Revija - Revija Ognjišče

Marija je postala velika, ker je Bog lahko delal v njej

Napisal Marko na 23. maja 2020. Objavljeno v Pisma.

Zanima me vaše mnenje o Mariji in njenem češčenju. Najprej: Marija je bila popolnoma zvesta Bogu. Nikdar ni grešila in nikoli ni rekla: Ne bom služila, kakor so rekli padli angeli. Kako si to razložiti?
Druga stvar: Kakšno vlogo naj ima Marija danes v življenju kristjana, pa naj bo poročen ali samski, oziroma opravlja kakšno nalogo v družbi ali Cerkvi ali je preprost človek?
Naj še dodam, da častim Marijo, ki je Jezusova mati, ne podlegam kritikam proti češčenju Marije, vendar vidim tudi past, da se Marijo preveč poudarja. Ali ni to že nevarnost za malikovanje? Nekateri hodijo v Medžugorje po večkrat na leto, v domači družini pa ne pričajo za Kristusa. Tudi v župnijo se ne vključujejo. Po mojem to ni pravilna “Marijina drža”, to ni pravo češčenje Matere Božje.
Ivan

Vaše prvo vprašanje je povezano z našo vero, saj se dotika tega, o čemer govori dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju. Papež Pij IX. je v to versko resnico zajel prepričanje celotne tradicije in tudi takratne Cerkve. Razglasil jo je leta 1854 in se je posvetoval tako s teologi, zgodovinarji kot tudi škofi vsega sveta. Med njimi so bili tudi slovenski škofje. To je bilo v času škofovanja škofa Slomška v lavantinski škofiji. In na osnovi pozitivnih raziskav in odgovorov škofov je torej verovanje glede Marije, ki ga je bilo mogoče potrditi skozi vso zgodovine Cerkve tudi izrazil kot dogmo. Vanjo je zajel dve stvari. Najprej, da je bila Marija po posebnem Božjem posegu obvarovana izvirnega greha, ki se mu sicer noben človek ne more ‘izogniti’. Sicer ga tudi nam povsem zastonjsko v zakramentu krsta izbriše, a pred njim pa živimo v nesposobnosti živega, odrešujočega odnosa z Bogom. Marija pa je bila tega stanja deležna že pri spočetju. Ta izredni Božji dar je potreben zato, ker sicer ne bi mogla spočeti in roditi Božjega Sina; saj Bog ne more spreti človeške narave, ki bi bila obremenjena z izvirnim grehom – Bog in greh v nobenem primeru ne moreta ‘sobivati’.
Druga resnica, ki je zajeta v isto dogmo, pa je prepričanje v veri, da je Marija ves čas s to izredno milostjo tako sodelovala, da ni nikoli živela niti v najmanjšem grehu. To seveda ne pomeni, da je bila popolna, v smislu, da ni nikoli kaj narobe naredila – zmotiti se je za ustvarjeno, torej nepopolno, bitje povsem naravno; ni pa grešila, kar pomeni, da se ni nikoli svobodno, hote in vede odločila storiti slabo, zlo. Vse to pa ne pomeni avtomatično, da ni mogla grešiti. Bila je svobodna, lahko si prestavljamo, da je bila celo še bolj svobodna kot kdorkoli drug, saj ji svobode ni omejeval niti izvirni greh. Po tej logiki bi lahko še bolj grešila, v smislu, da če bi se z večjo svobodo odločila proti Bogu in za zlo, bi njen odklon od Boga bil še večji. Tako kot je bil velik odpad angelov od Boga, ker je bila njihova svoboda kot duhovnih bitij še neprimerno večja kot človekova.
Marija kot Jezusova mati je imela od vsega začetka v Cerkvi zelo osrednje mesto. Že v času pričakovanju Svetega Duha je občestvo Cerkve zbirala v molitvi in ga verjetno bodrila, naj vztraja v zaupanju v obljubo njenega Sina, da bo poslal drugega Tolažnika, ki jim bo vse povedal in jih vodil. Ni trenutka v zgodovini Cerkve, ki ne bi izkazoval, da ima Marija povsem svoje, enkratno vlogo in mesto v življenju Cerkve, zato pa tudi v njenem bogoslužju. To češčenje seveda ni isto kot gre Bogu, ampak je v tem smislu vedno podrejena Bogu in češčenje Marije mora voditi k vedno bolj gorečemu češčenju Kristusa in po Kristusu Očeta. Vse to pa omogoča Sveti Duh, kot je tudi Mariji vse omogočal Sveti Duh. “Po Mariji k Jezusu” je klasičen aksiom, ki velja v bogočastju. Zato ima Marija v življenju kristjana, še posebej pravoslavnega in katoliškega, tudi vlogo zgleda, kako odgovoriti Bogu na njegovo nenehno klicanje. Vsakega kliče k sodelovanju pri odrešenjskem dogajanju v zgodovini; želi nas imeti ‘zraven’, tako kot je želel imeti aktivno vključeno v sodelovanje pri procesu odrešenja Marijo.
To se je lahko zgodilo, ker je Marija iz sebe naredila prostor za Svetega Duha in sama postala pneumatoformna = oblikovana po Duhu ter oblikovalka življenja po Duhu. Zato je Cerkev Marijo postavila za vzor Cerkve. Ja, Marija je Cerkev in Cerkev je Marija. V dogajanju zgodovine je Bog pustil Cerkvi, da rojeva Božje otroke za večno življenje, da je lahko vsak novorojeni človek potopljen v Svetega Duha. Tudi ti, tudi jaz, vsak kristjan je v tem pomenu ‘Marija’, vsak vernik je ‘Cerkev’ – ker smo skupaj skrivnostno telo. Kar se je zgodilo Mariji, se mora na neki način zgoditi vsakemu človeku. In to je naloga Cerkve, to je poslanstvo nas vseh. Ne sme in ne more nam biti vseeno za ljudi, ki jih je Bog ustvaril, za nobenega človeka na svetu ne smemo vreči “puške v koruzo”. Po Božji zamisli naj bi se v vsakem zgodil dogodek, ko Bog začarani krog njegovega življenja razveže v spiralo, ko njegovo življenje spet dobi smisel in cilj; kajti kroženje v začaranem krogu za človeka nima smisla in ne pravega cilja. Človekov delež pri tem je njegov ‘da’ temu Božjemu posegu. Takratni Marijin “da” postane človekov “da”, ko je sprejme in “rodi” Besedo. Marija je na v Nazaretu rekla “da”, sprejela Besedo in jo, lahko bi rekli, da je Bog končno našel ‘dom’ na tem svetu. Tisočletja in tisočletja je iskal prostor, hišo, kjer bi lahko postal človek, kjer bi lahko na nov način zaživel med nami. V Nazaretu je Bog našel hišo na zemlji in ta ‘hiša’ je Marija. Prvi ‘dom’ učlovečenega Boga na zemlji je Marija. Janez je zapisal: »In Beseda je meso postala in se naselila med nami.« (1,14) Dobesedno to pomeni “ušotorila med nami” (gr. eskénosen; šotor = skené). Da se je Bog “ušotoril”, nam je znano iz stare zaveze, saj je dolgo med Izraelci prebival v šotoru pod podobo skrinje zaveze. Ob Jezusovem učlovečenju pa tudi nova zaveza pravi, da se je v Jezusu Bog ušotoril med nami. Ušotoril zato, da se lahko z nami premika, saj želi biti naš sopotnik. Jezusova človeška narava je ‘šotor’, v katerem prebiva druga Božja oseba. A ta ‘šotor’ je bil najprej postavljen v enem drugem ‘šotoru’, ki je Marija. Marija je šotor šotora Boga. In to je na neki način naša naloga; naše poslanstvo. Marija pa je prva in edina, v kateri se je to zgodilo tako na telesni kot na duhovni ravni. Zato je Marija vrhunskost, je izrednost … Marija je vrh, ne samo Stare in Nove zaveze, je vrh sveta, vsega stvarstva; vrh vsega, kar se tiče sodelovanja človeške, ustvarjene strani z Bogom pri odrešenju vsega stvarstva.
Marija je vrhunskost človeškega življenja. In kaj je delala? Nič posebnega. Delala je ‘malenkosti’. Pravzaprav skoraj nič ni delala sama, ni hotela delati sama, in prav zato je postala velika, saj je zato Bog lahko delal v njej. In smo spet pri temeljnem poudarku: malenkosti ne pomenijo veliko, a omogočajo veliko, omogočajo nastajanje odličnosti. Nazaret ni bil znan, Marije ni nihče poznal, malenkost. A Bog z malenkostim gradi odličnost. To je Marija. Z odprtimi rokami je sprejela samopodaritev Boga. V tem je Marijina veličina. Ne razmišljati o tem, kaj vse bo morala narediti. Pravzaprav nič ni morala narediti. Njena veličina je v tem, da se je čisto izpraznila in sprejela Boga, ki se ji je podaril. Ona sama tega ni mogla ne želeti, ne hoteti, ne uresničiti. Bog ji je ponudil, ona je rekla “da”. Preprosto, kajne!? Glejte, kako preproste so stvari. Potrebno se je le izprazniti samega sebe in reči Bogu “da”. In ko je Marija z odprtimi rokami sprejela tega Boga, ki se ji je podaril, je na najbolj vzvišen način Ljubezen, bila ljubljena od človeka. Nikoli do takrat v zgodovini človeštva še Ljubezen, še Bog (ker Bog je Ljubezen) ni bil tako ljubljen. In to odmeva po zgodovini. Kasneje je sv. Frančišek pričeval, kako ga boli, ker v svetu Ljubezen ni ljubljena. V Mariji je Ljubezen bila in je ljubljena. In zdaj smo mi na vrsti, da konkretno ljubimo Boga v bližnjih: v družini, v župniji, v službi … sredi epidemije koronavirusa. Mesec maj lahko pripomore k temu.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str 46-47.

dr. Jurij Gorjanc

Napisal Marko na 20. maja 2020. Objavljeno v Gost meseca.

kirurg in gorski reševalec

“Vera mi zelo pomaga v težkih trenutkih in je ne skrivam, je pa tudi ne nosim na pladnju”

Zdravnik Jurij Gorjanc je kot drugi zdravniki v času epidemije koronavirusa imel veliko dela. Na še več dela je bil pripravljen. Pa je prišlo do tega, da je moral zapustiti delovno mesto. Zakaj, boste zvedeli iz pogovora z njim, v katerem bo razkril tudi svoje poglede na delo z bolniki ter spregovoril o drugih, zlasti človekoljubnih dejavnostih.

– V teh dneh epidemije so zdravniki izredno izpostavljeni. Ti pa te dni preživljaš drugače. Si v karanteni. Zakaj?
Še pred nekaj dnevi sem bil v polnem delovnem pogonu. Zadnjih nekaj dni smo delali krepko nad 100%, saj smo zaprli vse usmerjene ambulante in bolniki, v glavnem nujni, so se stekali v splošno kirurško ambulanto. Tam smo v sredo štirje kirurgi delali skupaj z medicinsko sestro, ki je nekaj dni kasneje dobila simptome okužbe dihal in bila na testu za virus Sars-CoV-2 pozitivna.

– Kako preživljaš te dni v karanteni? Se jih da izkoristiti za dobro?
Najprej sem se dal testirati in negativen test je obetal, da ne bom zbolel in do sedaj še nisem. Upoštevanje pravil dezinfekcije in osebne zaščite se je očitno obrestovalo. Kljub temu je potrebna karantena. Štirinajstdnevni ‘prisilni’ dopust sem najprej izkoristil za počitek. Nato sem si naredil nekakšen urnik: poleg pisanja člankov tudi čiščenje stanovanja ter priprava na Veliko noč. Rad molim. Ker sem kar osemkrat boter, sem v stiku tudi z nekaterimi šolarji, ki mi po elektronski pošti pošljejo kakšno domačo nalogo, preden jo prepošljejo dalje. A ugotavljam, da sem srednješolski matematiki komaj še kos.

– V času karantene je prejšnji konec tedna izredno veliko ljudi odšlo na morje in v hribe ter se ukvarjalo z adrenalinskimi športi. Nekaj jih je pristalo na urgenci in s tem so obremenili že tako obremenjeni zdravstveni sistem. Ti si med drugim tudi gorski reševalec. Kako gledaš na tako ravnanje ljudi?
Načeloma sem kar toleranten, saj drugače ne bi mogel biti gorski reševalec in bi ljudem vedno nekaj pridigal. Vsakemu se lahko kaj zgodi. Nekaj drugega pa je trenutna situacija. Mislim, da smo Slovenci dokaj hitro dojeli, da gre sedaj zares, da moramo biti odgovorni do drugih, ne le do sebe. Resda se je to zgodilo ob prenekaterih opozorilih kolegov in včasih šele kritikah. Tudi v Gorski reševalni zvezi Slovenije so odgovorni že kak teden pred tem medijsko preventivno delovali in dejansko nismo imeli resnejšega dela do danes.

– ‘Poklic’ gorskega reševalca si ‘podedoval’, saj ima reševanje v gorah že dolgo tradicijo v vaši družini …
Pred petindvajsetimi leti sem kar nekako ‘zdrsnil’ v to dejavnost, ki mi je bila vedno sprostitev in nikoli napor. Normalno je, da kot medicinec in navdušen planinec delujem kot zdravnik tudi v gorah. Poklic zdravnika je pač poslanstvo. Tudi brat Bojan, ki je diplomiran zdravstvenik, je gorski reševalec letalec. Veliko je pomenil zgled očeta. Dodatno še spomini starega očeta, ki je bil eden od pionirjev gorskega reševanja v Sloveniji in je sodeloval tudi pri znamenitem reševanju Pavle Jesih, ki je z Jožo Čopom preplezala nov steber v severni Triglavski steni. Takrat je bilo reševanje resnično težko, mislim da veliko težje kot danes. Pred časom mi je oče podaril ‘dedijevo’ reševalno opremo, obutev in ne predstavljam si prav, kako so se v okovankah (posebni ožebljeni gojzarji) alpinisti premikali v skali.

– Si gorski reševalec letalec. Kaj to pomeni?
V slovenščini to tako definiramo. Za zdravnika to pomeni, da je helikopterski zdravnik, za medicinskega tehnika pa, da obvlada reševalne veščine, ko je treba nekoga s pomočjo elektromotornega vitla izvleči iz stene. Za sabo imam preko 600 reševalnih akcij s helikopterjem, kar ni majhno število za nekoga, ki dežura le ob nekaterih vikendih. Takrat je v gorah največ pohodnikov, alpinistov in tudi največ nesreč. Poleti delam v slovenskih gorah (dežurstva so na Brniku), pozimi pa v avstrijskih Alpah, v Matreiu pod Velikim Klekom (Grossglocknerjem) na vzhodnem Tirolskem. V zadnjih letih na račun dela v bolnišnici dežuram nekoliko manj.

– Gorski reševalec rešuje druge ljudi. S tem pa včasih postavlja v nevarnost svoje življenje. Imaš kakšen spomin na tako reševanje?
Naše delo poteka po precej ustaljenih protokolih, ki zmanjšujejo tveganje na minimum, popolnoma pa se nevarnostim ne moremo izogniti. Spominjam se reševanja poškodovane alpinistke iz pretekle sezone, ki je z odprtim zlomom roke obvisela na plezalni vrvi pod skalnim previsom. Operater na vitlu je moral odviti skoraj vso jeklenico, da sem lahko dosegel ponesrečenko. Ko sem tako lebdel kakih 70 metrov pod plovilom, je bila edina komunikacija s posadko vojaškega helikopterja prek radijske zveze; helikopterja zaradi oddaljenosti in previsa niti slišal nisem. Kasneje sem razmišljal, kako bi bilo, če bi takrat odpovedala radijska zveza. Imamo navodila tudi za takšne primere, ampak res sem bil vesel, da je vse delovalo brezhibno.

– Najbrž imaš pa tudi kakšen lep spomin, da ste se zelo trudili in potem koga rešili. In ta vam je bil povrhu še hvaležen.
Takšnih spominov je največ. Večina ponesrečenih se zaveda, kaj bi bilo, če jih helikopter ne bi prišel iskat. Dolgo bi bili izpostavljeni mrazu in vetru, tudi poleti, preden bi do njih prišli reševalci peš. Zato je veliko odvisno od izkušenj in izurjenosti pilotov, ko se odločajo, ali bodo v sumljivem vremenu poleteli ali ne. Pred nekaj tedni je na Peci v hudem mrazu potekala reševalna akcija hrvaškega državljana z zlomljeno nogo. Ta planinec je kasneje po pošti reševalcem GRS Koroške poslal velik paket z domačimi dobrotami. Še bolj kot malice smo se razveselili njegove hvaležnosti.
V Sloveniji so piloti vojaških in policijskih helikopterjev res vrhunsko usposobljeni, to lahko mirno rečem tudi na podlagi izkušenj iz tujine. Zato bi si želel, da helikoptersko reševalno službo v Sloveniji končno organiziramo na profesionalen način z namenskim reševalnim (ne-vojaškim in ne-policijskim) helikopterjem. Taka služba bi združila tako izkušene posadke iz obeh omenjenih resorjev kot tudi usposobljene zdravnike širom Slovenije. Za to pa je danes potrebno združiti moči več političnih opcij; podobno kot smo jih sedaj pri boju proti koronavirusu. Dokazali smo si, da zmoremo in znamo. Potrebno je tudi odobravanje širše javnosti, saj so bili številni dosedanji (tudi zelo dobronamerni) poizkusi, zrušeni pred ali celo že po uvedbi kvalitetne helikopterske reševalne službe.

– Gorsko reševanje je pravzaprav povezano s tvojim poklicem – si namreč zdravnik splošne kirurgije, z dodatno specializacijo iz abdominalne kirurgije. Zaposlen si v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na avstrijskem Koroškem. Velikokrat operiraš tudi bolnike z rakom. Med njimi so nekateri raki z visoko smrtnostjo. Kako se kot zdravnik srečuješ s smrtjo? Od kod naj zdravnik jemlje moč, da bo stal ob strani bolnikom in najbrž tudi njegovim bližnjim? Vprašanje pa je aktualno tudi sedaj v času pandemije, ko v nekaterih predelih sveta ljudje množično umirajo.
Kirurgija je moje primarno veselje in v bolnišnici preživim tudi največ časa. Tudi tukaj delujemo po ustaljenih protokolih in predvsem v ekipah, t. i. timih. Pri težkih situacijah v medicini, kot je zdravljenje raka, je uspeh možno doseči samo skupaj. Pri rakih trebušne votline, dojke in ščitnice ter še nekaterih drugih tumorjih, ki jih operiramo v naši bolnišnici, ima kirurgija osrednjo vlogo.
Preživetje je v končni fazi odvisno od tega, ali bo tumor odstranjen v zdravo ali ne. To večinoma uspe, če se rak ni preveč razširil. Včasih ga lahko pred operacijo zmanjšamo s kemoterapijo in obsevanjem, zato je večina operacij uspešnih, kurativnih, kot rečemo. Takšno novico je seveda lepo posredovati bolniku in svojcem. Kadar ni tako, je težje. Srečevanje s smrtjo pa vsak od zaposlenih doživlja drugače, načeloma pa tudi tukaj nismo prepuščeni sami sebi, še manj bolnik. Vsakega bolnika obravnavamo osebno. Imamo pastoralno službo, psihologa, duhovnika, predvsem pa enega najsodobnejših paliativnih oddelkov v Avstriji, kjer delajo za to izšolani specialisti. Tudi oni se izmenjujejo, saj je to delo psihično najnapornejše.
Meni osebno vera zelo pomaga v težkih situacijah in je ne skrivam, tudi pa je ne nosim na pladnju; naj se pokaže praktično, v življenju. Upam si celo malo predrzno trditi, da je med zdravniki malo ljudi, ki ne bi bili verni, čeprav na glas tega ne povedo. V naši bolnišnici je vsak večer maša za vse zdravstvene delavce in bolnike.
Glede nove epidemije – naša bolnišnica zaenkrat ni registrirana kot primarni Korona-19 sprejemni center, saj je načrt te bolnike centralizirati v celovški kliniki, da se pandemija čim dlje drži pod kontrolo. Upamo, da bolnikov ne bo preveč; pripravljeni smo tudi na ta scenarij, saj smo kot bolnišnica z respiratorji in intenzivnimi posteljami k temu v primeru potreb obvezani.

– Kot zdravnik že skoraj desetletje delaš v Avstriji, prej pa si bil zaposlen v Sloveniji. Torej poznaš oba zdravstvena sistema in ju lahko primerjaš. V zadnjem času nekateri v Sloveniji zelo poudarjajo pomen javnega zdravstva. Ti delaš v privatni bolnišnici. Kako gledaš na oba sistema?
Omenjene ‘privatnosti’ ne čutim, tudi naši bolniki je ne. Morda jo doživljajo v pozitivnem smislu, kot nekaj več, nekaj boljšega. Bolniki radi prihajajo k nam, ker je obravnava precej osebna. Naša bolnišnica v Šentvidu ob Glini (St. Veit/Glan) je le ena od 23 bolnišnic v lasti Cerkve v Avstriji, ki preko 150 let delujejo v sistemu javnega zdravstva, po definiciji pa so zasebne, v našem primeru v lasti reda Usmiljenih bratov. Imajo koncesijo ministrstva za zdravje oz. soglasje države za delovanje, za bolnika pomeni to, da pride k nam ‘z napotnico’ kot kamorkoli drugam. Bolnišnice v lasti cerkvenih redov so v Avstriji druga najmočnejša veriga bolnišnic, takoj za osnovno mrežo zdravstva državnih zdravstvenih zavodov. Glede poudarjanja pomena javnega zdravstva v Sloveniji pa se mi kot zunanjemu opazovalcu zdi zanimivo, kaj želijo pisci s takimi časopisnimi prispevki sporočiti. Če zdravstvena ponudba bolniku ne omogoča izbire, se težko premaknemo na bolje. Paradoksalno je, da članki s takšnimi naslovi nastajajo vedno znova, obenem pa si vsak, tudi avtor takega članka zase želi dober, sodoben zdravstveni sistem, ko ga bo pač potreboval. Zdrava konkurenca je vedno prinesla razvoj in spodbudo vsem, ki so na trgu in tudi v zdravstvu je tako. Je pač treba naliti čistega vina, da uvedba konkurence-večjih možnosti na začetku stane več, ima svojo ceno. Osebno zagovarjam delovanje zdravstva kot sistema ob takem pozitivnem poslovanju, ki ne dopušča bogatenja ponudnika zdravstvenih storitev, saj to ni namen zdravstva. Odobravam delovanje takšnega sistema, ki omogoča stalen razvoj stroke, sprotno posodabljanje opreme in stimulacijo zaposlenih; v takem sistemu namreč dnevno delam in izkušam, da je možen. Na račun dobro zavarovanih premožnejših zavarovancev so ogrožene in manj premožne skupine prebivalstva zavarovane v celoti. Včasih je dobro pokukati samo čez Karavanke ali pa še kam. V Sloveniji je npr. eden od kompetentnih koncesionarjev Kirurgija Bitenc na Golniku, pa še kdo. Slovenski zdravstveni sistem je trenutno močno kadrovsko podhranjen, to se ne more spremeniti čez noč, se pa že spreminja na bolje.
Ob tem se mi ne zdi nujno, da bi morala alternativo na tem področju tudi v Sloveniji ponuditi Cerkev. Seveda s tem ne bi bilo nič narobe, nasprotno. Tako je včasih že bilo. Usmiljeni bratje so morali iz treh slovenskih bolnišnic oditi leta 1947; nekateri bratje v Avstriji se tega še spomnijo. Govorim o tem, da bi v bližini obstoječih bolnišnic ali ob njih zrasle dodatne kapacitete, ki bi omogočale hitrejši razvoj stroke, saj bi bile obstoječe strukture razbremenjene. Tako je v Švici, Avstriji, Nemčiji, ki imajo zelo dobro ogrodje javnega zdravstva, a ne trepetajo pred konkurenco na področju koncesionarstva ali celo zasebništva. Ne nazadnje je dejstvo, da se v te države, poleg ZDA, hodijo operirat in zdravit bolniki s celega sveta.
Na ta način bi razbremenili tudi oba klinična centra v dveh največjih slovenskih mestih. Ti ustanovi sta sedaj prevečkrat prisiljeni delovati kot veliki mestni bolnišnici, namen terciarnih ustanov pa je poleg rutine tudi razvoj stroke, raziskovanje. To bi bila neka strateška odločitev, ki pa ima svojo nesporno osnovo v sposobnosti slovenskih medicincev. Po desetih letih dela v Avstriji in primerjanja nekega osnovnega znanja, lahko tudi kot univerzitetni asistent mirno trdim, da zagotavljata obe slovenski medicinski fakulteti ogromno znanja in potenciala, ki morda doma še ni prišel v polnosti do izraza tudi zaradi okostenelega zdravstvenega sistema.
Če povzamem zelo na kratko: tako na zdravstvenem, kot na še kakšnem področju bi zaželel Sloveniji več medsebojne privoščljivosti. Do samega sebe in do svojega bližnjega.

– Čeprav delaš v Avstriji, pa občasno operiraš tudi v Sloveniji.
Pri Slovenskem zdravniškem društvu že enajsto leto vodim Herniološko združenje Slovenije. To pomeni skrb na področju operacij trebušnih kil pri razvoju stroke, uvedbe novih metod in izobraževanja kirurgov. Zaenkrat obstaja obojestranski interes za to, čeprav sem v tujini. Nisem sam, imam dobro ekipo. Ne nazadnje so operacije kil zelo pogost kirurški poseg, menda poleg operacij sive mrene eden najpogostejših sploh in interes za nova znanja je velik. Operacijo kile lahko naredimo zgolj kot neko rutino. Lahko pa nekemu bolniku glede na njegovo starost, spol, aktivnost naredimo tisti poseg, ki je zanj najboljši, govorimo o t. i. “prikrojenem pristopu”, pri čemer moramo obvladati več tehnik. To do neke mere velja tudi za operacije drugih organov. Sam udejstvovanje v okviru Herniološkega združenja doživljam kot priložnost, da vrnem domovini nekaj svojega znanja, ne nazadnje sem medicinsko odrasel v Sloveniji. Nove operativne metode in uvedbo sodobnih materialov, ki pridejo v Avstrijo nekaj prej kot v Slovenijo, v okviru kirurških delavnic prenašam na kolege. V zadnjih petih letih smo tako eno od laparoskopskih metod oskrbe dimeljske kile uvedli v praktično vse slovenske bolnišnice, kjer te tehnike še niso poznali. Rezultate smo objavili v mednarodni znanstveni reviji. Trenutno poteka podoben program pri zelo velikih pooperativnih kilah. V Sloveniji operiram tako ob svojih prostih dnevih.

– Del svojega dopusta preživiš kot zdravnik prostovoljec v tretjem svetu, kamor hodiš operirat. Zakaj si se odločil za to?
To je notranja potreba, ker čutim, kako mi gre osebno zelo dobro, skoraj predobro ter da v našem delu sveta živimo v nekakšnem mehurčku in imamo vse, kar želimo. V razvitem svetu z ukrepi preventive in sodobne medicine silno podaljšujemo življenje. Nič nimam proti dobri kvaliteti življenja tudi v visoki starosti, ravno nasprotno. Pa vendar velika večina ljudi na svetu ne umre pri osemdesetih, kot je povprečje v Sloveniji, temveč vsaj desetletje prej. V Afriki, kamor odhajamo na misije, pa kar petindvajset do trideset let prej.

– V tretji svet ne greš sam, ampak gredo s teboj tudi drugi zdravniki. Je med njimi zanimanje za tako humanitarno delo?
Ponavadi se začne z golo radovednostjo, ki pri nekaterih udeležencih prerase v odločitev pomagati na dolgi rok. Nekateri odnehajo, ker ne verjamejo, da res izboljšajo zdravstveno situacijo ljudi, kamor gredo. Zato, da takšna odprava dobro uspe, je potrebne veliko priprave, ki poteka praktično skozi celo leto, saj v razmerah tretjega sveta ni veliko možnosti in vse, kar tam uporabimo, moramo na podlagi številnih predvidevanj vzeti s sabo. Vesel sem vsakega zdravnika, ki se nam pridruži ali organizira svojo lastno ekipo. Z nekaj misijami gotovo ne bomo spremenili zdravstvenega sistema v Afriki, še manj razmišljanja tamkajšnjih ljudi. Osebno sem zadovoljen z majhnimi uspehi. Verjamem, da šteje osebni stik z lokalnimi kirurgi, ki jih vedno bolj načrtno izobražujemo, šteje pa tudi vsak ozdravljen posameznik. V zadnjih letih smo osredotočeni na dve bolnišnici v Tanzaniji, ki ju pomagamo opremljati. Zanimivo ob tem je tudi, da sem boljši zdravnik doma, vsaj tako čutim sam, odkar imam redno izkušnjo teh misij. Letos junija bomo omogočili eni od tanzanijskih kirurginj izobraževanje v Sloveniji in Avstriji. Novembra 2020 odhajamo na novo, že 13. misijo, če bodo globalne razmere z virusom to dopuščale.
Afriškega zdravstvenega sistema ne moremo primerjati z evropskim, zato te prosim, če lahko na kratko opišeš svoje delo v tretjem svetu.
V glavnem operiramo velike kile, zadnje leto tudi ščitnice. Operiramo tudi nujne primere (vnetja, predrtja črevesa, itd.). Številnih tumorjev, kot jih imamo v Evropi Afrika (še) ne pozna oz. jih večina bolnikov ne dočaka. V takih situacijah se odločamo tudi glede na to, ali bi bil večji poseg sploh varen glede na dejstvo, da so intenzivni oddelki v Afriki in Aziji privilegij nekaterih bolnišnic v glavnih mestih. Naše misije se osredotočajo na periferna področja, ki so bolj zapostavljena. Lokalni zdravniki nas pričakujejo že vsaj pol leta pred misijo in nam pripravijo bolnike, mi pa v tednu ali dveh, kolikor traja misija, operiramo od jutra do večera. Z bolnišnico imamo sklenjeno pogodbo glede odgovornosti in razdelitve kompetenc, pri tem nam pomagata dve krovni organizaciji, ena v Veliki Britaniji in ena v Španiji.

– Si tudi alpinist in si osvojil tudi nekaj osemtisočakov. Z alpinizmom je povezana še ena stvar v tvojem življenju. Pri smučanju z najvišje gore sveta si spremljal Dava Karničarja. Postala sta prijatelja. Najbrž te je njegova tragična smrt prizadela.
Davova nepričakovana smrt me je zelo prizadela, zelo sem ga imel rad. Ničesar ni delal na pol, vedno je bil predan, to me je pri njem fasciniralo. Zaupal mi je tudi nekatere svoje življenjske, ne le alpinistične preizkušnje. Kot zdravnik sem ga spremljal do tabora 3 (7.300 m) na zahodnem pobočju Everesta, ko je kot prvi opravil legendarni smučarski spust. Takrat sem imel tudi sam možnost za vrh, a je bilo zdravniškega dela enostavno preveč; takšna gora zahteva popoln fokus. Z leti se je nabralo dovolj izkušenj in leta 2012 sem skupaj s štirimi prijatelji stal na vrhu osemtisočaka v pakistanskem Karakorumu. Še posebej hvaležen sem vodji, žal pokojnemu vrhunskemu alpinistu Gregi Lačnu, ki je vztrajal, da vzpon opravimo brez dodatnega kisika ter da šotore in drugo opremo na goro nesemo sami. To je dalo vzponu dodatno vrednost.

– Lani si doktoriral s tezo Mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije kot napovedni dejavnik za dovzetnost omrzlin pri alpinistih, v kateri si se ukvarjal s problemom okvar zaradi mraza na prstih rok in nog. Kot zdravnik si spremljal nekatere alpinistične odprave. Torej se je tvoj doktorat ‘rodil’ iz tvojega alpinizma …
Na odpravah v visokogorje smo opazili, da so nekateri alpinisti utrpeli omrzline, medtem ko jih drugi v istih vremenskih razmerah in z enako opremo niso. Vprašali smo se, zakaj je tako. ‘Posumili’ smo, da niso vsi alpinisti enako nagnjeni k nastanku omrzlin ter razmišljali, s katerim laboratorijskim poizkusom bi to lahko ugotovili.
Vemo, da se na mrazu žile v koži skrčijo, koža postane hladna, to izkušnjo ima vsak od nas. Če z izpostavljenostjo mrazu nadaljujemo, pa se žile v koži prehodno za nekaj minut razširijo in koža se prehodno segreje. Tak ciklični vzorec ohlajanja/ogrevanja se lahko na mrazu večkrat ponovi. Pojav imenujemo MIVD (mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije). Ni popolnoma jasno, čemu človeku ta samodejni refleks služi, domnevamo da kot zaščita pred omrzlinami. Vsak posameznik ima svoje značilnosti tega refleksa, nekakšen “temperaturni prstni odtis”. Mi smo ta pojav uporabili kot merilni instrument. Vsakemu testiranemu alpinistu smo prste rok in nog za 30 minut potopili v mrzlo vodo temperature 8 stopinj Celzija in merili temperaturne odzive kože. Vrednosti posameznih meritev smo nato analizirali in medsebojno primerjali.
Doktorat je nastal iz magistrske naloge s podobnim naslovom iz leta 2011, ta pa je bila zasnovana ravno na odpravi Skieverest leta 2000; takratne raziskave smo sedaj nadgradili s petimi dodatnimi objavljenimi članki.

– Če bi moral preprostemu človeku povedati, s čim si se ukvarjal v svojem doktoratu in kakšni so izsledki, kaj bi mu dejal?
V prvem delu doktorata, poskusi so potekali na Inštitutu Jožef Stefan in v Olimpijskem centru Planica, smo se posvetili proučevanju preprečevanja omrzlin. Kot prvi smo dokazali, da so alpinisti po prestanih omrzlinah bolj izpostavljeni ponovnim omrzlinam. Z omenjenim testom MIVD lahko med alpinisti prepoznamo posameznike, ki so za nastanek omrzlin bolj dovzetni. Tem alpinistom pred udeležbo na odpravah predpišemo preventivne ukrepe, v najslabšem primeru jim moramo plezanje v Himalaji odsvetovati.
Drugi del doktorata je usmerjen v prepoznavo (diagnostiko) in zdravljenje omrzlin. Z analizo rezultatov zdravljenja alpinistov z omrzlinami v zadnjih 20 letih smo pokazali, da pri globokih omrzlinah za ohranitev prstov štejejo ure in minute. Podobno kot pri srčnem infarktu. Za zdravnike, ki se srečajo s takim poškodovancem (npr. v splošni ambulanti ali v urgentnem centru) smo izdelali konkretna navodila, kako naj ravnajo in jih strnili v t. i. protokol Planica.

JURIJ GORJANC (1971)
je doma s Prevalj na Koroškem. Leta 1996 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani in leta 2004 opravil specializacijo iz splošne kirurgije. Do leta 2011 je delal v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Istega leta je na Medicinski fakulteti v Ljubljani naredil magisterij. Zdaj kot kirurg dela v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na Koroškem. Vsako leto sodeluje v zdravniški odpravi, ki gre pro bono operirat v nerazvite države.
Je član Gorske reševalne službe in zdravnik gorski reševalce letalec. Sodeluje pri reševanju s helikopterjem v ekipi na Brniku in v ekipah helikopterskega reševanja na avstrijskem Koroškem in vzhodnem Tirolskem. Na himalajskih odpravah je prišel do pomembnih spoznanj in vedenj o življenju človeka v visokogorju. Spoznanja je strnil v doktorat, ki ga je lanskega avgusta zagovarjal na ljubljanski Medicinski fakulteti. Predvsem pa o sebi pravi, da je ‘dohtar’, ki rad moli.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 8-13.

Gospodov vnebohod

Napisal Marko na 18. maja 2020. Objavljeno v Svetniški domovi.

Jezus je izpolnil nalogo, za katero ga je Oče poslal k nam. Zdaj se vrača k njemu, da tam pripravi prostor tudi nam.

Gospodovemu vnebohodu je pri nas posvečena ž. c. v Bogojini (MS).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115

Marija Pomočnica kristjanov (24. maj)

Napisal Marko na 17. maja 2020. Objavljeno v Svetniški domovi.

Naslov Pomočnica kristjanov hoče označiti Marijo kot pomočnico in oporo celotnega občestva kristjanov, vesoljne Cerkve. God Marije Pomočnice kristjanov je v bogoslužni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij VII., ko se je 24. maja 1814 iz ujetništva v Franciji vrnil v Rim in je to pripisoval Materi Božji, h kateri so se verni ljudje zatekali v zaupni molitvi. Kot Pomočnico kristjanov pa so nebeško Mater Marijo častili že davno prej. Na pomoč so jo klicali zlasti v hudih časih. Ko so muslimanski Turki grozili krščanski Evropi je papež Pij V. naročal vernikom, naj molijo rožni venec, po zmagi krščanskega ladjevja v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je uvedel god Rožnovenske Matere Božje, v lavretanske litanije pa je uvrstil vzklik Pomoč kristjanov, prosi za nas! Ob Marijinem naslovu Pomoč kristjanov takoj pomislimo na baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, ki je od leta 2000 narodno svetišče. Po ‘veljavi’ drugo svetišče Marije Pomočnice na slovenskih tleh je župnijska in romarska cerkev na Rakovniku v Ljubljani, katere varuhi so salezijanci – sinovi sv. Janeza Boska, velikega častilca Marije Pomočnice. (sč)
Na sliki: Marijin kip (detajl) v glavnem oltarju cerkve Matere Božje Pomočnice kristjanov na Bregu (župnija Kranj – Drulovka/Breg)

Mariji Pomočnici kristjanov (Devici Mariji Pomočnici, Mariji Pomagaj) je pri nas posvečenih 19 cerkva: pet župnijskih, ena redovna, ena bazilika (narodno svetišče), 12 podružničnih in 36 kapel. – V LJ nadškofiji jih je največ (6); najvažnejša je seveda bazilika in narodno svetišče na Brezjah (1), tri so župnijske: Kranj – Drulovka/Breg (2) Ljubljana – Rakovnik (spodaj) in Ljubno na Gor. (3); Mariji Pomočnici pa je posvečena tudi križniška cerkev (4) (Ljubljana – Sv. Nikolaj); p. c. je na Prtovču (7) (Selca), imajo pa še 11 kapel: Dražica, Plavž, bolnišnica (Jesenice), porodnišnica KR, duh. dom (LJ – Trnovo) Zduša, Bonovec (11), Tamar (12), Dane, pod Bogenšperkom in v Domu za ostarele salezijance na Trsteniku. – V KP škofiji ni nobene ž. c. Marije Pomagaj, imajo pa pet p. c.: Soze (8) (Ilirska Bistrica), Vanganel (9) (Marezige), Log Čezsoški (Srpenica), Vrhovlje (10) (Šmartno v Brdih) in Ratečevo Brdo (Zagorje/Pivki) ter eno kapelo (Idrija). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c., Mariji Pomočnici pa so posvečene pet p. c.: Šmarčina (Boštanj), Rodine (Črnomelj), na Visejcu (Hinje), Gorica (Poljane – Dol. Toplice) in Kovačev hrib (Tržišče); in še devet kapel Marije Pomagaj: Dolenjci (13) (Adlešiči), Globočice in Žejno (Čatež ob Savi), Vinja vas (14) (Podgrad), Stari Log (St. Cerkev), Osrečje (Škocjan/NM), Dol. Orle (Studenec) in v Domu star. Trebnje. – V MB nadškofiji je ž. c. sv. Marije Pomočnice v Puščavi (5), imajo pa še štiri kapele: Starošince (Cirkovce), MB-Pobrežje (15) (pok.), Tolsti Vrh (Ravne na Kor.) in Radehova (16) (Sv. Lenart v Slo. Goricah. – V CE škofiji je ž. c. v Zagorju pri Pilštajnu,(6) p. c. je v Dolenji vasi (Videm – Krško), kapela pa na Šavni peči (Marija Širje). – V MS škofiji je deset kapel sv. Marije Pomočnice: Žepovci (Apače), Bratonci (Beltinci), Filovci(17) (Bogojina), Sr. Bistrica (18) (Črensovci), Ščavnica (19) (Gor. Radgona), Banovci in Lukavci (Križevci/Ljutomeru, Matjaševci (Kuzma), Dol. Petanjci (Tišina) in Nedelica (Turnišče). (mč)

Marija Pomočnica, Ljubljana – Rakovnik

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 5, str. 115

sv. Janez Pavel II. živi tudi več kot sto let po rojstvu

Napisal Marko na 17. maja 2020. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici rojstva) Ob svoji zlati maši – petdesetletnici duhovništva – leta 1996 je papež Janez Pavel II. napisal knjigo Dar in skrivnost (slovenski prevod, Salve, Ljubljana 1997), v kateri se z veliko hvaležnostjo spominja, kako je Bog vodil njegove korake, da je prišel tja, kjer ga je hotel imeti: kot duhovnika, škofa, papeža – svetnika. Posebej se zahvaljuje svojemu očetu, ki ga je s svojim tihim pričevanjem molivca na tej poti podpiral. »Nikoli nisva govorila o duhovniškem poklicu, toda njegov zgled je bil zame na neki način prvo semenišče, nekakšno malo semenišče.« Več je o mladosti Karola Wojtyłe povedal Jerzy Kluger, njegov sošolec in prijatelj, v pogovoru z italijanskim časnikarjem Gian Francom Svidercoschijem v knjigi Pismo judovskemu prijatelju (Ognjišče, Koper 1994). Iz navedenih knjig zajemamo dragoceno snov za to ‘slavnostno’ prilogo o tem velikem papežu, prvem Slovanu na sedežu apostola Petra, ki je dvakrat prišel k nam, da nas potrdi v veri.

PRVI V RAZREDU, PRVI V GLEDALIŠČU, PRVI V VSEM
Wadowice so bile v dvajsetih letih 20, stoletja podeželsko mestece, oddaljeno kakih šestdeset kilometrov od Krakova. Štelo je dobrih deset tisoč prebivalcev, od tega okoli dva tisoč Judov. Imelo je vse, kar je pomembno: osnovno šolo, moško in dekliško gimnazijo, trgovine in bolnišnico. Središče mesta je bila župnijska cerkev Marijinega darovanja. V tem mestu se je 18. maja 1920 rodil Karol Jožef Wojtyła, sin Karola, upokojenega vojaškega uslužbenca, ki so mu vsi pravili gospod kapetan, in Emilije roj. Kaczorowska, krščen je bil 20. junija. Bil je njun tretji. Prvorojenec Edmund je bil zdravnik v mestu Bielsko in ga je, zelo mladega, pobrala škrlatinka. Za njim je prišla deklica, ki je umrla, še preden se je Karol rodil. 0 svoji starših je zapisal: »Moja hvaležnost velja predvsem mojemu očetu, ki je prezgodaj postal vdovec. Nisem še prejel prvega obhajila, ko sem izgubil mater: imel sem komaj devet let. Zato se ne zavedam jasno prispevka, gotovo velikega, ki ga je ona dala moji verski vzgoji. Po njeni smrti in potem še po smrti starejšega brata sem ostal sam s svojim očetom, globoko vernim človekom. Vsak dan sem lahko opazoval njegovo življenje, ki je bilo strogo. Po poklicu je bil vojščak in ko je postal vdovec, je bilo njegovo življenje nenehna molitev. Zgodilo se mi je, da sem se ponoči prebudil in našel svojega očeta na kolenih, kot sem ga vedno videl klečati v cerkvi.« Karol je obiskoval osnovno šolo na mestnem trgu in bil vedno med najboljšimi v razredu, večinoma najboljši, vendar ni bil nikoli ‘gulež’. Igral se je s sošolci in vrstniki, vendar je znal sredi najbolj napete igre odnehati: “Zdaj se moramo iti učit.” Najboljši prijatelj in sošolec Jerzy Kluger, ki mu je Karol pravil Jurek, on pa njemu Lolek, je pogosto šel pisat domače naloge k njemu v prvo nadstropje hiše nedaleč od cerkve. Stanovanje je imelo tri prostore: dnevno sobo, spalnico in kuhinjo, v kateri je oče svojemu sinu pripravljal zajtrk in večerjo. Kosit sta oba hodila v bližnjo menzo. Karolu je bil oče in mati obenem. Do samega sebe je bil zelo strog, v odnosu do sina pa je bila strogost odveč, saj je bil Karol sam zelo vesten. Ob očetu se je naučil osebne molitve. Ko je obiskoval prvi razred gimnazije, je poučeval verouk kaplan Kazimir Figlewicz. »Po njegovi zaslugi sem se približal župniji, postal sem ministrant in na neki način organiziral skupino ministrantov.« Od tega prvega srečanja pa vse do nove maše je bil ta duhovnik njegov spovednik in duhovni voditelj. Tudi na osemletni gimnaziji je bil med najboljšimi učenci in kot tak je bil pogosto govornik na šolskih proslavah in praznovanjih. Veliko je bral, tudi zelo zahtevno čtivo. Ogreval se je za gledališče, za kar je bil izredno nadarjen. Ko je Jurek (Kluger) po tolikih letih obujal spomine na zvestega prijatelja, je dejal: »Bil je nekaj posebnega. Prvi v razredu, prvi v gledališču, prvi pri vsem. Če bi šel k firmi General Motors, bi postal njen predsednik.« Postal je veliko več …

“ŠKODA, DA NE GRE ŠTUDIRAT BOGOSLOVJE”
Karol Wojtyła – Janez Pavel II. pripoveduje: »Krakovski nadškof metropolit Adam Štefan Sapieha, je obiskal župnijo Wadowice, ko sem bil gimnazijski dijak. Moj veroučitelj p. Edvard Zacher mi je zaupal nalogo, da mu zaželim dobrodošlico. Tedaj sem prvič imel priložnost biti pred tem človekom, ki so ga vsi zelo spoštovali. Vem, da je po mojem nagovoru nadškof vprašal veroučitelja, kakšno fakulteto bom izbral po maturi. Pater Zacher je odgovoril: “Študiral bo poljsko jezikoslovje.” Prelat je baje odgovoril: “Škoda, da ne bogoslovje.” V tem obdobju mojega življenja duhovniški poklic še ni bil zrel, čeprav so nekateri ob meni bili mnenja, da bi moral vstopiti v semenišče. Morda bi kdo pomislil, da je to, da mlad fant s tako jasnimi verskimi nagnjenji ne vstopi v semenišče, znamenje, da gre za druge ljubezni in posebna nagnjenja. Dejansko sem v šoli imel mnogo prijateljev in sem bil dejaven tudi v šolskem gledališkem krožku, sem imel veliko možnosti tudi za srečanja s fanti in dekleti. Vendar ni šlo za to. V tistem času sem se navduševal predvsem za literaturo, zlasti za dramatiko in za gledališče. V to zadnje me je uvedel Mieczyslaw Kotlarczyk, učitelj poljskega jezika, starejši od mene. Bil je resnični pionir ljubiteljskega gledališča in imel je velike načrte za njegov repertoar.«
V njegovem življenju se je začelo novo obdobje, ki pa se je kmalu končalo in drugače, kot je načrtoval. »V maju 1938 sem maturiral in se vpisal na univerzo, da bi poslušal predavanja poljskega jezikoslovja. Zato sva se z očetom preselila iz Wadowic v Krakov. Naselila sva se na Tyniecki cesti 10 v četrti Debniki. Hiša je pripadala staršem moje matere. Začel sem študirati na filozofski fakulteti Jagielonske univerze in obiskoval predavanja poljskega jezikoslovja, a uspelo mi je končati samo prvi letnik, ker je 1. septembra 1939 izbruhnila druga svetovna vojna. Glede izbire študija bi rad poudaril, da me je za poljsko jezikoslovje navdušilo jasno nagnjenje za literaturo. Vendar je že v prvem letu pritegnil mojo pozornost študij jezika samega. Študirali smo opisno slovnico moderne poljščine in hkrati zgodovinski razvoj jezika s posebnim zanimanjem za staro slovansko deblo, To mi je odprlo popolnoma nova obzorja, da ne rečem, da me je vpeljalo v samo skrivnost besede … V končni analizi beseda navaja na nedoumljivo skrivnost Boga samega. Ko sem odkril besedo po literarnih in lingvističnih študijih, sem se nujno približal skrivnosti Besede, tiste Besede, h kateri smo se vsak dan obračali v molitvi angelovega čaščenja: “In Beseda je postala meso in se naselila med nami.” Pozneje sem doumel, da je študij poljskega jezikoslovja pripravljal v meni tla za druga področja in za druge študije. Pripravljal je mojo dušo, da se je približala filozofiji in teologiji.«

ŠTUDIJ BOGOSLOVJA OB TEŽAŠKEM DELU
Izbruh vojne je temeljito spremenil potek njegovega življenja. »Tistega 1. septembra 1939 ne bom mogel nikoli izbrisati iz spomina: bil je prvi petek v mesecu. Šel sem na Wawel k spovedi. Katedrala je bila prazna. Bilo je morda zadnjič, ko sem lahko svobodno vstopil v svetišče. Potem je bilo zaprto in kraljevski grad Wawel je postal sedež guvernerja generala Hansa Franka.« Na gradu je vihrala nacistična rdeča zastava s črnim kljukastim križem na belem polju. Kazimir Figlewicz je bil edini duhovnik, ki je smel maševati dvakrat na teden v zaprti katedrali in pod nadzorstvom nemških policajev.
Profesorji Jagielonske univerze so skušali začeti novo akademsko leto, toda predavanja so trajala samo do 6. novembra 1939. »Ta dan so nemške oblasti sklicale vse profesorje na skupščino, ki se je končala z deportacijo teh častitljivih ljudi znanosti v koncentracijsko taborišče v Sachsenhausenu. Tako se je v mojem življenju končala doba študija poljskega jezika in začela se je doba nemške okupacije, med katero sem skušal mnogo brati in pisati. Prav v to dobo segajo moja prva literarna dela.« Študent na prisilnih počitnicah je moral najti delo, da bi se izognil deportaciji na prisilno delo v Nemčiji. Po prijateljskih zvezah je dobil službo v kemični tovarni Solvay. »Jeseni leta 1940 sem začel delati v kamnolomu, povezanim s tovarno, ki je bila približno pol ure od moje hiše v Debnikih, in vsak dan sem prepešačil to pot. Odgovorni v kamnolomu, ki so bili Poljaki, so skušali nam, študentom, prizanesti s težjimi deli. Meni so, na primer, dodelili nalogo pomočnika pri tako imenovanem luščilcu; imenoval se je Frančišek Labus. Omenjam ga, ker me je včasih nagovoril nekako takole: “Karol, ti bi moral biti duhovnik. Pel boš dobro, ker imaš lep glas, in dobro ti bo …” To je dejal čisto preprosto in tako izražal v družbi dokaj razširjeno mnenje o duhovnikovem položaju. Besede starega delavca so se mi vtisnile v spomin.« V tistem času je bil Karol v stiku z gledališčem žive besede, ki ga je ustanovil Mieczyslaw Kotlarczyk in je delovalo v tajnosti. Gledališka izkušnja se mu je vtisnila globoko v dušo, vse pogosteje pa ga je navdajala misel, da to ni njegov poklic. »V jeseni leta 1942 sem se dokončno odločil, da vstopim v krakovsko semenišče, ki je delovalo tajno. V najstrožji tajnosti, tudi za drage mi osebe. Začel sem študije na teološki fakulteti Jagielonske univerze, ki je tudi bila tajna, hkrati pa sem še ostal delavec pri Solvayu. Tedaj se nisem zavedal, kolikšnega pomena bo to zame. V mojo življenjsko izkušnjo se je vpisalo izkustvo fizičnega svetom dela … Ker sem ročno delal, sem dobro vedel, kaj pomeni fizični napor. Vsak dan sem se srečeval z ljudmi, ki so težko delali. Poznal sem okolje teh ljudi, njihove družine, njihove skrbi, njihovo človeško vrednost in njihovo dostojanstvo. Osebno sem bil deležen velike naklonjenosti. Sklenil sem prijateljstvo z mnogimi delavci.«

MAŠNIŠKO POSVEČENJE NA PRAZNIK VSEH SVETIH
Krakovski nadškof Adam Štefan Sapieha je v tajnosti uredil semenišče blizu svoje rezidence. Tam je Karol Wojtyła skupaj s svojimi študijskimi kolegi – bilo jih je sedem – bival od septembra 1944 do 18. januarja 1945, ko je rdeča armada prodrla do Krakova in mesto osvobodila. »Tako so se dopolnila leta semeniškega oblikovanja. Prvi dve, ki sta v curriculumu (poteku) študija bili posvečeni filozofiji, sem opravil tajno, ob delu kot delavec. Naslednji dve leti, 1944 in 1945, sem vedno bolj intenzivno študiral na Jagielonski univerzi, čeprav je bilo prvo leto po vojni še zelo nepopolno. Normalno je bilo akademski leto 1945/46.« Kot semeniščnik je preživljal počitnice na raznih župnijah, kjer je ob gorečih duhovnikih imel priložnost spoznavati krščansko življenje teh občestev. Pod mentorstvom profesorja dogmatike je Wojtyła začel pisati svoje delo o sv. Janezu od Križa (1542–1591), globokega mistika, teologa trpljenja. V začetku petega leta bogoslovja je nadškof odločil, da ga pošlje v Rim, kjer bo dopolnil študije. Odšel naj bi takoj, da ne zamudi študijskega leta, vendar najbolje kot duhovnik. »Tako se je zgodilo, da sem bil posvečen v duhovnika prej kot moji tovariši. Tisto leto je bila naša skupina seveda maloštevilna, bilo nas je vsega sedem. Moje duhovniško posvečenje je bilo na nenavaden dan za take slovesnosti: bilo je 1. novembra 1946, na praznik vseh svetih, ko je liturgija Cerkve vsa usmerjena k obhajanju skrivnosti občestva svetih in se spominja vernih rajnih. Nadškof je izbral ta dan, ker sem moral odpotovati v Rim. Bil sem posvečen sam, v privatni kapeli krakovskih nadškofov. Pri obredu je bila navzoča majhna skupina sorodnikov in prijateljev.« (Oseminšestdeset let po mašniškem posvečenju je bil Karol Wojtyla uradno pridružen občestvu svetnikov, ki jih Cerkev slavi ta dan.) »Potem ko sem bil posvečen v duhovnika na praznik vseh svetih, sem obhajal ‘novo mašo’ na dan spomina vseh vernih rajnih, 2. novembra 1946. Na ta dan lahko vsak duhovnik opravi tri maše za verne duše. Daroval sem tri svete maše v kripti sv. Leonarda v stolnici. Ko sem jo izbral za kraj svojih novih maš, sem hotel izraziti posebno duhovno povezavo z vsemi, ki počivajo v tej stolnici, ki je že samo po svoji zgodovini spomenik brez primere, hotel se poudariti svojo duhovno povezanost z zgodovino Poljske. Zdi se, da ta stolnica ponavlja besede apostolske veroizpovedi: “Verujem v vstajenje mesa in večno življenje.” Ta verska resnica razsvetljuje tudi zgodovino narodov.« Sledile so ‘nove maše’ v župnijski cerkvi sv. Stanislava Kostka v Debnikih in naslednjo nedeljo v cerkvi Marijinega darovanja v Wadowicah. – V njegovem življenju je imela pomembno vlogo Marija: temu prisrčnemu odnosu smo maja 2011 posvetili prilogo “Blaženi Janez Pavel II. – ves Marijin”.

RIM: POGLOBITEV GLEDANJA NA CERKEV
Prišel je čas odhoda v Rim. »Prvič sem prestopil meje svoje domovine. Med vožnjo sem skozi okno vlaka gledal mesta, ki sem jih poznal samo iz zemljepisnih knjig.« V Rim je prišel proti koncu novembra. Zapomnil si je nasvet nekaterih poljskih duhovnikov, ki so študirali v Rimu, da je bolj kot študij pomembno, da se “nauči Rima samega”. Vpisal se je na dominikansko univerzo Angelicum, kamor je vsak dan hodil peš iz Belgijskega kolegija, kjer je stanoval. Med njegovimi profesorji je bil tudi ugledni francoski teolog Garrigou-Lagrange, pri katerem je delal doktorat z disertacijo “Pojem vere pri sv. Janezu od Križa”. »Moje duhovništvo in moje teološko in pastoralno oblikovanje sta se že od vsega začetka povezovala z rimsko izkušnjo. Dve leti študija, končanega z doktoratom, sta bili dve leti mojega intenzivnega ‘učenja Rima’.« Med poletnimi počitnicami leta 1947 je z dovoljenjem svojega nadškofa obiskal Pariz, kjer je spoznaval dejavnost duhovnikov-delavcev, bil nekaj časa na Nizozemskem in v Belgiji, kjer je nanj napravila močan vtis trdna organizacija Cerkve (po koncilu se je povsem sesula). Videl je tudi, da je zahodna Evropa ogrožena od procesa sekularizacije. »Dojel sem izziv, ki ga je to pomenilo za Cerkev, poklicano, da se upre proti grozeči nevarnosti z novimi oblikami pastorale, odprte za večjo navzočnost laikov.« Na poti iz Belgije nazaj v Rim se je ustavil v Arsu in se poklonil sv. Janezu M. Vianneyu. »Zlasti me je globoko prevzemalo njegovo junaško služenje v spovednici. Temu ponižnemu duhovniku je uspelo, da je v težkem zgodovinskem času sprožil neke vrste duhovno revolucijo v Franciji, pa ne samo v Franciji.« Doktorsko tezo je obranil v Angeliku v začetku julija 1948, potem pa je takoj šel nazaj na Poljsko. »Ko sem se vračal, nisem prinesel s seboj le večjega kovčka teološke literature, temveč tudi utrditev svojega duhovništva in poglobitev svojega gledanja na Cerkev.« V Krakovu ga je čakal prvi ‘delovni nalog’: nadškof ga je poslal za kaplana v oddaljeno župnijo Niegovič k svetniškemu župniku. »Tako sem začel pastoralno delo v svoji prvi župniji. Trajalo je eno leto in v tem času sem opravljal običajne dolžnosti kaplana in učitelja verouka.« Ljudje so ga brž vzljubili: čeprav je učen, so rekli, je tako preprost in prijazen. Po enem letu je bil premeščen v župnijo sv. Florijana v Krakovu, kjer mu je župnik zaupal katehezo v višjih razredih liceja in pastoralno skrb za univerzitetne študente. Konference za študente je imel vsak četrtek in so se nanašale na temeljna vprašanja glede obstoja Boga in duhovnosti človeške duše, kar so bile posebno pomembne teme v okolju bojevitega ateizma v komunističnem režimu. Kmalu je uvidel, da so predavanja premalo, mladina ga potrebuje pogosteje in bližje, zato je mlade začel voditi na izlete, toda ni si prisvajal vloge vodje ali tehničnega organizatorja, držal se je ob strani kot nekakšen ‘stric’. To je nadaljeval tudi potem, ko se je po dveh letih delovanja v župniji na željo svojega nadškofa posvetil znanstvenemu delu in je začel predavati na Inštitutu z etiko na katoliški univerzi v Lublinu (1956).

PISMO JUDOVSKEMU PRIJATELJU
Italijanski časnikar-vatikanist Gian Franco Svidercoschi je leta 1977 po vrnitvi iz Poljske v Rimu osebno spoznal Jerzyja Klugerja, inženirja judovskega rodu. Ta ga je vprašal, če je morda kje srečal njegovega sošolca Karola Wojtyła. Ko je bil krakovski nadškof izvoljen za papeža, je časnikar nemudoma obiskal Klugerja, ki je po dolgem prigovarjanju pristal na intervju. Pripovedoval mu je o Wojtyłovi mladosti, o njunem prijateljstvu; govoril pa mu je tudi o svojem življenju, o strašnem koncu svoje matere, sestre in babice v koncentracijskem taborišču. Sam je grozo hololokavsta preživel in od leta 1954 živi v Rimu. Iz njunega pogovora je nastala knjiga Pismo judovskemu prijatelju. V njej Kluger in Wojtyła drug drugemu pravita Jurek in Lolek. Kot prijatelja in sošolca sta se zadnjikrat videla po maturi maja leta 1938. Jurek (Kluger) je šel študirat v Varšavo, Lolek (Wojtyła) pa v Krakov. Njegovo življenjsko in duhovniško pot smo na teh straneh spremljali do leta 1956. Prijatelja sta se ponovno srečala novembra leta 1965 v Rimu. V Klugerjevo pisarno je vstopil eden sodelavcev in mu iz časopisa prebral vest: “Na cerkvenem zboru je včeraj govoril krakovski nadškof Karol Wojtyła … Ali ti to ime kaj pove?” Dobili so telefonsko zvezo s Poljskim zavodom, kjer je bival nadškof, ki je kmalu poklical nazaj ter presenečenemu Jureku dejal, naj takoj pride k njemu. Zanj je bil Kluger še vedno Jurek, ta pa je nadškofu težko rekel Lolek. »Sedemindvajset let se nisva videla. Kje si bil vsa ta leta?« je Lolek začel sproščen pogovor. Knjigi je dalo naslov pismo, ki ga je papež Janez Pavel II. poslal Jureku 30. marca 1989, v katerem ga je spodbudil, da se udeleži odkritja spominske plošče Judom iz Wadowic na kraju, kjer je stala sinagoga, ki so jo nacisti septembra 1939 razstrelili. »Povej vsem, ki bodo tam zbrani, da se skupaj z njimi tudi jaz spominjam njihovih sonarodnjakov in bratov po veri in tega kraja molitve, ki so ga zavojevalci porušili. Čutim globoko spoštovanje do vsega tega in do vseh tistih, katerih spomin boste počastili 9. maja v Wadowicah.«

ČUK, Silvester. Sv. Janez Pavel II. živi sto let po rojstvu. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str 50-57.

Zakaj ne verujemo več v moč blagoslovljene vode?

Napisal Marko na 8. maja 2020. Objavljeno v Pismo meseca.

Te vrstice pišem na cvetno nedeljo, ko bomo že četrtič pri maši pred televizorji ali računalniki namesto v cerkvi. In kaže da bo še nekaj časa tako. Res čuden in po svoje poučen ter hkrati edinstven je ta postni čas. Mislim, da bo vsem ostal še dolgo v spominu. Meni še posebej in tudi zato, ker ga bom povezoval z ukrepi naše škofovske konference, predvsem s prvim ‘paketom’, zaradi katerih se še sedaj, po štirih tednih počutim jeznega, prizadetega in ogorčenega.
Še vedno mi ni jasno, kako je mogoče, da so se škofje s takšno lahkoto in tako hitro odpovedali zakramentala, kot je blagoslovljena voda (obvezno praznjenje kropilnikov v cerkvah) in jo z ukrepom izenačili na nivo navadne vode. Kaj si naj ob tem mislim? Da škofje ne verujejo v blagoslovljeno vodo, ker se tudi z njo po njihovem mnenju, očitno kot z navadno vodo prenaša virus? Ali je to izguba vere v zakramentale, čeprav so le ‘druga liga’ Božjih darov? Kako lahko potem v isti sapi nekaj člankov naprej v prejšnji številki Ognjišča spoštovani eksorcist uporablja to isto blagoslovljeno vodo tudi za odganjanje hudiča? In ali je blagoslov res samo ‘Blažev žegen’ v slabšalnem pomenu besede? Skozi zgodovino krščanstva poznamo nešteto primerov iz življenja svetnikov, ki so s pomočjo blagoslova brez posledic pili zastrupljeno hrano in pijačo in šli tudi skozi ogenj. Blagoslov je osnova blagoslovljeni vodi. Le zakaj se je tako hitelo z ukrepi? Vendar v času uveljavitve ukrepov škofovske konference v Sloveniji ni bilo niti enega okuženega s koronavirusom. Naš župnik je kropilnike izpraznil šele po objavljenih prvih žrtvah v Sloveniji, vendar mislim, da tudi to ni pravi odgovor na dejanski problem, ki sem ga izpostavil.
Ne vem zakaj, vendar zadnje čase imam občutek, da tam, kjer ni potrebno, odreagiramo takoj, tam pa, kjer bi morali odreagirati takoj, pa ne odreagiramo kot se pričakuje in s tem mislim na naše vrle škofe. Ni dolgo nazaj, ko sem iz ust duhovnika slišal hudomušen odgovor, da če kje, je dokaz o obstoju Svetega Duha ravno v tem, kako se vodijo določene slovenske škofije, ker bi v nasprotnem primeru morale že zdavnaj propasti.
Zato po vsem povedanem ni čudno, da je na teološki fakulteti dopuščeno predavati profesorju-duhovniku, ki javno priznava, da ne verjame v hudiča, naši škofje pa že vrsto let ne ukrenejo nič. Ampak to je že zgodba za neko drugo priliko, ali ne? Mogoče res, vendar le zakaj se mi zdi, da je v korenini podobna gornji.
Naj mi, prosim, nekdo kompetentno odgovori vsaj na prvi del (tistega glede teološke fakultete itak ne računam), za kar bi vam bil zelo hvaležen in mogoče še kdo v ljubi Sloveniji.
Pa obilo božjega blagoslova pri vašem delu.
Matija

Pomisleki, ki jih opisujete v pismu, deloma tudi zelo ostro, nikakor niso samo vaši. Takoj po prvih ukrepih slovenske škofovske konference je k meni pristopila neka gospa in mi na spoštljiv način povedala svojo bolečino: le zakaj ni več blagoslovljene vode, ko jo potrebujemo v boju zoper hudega duha, ki tako močno deluje? Odgovoril sem ji, kar bi rad položil na srce tudi vam, da hudi duh še bolj deluje po nepokorščini. Gospa je mirno nadaljevala, da se bo v vsem držala navodil škofov. Nato sem njej in drugim svetoval, naj še naprej uporabljajo blagoslovljeno vodo. Če jo tako spoštujejo, potem jo imajo gotovo doma. Preden gredo od doma, naj se z njo pokrižajo in prosijo za Božje varstvo. Enako naj storijo, ko se vrnejo domov, ko so si umili in razkužili roke … Nasvet ji je bil všeč.
Vsako stvar lahko gledamo z dveh vidikov. Tudi na ukrepe in prepovedi ob epidemiji koronavirusa. Lahko nergamo in kritiziramo in celo druge obtožujemo. Za to pot ste se odločili vi. Drugi pa tudi v teh ukrepih poiščejo duhovno sporočilo in priložnost za duhovno rast. Tako je neki zdravnik svetoval ljudem: Ko si s toplo vodo in milom temeljito umivate roke, zmolite dve zdravamariji. In ker si sedaj roke umivamo večkrat na dan, si kmalu ‘naberemo’ zdravamarij za dve desetki. Namesto obtoževanja, obsojanja in nerganja, kar gotovo ni odraz duhovnega človeka, izkoristimo tudi nadlogo virusa za duhovno rast. Slednja drža je gotovo duhovna. Tudi v času pandemije veljajo besede Svetega pisma: “Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28).
V nasprotju z vami jaz upam, da škofje ne verujejo v blagoslovljeno vodo, ampak da imajo močno vero v Odrešenika Jezusa Kristusa, saj v njegovem imenu blagoslavljamo vodo. Voda brez Kristusovega odrešenja je voda, sicer izredno dragocena za življenje, in nič več. Napačno je na blagoslovljeno vodo gledati kot na magijo! Tudi pri eksorcizmu ne deluje voda sama po sebi, ampak moč Kristusa Odrešenika, v katerem imenu je bila blagoslovljena. Tudi blagoslovljena voda ohranja vse značilnosti vode in če se kropilnikov dotika veliko ljudi, med njimi tudi kdo od okuženih, lahko postane to kraj okužbe tudi za druge. Zato so škofje ukazali izprazniti kropilnike z blagoslovljeno vodo. Tega niso naredili iz nevere v Odrešenika, ki lahko deluje tudi po blagoslovljeni vodi, ampak iz ljubezni do bližnjega, da se ne bi kdo okužil. Fundamentalistični odnos, ki je lahko tudi lahkomiseln, zna biti zelo nevaren. Pravkar sem prebral novico, da je v Ameriki zaradi okužbe s koronavirusom umrl evangeličanski pastor Gerald O. Glenn, ki se je zoperstavil ukrepom in priporočilom zdravstvenih oblasti ter zatrjeval, da bo tudi v času pandemije pridigal in maševal – kljub nevarnosti, ki jo ta predstavlja za navzoče. Ali je s tem okužil še koga od vernikov, ta trenutek ni znano. Ne enačimo lahkomiselnosti z zaupanjem v Boga. Predrzno zaupanje je celo greh.
Boleče so žaljive besede glede škofov in profesorjev teološke fakultete. Kdor tako govori, lahkomiselno in krivično sodi, kar ni krščanska drža. Res je, da smo tako duhovniki kot škofje samo ljudje in kot taki grešni in nepopolni in da Sveti Duh vodi Cerkev, a to še ne pomeni, da lahko zaničujemo škofe. Posploševanje in sodbe kar tako ‘počez’ niso nikoli dobre. Duhovniku, ki ga navajate, predlagam, da se ponudi za svetovalca škofom. Prepričan sem, da bo kaj kmalu utihnil.
Osebno poznam skoraj vse profesorje teološke fakultete, a za nobenega ne vem, da bi kdaj izjavil, da ne veruje v hudega duha. Ne vem, od kod vam ti podatki. Ko mi kdo govori o napakah duhovnikov, ga vprašam: “Ste prepričani, da je to res, kar govorite? Ste vi to osebno videli ali slišali?” Običajno ljudje odgovorijo, da niso videli, da pa so slišali take govorice. Toda koliko neresničnih in škodoželjnih govoric o duhovnikih kroži! In tudi če kakšen duhovnik greši in to z gotovostjo vemo, tega ne razglašajmo in širimo, saj mu s tem ne bomo nič pomagali k spreobrnjenju, ampak ga osebno opomnimo ali pa obvestimo njegovega predstojnika. Mnogi pravijo, da si ne bi upali osebno posvariti duhovnika, obenem pa nimajo pomisleka neodgovorno govoriti drugim o njegovih (morebitnih) napakah. Anonimnost je namreč zelo vabljiva, a tudi nevarna. To opažajo tudi upravljavci spletnih strani, ko nekateri anonimneži z neizmerno lahkoto pišejo ostre, žaljive in sovražne komentarje. Gotovo bi jih ne pisali, če bi morali ob tem napisati svoje ime in priimek.
Naj na koncu še zapišem, da se mi zdi zelo čudna vera (opažam jo pri nekaterih vernikih), ki tako ‘stavi’ na moč blagoslovljene vode, obenem pa si niti malo ne pomišlja neodgovorno in nepošteno opravljati ali celo obrekovati duhovnike in škofe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 6-7.

