dr. Emilijan Cevc
Pogovor s profesorjem Cevcem ob prejemu Herderjeve nagrade
Profesor dr. Emilijan Cevc je najboljši poznavalec srednjeveške umetnosti v Sloveniji. Je predstojnik Umetnostno zgodovinskega instituta pri SAZU. Napisal je več strokovnih knjig s tega področja in veliko člankov ter predavanj. Letos je za svoje delo dobil tudi visoko mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado.
– Gospod profesor, najprej bi se vam rad zahvalil za vaše sodelovanje pri Ognjišču, saj ste nam vedno pripravljeni pomagati. Marsikaj objavljamo tudi s področja umetnosti in dragoceni so bili vsi vaši nasveti, pa tudi vsaka vrstica, ki ste jo za nas napisali. Pa pojdiva k stvari. Vi ste predstojnik umetnostno-zgodovinskega instituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti?
Prav točen naziv je: Umetnostno-zgodovinski institut Franceta Steleta znanstveno raziskovalnega centra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
– To je osrednja ustanova s strokovnega in znanstvenega vidika pri nas v Sloveniji. Za delo na tem področju ste pred kratkim dobili mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado. Kdo je bil to Herder, po katerem se nagrada imenuje, in kdo jo podeljuje?
Nagrado podeljujejo vsako leto in sicer na Dunaju, o tem kdo jo bo prejel pa odloča poseben odbor, ki ima sedež v Hamburgu. To je nagrada, ki ima predvsem namen povezovati evropska ljudstva med seboj, posebej še narode vzhodne Evrope, od Poljske do Grčije. Letos je bila podeljena že enaindvajsetič. Zavzema predvsem tiste stroke, ki so povezane z umetnostjo, se pravi, vse vrste umetnosti same, od arhitekture do kiparstva, slikarstva in glasbe, potem umetnostno zgodovino, varstvo spomenikov, deloma tudi filologijo, seveda tudi književnost. Ime je dobila po Johannu Gottfriedu Herderju (1744-1803), človeku, ki je bil v drugi polovici 18. stol. pomembna osebnost v nemškem duhovnem svetu. Bil je velik humanist, pesnik, filozof in teolog. Po poklicu je bil protestantski pastor in pridigar, vezalo ga je prijateljstvo z Goethejem. Spada med tako imenovano veliko četverico „weimarskega kroga”; posebna zasluga mu gre, da je pritegnil v zahodnoevropski kulturni svet književnost in ljudsko izročilo slovanskih narodov. Prav zato je seveda njegovo ime posebej primerno za to ustanovo, ki naj evropski Vzhod poveže z evropskim Zahodom. Predvsem duhovno in kulturno, politika pri tem ne igra nobene vloge.
– Ali vsako leto podelijo samo eno nagrado ali je nagrad več?
Vsako leto podelijo sedem nagrad, za vse te države: Poljsko, Češkoslovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Jugoslavijo. O teh nagradah odločajo, kot sem že dejal, v Hamburgu, dunajska univerza pa ima potem častno nalogo, da to nagrado slovesno podeli. To poteka v slavnostni dvorani avstrijske akademije znanosti in umetnosti. Slovesnost je ponavadi spomladi, letos je bila 10. maja.
– Vi ste zelo priznan umetnostni zgodovinar, napisali ste veliko strokovnih knjig s tega področja, še več pa člankov in razprav. Slovenska matica je izdala tri vaše knjige.
Da, pri Matici so izšle tri knjige: Plastika na Slovenskem, Poznogotska plastika na Slovenskem in Kiparstvo med gotiko in barokom. To so seveda tri glavna dela. Potem je še vrsta drugih, posvečenih bolj podrobnim vprašanjem, ki se kajpada dotikajo, predvsem slovenskega področja. Hvaležno je bila sprejeta tudi knjižica Slovenska umetnost, ki je izšla pri Prešernovi družbi, in hoče dati pregled skozi ustvarjalnost Slovencev od njihovega prihoda na to ozemlje do današnjih dni.
– Veljate za najboljšega poznavalca srednjeveške umetnosti pri nas. Do tega se pride z dolgotrajnim študijem in z napori in z veliko volje in seveda talenta. Ali ste se začeli že zelo zgodaj ukvarjati z umetnostjo?
No ja, najprej bi imel pripombo na ta „najboljši poznavalec”. Sem pač eden od poznavalcev. Sicer pa sem se v mladosti ukvarjal z biologijo, naravoslovje me je silno privlačevalo. Lahko bi rekel, da me je v nekem muzejskem okviru zanimalo vse, kar je bilo povezano z zgodovino, arheologijo, z vsemi podobnimi področji, ki jih je mladi človek doživljal v svojem ožjem okolju, vendar pa so najbolj privlačile prav te biološke prvine, tisto, kar je res neposredno zvezano z življenjem. Tudi pozneje, ko sem se odločil za študij umetnostne zgodovine, mi je še vedno stalo ob strani, da tudi na umetnost gledam kot na del nekega živega človeškega organizma, kot nekaj, kar je res živo, biološko povezano s človeškim življenjem in tudi z razvojem človeškega duha.
– Doma ste iz Kamnika.
Da, in Kamnik je že sam po sebi nudil rodovitna tla za tako usmerjenost kakršna je bila moja: s svojo kar častitljivo preteklostjo, s svojo romantično okolico, z gozdovi in pa tudi s prijatelji, s katerimi sem odraščal. Drug kraj, ki mu podobno veliko dolgujem in ki je bil podobno ubran, dasi morda bolj mehek, je bilo Novo mesto, kjer sem končal nižjo gimnazijo. Nanjo me vežejo naj lepši spomini, zlasti na tamkajšnje profesorje, ki so bili mnogi med njimi resnično taki, da bi danes delali čast tudi univerzi.
– Ali je bila v Novem mestu popolna gimnazija?
Da, odlična gimnazija! Ko sem prišel v Ljubljano, se mi je dolgo časa tožilo po Novem mestu, tudi po sošolcih, ki so bili v večini kmečki otroci. V Novo mesto me je zaneslo zato, ker sem tam shajal z zelo majhnimi stroški, bil sem namreč gojenec tamkajšnjega frančiškanskega konvikta. Tudi na ta zavod imam naj lepše spomine. Vodstvo je bilo izredno modro, ni poznalo prav nobene prisile in je mladino v najbolj kritičnih letih znalo tako pametno usmerjati, da nikoli ni prišlo do kakšnih napetosti.
