sum od sebe, ker se je zbal ogorčenih množic. Kakor naročena mu je prišla vest, da v Rimu živijo ljudje, ki so “sovražni rimski državi in njenim bogovom”. Po svojem začetniku Kristusu, ki je bil v Galileji križan kot upornik, se imenujejo kristjani. »Ljudstvo hlepi po maščevanju, naj ga dobi,« nagovarja v romanu Quo vadis cesarja Nerona njegov svetovalec Tigelin. »Ljudstvo žeja po krvi in igrah, naj jih ima. Ljudstvo sumi tebe, naj se njegov sum obrne na drugo stran.«

Neron si ni dal dvakrat reči. Nemudoma je sprožil velikansko preganjanje kristjanov. Največ jih je dal mučiti pripoveduje Tacit na vznožju rimskega griča Janikula, kjer je Vatikan. »Podtaknil je sodne postopke zoper kristjane in določil najstrašnejše kazni, ki so zadele tako imenovane kristjane, osovražene zaradi njihovih podlih navad.« Kristjane so sovražili zaradi njihove drugačnosti, niso jim pa mogli očitati nobenega hudodelstva. Tacit opisuje, da so najprej zaprli kristjane, ki so jih odkrili, potem so prišli na sled novim ter so kaznovali veliko množico ne samo kot povzročitelje požara, ampak tudi kot ‘sovražnike človeškega rodu’. Obsojene so zasmehovali: oblekli so jih v živalske kože in nanje spustili pobesnele pse, da si jih raztrgali; mnoge so križali ali zažgali kot žive plamenice. Neron je za take prizore uporabil lastne vrtove. Prirejal je krute cirkuške igre, ki jih je gledal iz svoje kočije ali pomešan med množico …

Imen teh mučencev in njihovega števila ne poznamo. Gotovo sta bila med njimi apostola Peter in Pavel, najbrž pa tudi vsi tisti Rimljani, ki jih apostol Pavel v svojem pismu, naslovljenem rimski krščanski občini, hvali zaradi njihove vdanosti Kristusu in požrtvovalnosti do sobratov. Nekateri viri naštevajo kar 10.000 prvih rimskih mučencev iz Neronovih časov.

Pobudo za praznovanje njihovega spomina in hkrati vsebino tega spomina razberemo iz pisma, ki ga je papež Klemen I. leta 96 ali 97 pisal cerkveni občini v Korintu. V njem najprej poveličuje mučeništvo apostolov Petra in Pavla, zatem pa počasti spomin svetih mučencev pod Neronom. »Tema možema, ki sta sveto živela, se je pridružila velika množica izvoljencev. Ti so prestali mnogo muk in trpljenja in so postali nam najlepši zgledi. Krščanske žene so prestale grozne in strašne muke, a vendar so prišle na varno pot vere in prejele vzvišeno plačilo, dasi so bile slabotne po telesu.«

Zapustila je hišo

Otresti čevlje

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing