Seznanimo se zdaj na kratko z življenjsko zgodbo tega “Mesija rock glasbe”, kakor ga mnogi imenujejo. Rodil se je 24. maja 1941 v Duluthu v ameriški zvezni državi Minnesota blizu meje s Kanado ob zahodni obali Borujega jezera V njegovem rojstnem listu piše, da se imenuje Robert Zimmermann, da je njegovemu očetu ime Abra­ham, materi pa Betty. Ko je bilo Robertu, ki so mu vsi rekli Bob, šest let, se je družina preselila v rudarsko mestece Hibbing, zahodno od Dulutha V tem revnem kraju, kjer je veliko priseljencev iz Jugoslavije in Italije, so odprli trgovino z elektro materialom. Bobova mlada leta so potekala dokaj mirno. Pri osmih letih se je začel učiti klavir leto pozneje je imel v ustih orglice, ko mu je bilo deset let, je že vadil prve prijeme na kitari. Njegovi ljubljenci in vzorniki so bili folk pevci Woody Guthrie, Hank Williams in Pete Seeger ter rock pevca Little Richard in Chuck Berry. Bil je miren in vase zaprt, zato ni imel veliko prijateljev. Govoriti je znal samo s tistimi, ki so se, kot on, zanimali za glasbo. Leta 1955 je ustanovil svojo prvo skupino — The Golden Chords (Zlate strune) in on je bil ‘šef’. Izvajali so pesmi Little Richarda, a tudi že prve njegove skladbe. Takrat je bil njegov življenjski sen priti do lastnega motorja.

Septembra 1959 je šel Bob v Minneapolis, ker je dobil štipednijo za študij na višji umetnostni šoli, vendar ni študiral, kajti sanjal je o tem, da bi postal folk pevec. Nastopil je v lokalu “Dinkytown”. Takrat si je izbral ime, s katerim je kmalu potem zaslovel: Bob Dylan. Januarja 1961 ga najdemo v newyorški umetniški četrti Greenvvich Village, kjer nastopa v raznih lokalih. Honorarji niso visoki, vendar se z njimi da preživljati. Njegov hrapavi, agresivni glas, še bolj pa besedila njegovih pesmi, ki jih piše sam, mu kmalu pridobijo ugled. Besedila so bridka in obtožujoča vendar pristna Njegovi vzorniki so pesniki Bertold Brecht, Francois Villon in Robert Graves. Novembra 1961 izide njegova prva LP plošča “Bob Dylan”. Stroški snemanja so majhni, ker je Bob vse napravil sam, toda tudi dobiček je skromen, saj plošča nikakor noče v promet Leta 1962 je zaslovel po vsem svetu s svojo pesmijo „Blowin’ in the Wind”, ki jo je izvajal trio Peter, Paul Mary. Na nekem rock festivalu sreča tega leta znano protestno pevko Joan Baez. Njuno prijateljstvo traja vse do leta 1964. Zanjo je Bob napisal pesem „Visions of Johanna”. Konec julija 1963 je skupaj z njo nastopil na rock festivalu v Nevvportu in doživel svoje prvo veliko zmagoslavje, ko je ob spremljavi kitare in orglic izvajal svoje lastne skladbe s preprostimi in tekočimi melodijami, da je lahko kmalu poprijel vsak poslušalec. Protestiral je proti vojni (“Masters of War”), proti atomskim posku­som (“A hard Rain’s a-gonna fall”).

22. novembra 1965 se je poročil s Sarah Lowndess, ki si je nekdaj služila kruh kot fotomodel. Zakonca Dylan sta dobila petero otrok: tri sinove in dve hčerki. Leta 1966 je šel Bob na turnejo po Ameriki, nastopil je v Avstraliji in Evropi, objavil svojo knjigo “Ta ran tula” in izdal L P ploščo „Blonde on Blonde” s pesmimi, ki imajo veliko avtobiografskega 30. julija tega leta je doživel težko prometno nesrečo z motorjem in radijske postaje so objavile vest o njegovi smrti. Bil je res zelo blizu takemu koncu, vendar so mu življenje rešili in ga kar dobro pozdraviti. Skoraj dve leti o njem ni bilo ne duha ne sluha Umaknil se je v samoto, kjer je neutrudno ustvarjal. Leta 1968 je izšla njegova nova LP plošča. Prvič je spet javno nastopil na festivalu na angleškem otoku Wight 1969. Leta 1970 mu je univerza v Princetovvnu podelila ča$tni doktorat, leta 1971 je nastopil na dobrodelnem koncertu za Bangladeš, ki ga je priredil ex-Beatle George Harrison. Leta 1973 je napisal glasbo za film ‘Pat Garrett and Billy the Kid’ ter tudi sam nastopil v njem (iz tega filma je najbolj znana njegova popevka “I’m knocking on Heaven’s Door” — Trkam na peklenska vrata).

Leta 1976 je izšel njegov album „Desire”, ki ga imajo mnogi za njegovo najboljšo LP ploščo. Pesmi, ki jih izvaja, so spet protestne — kot tiste, s katerimi se je uveljavil na začetku svoje kariere, Z njimi je hotel predramiti ljudi, zlasti mlade, da ne sprejmejo ravnodušno tega sveta, kakršen je, temveč da se borijo za boljši in pravičnejši svet…

(glasba 10_1978)

Trenutno je Bob Dylan na »Neskončni turneji« (angleško Never Ending Tour), ki traja že od leta 1988. Dylan ima na leto okoli 100 koncertov, največ v ZDA in pa tudi po Evropi. Ob koncu leta 2011 je imel skupno evropsko turnejo z Markom Knopflerjem, škotskim kitaristom in nekdanjim vodjem skupine Dire Straits. Šlo je za 33 nastopov v mesecu oktobru in novembru, v glavnem v Srednji Evropi. (wiki)

življenje kot roman

Bralcem so navadno všeč knjige, v katerih pisatelj na zgoščen, plastičen način prikazuje resnično življenje, v katerih se dogajanje odvija kot na filmskem platnu, kjer takoj veš, pri čem si. Na tak, način je znal pisati ameriški pisatelj Jack London, ki se je rodil pred sto leti. V svojem kratkem življenju — dočakal je komaj štirideset let — je ustvaril okoli 50 del, ki jih še danes po vsem svetu prevajajo in ponatiskujejo. Veliko jih imamo tudi v slovenščini (1975 je Mladinska knjiga hkrati izdala naslednje: Kralj Alkohol; Morski volk. Potepuhi, Prisilni jopič ter Upor na ladji Elsinore).

V svojih romanih, povestih in novelah je London opisoval svoje življenjske izkušnje (seveda obogatene s pisateljsko domišljijo), zato je vse tako prepričevalno, tako blizu tudi današnjemu človeku. Življenje, ki ga razgrinja pred bralcem, je pogosto trdo in neusmiljeno, veliko pa je v njem tudi lepega, plemenitega, dobrega, predvsem pa je vse tako pristno in naravno. Ob nekaterih njegovih junakih se bralec zgrozi, ob drugih pa začuti, kako je lepo biti človek. Številna njegova dela so filmana in treba je reči, da so pisana kakor nalašč za film: malo modrovanja in filozofiranja, veliko dogajanja, veliko dvogovorov, v katerih je obilo življenjske modrosti.. Literarna kritika v njegovi domovini se dolgo časa še zmenila ni zanj, češ da v njegovem pisanju sploh ni nič izvirnega, da ni nič prispeval k obogatitvi ameriške književnosti. Ljudje pa so ga brž sprejeli za svojega. Užival je izreden sloves. Ker je bil človek, ki je začel pri ničli, ki se je do pisateljskega imena dokopal s trdim delom samouka, so videli v njem poosebljenje “mita novega sveta”. Kakor ameriški narod, ki se je rodil v prahu velikih vozov naseljencev Divjega zahoda, tudi London ni imel za seboj ničesar: ne zgodovine, ne kulture, ne denarja, ampak samo divjo željo čim več vedeti in postati velik.

Iz njegovih, spisov izžareva, silna volja po življenju. Ta volja, ki je izraz njega: samega, ga je gnala iz pustolovščine v pustolovščino, katere je potem na moč zvesto podajal v svojih knjigah. London si ni ničesar izmislil; vse, kar je zapisal, je bilo najprej zapisano na njegovo kožo, v njegovo srce.

Že njegovo rojstvo je povezano s čudnimi okoliščinami, ki so ga v njegovi duševnosti zaznamovale za vse življenje. Luč sveta je zagledal 12. januarja 1876 v San Franciscu kot nezakonski otrok Flore Wellman, nemirne, čudaške ženske, ki je ušla od svojih premožnih staršev z Williamom Chaneyem, bohemskim izobražencem irskega: rodu, ki,je bil pisatelj in urednik in predavatelj. Ko mu je zaupala, da z njim pričakuje otroka, ‘profesor’ Chaney očetovstva ni hotel priznati. Flora je javno zaigrala pretresljiv prizor, o katerem so se razpisali časopisi in Chaney je bil onemogočen. Sedem mesecev po Jackovem rojstvu je Flora skušala urediti svoj nič kaj zavidljivi položaj, zato se je poročila z Johnom Londonom, vdovcem brez stalnega dela in z osmimi otroki. John je posvojil še Jacka, za katerega je z materinsko zavzetostjo skrbela osemletna Eliza, ena od Londonovih otrok iz prvega zakona. Ko sta oba, Jack in Eliza, zbolela za davico, ju je mati Flora položila v isto posteljo in Eliza je slišala, kako je mačeha vprašala zdravnika: “Doktor, ali ne bi mogli uporabiti za oba eno krsto? Tako bi nekaj prihranili.”

Flora ni imela poklica za materinstvo in Jack je praktično rastel kot sirota. Družina se je stalno selila iz kraja v kraj, Jack pa je bil več v družbi odraslih kot otrok. Morda je prav zato hotel v vsem čim bolj posnemati odrasle, biti ‘kakor velik’. Ko mu je bilo pet let, pripoveduje v romanu ‘Kralj Alkohol’, je prvič poskusil pivo, ki ga je nesel svojemu očimu na njivo. Ni mu bilo všeč, vendar se mu je zdelo imenitno, ker je videl, da ga pijejo odrasli moški. Z desetimi leti je šel delat, predvsem zato, da bi redno jedel, vendar je še naprej hodil v šolo. To je bilo precej trdo zanj. Vsako jutro je pred odhodom v šolo po cestah prodajal časopise, ko se je vrnil iz šole, pa je šel brž prodajat večerne izdaje. Potem je naredil naloge in nato šel na kegljišče postavljat keglje. Pri vsem tem delu je našel čas za branje. Knjige je dobesedno požiral. Nižje razrede osnovne šole je končal kot najboljši v razredu in kot prvak razreda bi moral imeti poslovilni govor. Izgovoril se je, da nima primerne obleke. To je bilo res, vendar je bil pravi razlog to: vedel je, da ne bo mogel iti naprej v šolo.

Kruh si je služil z različnimi deli: v neki beznici je pomival posodo, potem je delal v tovarni ribjih konzerv. Ves čas je sanjal o lastni barki. Ko mu je bilo štirinajst let, je prihranil toliko dolarjev, da si je kupil pokvečen čoln in z njim je šel lovit ostrige. Družil se je z drugimi lovci na ostrige, ki so ves svoj ulov brž zapili. Tudi sam je začel piti: ne zato, ker mu je bil alkohol všeč, ampak ker si je s tem pridobil ugled odraslega moža!

Sedemnajstleten se je pridružil posadki, ki je šla lovit tjulnje v vode Koreje in Japonske. Ko se je vrnil, seje naselil v Oaklandu, delavski četrti San Francisca. Zaposlil se je v neki tovarni platna. Tedaj je v reviji Call (Klic) bral o literarnem natečaju, pri katerem je prva nagrada znašala 25 dolarjev. To je za Jacka pomenilo 250 ur trdega dela v tovarni. Kako naj napiše zgodbo, ko pa ni literat in ko skoraj nima časa? Prav zato, ker se je stvar zdela nemogoča, jo je Jack sklenil izpeljati. Napisal je, kar je doživel pri lovu na tjulnje in prejel je prvo nagrado. Domišljal si je, da je že pečen pisatelj. Uredniki, katerim je pošiljal svoje izdelke, mu še odgovarjali niso. Vendar mu to ni vzelo poguma. Spoznal je: če hoče postati pisatelj, mora študirati!

Vpisal se je na univerzo. Bral in študiral je vse, kar mu je prišlo v roke, tako da je v njegovi glavi nastala prava zmešnjava idej. Veliko tega je izpovedal v svojem avtobiografskem romanu ‘Martin Eden’. Študija seveda ni končal. Deloma zato, ker ni imel sredstev, deloma pa zato, ker je bil premalo vztrajen.

V začetku leta 1897 je Ameriko zajela ‘zlata mrzlica’. V strugah nekaterih rek in potokov na Aljaski so našli zlata zrnca in vest je tako privabila na daljni sever množico iskalcev zlata, ki so hoteli čez noč obogateti. Stvar je bila tako vabljiva, ponujala je toliko razburljivih dogodivščin, da se Jack ni mogel ubraniti skušnjave, da ne bi šel tudi sam tja gor. Nakupil je vso potrebno opremo in skupaj s tovariši je na Aljaski res našel precej zlatih zrnc. Možje so že delali načrte, kaj bodo s tem bogastvom nakupili; ko so svoj ‘zaklad’ pokazali zlatarju, jim je ta povedal, da to ni nobeno zlato, ampak navadni silikati brez vsake vrednosti. Jack je | zapil še tisti denar, ki ga je imel, za nameček pa še zbolel. Junija 1898 se je vrnil v San Francisco brez prebite pare. Vendar mu je ta „zlata” dogodivščina le kori- I stila: ves čas je namreč pisal I dnevnik in po tem dnevniku bo j zdaj napisal nekaj knjig, ki so mu prinesle goro denarja (Beli očnjak, Klic divjine).

Leta 1899 je prodal svojo prvo novelo — za 5 dolarjev. Bralcem je bila všeč in za drugo mu je urednik čez nekaj tednov izplačal 40 dolarjev, dve leti pozneje pa je sklenil z založnikom pogodbo, da bo svoja dela dajal samo njemu, ta pa mu bo vsak mesec izplačal po 125 dolarjev. Bil je bogat človek. 7. aprila 1900 se je poročil. Izbral si je zaročenko nekega svojega umrlega prijatelja, učiteljico Bessie Maddern, ki mu je bila zvesta tovarišica in požrtvovalna tajnica in dobra mati hčerk Joan in Bess. Jack si je želel sina, ki bi nadaljeval njegov rod. V tej njegovi silni želji po sinu se kaže kompleks, ki ga je prinesel iz ranega otroštva kot nezakonski otrok. V teoriji je zastopal mišljenje, da v zakonu ljubezen ni potrebna, važna je samo izbira biološko čim popolnejše žene, ki naj rodi zdrave otroke. Ta teorija se v praksi ni obnesla in Jack je bil razočaran, zato se je leta 1903 ločil od svoje žene Bessie, da bi se potem konec leta 1905 poročil s Charmian Kittredge, ekscentričnim bitjem, ki mu je bila zelo podobna v željah po pustolovščinah. Pred tem se je odpravil v Južno Afriko, da bi pošiljal nekemu časniku dopise iz vojne med Angleži in Buri. Ker pa je bilo vojne že konec, je z dovoljenjem svojega uredništva odpotoval v London, kjer je tri mesece preživel med potepuhi (to je bilo najsrečnejše obdobje njegovega življenja in opisal ga je v romanu ‘Potepuhi’). Potoval je tudi po drugih mestih Evrope.

Ko se je vrnil v Ameriko, je samo pisal in pisal. Sam si je postavil ‘normo’. Zraven je vedno pil in sicer iz dneva v dan več. V avtobiografskem romanu ‘Kralj Alkohol’ sicer trdi, da je pil, kolikor je njegov organizem prenesel, izkazalo pa se je, da se je uničeval, zastrupljal. Imel je ogromno denarja, vseeno pa je bil vedno do vratu v dolgovih. Po glavi so mu rojile razne domislice, za katere je porabil veliko svojih dolarjev. Najprej je dal nekim sleparjem zgraditi veliko barko, ki naj bi bila nekakšna plavajoča hiša, v kateri bi imel mir in bi lahko nemoteno pisal. Plovilo, ki so mu ga zbili sleparji, se je izkazalo za popolnoma neuporabno. Potem je dal v neki skalni pokrajini postaviti fantastični grad, katerega je krstil ‘Hiša volka’. Tik pred koncem pa je vse skupaj pogorelo. Še mu ni bilo zadosti: omislil si je razkošen ranč v Kaliforniji, kjer je sprejemal prijatelje in jih gostil kot indijski knez …

Vse te stvari so bile, kot se je pokazalo, samo beg pred resničnostjo, katere ni mogel prenašati in iz katere ni mogel ubežati samo s pomočjo alkohola. Nazadnje mu je bilo vsega dovolj in 22. novembra leta 1916 so ga našli mrtvega v njegovi spalnici. Na nočni omarici so bile prazne stekleničke morfija.

Čuk S., Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče (1976) 8, str. 26.

V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja

Gregor Mendel: * 20. julij 1822, Heinzendorf bei Odrau, Avstrijsko cesarstvo (sam je rojstni dan praznoval dva dni kasneje -. 22. julija, zato različni podatki), † 6. januar 1884, Brno, Avstro-Ogrska

Rodil se je 20. julija 1822 v kraju Heinzendorf v Šleziji, sam pa je (iz neznanega razloga) rojstni dan praznoval dva dni kasneje – 22. julija. Starši so ga krstili na ime Johannes. Ko mu je bilo 21 let, je vstopil v avguštinski samostan v Brnu na Češkem, ki je bila takrat v sklopu velike avstro-ogrske monarhije. Ko je poštar redovnik, je dobil ime Gregor. Bil je posvečen za duhovnika. Ko je prior, predstojnik samostana, opazil, da je mladi redovnik zelo nadarjen, je sklenil, da mu omogoči študij na univerzi. Velel mu je, naj se vpiše na dunajsko univerzo. Po treh letih marljivega študija je pater Gregor Mendel dosegel diplomo profesorja fizike in matematike.

Ko se je vrnil v Brno, so ga imenovali za profesorja naravoslovnih znanosti na tamkajšnji gimnaziji.

To je bila doba, ko so znanstveniki po vseh evropskih deželah delali razne poskuse in raziskave, da bi odkrili zakone življenja. Njihovo odkritje bi bilo ogromnega pomena za razvoj gospodarstva, saj bi z njihovo pomočjo mogli privzgojiti nove, visoko kvalitetne rastlinske in živalske vrste. Cela desetletja so se tu in tam ločeno trudili, da bi jim to uspelo, vendar se jim je le malo posrečilo. Odkritje teh zakonov bi bilo tudi neprecenljivega pomena za nadaljnji razvoj znanosti.

Tudi naš mladi profesor pater Gregor je bil otrok svoje dobe. Kolikor mu je šola puščala prostega časa, ga je prebil v miru samostanskega vrta. Tam je delal številne poskuse z rastlinami. Njegov „laboratorij” je bil v nekem kotu, ki si ga je izgovoril zase. Tu je zasadil dve lehi graha: na eni rastline, ki rastejo visoko, na drugi pa bolj nizke, eden je imel gladka in okrogla rumena semena, drugi pa nagubana rumena semena. Izbral je „čist rod” visokih rastlin, ki so vedno potem imele visoke potomce, in „čist rod” nizkih grahovih rastlin, katerih potomci so bili vedno nizki. Nato je visoke rastline križal z nizkimi. Križanci ali hebridi, ki jih je dobil, so bili vsi visoki. Potem je med sabo križal dva hibrida. Iz semena, ki ga je dobil je vzgojil nove rastline, od katerih pa so bile tri visoke, ena pa nizka. Vedno je bilo razmerje 3:1. Štel je tudi semena, ki jih je dobil. Vseh skupaj je bilo 8023; od teh je bilo 6022 rumenih, 2001 zrno pa je bilo zeleno. Ta poskus je ponavljal večkrat. Opazoval je nove rodove rastlin in svoje poizkuse prenesel tudi na druge rastline in na čebele. Po osmih letih vztrajnega in natančnega dela je bil že tako daleč, da je lahko izluščil nekatere zakonitosti glede dedovanja lastnosti. Bilo je leta 1865. Še danes so znani trije. Mendlovi zakoni: 1. Kadar križamo med seboj dva osebka čiste rase, so vsi potomci med seboj enaki, 2. Ce križamo med seboj hibride, se v naslednji generaciji dedni znaki cepijo, 3. Dedne lastnosti se dedujejo neodvisno ena od druge. Zadnji zakon so kasneje drugi biologi dopolnili.

Istočasno so podobne poskuse delali drugi biologi. Vsakdo od njih je želel prvi odkriti zakone življenja. V Nemčiji se je s tem ukvarjal C. W. Nageli, v Angliji W. Bateson, na Nizozemskem Hugo de Vries, na Danskem W. L. Johannsen, drugod pa manj znani biologi.

Naslednje leto, 1866, se je pater Gregor Mendel odločil, da bo svoje odkritje posredoval drugim znanstvenikom. V drobni knjižici, ki je štela le 46 strani, ter jo je založil sam, je opisal vse svoje poskuse in rezultate, ki jih je dosegel. Po eno knjižico je potem poslal vsem znanstvenikom in znanstvenim zavodom po Evropi, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vprašanji. Z nekaterimi od njih sije že dalj časa dopisoval. Nihče mu ni odgovoril. Preteklo je nekaj časa, mesec, leto, nekaj let, nič. Svet znanosti je popolnoma prezrl delo patra Mendla. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi skušal preveriti vrednost njegovih odkritij.

Vsi ti biologi so bili tako zatreskani v svoje delo v laboratorijih, da se niso imeli časa ukvarjati z branjem takele brošurice. Ni se jim zdela vredna pozornosti. Morda zato, ker jo je napisal srednješolski profesor, ki je bil povrh še redovnik? Mogoče zato, ker je prišla iz majhnega mesteca na Češkem, iz province? Pravega razloga ne bo vedel nihče. 35 let je drobna knjižica patra Gregorja ostala v temi.

Pater Mendel si tega ni preveč gnal k srcu. V svoji skromnosti je menil, da njegovo delo pač ne more pomeniti prav veliko, ko se pa nihče od velikih in priznanih znanstvenikov zanj ne zmeni. Zato je na vse skupaj pozabil.

Čez dve leti so ga izvolili za priorja, predstojnika samostana. Vsi so ga spoštovali in ljubili zaradi njegove razgledanosti, njegovega bistrega duha, zaradi njegovih velikih pedagoških zmožnosti, pa tudi zaradi njegove skromnosti, blagosti in trdnosti. Nekaj let kasneje se je moral prav močno postaviti za usodo svojega samostana. Liberalna stranka, ki je takrat prišla na oblast, je izdala odlok, da je treba zapleniti vse cerkveno premoženje. Odločni pater Mendel je svoj samostan rešil. Leta 1884 je umrl v 62. letu starosti.

Na velike zakone življenja, ki jih je bil odkril v svojem mirnem kotičku samostanskega vrta, zadnja leta sploh ni več mislil, ker je imel preveč drugih skrbi. Umrl je kot katerikoli drugi pater. Cenili so ga le tisti, ki so ga poznali, med učenjaki svoje dobe pa ni našel priznanja. Še sanjalo se mu ni, da bodo čez nekaj desetletij v njem, skromnem redovniku, gledali enega velikih dobrotnikov človeštva in enega velikih duhov, saj zakoni dednosti, ki jih je utemeljil, veljajo za vsa živa bitja, tudi za človeka. Poznanje teh zakonov lahko ogromno pomaga tudi medicinski znanosti zlasti glede tako imenovanih dednih bolezni.

Leta 1900 je neki nemški biolog, Carl Corens, brskal po knjižnici za deli, ki govore o prenašanju dednih lastnosti od staršev na potomce. Pri tem je naletel tudi na knjižico patra Gregorja Mendla. Bilo je, ko da je počila bomba. Ves znanstveni svet je bil pokonci. Veliki zakoni življenja so bili odkriti že pred 35 leti, pa nihče se zanje ni zmenil! Kako je moglo priti do tega!

Znanstveniki so si takoj zastavili vprašanje: Ali zakoni, ki jih je odkril pater Mendel, veljajo samo za rastline, ali tudi za živalski svet? Delali so poskuse na piščetih in miših in prišli do zaključka, da Mendlovi zakoni držijo tudi zanje. Po nekaj letih raziskav in poskusov je bilo jasno, da veljajo za ves živi svet, ki se razmnožuje z združitvijo moške in ženske spolne celice. Zacvetela je nova, zelo pomembna znanost — genetika.

Morda ni zgolj naključje, da je velike zakone življenja, življenja, ki prihaja od Boga, odkrila bistrost, pridnost in vztrajnost skromnega znanstvenika, ki je bil duhovnik in redovnik.

(Ognjišče 08_1972, str. 7)

Neil Armstrong je kot prvi človek stopil na Luno

Tisočletja in tisočletja je človek s spoštovanjem gledal tisti skrivnostni okrogli svetli predmet, ki potuje po našem nebu. Kaj vse so babice pripovedovale svojim vnukom o Luni in njenih skrivnostih. Danes je pravljice konec. Človek je stopil na Luno.

7. oktobra 1957 je v enem uradu vojaških poslopij v Huntsvillu v Alabami (ZDA) zazvonil telefon. »Mi lahko razodenete svoje vtise?« je spraševal radovedni glas novinarja iz New Yorka. »Svoje vtise o čem?« mu je odgovoril človek z močnim nemškim naglasom. »Kako? Ne veste ničesar? Rusi so na krožno pot okrog Zemlje poslali prvi umetni satelit, kroglo, težko 83,6 « »O, strela!« je ves iz sebe vzkliknil von Braun in treščil slušalko na vilice telefona. Z dolgimi koraki se je napotil v dvorano, kjer je bilo v teku slavnostno kosilo na čast obrambnemu ministru. S temnim obrazom in nagubanim čelom je povedal novico. Obrnjen k ministru je dodal: »Minister, izgubili smo veliko časa, toda vedite, da lahko v 90 dneh od trenutka, ko nam daste prosto pot, pošljemo na tir okoli zemlje ameriški umetni satelit.«

Že štiri leta je von Braun ameriški vladi predlagal, da bi začeli pot k zvezdam. Naletel je na gluha ušesa, niso ga jemali resno. Sedaj pa so tudi Američani pri žgali zeleno luč za vesoljske polete. Čez mesec dni pošljejo Rusi že drugi Sputnik, ki tehta 500 kg s psičko Lajko na krovu. Amerika je razburjena. Predsednik Eisenhower se mora pojaviti na televiziji in pomiriti duhove ter državljanom zagotoviti, da je »Amerika večkrat že izgubila prve bitke, vedno pa je dobila zadnje.«

Julija naslednjega leta zaživi organizacija, ki bo prešla v zgodovino. Imenuje se NASA (National Aeronautisc an Space Admi nistration). Kongres odobri zanjo prvih 339 milijonov dolarjev. Vsem se zdi ta vsota strašno visoka, v primerjavi s tem, kar se bo potrošilo za vesoljske polete do dneva, ko bo človek stopil na Luno, je le drobno zrnce. Začetki so trdi. Rakete eksplodirajo na rampah, sateliti se izgubljajo v nebesni sinjini. Kongres noče novih izdatkov za vesoljska raziskava- nja. 12. aprila 1962 zaslovi ime, ki bo ostalo v zgodovini — ime Jurija Gagarina. Prvi človek leti v tirnici okoli zemlje. Američani so na robu obupa. Miladi predsednik John Kennedy izkoristi razpoloženje naroda in od Kongresa doseže odobritev vseh stroškov, ki so potrebni za vesoljske raziskave. Nekaj dni po poletu Gagarina slovesno izjavi: »Za nas je prišel čas naj lepše pustolovščine. Prepričan sem, da bo naša država lahko poslala prvega človeka na Luno in ga pripeljala živega nazaj na Zemljo, pred koncem tega desetletja.« Takrat je bilo težko predvideti, da se bo napoved uresničila. Kennedy pa se je, preden je dal to izjavo, temeljito posvetoval s strokovnjaki. Amerika ima vsa potrebna sredstva, da to tekmo dobi: ima von Brauna, naj večjega strokovnjaka za rakete, zelo razvito elektronsko tehniko, predpogoj za uspešne polete, kajti elektronski računalniki so nujno potrebni možgani za usmerjanje vesoljskih poletov.

Z naravnost astronomskimi stroški je NASA povečala svoje osebje od 8 na 75 tisoč. Toda kako povezati vse te ljudi in kako vskladiti njihovo delo? Vsak oddelek objavlja svoje dosežke na listih, ki so namenjeni vsem od* delkom. V pisarnah se kopičijo skladovnice poročil in branju ni ne konca ne kraja. V enem letu so za ta poročila porabili 300 ton papirja. Von Braun zbija grenke šale na ta račun: »če bo šlo tako naprej, nam rakete sploh ne bodo potrebne. Dovolj bo, da postavimo te liste enega na drugega in bomo prišli na Luno.«

Kennedy pokliče v Vodstvo NASE »čarovnika organizacije« Jamesa E. Webba. Mož je star 56 let in je miren kot da bi sploh ne imel živcev. V kratkem času napravi čudež. Osebja ne zmanjša, celo poveča ga od 75 tisoč na 420 tisoč, toda delo steče gladko in hitro. Tako rekoč vsa Amerika sodeluje pri osvajanju Lune. Pet milijard dolarjev, ki jih dobi od vlade, razdeli na 200 univerz in 20.000 podjetij, ki v vseh delih Amerike delajo za »Načrt Luna«. NASA postane samo center za povezavo tega dela za osvojitev Lune. Raketo Saturn gradijo v enem mestu, vesoljsko ladjo Apollo pa v drugem. Nalogo raziskave kovinskih spojin zaupa neki univerzi na severu, elektronske naprave na krovu vesoljske ladje pa izdela elektronski center na vzhodu itd.

Webba vprašajo: »Ali se vam ne zdi, da so ta ogromna sredstva slabo uporabljena?« Odgovoril je: »če bi se vojskovali z Rusijo, bi nas to stalo mnogo več, prineslo pa ne bi nič dobrega. Naša vojna je bila ,koristna vojna’. Tekmovali smo, ne v ubijanju, ampak da bi uresničili čimbolj popolno tehniko, ki bo veliko pripomogla k napredku naših narodov in človeštva, če bi v preteklosti namesto svetovnih vojn tekmovali v znanosti, bi bilo človeštvo neprimerno bolj civilizirano.« Najbrž ima celo prav.

Nixon je tako navdušen nad popolno organizacijo NASE, da ji namerava izročiti najbolj pereče probleme Amerike, kot: adaptacijo morske vode v pitno, da bi bilo mogoče utešiti vedno večjo žejo gosto naseljenih področij.

Res je NASA prvi dejavnik, ki je pripeljal človeka na Luno, ne smemo pa pozabiti tistih, ki so bili glavni junaki tega neslutenega podviga. Računajo, da je nad 500 milijonov ljudi po televiziji minuto za minuto sledilo fantastičnemu spektaklu osvajanja Lune. Vsak korak se je dogajal takorekoč pred našimi očmi. V centru za vesoljske polete v Houstonu niso vedeli mnogo več kot mi, ki smo sedeli ob ekranih, saj so gledali iste slike in slišali iste glasove.

Nesmiselno bi bilo tukaj ponavljati vse, kar se je zgodilo, saj ste vse to sami videli, slišali ali brali. Kolikorkoli dolgo bomo še živeli, vedno bomo lahko s ponosom rekli: »Takrat, ko je prvi človek stopil na Luno …«

Napisali vam bomo le nekaj zanimivosti, za katere morda iz teh ali onih razlogov še niste slišali in ki vam bodo odprli morda novo, duhovno dimenzijo poleta in njegovih herojev.

Predvsem moramo imeti pred očmi to: čeprav je bila vloga vsakega izmed udeležencev, takorekoč vsak njegov korak, do natankosti določena, to vseeno ni bil film, kjer se odvija vse po scenariju in kjer se že vnaprej ve, kakšen bo konec, kjer se ne more zgoditi nič hudega in se vsako dejanje lahko neštetokrat ponovi. Večina televizijskih postaj po svetu (z izjemo ruske in kitajske) je oddajalo program skoraj dva dni nepretrgoma. Vse je bilo uglašeno na temo vesoljskih poletov, celo glasba in moda.

Trije astronavti, ki so bili določeni za zgodovinski podvig, so se zavedali, da kljub vsej popolnosti tehnike tvegajo življenje. Enega od odgovornih za polet so vprašali, če imajo astronavti s seboj kakšno tableto ali tekočino, ki bi jo v slučaju katastrofe zaužili in se tako izognili trpljenju, se je ta zresnil in dejal: »Vsak izmed njih zna moliti.« In nepredvidenih težkih trenutkov ni manjkalo. Ko se je pajek Orel ločil od matične ladje Kolumbije, je njegov elektronski računalnik zaradi nekega napačno postavljenega stikala skoraj ponorel. Trikrat se je prižgala alarmna luč in Armstrong je sporočil šifro za preplah. Pristajanje je postalo še težje zaradi neravnega terena in Orel se je moral zadnji trenutek premikati v vodoravni črti, da se je izognil kraterju velikosti nogometnega igrišča, vodila pa ga je Armstrongova roka. Goriva so imeli le še za 50 sekund. Ko sta Armstrong in Aldrin hotela zapustiti kabino, se je izkazalo, da se pritisk noče spustiti na ničlo. S težavo sta odprla vrata, Armstrong se je začel pripravljati za sestop, toda na njegovi astronavtski obleki se je prižgala rdeča luč, kar je pomenilo, da s hladilnim sistemom nekaj ni v redu. Treba je bilo počakati deset minut. Aldrin je tedaj sporočil na Zemljo: »Izkoriščam to priložnost, da prosim vse ljudi, ki me poslušajo, kjerkoli so in kdorkoli so, da se za trenutek zberejo in premislijo dogodke zadnjih nekaj ur in da se vsakdo po svoje zahvali Bogu.«

Naj večjo pozornost so tehniki posvetili varnosti poleta. Vse glavne vzvode so naredili v dvojniku, da bi ga takoj nadomestil drugi, če bi eden odpovedal, če bi se jim zgodilo kaj hudega, bi jim nihče ne mogel pomagati. Mnoge astronomske opazovalnice so bile na straži, da bi astronavte opozorile, naj se izognejo nevarnim sončnim izžarevanjem (kabina Orla je bila varna pred takim izžarevanjem). V krožnici okoli Zemlje je celo satelit bedel nad njimi.

Pri poletu pa niso sodelovale samo te fizične sile. še močneje so bile prisotne duhovne sile človeka. Von Braun sam je rekel: »Kadarkoli mora človek prevzeti nase nalogo, ki zahteva več moralne sile, kot jo lahko zbere s svojimi lastnimi omejenimi duševnimi in duhovnimi močmi, mora verovati v Boga.«

Collinsa, tretjega astronavta, ki je ostal v kabini Apollo 11 in je krožil okrog Lune ter čakal, da se vrneta Armstrong in Aldrin, so novinarji vprašali, katere knjige bi vzel s seboj, če bi ostal dolgo časa jetnik v tirnici okrog Lune in če bi jih lahko vzel samo pet. Med petero knjig je uvrstil tudi Sveto pismo.

»Prepričana sem,« pravi Viola Armstrong, mati astronavta, »da določitev mojega sina za to nalogo ni bila brez božje roke. Vidite, zato se ne bojim zanj. Ko sem zvedela, da bo Neil dve uri hodil po površju Lune, je bila moja prva misel, da bi ta čas preživela v cerkvi in molila. Potem pa so mi rekli, da ga bom lahko neprestano gledala na televiziji in mislim, da je bila skušnjava prevelika. Gospod mi bo odpustil, kajne?«

Tudi papež je z velikim zanimanjem spremljal polet. Nekaj časa je bil v zvezdami svoje počitniške rezidence v Castelgandolfu, potem je sedel pred televizor in z molitvijo spremljal ves potek. Astronavtom je poslal naslednje voščilo: »Iz svojega bivališča v Castelgandolfu blizu Rima vam govori papež Pavel VI. Vama, osvajalca Lune, blede luči naših noči in naših sanj, čast, pozdrav in blagoslov. Prinesita s svojo navzočnostjo Mesecu besedo duha, himno Bogu, našemu Stvarniku in Očetu. S svojimi željami in molitvami smo vama blizu. Z vso katoliško Cerkvijo vas pozdravlja papež Pavel VI.«

Astronavta sta vzela s seboj več predmetov, ki naj bi veljali kot potrdilo tega prvega obiska zemljanov na tujem planetu. Na prvem mestu je to kovinska ploščica, ki ima na vrhu odtisnjeni obe polobli Zemlje in besedilo: »Tukaj so ljudje z Zemlje prvič položili nogo na Luno. Julij 1969. leta Gospodovega. Prihajamo v miru in imenu vsega človeštva.« Podpisani so vsi trije astronavti in predsednik Nixon. Druga tablica nosi znak Pajka in sicer Orla, ki polaga na Luno oljčno vejico. S seboj so prinesli tudi sovjetsko zastavo in zastave drugih dežel, pet medalj v spomin na pet astronavtov, ki so izgubili življenje pri osvajanju vesolja in sicer Američanov Grissoma, Whiteja in Chaffeeja ter Rusov Gagarina in Komarova. Med drugimi poslanicami sta prinesla tudi poslanico papeža Pavla VI., ki je pravzaprav besedilo 8. psalma: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji. Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa… Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil! Kaj je človek, da se ga spominjaš, in sin človeka, da skrbiš zanj? In vendar naredil si ga le malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal; dal si mu oblast nad deli svojih rok in vse si podvrgel njegovim nogam… O Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« Zraven je še lastnoročno pripisal’ »Naj bo v čast božjemu imenu, iz katerega ljudje črpajo toliko poguma, podvig, ki mu želimo srečen konec. Pavel P. P. VI .« Tudi razni državni predsedniki so poslali svoje poslanice, med njimi tudi naš.

Von Braun je zapisal: »Ljudje morajo iti vedno dlje, razširiti morajo svoj prostor in svoje zanimanje; taka je božja volja, če Bog ne bi hotel, da napredujemo, se spreminjamo, nam ne bi dal tega daru in zmožnosti, če ne bi hotel, nas bi ustavil. Vas to preseneča? Glejte: poznal sem veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal znanstvenika, vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga. Znanost skuša razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika. Revež je tisti znanstvenik, ki si domišlja, da mu to ni potrebno, to je znanstvenik, ki se dotika površine in ne gleda do dna. Jaz pa skušam gledati do dna in vidim zelo dobro.«

Zaključimo ta sestavek s temi njegovimi besedami v premislek tistim strokovnjakom pri naši televiziji, ki si niso upali prevajati molitve duhovnika, ki je v uniformi mornariškega oficirja pozdravil astronavte ob srečnem pristanku na Pacifiku s temi besedami: »Glej, o Gospod, naše navdušenje in blagoslovi naše veselje in naše dobre sklepe. Daj, da bodo vezi prijateljstva povezovale vse narode sveta istočasno, ko se trudimo, da bi se izboljšali pogoji za človeško življenje. Daj mir našim srcem in ohranjaj dobrohotnost do našega bližnjega. Za vse to te prosimo, Gospod, ko se ti zahvaljujemo.

(ognjišče 09_1969)