Sara Ahlin Doljak: “Veselje in mir”

Napisal Marko na 6. maja 2020. Objavljeno v Naši preizkušani bratje.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Saro Ahlin Doljak (predstavili smo je v tej rubriki lanskega marca), ki je bila v bolnišnici zaradi pljučnice, ki se je pridružila njeni sklerozi multipleks, ki ji onemogoča celo govor.

V koledarju je pisalo 29. februar in zopet sem bila sprejeta zaradi pljučnice na nevrološko kliniko v Ljubljani. Še vedno sem na kliniki, ker se je nova pljučnica po treh tednih zdravljenja na kliniki vrnila, a me ni strah, zavedam pa se minljivosti. Boli, vdih je boleč in predstavlja napor. Strah bi me po nepotrebnem oslabil in le škodoval. Če bi me bilo strah, ničesar ne bi storila, bi le ležala v bolniški postelji. Jezusovo sporočilo je jasno, ko je zatrdil: “Ne boj se!” Nočem biti vklenjena in nesvobodna. Kako ohraniti veselje? Vem le to, da mi ga nihče ne more vzeti. Moje veselje v bolečini postaja mir. Veselje ni žuriranje ob pivu ali soku, veselje je veselo stanje mojega srca. Veselje ni posvetno … Veselje, ki ga čutim, je veselje sv. Duha, je njegovo darilo.
Popoldanski zaplet … Kisik v krvi začel padati, vse do 78. Ostala sem mirna in osredotočena na frekvenco dihanja. Sestre okrog mene in zdravnica pa ne. “Stanje je resno. Šli boste v intenzivno enoto”, je rekla zdravnica. Ko sem bila ven iz hudega, mi je sestra rekla: “Tako mirno ste delovali, mi pa vsi vznemirjeni. Kako to?” Mir ni beseda. Mir je moja pot k upanju.
Mir se vedno pokaže, izrazi v dejanjih. Mir je vedno tankočuten in ne robusten in ni na silo vpeljan v nas. Ko govorim o trpljenju, me ohranja živ izvir zavedanja smisla trpljenja, drugače bi se vame naselil obup. Ni bilo enostavno, res ne, ker je bil vdih blokiran, a mir in osredotočenost, da moram vdihniti sta odgnala strah in pretečo grožnjo minljivosti. V mir verjamem, ker upam!
Osebna vera gre vedno preko križa in ne po avtocesti. Tudi moja šibkost se pokaže v trpljenju, ni vedno lahko. Vedno bolj razumem, kaj pomeni odpovedati se sama sebi ter s križem verovati v voljo Stvarnika. Že 34. mesec hodim v veri, zaupanju in ljubezni, a križ mi ni bil odvzet. Spoznala sem v skoraj treh letih, da resnične ljubezni ni brez žrtvovanja same sebe. Samo Ljubezen in Bojanova (moževa) ljubezen dajeta mojemu podarjenemu življenju smisel in srečo, ki traja. Vera me s križem ne pušča same, nikoli, tudi ko ne zmorem vdihniti, ko bolijo mišični krči. V moči tega križa je pot lažja.
Razmišljam o družini. Z Bojanom sva se nazadnje srečala v nedeljo 15. marca, z otrokoma pa 29. februarja, ko je še lahko prišel k meni na obisk v bolnišnico. Bojan ostaja doma z dvema najstnikoma in ko jih opazujem na daleč, so prav zabavni. Otroka imata posvečen čas z očetom in obratno. Midva pa sva obudila pisanja e-pisem kot v času najinega študija in nekajmesečne ločenosti, ko je Bojan ostal še tri mesece na študiju v Bostonu. Kako lepo je spet spoznavati drug drugega preko pisem, ki so sedaj po 25-ih, 16-ih letih drugačna, iskrena, zaupna in iz njih veje hvaležnost, da sva našla smerokaz v najinem skupnem sobivanju poročenosti.
Vedno bolj nas je strah bedeti ponoči in izkušati praznino in puščavo. Naučila sem se poslušati to, kar manjka. Opazujem vse, kar molči. Poslušati to, kar manjka, saj po 34 mesecih svojega glasu v mislih ne slišim več, pomeni dati besedo tišini. Umik, pa ne po svoji volji, v tišino in samoto, me je izpostavil goloti prav tega dne, praznini, v kateri doživljam navzočnost Ljubimca moje duše. Samo ponižen pogum in srce tišine, srce noči dobijo dih skrivnosti in smisel trpljenja.

več: Življenjska zgodba Sare Ahlin Doljak

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 27.

Aleš Čerin: “Rak te sooči z možnostjo odhoda”

Napisal Marko na 6. maja 2020. Objavljeno v Naši preizkušani bratje.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. Zato smo v tokratno rubriko povabili Aleša Čerina, ki je štiri mesece karantene preživel zaradi hude oblike levkemije.

Začelo se je konec avgusta lanskega leta. Nekaj malega vročine, slabo počutje, poležavanje, vnetja po ustih. Pač običajna viroza, sem si mislil. In kakšen teden odlašal z obiskom svoje zdravnice. Zdravnica me je poslala na infekcijsko kliniko, kjer mi je po nekaj urah preiskav mlad zdravnik povedal diagnozo: akutna levkemija.
Malo sem se zdrznil, potem pa v svoji notranjosti avtomatsko izrekel besede iz meni najljubšega psalma: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. (Ps 23,1). Ne vem, od kod so se vzele te besede. Kar same so prišle. Še sedaj se Bogu zahvaljujem, da mi je takrat položil besede iz Svetega pisma v misli. Lahko bi bile kletvice ali vsaj nesramna vprašanja Bogu, recimo, “zakaj jaz”. Zakaj pa ne jaz, kaj sem posebnega?
Odpeljali so me na Klinični oddelek za hematologijo in takoj začeli s kemoterapijo. Slabost, bolečine v ustih, nabiranje vode, nezmožnost prehrane … in še močan analgetik, ki čisto zmede misli, begajo sem in tja. Recimo, ko poskušaš zmoliti Oče naš, se do sredine že petkrat izgubiš.
Potem se je pa za štiri mesece vse spremenilo: namesto doma – izolacija v bolniški sobi z enim obiskom na dan, namesto dela – poležavanje v bolniški sobi, namesto športa – slabo počutje od kemoterapije, namesto občutka moči – popolna nemoč, namesto hitenja – veliko časa. Podobno izolaciji zaradi korona virusa. Samo huje.
Prijatelji in sodelavci iz Družine in Življenja, pa tudi v župniji in drugi so sprožili obsežno molitveno akcijo. Bogu hvala za to skupnost, Bogu hvala za župnijo. Dobil sem veliko odzivov po socialnih omrežjih. Zdelo se mi je, da pol Slovenije moli zame. Neprecenljivo!
Po štirih mesecih izolacije sem se v začetku januarja vrnil v realnost življenja doma. Bolezen je v remisiji (ni znakov bolezni), kar ne pomeni, da sem zdrav. Po zdravljenju raka ti zdravniki ne rečejo več, da si zdrav.
Težka bolezen je bila težka življenjska ura za vse – zame in za bližnje: ženo, otroke, prijatelje, sodelavce. Vsi smo se učili. Pravzaprav smo bili v “šoli raka”, kot je povedala prijateljica, tudi sama v preizkušnji raka.

ČESA SMO SE UČILI V “ŠOLI RAKA”?
Opuščanja dejavnosti: V Družini in Življenju sem (bil) odgovoren za zakonske skupine. Prvi mesec po izbruhu bolezni sem mislil, da bom še kar vodil zakonske skupine. Pa sem videl, da ne gre. Oslabel sem od kemoterapije, dobil sem še infekcije (vročine) in izliv krvi v možgane (glavoboli), tako da nisem mogel delati. Delo je zastalo, ponekod tudi na pol poti. Smo zmolili in se skupaj s Svetim Duhom odločili, da se umaknem ter se prepustim zdravljenju in globinam, v katere me je vabil Bog. Zakonske skupine sem predal novi sodelavki. Dan prej sem predal še eno poslovno dejavnost, ki sem jo rad delal dolgih petnajst let. Obakrat me je malo zabolelo. Da se pa.

Občutenja nemoči: Moja varnost je bila med zdravljenjem vseskozi prepuščena zdravnikom, sestram in delovanju zdravil. Nič nisem imel svoje zaščite. Kot bi bil ‘nag’ in brez moči. Hvala Bogu za to izkušnjo. Povečuje hvaležnost.

Zavedanja, da je konec življenja lahko precej blizu: Trikrat sem med zdravljenjem ‘hodil’ med življenjem in smrtjo. Te izkušnje prej še nisem nikoli občutil. Brez raka te izkušnje ne bi imel in bi še kar živel v prepričanju, da je konec življenja pač ‘tam nekje’ in da se mi s poslednjimi rečmi ni treba ukvarjati. Rak te pač sooči z možnostjo odhoda in temu primerno sem se začel obnašati do bližnjih. Pogovori so postali zelo globoki in bolj pogosti. Z ženo sva se pogovorila o poslednjih rečeh: si odpustila krivice, predal sem ji dostope do vseh mojih računov – takih in drugačnih, napisal oporoko.