– Zavod so seveda vodili patri?
Da, takrat je bil vodja zdaj že dolgo pokojni pater Kocjan, izredno moder mož, široko razgledan, ki se je tako popolnoma žrtvoval za nas. Če je, denimo, prebral kakšno novo knjigo in se mu je zdelo primerno, da tudi nas seznani z njo, jo je na pamet obnovil, ko smo po večerji sedeli skupaj. To je seveda močno vplivalo tudi na kulturno raven.
– Kaj so bili vaši starši? Ali se je vaš oče tudi ukvarjal z umetnostjo?
Na srečo ne! Oče je bil spočetka trgovec, seveda tak, ki ni znal računati z dobički. Še danes se spominjam, kako je tako proti koncu leta imel pred seboj neke knjige, ravnilo in debel svinčnik in je s tistim črnim in rdečim svinčnikom nekaj črtal po knjigah, potem pa rekel: „No, v imenu božjem.” Pa sem mu rekel: „Ata, kaj pa delaš? Kaj to pomeni? ” „No vidiš,” je rekel, ,,tale mi je dolžan, pa ne more plačati. Pa naj bo v imenu božjem.” Tak trgovec seveda ne more uspevati s trgovino.
– Po mali maturi v Novem mestu ste študirali v Ljubljani?
Po končani višji gimnaziji sem študiral umetnostno zgodovino v Ljubljani. Profesorji, ki smo jih na univerzi imeli, šobili spet zgledni ljudje, ki jim dolgujem veliko hvaležnost, posebno profesorju Francetu Steletu.
– On je bil vaš predhodnik, ki ste ga nasledili.
Njegova zasluga je bila predvsem, da je učence usmerjal v raziskovanje domačega gradiva. Razodeval je izredno širino in poznanje evropske in svetovne umetnosti, v to pa je vpletal vse, kar se je na umetnostnem področju razvijalo na slovenskih tleh.
– Potemtakem ste že kot študent začeli zbirati gradivo in raziskovati stvari, ki so bile ne-raziskane?
Spomeniško gradivo, to se pravi slovenska umetnost, še posebej starejša, je bila malo raz-iskana, tako da so se na vse strani odpirala široka polja za raziskovanje. Glavno je bilo kajpak srečevanje s spomeniki samimi. V veliko veselje nam je bilo obiskovanje teh spomenikov, največkrat peš, v najboljšem primeru pa s kolesom …
– Z ekskurzijami?
Da, z ekskurzijami, bodisi s skupnimi, še več pa s posameznimi sprehodi in ogledi teh spomenikov, tako da sem že pred vojno dodobra spoznal osrednji slovenski del: Kranjsko, Dolenjsko, Gorenjsko, medtem ko me je na Štajersko zanesla pot šele po vojni, in seveda Primorsko, ki jo je prej ločila meja. Moram pa reči. da so me prav umetnostni zakladi na Primorskem prav posebej pritegnili. Dolgo časa sem celo čutil željo, da bi se posvetil spomeniškemu varstvu, se pravi konservatorski službi (skrb za ohranjevanje, popravljanje umetniških del) prav na Primorskem. Moj ideal nikoli ni bila samo neka kabinetna znanost, temveč sem vse do konca vojne, pa še nekoliko čez, tako rekoč do diplome na univerzi sanjal o tem, da bom postal konservator. Ne suhoparna akademska učenost, ampak tisti <živ’K nenehni stik, navsezadnje ne samo z umetnostjo kot tako, ampak tudi s človekom, ki je to umetnost živel. Ko smo pri človeku, se srečamo tudi z njegovim izročilom, s tem, kar spada na področje narodopisja. Tudi narodopisje je ena tistih strok, ki me nenehno priteza, tako da ob svojem ožjem strokovnem delu zelo rad posežem, ne samo študijsko, ampak tudi dejansko, tudi v to smer.
– Pri tem delu imate veliko izkušenj. Po vojni so precej objavljali umetnostne spomenike, kar so skoro vse naše cerkve. Mislim, da danes duhovniki, čeprav imajo zelo skromna sredstva za obnavljanje teh sakralnih umetnin, veliko žrtvujejo za to. Kakšen je vaš vtis?
To je gotovo. Po vojni, pa tudi nekaj let pred njo in zlasti precej let po njej, so ti spomeniki samevali in bili prepuščeni samim sebi. Po vojni je bilo treba zelo potrpežljivo in tudi z nemajhnimi žrtvami reševati spomenike, ki so večkrat samo krajevno pomembni. V tem pogledu se je res mnogo storilo. Na eni strani po zaslugi njihovih varuhov – duhovščine, na drugi strani – brez tega sploh ne gre – z zavzetostjo ljudi samih, ki so na te duhovne in kulturne priče, ne samo ožje verske preteklosti ponosni; in tudi seveda po zaslugi uradnega spomeniškega varstva, tudi uradnih podpor in pomoči, tako da so rane, ki .jih je naša spomeniška dediščina utrpela, danes v mnogočem ozdravljene. Seveda pa tudi pri varovanju spomenikov nastajajo nekatere težave. Niso najmanjše težave, ki so se sprožile po drugem vatikanskem koncilu, ko je bilo treba po cerkvah marsikaj prilagoditi novim liturgičnim predpisom (postavljanje novih oltarjev proti ljudstvu in podobno) in je včasih bilo treba zelo tankega čuta, da se ni skazil stari ambient, stalno pričevalno občutje nekaterih, zlasti starejših baročnih in srednjeveških cerkva. Tudi ne rečem, da ponekod nismo šli v tem predaleč. Na koncu bi človek pikro pripomnil, da za ohranjanje spomenikov ni vedno najbolj potreben denar. Večkrat denar spomenike celo uničuje. Ko je bil v stari Avstriji leta 1855 podpisan konkordat po katerem je prišlo cerkveno premoženje spet v roke duhovščine, so začeli metati iz cerkve stare, dragocene, ne le baročne, tudi gotske oltarje in jih nadomeščati z novimi, ki po svoji lepoti še zdaleč niso dosegali starejših. Še več, podirali so cele cerkve, ki so bile včasih zelo častitljive priče, in so postavljali nove v posnemanju gotskih in romanskih slogov. Takrat je umetnostno spomeniško gradivo utrpelo marsikatero škodo. Tako se večkrat zgodi tudi danes. Osebno sem neprijetno prizadet, če vidim, da kje na vrat na nos postavljajo nove oltarje v župnijskih cerkvah, po drugi strani pa pustijo, da dragocene podružnice razpadajo ali da se v njih dela škoda. Tako razmerje do teh spomenikov ne po človeški in ne po božji strani ni popolnoma pravilno.
– To, kar ste povedali, so izkušnje, ki ste si jih nabrali kot član Komisije za umetnost pri nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani. Veliko pomagate, da se naredi čim manj škode. Duhovniki morajo vprašati za mnenje komisijo, preden se lotijo predelave in adaptacije cerkva, tako da le pomagate, da se ne naredi večja škoda. Ali res vselej vprašajo?
Prav to sem hotel reči: večkrat se zgodi, da nič ne vprašajo. Večkrat je tudi težko uskladiti želje in pa spomeniško varstvena pravila. Tako spomeniško varstvo deluje večkrat zaviralno in župnik je včasih lahko tudi užaljen, ker ne gre vse po njegovih preveč modernih željah. Nekateri so taki, da bi hoteli iz cerkvenega prostora pometati vse, kar je starega, in ustvariti pravzaprav prazen prostor – tudi božjega duha prazen – v katerem pa se ljudje ne počutijo več domače. Če se spomnim, kako je pisatelj Ivan Tavčar doživljal cerkev na Gori – kot popisuje v Cvetju v jeseni – vidimo, kako je bil slovenski človek nekdaj resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživljal vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane. Tam je bilo za njegovo potrebo vse zbrano na enem mestu in mu je obisk take cerkve, bodisi domače župnijske ali kake podružnice ali romarske cerkve, pomenil tudi kulturno, ne samo versko doživetje.
– Dvignil se je iz vsakdanjih j skrbi in doživljal nekaj višjega. Govorili ste o svoji mladosti. Vemo, da ste se kot študent udejstvovali tudi na literarnem področju. Napisali ste knjigo čudovitih meditacij, ki jo še danes radi vzamemo v roke, to so Preproste stvari.
To je bila pač knjiga, napisana z nekoliko nostalgije, predvsem pa mladostna knjiga.
– Za tiste, ki je ne poznajo, naj povem, da so v tej vaši knjigi opisane ‘preproste stvari’: od zibelke do kruha, vse v sočnem pesniškem slogu. Res ne razumem, zakaj bi se morali te knjige manj veseliti kot drugih vaših knjig? Mislim, da je res škoda, da ne dovolite ponatisa.
Tudi prevodov nisem dovolil . . .
– Vemo, da niste samo umetnostni zgodovinar, ampak da težite za čim polnejšim življenjem, j Radi prebirate slovenske pisatelje, vsako leto ob božiču si z veseljem postavljate umetelno izdelane družinske jaslice. V letošnji prvi številki smo ob molitvi objavili prav sliko vaših jaslic, izdelanih v domačem slogu in z domačimi motivi …
Prav te, ki so bile objavljene, so bile ene manj posrečenih …
– Vaša žena dr. Anica Cevc je ravnateljica Narodne galerije. Je umetnost botrovala vajinemu srečanju in ljubezni, ki vaju je j pripeljala na skupno življenjsko pot?
Umetnost? Ne vem. Najbrž naju je Bog pripeljal.
– To verjamem, toda povod je najbrž bilo zanimanje za isto področje?
Niti ne. Če bi pripovedoval, kaj naju je združilo, bi zvenelo nekoliko nenavadno: sodelovanje v OF. – – – Med vojno je bila ona moj kurir.
– Kako ste preživljali vojna leta?
To so bile svojevrstne dogodivščine. Bil sem pri partizanih in v roški ofenzivi so me Italijani j ujeli, že na osvobojenem ozemlju.
– Ste bili takrat že profesor?
Ne, bil sem še študent.
– Ste bili zajeti? Ali ste bili v Italiji v begunstvu?
Ne, imel sem srečo, da so me ujeli tako pozno, da so šli glavni transporti za taborišče že naprej.
– Ste bili v skupini, ki je šla v partizane s Kocbekom?
Bil sem v skupini krščanskih socialistov, vendar nisem šel s Kocbekom. Bil sem že domenjen, da bom šel, pa je prišla tista junijska racija, ko so nas odpeljali v taborišče. Jaz sem bil slučajno na vlaku, ki so ga partizani na Verdu osvobodili.
– Vemo, da sodelujete ž nasveti pri verskem tisku, bodisi pri sakralni umetnosti kot strokovnjak, pa ne le to, ampak tudi osebno globoko čuteče kot kristjan pri vsem našem verskem razvoju. Tudi pri Ognjišču radi priskočite na pomoč z nasveti in predlogi, pa tudi s sestavki. S tem pomagate dvigati raven našega lista.
Človek pač naredi tisto, kar more, tisto, kar misli, da mora storiti. Naš veliki mojster arhitekt Plečnik je rekel: „Jaz sem plačan zato, da delam!” To je tisto načelo, ki mora človeka voditi. Že če pomislim, koliko se drugi ljudje trudijo, če pomislim samo na navadnega delavca, na rudarja ali katerega drugega – s kakšnimi težavami in v kakšnih nevarnostih si služi kruh, in na tisti denar, ki se steka v moje dohodke, potem sem temu človeku dolžan, da mu po svojih najboljših močeh to vračam. In če mu. vračam tako, da mu odkrivam preteklost našega naroda, lepoto, ki ga obdaja, in poudarjam, da preprosti ljudje to silno hvaležno sprejemajo, po tem človek čuti res moralno dolžnost, da se kolikor mogoče razda, da je kolikor mogoče koristen za tisto splošno blaginjo, ki jo želimo doseči.
– Zdaj velikokrat hodite tudi v tujino, pišete tudi za tuje izdaje, prevajajo vas tudi Hrvatje in Srbi …
Res je, nekaj objavljam tudi zunaj, v tujih jezikih, predvsem sestavke o vprašanjih naše umetnosti. Razumljivo je, da se udeležujem tudi kongresov in znanstvenih srečanj po raznih evropskih deželah. Morda bi kazalo še dodati, da je bilo za mojo znanstveno rast zelo pomembno študijsko bivanje v Munchnu. Tam sem imel med profesorji tudi Teodorja Mullerja, enega najboljših poznavalcev srednjeveške plastike, s katero sem se v tistem času najbolj zavzeto ukvarjal. To je bilo leta 1962/63.
– Zdaj še tradicionalno vprašanje: imate kakšne posebne načrte, pripravljate kaj novega?
Nerad govorim o načrtih, kajti načrt se lahko že jutri sprevrže. Kdo ve, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. Svoje raziskave bi rad dopolnil, še to in ono objavil, kar mi leži po predalih. Zelo bi rad ob kaki priložnosti napravil še neki pregled skozi umetnostni razvoj na Slovenskem.
– Načrtov je torej polno!
Načrtov je malo, ker vem, da nima več smisla kovati velikih načrtov, treba je pač pospraviti predale.
– Mislim, da zaradi let — le nekaj nad šestdeset jih imate — tak pesimizem še ni upravičen?
Ne, ne, to ni pesimizem, to je realizem. Toliko biologa je še vedno v meni.
– Zahvaljujemo se vam za delo, ki ste ga naredili za Slovenijo in boljše poznavanje njene kulture in umetnosti, doma in po svetu. Gotovo smo bili v tem oziru tudi Slovenci že nekdaj del Evrope, da smo lahko ponosni na svoje korenine, na svojo preteklost.
Nikoli se še nisem, tudi pred velikim svetom, sramoval umetnosti, ki je in kakršna je ob teh težkih zgodovinskih razmerah pognala prav na slovenskih tleh.
– Zato je bilo veliko naših stvari razstavljenih na največjih razstavah.
Navadno so dosegla tudi ustrezno, včasih tudi zelo veliko priznanje.
Pogovarjal se je Franc Bole
gost meseca 07_1984
(* ob obletnici) ‘Vsem vam umetnikom, ki vas je prevzela lepota in ki zanjo delate, po našem glasu Cerkev koncila kliče: Če ste prijatelji prave umetnosti, ste tudi naši prijatelji,’ so zapisali škofje vsega sveta ob koncu drugega vatikanskega koncila (8. decembra 1965) v poslanici, naslovljeni na umetnike. ‘Zvezo z vami je Cerkev sklenila že v davnih časih. Vi ste zgradili in okrasili njena svetišča, proslavili njene resnice, obogatili njeno bogoslužje … Cerkev vas potrebuje danes prav tako kakor včeraj.. . Svetu, v katerem živimo, je lepota potrebna, da ga ne prekrije somrak obupa. Lepota in resnica, obe razveseljujeta človeško srce. Obe pomenita dragocen dosežek, ki mu zob časa ne more do živega in ki druži človeška pokolenja v skupnem občudovanju.’
Na sliki ‘Marijina poroka’ se je mojster podpisal z velikimi črkami kot ‘Raphael Urbinas’, Ta mojster je bil 21-letni Raffaello Santi (včasih pišejo tudi Sanzio po latinski obliki Sanctius), ki je s pridevkom ‘Urbinas’ označil svoj rojstni kraj: slikovito staro mestece Urbino na vzhodnem pobočju Apeninov, ki je bilo v srednjem veku sedež vojvodstva. Federico di Montefeltro, urbinski vojvoda v drugi polovici 15. stoletja, je bil velik ljubitelj kulture in umetnosti. Na svoj razkošni dvor je poklical mnoge umetnike tiste dobe in hribovski Urbino je postal eno vodilnih središč nove renesančne kulture. Vojvoda je v zavetje Urbina sprejel tudi Giovannija Santija, potomca stare kmečke in trgovske družine iz bližnjega mesta Colbordolo.
Ko je 6. aprila 1483 – bil je ravno veliki petek – tretjič rodila, je prijokal na svet deček, ki mu je ponosni oče izbral ime Raffaello. Tako se je imenoval nadangel, ki je, kot beremo v stari zavezi, spremljal mladega Tobija. To ime je bilo kakor voščilo, da bi sin srečno potoval skozi življenje. Mali Raffaello je ob skrbni materi preživel srečno otroštvo, zato je bil tem bolj prizadet, ko mu je mati leta 1491 umrla. Takrat je imel osem let. Oče je imel svojega sina zelo rad, posebno še, ker. je kazal zanimanje in nadarjenost za slikarstvo. Sklenil je, da se ponovno poroči, predvsem zato, da bi Raffaellu dal novo mater. Toda žena, ki jo je vzel, njegovih pričakovanj ni izpolnila. Ko je leta 1494 umrl še oče, je enajstletni Raffaello ostal sirota. Njegova mačeha se ni dosti brigala ža njegovo vzgojo, ampak le za svoje koristi. Za Raffaella se je zavzela dobra teta Santa, za razvoj njegovega slikarskega talenta pa so se pobrigali nekateri umetniki, ki so bili na dvoru urbinskega vojvoda. Tako je želel oče v svoji oporoki, ki jo je bil sestavil nekaj dni pred smrtjo.
Morda že kakšno leto po očetovi smrti, zagotovo pa okoli leta 1500 je prišel Raffaello v mesto Perugia, kjer je imel svojo ,,bogato’ (umetniško delavnico) slikar Pietro Vannucci, znan pod imenom Perugino. Raffaellovi življenjepise! pripovedujejo, kakšno je bilo njegovo prvo srečanje s tem umetnikom, ki je svojo tenkočutno naravo, kakršna se razodeva iz milih obrazov na njegovih slikah, skrival pod precej grobim načinom obnašanja. Ko je zagledal fanta, ki se mu je predstavil s svežnjem risb, s katerimi je mojstru želel pokazati, kaj zna, je Perugino dejal: “Ti si torej Raffaello, sin mojega ubogega prijatelja Giovannija iz Urbina?” Povprašal ga je, kako je potoval, kakšne načrte ima za prihodnost. “Rad bi ostal nekaj časa tu pri vas,’ je odgovoril Raffaello, ‘da se od vas kaj naučim.” Perugino se mu je nasmehnil ter mu povedal, da je njegov oče večkrat omenjal, da namerava svojega sina poslati k njemu v šolo. “Giovanni je bil dober slikar in vem, da si tudi ti po njem podedoval slikarski poklic; pokaži mi kakšno svoje delo.” Raffaello je razvil zvitek svojih risb. Mojster si jih je pozorno ogledoval in v znamenje odobravanja prikimal. ‘Vidim, da imaš vse potrebne darove, da se uspešno podaš na umetniško pot.’ Raffaello mu je dejal, da občuduje njegovo umetnost in priznal, da ga je skušal posnemati, toda čuti se nesposobnega, ker da nima prave podlage. ‘Kaj boš govoril, da nimaš prave podlage? ‘ ga je prekinit Perugino. ‘Mar ne prihajaš iz Urbina? Dobro si zapomni, dragi moj: kot umetnik imaš veliko prednost, ker si rojen v Urbinu!’
Njegov učitelj Perugino je imel tedaj že nad petdeset let in njegova umetniška moč je počasi usihala. Še vedno pa je njegov čopič upodabljal like, ki so težili k idealni lepoti in so vzbujali občudovanje vseh. Tudi Raffaello je mojstra občudoval in ga y marsičem posnemal, vendar je svojim stvaritvam vedno vtisnil tudi pečat svoje osebnosti. Slikal je tako dobro, da je Perugino prav kmalu gledal v njem svojega sodelavca in ne učenca. Še več: mojster ga je nevede začel posnemati! Vpliv Perugina se najmočneje čuti v znameniti Raffaellovi sliki ‘Marijina poroka’, ki jo je ustvaril leta 1504 po naročilu neke družine iz umbrijskega mesta Citta di Castello (zdaj je ta umetnina v milanski galeriji Brera). Zasnova slike in razporeditev oseb na njej je skoraj ista kot na Peruginovi umetnini z enakim imenom. Komaj enaindvajsetletni Raffaello pa je mojstra prekosil: bolj živo je poudaril globino prostora, ki ga je tako otipljivo doživljal v Urbinu, vanj pa je vnesel arhitektonsko skladnost, katero sta v tem času poudarjala dva velika umetnika: Raffaellov rojak Bramante in genialni Leonardo da Vinci.
Raffaello je imel že enaintrideset let, a je bil še samski. Nekateri so ga hoteli na vsak način spraviti v zakonski stan. Med temi je bil kardinal Bibbiena. Za zaročenko mu je izbral svojo krotko nečakinjo, komaj osemnajstletno deklico. Raffaello se je z njo zaročil, toda njegova ‘bela vijolica’, kakor jo je krstil, je kmalu ovenela: umrla je, preden je mogla z umetnikom stopiti pred oltar.
Beato Angelico je bil slikar po naravnem navdihu in poklicu in tega svojega poklica ni opustil, ko se je odzval Gospodovemu klicu, naj hodi za njim. Rodil se je okoli leta 1400 v Mugellu severno od Firenc. Ima mu je bilo Guido de Pietro di Gino. Umetniški dar, ki mu je bil položen v zibelko, je uspešno obrusil pri slikarju Lorenzu Monacu v Firencah. Leta 1417 je že postal član florentinske slikarske družbe. Njegovo prvo znano delo je iz leta 1419, ko je živel še med svetom.. Leta 1423 pa je ustvaril prvo delo, katerega je podpisal kot dominikanski redovnik Fra Giovanni da Fiesole. Okoli leta 1421 je namreč mladi umetnik skupaj s svojim starejšim bratom Benedet- tom vstopil v dominikanski red. Izbral je dokaj reven samostan San Domenico di Fiesole, katerega člani so živeli v strogem duhu prvih pravil sv. Dominika.
Ta izbira razodeva njegovo globoko vero in predanost Kristusu, kajti odpovedal se je obetajoči umetniški karieri, ki se mu je kot sposobnemu in zgodaj uveljavljenemu slikarju nasmihala. V samostanu se je posvetil najprej preoblikovanju samega sebe. Potopil se je v premišljevanje evangelija in poslej bo upodabljal samo verske prizore, za katere je dobil navdih iz evangelija, iz bogoslužja in iz svetniških zgodb. V samostanu je imel odlične učitelje duhovnega življenja. Pod njihovim vodstvom se je usposobil za izvrševanje prvega poslanstva dominikanskega ali pridigarskega reda: oznanjati evangelij. Beato Angelico je to delal ne s pridigami ali spisi, temveč s svojim slikarskim čopičem. Čeprav je živel za samostanskimi zidovi, se je kot slikar nenehno izpopolnjeval, tako da ga umetnostni zgodovinarji postavljajo med največje slikarje zgodnje renesanse (Ghiberti, Brunelleschi, Donatello idr.).
Leta 1445 ga je papež Evgen IV. poklical v Rim, da bi poslikal kapelo Najsvetejšega v baziliki sv. Petra. V večnem mestu je ostal tudi pod njegovim naslednikom Nikolajem V., Bival je v dominikanskem samostan Santa Maria Sopra Minerva. V tem času je sprejel tudi povabilo iz Orvieta: v znameniti stolnici tega mesteca sta ohranjeni njegovi sliki Kristusa Sodnika in Zbor prerokov. Leta 1450 je odšel nazaj v Samostan san Domenico di Fiesole v Firencah, kjer je bil dve leti (1450—1452) hišni predstojnik (prior). Potem se je vrnil v Rim, kjer je kot gost samostana Santa Maria Sopra Minerva še vedno ustvarjal, toda njegove moči so počasi ugašale. 18. februarja 1455 je svetniško umrl. Njegovi posmrtni ostanki počivajo pod velikim nagrobnikom, na katerem je upodobljen v redovniški obleki in s sklenjenimi rokami, kakor da bedi in moli. Vse njegovo življenje in njegovo slikarstvo sta bila ena sama molitev in šola molitve. Pa tudi šola umetnosti, ki posvečuje in ob kateri vsak človek, tudi tisti, ki ne veruje, skoraj otipljivo začuti navzočnost duhovnega, nadnaravnega sveta.
Otok Rab je zapisan v naši zgodovini s solzami. Med vojno so Italijani imeli na tem otoku taborišče za pregnane Slovence in mnogi so tu dotrpeli. O tem priča pokopališče, ki je sedaj urejeno kot spomenik. Nekaj kilometrov pred tem pokopališčem stoji ob cesti frančiškanski samostan sv. Evfemije v Kamporu, kjer že šestnajst let živi naš rojak umetnik, slikar, frančiškanski brat Ambrož Testen. Ambrož je njegovo redovno ime, in sicer že dolgo. Krstili so ga na ime Janez, kot je bilo ime tudi njegovemu očetu. Ko je 1914. s šestnajstimi leti prvič stopil v samostan v Zadru, je dobil ime Benedikt. Letos je pri založbi Krščanska sadašnjost v Zagrebu izšla o njem bogato opremljena knjiga z naslovom ‘Testen’. Knjiga poleg ocene njegovih del in življenjepisa v hrvaščini in nemščini prinaša veliko črnobelih in barvnih reprodukcij njegovih slik. Brat Ambrož sedaj vrši službo kustosa samostanskega muzeja, ki ga uporablja obenem za svoj atelje, umetniško delavnico. Bil je vesel obiska in priložnosti, daje lahko z nekom govoril po domače. Sedla sva med zadnje slike križevega pota, ki ga dela za cerkev v Kuni. Na mizici in po stolih so ležale njegove risbe. Začela sva s pogovorom.
Berem časopis Delo, ki mi ga je naročil moj brat Anton, ki mi tudi poravna naročnino. Živi v Ljubljani, bil je sodnik, zdaj pa je upokojen. Tako sem seznanjen z novicami iz moje ožje domovine. Sicer zdaj že bolj slabo vidim in ne preberem vsega, kot sem včasih. To mi je, lahko bi rekel, vsakdanji kruh, da preberem nekaj slovenskega. Takrat se mi zdi, kot da bi bil v Sloveniji.
Sam sem si rekel: Morda mi bo to koristilo. Ko je spremstvu rekel, da naj mi dajo rdeč listek, sem tudi jaz postal rdeč, ker je to pomenilo, da moram nazaj na fronto. Potem pa se je predsednik komisije premislil in rekel: “Ne, ne, dajte mu bel listek.” Takoj se je v meni naselilo upanje. Poslali so me za tri mesece na Češko, v bolnišnico. Ker pravzaprav nisem bil nič bolan, sem se naveličal bolnišnice in prosil sem za dopust. Dobil sem štirinajst dni dopusta. Vojna je šla že h koncu, vsak dan smo pričakovali konec. Ko je minilo 14 dni dopusta, sem se javil na žandarmeriji, kjer so mi rekli, da se moram vrniti nazaj, drugače bom kaznovan. Obljubil sem, da za gotovo pojdem, pa sem ostal doma, vendar sem bil samo en teden, potem so me odkrili in sem moral oditi.
To pa ne, ker za to delo nisem bil preveč navdušen, nisem kaj dosti zidal, je že oče pogledal zame, da mi ni bilo prehudo.
Veste, bili so drugačni časi. Če bi bilo to danes, bi gotovo uspel in bi lahko šel kaj študirat. Bili pa so revni časi in na to sploh ni bilo misliti, da bi šel samostanski brat naprej v šole ali celo na akademijo. Poznal pa sem profesorja Maksimilijana Vanka, ki je poučeval v Zagrebu na akademiji. On meje vabil, naj pridem na akademijo. Rekel mi je, da bo kril vse stroške zame, samo stanovanje naj bi si našel v našem samostanu v Zagrebu. Zagotavljal mi je, da bi bili dve leti dovolj, da bi se izpopolnil in postal dovršen slikar. Premišljeval sem, bi šel ali ne, potem pa sem odločil, da nima smisla, ker bi morda potem rekli, da sem prišel samo zato v samostan, da bi me dali šolat in ne iz verskih razlogov. Ko sem bil za pet let poslan v Dubrovnik, sem spoznal drugega profesorja iz Beograda. Tudi on me je nagovarjal, da naj študiram. Tudi on mi je bil pripravljen vse plačati. Če bi se odločil za študij v Beogradu. Pa sem tudi to odklonil. Rajši sem ostal v samostanu kot brat- delavec. Delal sem na vrtu, bil za zakristana, če je bilo kaj prostega časa, sem pa risal.
Šestnajst let, večkrat sem bil premeščen, najdlje sem bil v Krapnju pri Šibeniku – dvajset let. Z mojim slikanjem pa je bilo tako, da recimo tri ali štiri dni nisem prijel čopiča, potem pa sem v eni uri naredil tudi deset risb, če me je prijela volja, kot da jih delam na stroj. Nekega dne sem že zgodaj zjutraj začel delati pastelne risbe in do konca dneva sem jih naredil kakih petindvajset Vsaka je bila drugačna in imam jih še nekaj.
Ne, še sam ne vem, kolika To bi bila zelo visoka številka, vendar se ne more reči, koliko. Včasih sem imel teh slik kot papirja, posebno ko sem šel iz Krapnja, dajal sem jih otrokom, nosili so jih po mestu in jih trgali. Ravno pred štirinajstimi dnevi so mi sporočili, da sojih precej našli tam v Krapnju na podstrešju in da mi jih pošljejo, če jih hočem. Pa sem rekel gvardijanu: “Hvala lepa, sem že sit teh slik, kar vi jih imejte!” Že ko sem šel iz Orebiča, jih je bilo cel kup in smo jih spravili v eno sobo. Tamkajšnji gvardijan jih je gledal menda tri leta, potem pa se je tega naveličal in sobo spraznil, slike pa zažgal.
Neki Dalibor Jelavić, akademski slikar. Na Rab je prišla kolonija umetnikov. Videl je moje slike in opozoril druge nanje. Sporočil je to takoj v Zagreb.
Ne, bilo je tudi preveč težav in rekel sem, da naslov tej knjigi o, meni ni pravi, moral bi se glasiti ‘Moj križev pot’, ne pa ‘Testen’.
Pater dr. Roman Tominec, profesor cerkvene umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani, letošnji biseromašnik, je pri svojih 82 letih še mladeniško živahen in delaven. Ko sem ga po telefonu iskal za pogovor, so mi rekli, da je šel obhajat bolnike — bil je prvi petek v mesecu — in da se vrne opoldne. Popoldne je bil zopet pri bolnikih. Ko sem proti večeru prišel v župnišče, so mi rekli, da je šel v Stožice, kjer ima mašo in postni govor. Pozneje mi je povedal, da je ta dan bil pri šestnajstih bolnikih.
– Verniki se bodo morali počasi privaditi temu novemu slogu.
– Prvi ste začeli tudi s cerkvenimi stenčasi, kar se je pozneje razvilo več ali manj povsod po Sloveniji.
Mati Terezija je Ljubljani darovala sončni ponedeljek, 30. junija 1980, potem ko je nedeljo, praznik apostolov Petra in Pavla, preživela v Zagrebu. V glavno mesto naše ožje domovine je prišla sredi dopoldneva. Spremljala jo je sestra Silvija, Indijka, predstojnica zagrebške hiše misijonark ljubezni. Na dvorišču škofijskega doma jo je pričakal gostitelj, nadškof Šuštar, ki ji je povedal, da so s predsedstva skupščine mesta Ljubljana izrazili željo, da bi jo, ugledno in po vsem svetu cenjeno delavko za mir in resnično bratstvo med ljudmi, radi sprejeli. Tako je nadškof Šuštar opoldne mater Terezijo po-spremil na ljubljanski magistrat. Marijan Rožič, predsednik skupščine mesta Ljubljana, je nobelovki izročil plaketo Ljub-ljane in knjigo o našem glavnem mestu. V svojem pozdravnem nagovoru je dejal, kako se Indija in Jugoslavija trudita, da bi bilo na svetu čimbolj tako, da bi mati Terezija imela čim manj dela. Mati Terezija pa je odgovorila, da so ji taka prizadevanja zelo pri srcu, vendar pa bo kljub temu ostalo še veliko dela, kajti ljudje umirajo ne samo od lakote po kruhu, ampak tudi od lakote po ljubezni.
Cebej je v Ljubljani zašel tudi pod vpliv starejših ljubljanskih mojstrov. Približal se je predvsem Metzingerjevemu slikarskemu načinu, tu in tam opazimo tudi kakšno oblikovno značilnost slikarja Fortunata Berganta. Iz Ljubljane se je Cebej menda za krajši čas zatekel tudi v Benetke in si ob tamkajšnjem slikarstvu obogatil lastno paleto in kompozicijo. Svoje delo je začel s pravim baročnim zanosom, pozneje pa se je umiril ob resnosti prebujajočega se klasicizma, ki mu je utegnil biti kot Primorcu notranje blizu.
Slike v dobraveljski cerkvi sv. Petra so eden najlepših mojstrovih darov ožji vipavski domačiji. Nad velikim oltarjem je naslikal fresko poveličanja sv. Petra, na stenah prezbiterija mučeništvi sv. Marka in sv. Štefana, na oboku ladje v posamičnih poljih sv. Petra, Marijino kronanje in sv. Pavla, podpisal pa se je ob naslikani niši s podobo sv. Janeza Nepomuka. V stranskih oltarjih opazimo sliki sv. Janeza in Pavla, zavetnikov pred strelo, in sv. Apolonije, ki se na oblakih dviga nad pokrajino s pogledom na Sv. Križ in Dobravlje. Najlepša Cebejeva slika, Marijino oznanjenje na Kopanju, je med zadnjo vojno zgorela, plemenitost njegovega čopiča s svetlobnimi prelivi barv in luči pa še diha z vso milino izraza na sliki Marije med angeli v Drtiji pri Moravčah. Vedro živahne so freske iz življenja sv. Jožefa v štukiranih poljih na oboku kapele tega svetnika v nekdanji kartuziji Bistra. Na Sladki gori na Štajerskem je naslikana v olju bogata kompozicija Vseh svetnikov. Med najlepše umetnikove slike spada tudi sv. Krištof, ki se je kot spomin na nekdanjo ljubljansko pokopališko cerkev, posvečeno temu svetniku, ohranil v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani; svetnik, ki nese Jezuščka čez vodo, vstaja iz mehke modelacije svetlobe in sence.
Velika škoda je, da se niso ohranile slike, ki jih je naš slikar naredil za nekdanji diskalceatski samostan v Ljubljani. Sicer pa se je izgubila sled še za mnogimi drugimi njegovimi deli. Ni pa majhno tudi število ohranjenih: na Trški gori pri Novem mestu, v Planini pri Rakeku, v Ajdovščini in v sosednjem Lokavcu, v Logu pod Mangartom, v Letušu pri Braslovčah, v Marijini cerkvi v Zagrebu, v Samoboru in Jastrebarskem in drugod. V primerjavi z Metzingerjem je Cebej bolj liričen in bogatejši v svetlobnih učinkih. S slikarjem Jelovškom je bil gotovo dober znanec, v freskah pa se od starejšega tovariša loči po bolj ‘veselih’ barvah in lahkotnejši kompoziciji. Cebej izhaja sicer iz dosežkov našega poznobaročnega slikarstva, ki sta jih utrdila Metzinger in Jelovšek, nad to tradicijo pa se razpenjata že sproščenost rokokoja in umirjenost klasicizma, kar opažamo posebno v Cebejevih poznih delih. Skoraj kot slikarjev podpis bi lahko veljale sence, ki mnogokrat kar presekajo obraze, posebno pri angelih, ali pa prosojno žareči rdečkasti toni, ki radi poživljajo gole dele teles. Tudi to kaže, da je bil slikar zelo tankočuten kolorist.
Marija med angeli iz cerkve v Drtiji pri Moravčah je prava hvalnica božje Matere. Okoli Marije z Detetom na prestolu so zbrani večji in manjši angeli: na levi klečeči drži na blazini krono in žezlo, drugi na oblakih spušča Mariji nad glavo venec iz zvezd, manjši angel odgrinja zeleno zaveso veliki na desni pa drži v rokah knjigo z besedilom iz Visoke pesmi: Pridi, prijateljica moja, z Libanona. Kompozicija je skrbno premišljena in vredno je popaziti tudi na menjavanje svetlobe in sence, ki pa se nikjer ne izgubi v temo.
Ljudska pesem je odsev mišljenja in čustvovanja slovenskega človeka
Predavanja na tem oddelku pa je imel France Marolt, vodja folklornega inštituta. Še isto leto se je pri njem izpraznilo delovno mesto za raziskovanje besedil ljudskih pesmi in je to mesto ponudil meni. Sprva nisem bila preveč navdušena, ko pa sem začela delati, se mi je zdelo, da sem prav za to delo ustvarjena. To je bila moja prva in tudi zadnja služba in ravno te dni poteka 31 let, kar sem tu zaposlena. Leta 1952 sem na zgodovinsko folklornem oddelku tudi diplomirala, kot piko na i je bilo treba narediti še doktorat. Tema je bila božična pesem Eno je dete rojeno (latinsko Puer est natus in Betlehem), doktorat pa sem delala na slavistiki.
Mesta zanimajo predvsem etnologe, ki se ukvaijajo s šegami in navadami, vendar se je že zgodilo, da smo tudi mi v mestu našli nekaj gradiva. V Ljubljani, na primer, so hodile v tobačno tovarno delavke in so pred tolikimi časi pele med delom. Hočem samo reči, da gradiva ne zbiramo zgolj samo pri kmečkem prebivalstvu, ampak tudi v s’ rih mestih, kot so Kropa, Železniki, Idrija, ki so izraziti stari industrijski kraji. Kroparji so imeli na primer marsikaj svojega, česar drugod nisi našel, bilo je povezano z njihovim življenjem.
Določimo si neko področje. Trenutno obiskujemo Koroško. Začeli smo v Zilji, čez Rož smo prišli v Podjuno. Zadostuje, da dobimo naslov, točko, ki služi za izhodišče, kajti ljudje se med seboj poznajo in lahko sprašujemo naprej. Zgodi se pa, da na terenu, kamor gremo, nikogar ne poznamo, V takem primeru nagovorimo kar prvega, ki ga srečamo in se začnemo z njim pogovarjati o vremenu, letini in podobnem. Ljudje so radovedni, vprašajo, če smo prišli h komu na obisk — in tako se naveže prvi stik. Tako ponavadi zvemo tudi za koga, ki zna peti. Obiščemo ga in začnemo se pogovarjati o starih običajih, kako je bilo na svatbah, ali je bila navada čuti in peti ob mrliču, ali so bili še kakšni posebni dnevi, ko se je pelo, na primer na Jurjevo ali Florjanovo. Ob tem se razvije pogovor, to pa je že dobra podlaga, da stvar steče. Človek se začenja spominjati, ponavadi ni treba dosti prigovarjati, da zapoje, čeprav pri prvi pesmi reče, da nima dobrega glasu ali spomina. Prizadevamo pa si tudi, da zberemo več ljudi skupaj, da vidimo, kako pojejo večglasno. Za nas je to posebnost, saj je slovensko večglasno petje različno kot pri drugih narodih. Slovenci praviloma ne pojemo enoglasno. Pa tudi ljudje sami so bolj korajžni, če jih je več skupaj. Po pesmih je potrebno naravnost spraševati. Če vprašate samo, česa se spominjajo, gotovo ničesar ne vedo. Prav zato pa moramo veliko pesmi poznati mi. Če vprašamo: „Ste morda slišali pesem, ki se začne tako ah tako, ali tisto pesem o godcu, ki je šel v predpekel gost..se spomnijo, češ, saj smo res slišali nekaj. In tako se pesem najde. Na takem obisku morate ves čas napeto misliti, zato težko hodi en sam. Ponavadi greva dva. Eden ureja te bolj tehnične stvari, drugi sprašuje in med petjem pesmi že misli, kaj bo za tem vprašal. Na terenu smo en teden, kar je več, je že utrudljivo. Zdaj seveda potujemo iz kraja v kraj z vozilom, včasih pa smo pešačili in je bilo to po svoje še lepše, saj kraj najlepše spoznate tako, da ga prepešačite. Drugače doživite pokrajino, če hodite od vasi do vasi. Po drugi strani pa je danes vožnja z avtom bolj praktična, da ne izgubimo toliko časa.
Posneto gradivo pride v naš arhiv. Naša ustanova je osrednji arhiv za vse, kar zadeva ljudsko glasbo in v njem je tudi vse, kar se je zbiralo in na roko pisalo še pred prvo svetovno vojno. Teh starejših zapisov je okrog 13.000, nekaj zapiskov pa je še iz starejših časov, S tem, kar smo zdaj še mi nabrali, smo dosegli že čez 40,000 primerov pesmi, bodisi zapiskov bodisi posnetkov. Z magnetofonom smo začeli snemati leta 1955, prej se je nekaj snemalo na fonograf. Odbor, ki je organiziral veliko zbiralno akcijo pred I. svetovno vojno, je leta 1913 kupil tak fonograf, ki ga danes hranimo le kot spomin. Zdaj gradivo snemamo in ga ne zapisujemo kako drugače. Ker ljudje ob pesmi pripovedujejo, imamo na posnetkih tudi narečje. Tako gradivo se opremi z notami in besedilom, tako kot je pevec zapel. Če jih je bilo več, zapišemo večglasno petje. Zapisujemo vse kitice. Tako vidimo, da nastane kje razlika. V sak posnet trak ima svojo mapo, kjer so obseženi vsi podatki, kdo je pel, kdaj, kje. Pesem ima oznako, kakšna je, ali je pripovedna, ljubezenska – v kartoteko vnesemo vse podatke, ki potem naprej služijo nam in tudi mnogim, ki nas pridejo vprašat za to ali ono stvar iz tega ali onega kraja. Vse to služi kot gradivo za nadaljne raziskave in obdelave. V vzhodnoalpskem prostoru in srednji Evropi sploh je marsikaj skupnega različnim narodnostnim skupnostim. Tako tudi glede tematike. Na primer balada o razbojnikovi ženi, ki je bila omožena daleč od doma in ji je mož pomoril vso družino, je znana po vsem slovanskem svetu, vsak slovanski narod pa jo je po svoje oblikoval. Tako najdemo včasih skupen vir.
Še prej je izšla majhna pesmarica pri Mohorjevi družbi, izšla je tudi knjižica Slovenska ljudska glasbila in godci, med prvimi deli pa je Ljudska glasba med rešetali in lončarji v Ribniški dolini. Sodelujem pri raznih drugih izdajah. Prav sedaj se pripravlja splošna enciklopedija Slovenije, kjer bo obdelan tudi etnografski del in seveda ne moremo mimo ljudske glasbe. Sodelovala sem tudi pri izdaji Muzičke enciklopedije v Zagrebu, kjer sem pri-spevala slovenski delež. Treba je tudi hoditi na kongrese, posvetovanja v Jugoslaviji ali v tujini, saj sodelujemo s podobnimi ustanovami v svetu, mnogo pa seveda pomenijo tudi osebni stiki s strokovnjaki.
Za narod ni odločilna velikost, pač pa ravno to bogastvo. Med slovanskimi narodi imamo tudi mi veliko mesto, saj smo narodi kot šopek rož; če bi ena cvetlica manjkala, bi šopek ne bil več popoln. Zavedati se moramo, da to ni od včeraj. Gradivo, ki ga imamo iz srednjega veka, dokazuje neko skupno duhovno kulturo, ne glede na nacionalnost. Obstajala je le zavest pripadnosti neki deželi. Kasnejše dobe so prinesle spet svoje.. Pesmi so zmeraj nastajale in umirale. Tako je tudi v našem času in bo v bodoče.