Zahvaljevanja: Saj sva se z ženo že prej učila zahvaljevanja. To je popotnica Družine in Življenja, kjer smo zavestno začeli gojiti kulturo zahvaljevanja. S tem se poskušamo upirati kulturi samoumevnosti. Z očmi hvaležnosti sem opazoval tudi svet v bolnišnici in vse, kar se mi je dogajalo. Odločil sem se, da se bom sestram in zdravnikom zahvalil za vsako najmanjšo stvar.

Utrditev vere in prepuščanje: V bolnišnici sem veliko bral Sveto pismo. Televizije pa nisem gledal. Ko sem bral Božjo besedo, se mi je začelo še bolj utrjevati prepričanje, da je treba Boga jemati zares in spoznavati, kaj je Bog povedal o sebi, kaj je Jezus oznanjal in delal.
Utrdil sem se v veri, da je Bog dober, da je vse – prav vse –, kar dela in dopušča, dobro, da ima dober načrt zame – tudi v preizkušnji težke bolezni. Nekako me je ‘zadelo’, da se bo zdravljenje dobro končalo, pa ne glede na to, kako na končni izid gledam s človeškimi očmi. V veri sem namreč začel gledati ‘preko’ – preko konca zemeljskega življenja. V veri sem lahko vse, kar sem, izročil v Božje roke. Takrat pa se je vame naselil mir.

Spoznanja, kakšni milostni darovi so molitev in zakramenti: V času zdravljenja sem veliko več molil – zase, za ženo, otroke, vnuke in tudi – za moje molivce. Molil sem, da bi Božja milost pomagala ljudem poglobiti najpomembnejši odnos – z Bogom, da bi pomagala urediti druge pomembne odnose: med zakonci, med starši in otroki, med nami in našimi straši. Molil sem pa tudi za moje male sosede in njihove starše. Sem bil namreč sosed Pediatrične klinike, kjer na stotine malih pacientov trpi še veliko huje kot jaz in se bori za življenje.
Včasih je bila “Gospod, pomagaj!” edina možna, včasih sem pa lahko v posteljo le potegnil Sveto pismo in nanj položil roko. Da bi se istočasno, ko so v žilo tekli cistostatiki, vame pretakal tudi Sveti Duh.
Skoraj vsak dan sem bil preko interneta pri maši in obhajilu. Še nikoli nisem občutil kako velik dar je maša. In kako jo pogrešaš, ko je ni. Zvečer sem na internetu poiskal mašo iz naše župnije in “bil pri njej”. Kmalu po maši mi je pa hčerka prinesla sveto obhajilo (za to je dobila dovoljenje od nadškofa). Oboje sem občutil kot vir moči in tolažbe.
Še pred prvo kemoterapijo sem poklical duhovnika in bil pri spovedi, pri obhajilu in prejel bolniško maziljenje. V normalnih časih bi odlašal, v “šoli raka”, sem pa takoj šel k spovedi. Brez odlašanja.
Kakšen mir me je prevzel, ko sem lahko rekel z besedami slavnega pevca Leonarda Cohena, v pesmi You Want It Darker: “Pripravljen sem, Gospod.” (I’m ready, my Lord.).

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 24-25.

Igor Gabrovec: “Igra z virusom bi se lahko tudi nesrečno končala”

Napisal Marko na 6. maja 2020. Objavljeno v Naši preizkušani bratje.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Igorja Gabrovca, ki je poslanec stranke Slovenska skupnost v deželnem parlamentu v Trstu, pa je zbolel za zloglasnim virusom Covid-19 ter od njega ozdravel. Ker gre za javno osebnost, je njegovo pričevanje še bolj dragoceno.

»Gospod Gabrovec, skoraj, da ne morem verjeti, danes zjutraj ste opravili bris, rezultat je, da ste devetdeset odstotno pozitivni na virus … no, bomo še dodatno preverili … vendar najbolje je, da pridete v bolnišnico. Lahko tudi jutri zjutraj ali kar danes zvečer, zlasti če imate težave z dihanjem.« Nekaj trenutkov sem ostal brez besed, nakar sem zdravniku, vodji Oddelka za nalezljive bolezni glavne bolnišnice v Trstu pritrdil, da pridem še isti večer, pa čeprav ne beležim nikakršnih dihalnih težav. Zunaj se je že zmračilo. Medtem ko sem v manjši nahrbtnik stlačil najnujnejše – nekaj spodnjega prerila, pižamo in prenosni računalnik –, sem v sebi premleval zdravnikove besede istega jutra, ko je izključeval možnost, da bi bil staknil virus stoletja, zloglasni Covid-19. »Nobenih simptomov nimate, gospod Gabrovec. Ne kašljate, z vašim dihanjem in pljuči, kar slišim, ni nič narobe … Tale vaša vročina je verjetno čisto navadna gripa. Dajva vseeno opraviti bris, boste potem bolj mirni in vsi mi z vami«. Počutil sem se bil malce nerodno, pa ne da sem postal hipohonder, sem si rekel.
Virus Covid-19 je zahrbtna pojava. Širi se zelo hitro. V velikem delu okuženih sploh ne daje bolezenskih znakov in ravno preko teh se najlažje širi. Spet v drugi kategoriji ljudi povzroči le blage simptome. V tretjo kategorijo ljudi pa lahko udari z vso silo in navadno povzroči več ali manj hude oblike pljučnice, ki jih zdravimo le v bolnišnici s pomočjo namenskih zdravil in z umetnim dovajanjem kisika. Zato so zelo izpostavljeni starejši ljudje in sploh tisti, ki se že zdravijo zaradi drugih bolezni in je njihov organizem tako ali drugače ošibljen. Virus pa je udaril, včasih do smrti, tudi mlade in zelo mlade ljudi, zdrave in športno aktivne.
Tako se je zgodilo, da je v tistih prvi marčevskih dneh nepričakovano in z vso silo udaril tudi v mene. Prvič v svojem življenju sem se znašel na bolniški postelji. Pojavil se je potuhnjen, v obliki komaj povečane telesne temperature, ki se je v prvem tednu v bolnišnici vsak dan dvigala do devetintridesetih stopinj in smo jo gasili s paracetamolom. Temu so se kmalu pridružili antibiotiki, nato močna protivirusna zdravila, na koncu še kortizon. In mix obrobnih pilul in tekočin. Večkrat na dan so mi odvzemali krvne vzorce, v treh tednih hospitalizacije so mi štirikrat rentgensko slikali pljuča. Ker se je bil virus ravno tja zasidral in povzročil hudo pljučnico. Telefon in razne komunikacijske aplikacije so mi edine omogočale, da sem zapuščal bolniško samico. Dolge dneve v popolni izolaciji, ko so vsi zdravstveni delavci vstopali oblečeni, kot da stopajo v poškodovano nuklearko, sem preživljal z branjem in z gledanjem filmov na pretihotapljenem računalniku. Veliko sem spal, zlasti na začetku, ko me je kuhala vročina. In veliko razmišljal.
Bili so trenutki, ko sem začutil, da bi se lahko igra nesrečno končala. Na beli steni je viselo malo, skromno razpelo, ki pa je kot špranja v zidu odpiralo pogled v neskončnost in nedosegljivost. Nisem vajen veliko moliti in, pošteno povedano, sram me je bilo, da se na Boga obešam, niti prvič, le v trenutku največje stiske. Pa vendar sem molil. In prosil, da bi smel zapustiti tiste štiri bele zidove, cevke v žili, monitorje, ki so vsak hip merili vitalne parametre. Sebe ali Njega sem prepričeval, da nisem še pripravljen, da je veliko stvari obviselo, da nisem spravljen s sabo, z ljudmi, kaj šele z Njim. In da imam tri majhne otroke …
V določenem trenutku se je zgodil preobrat. Organizem je odreagiral, zdravila so padala na rodovitna tla. Tretji teden je tako predstavljal vračanje na površje, k normalnosti. Zdravnikom so se začeli risati nekoliko bolj nasmejani obrazi. Iz dneva v dan je šlo na bolje in že sem razmišljal o svetu tam zunaj. Dva zaporedna brisa na razdalji oseminštiridesetih ur sta pokazala, da je virus presežen, le pljuča so bila še vedno kar pod stresom.
Bilo je v nedeljo popoldne, ko mi je vodja pulmološkega oddelka sporočil, da, če se čutim, me lahko spustijo domov. Nobenega dvoma ni bilo. Bil je kot dan osvoboditve. V hišo sem stopil v objem svoje družine. Na mizi me je čakal cvrti piščanec in pražen krompir. Na dolgo sem se stuširal pod vročo vodo. Nato sem zlezel v svojo posteljo. Skoraj da nisem mogel verjeti, da sem spet doma.
V življenju včasih res potrebujemo hladno prho. Šok terapijo. Da nas strezni. Okužba s slavnim virusom me je več tednov osamila, priklenila me je na posteljo, zaklenila me je v tisto omaro, kjer vsakdo izmed nas stlači in skrbno skriva vse svoje okostnjake. Soočila me je s pojmom minljivosti, da se napis ‘game over’ lahko pojavi kadarkoli in kar naenkrat. Epidemije oz. pandemije bo enkrat vendarle konec. Že danes pa lahko zatrdimo, da bo pustila za sabo spremenjene posameznike in spremenjeno družbo. Prizadevajmo si, da na bolje.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 25-26.

Učna ura

Napisal Marko na 2. maja 2020. Objavljeno v Za začetek.

Peklenšček je svetu dal covid-19, Bog pa učno uro in priložnost za poboljšanje.
Peklenšček na dolgi rok ne računa toliko z dejanskim številom mrtvih zaradi covida-19 – čeprav v svojem zavistnem bistvu uživa v bolečini in smrti človeka –, kot s tem, da bo zdajšnja pandemija čimbolj razgradila skupnost. Ko govorimo o razgradnji skupnosti, so tu mišljene družinske in sosedske vezi, skupnosti vezane na delo in dobiček, majhne in velike politične skupnosti, mednarodni odnosi.
Kajti njemu, ki mu Slovenci barokizirano rečemo peklenšček, je po starodavnem ime Diàbolos; iz grških besed dia (vmes, počez) in ballo (vržem, vstavim). Se pravi, peklenšček je tisti, ki ‘vmes’, med nas, postavlja usodne prepreke in zidove nerazumevanja, predsodkov, podcenjevanja, da bi s časom dosegel stanje trajne delitve in sovraštva. Izredne razmere vojn, gospodarskih kriz in pandemij so njegova priložnost. Ljudi je strah, njihovo srce se polni z nezaupanjem, sumijo, da jim hoče kdo namerno škoditi. V strahu in nezaupanju lahko začnejo delovati sebično, v nadaljnjem razvoju hudobno, krivično; politično se organizirajo v zlobne sisteme.
Dobivamo signale, da covid-19 ponekod že vnaša razdor ali obljublja poglobitev razdora med ljudmi. Tako na politični kot na socialni ravni. Nekatere od epidemije prizadete države gojijo globoko zamero do Evropske Unije, ki se ob njihovi nesreči ni odzvala. V nekaterih deželah, denimo v Španiji in Sloveniji, se ob covidu-19 dramatično poglabljajo stare politične delitve na desno-levo. V Italiji se lahko zgodi dodatno oddaljevanje severa dežele, kjer je virus najbolj pustošil, od osrednjega in južnega dela. Tu so še obeti socialnih delitev na one, ki so v epidemiji obubožali, in one, ki so ohranili svoj ekonomski status ali ga celo okrepili. Skratka, razpoke na telesu občestva se kažejo, zank in skušnjav ne manjka.
A Bog v časih covida-19 ne stoji ob strani. Razpokam na telesu občestva nasproti stoji učna ura krščanske solidarnosti. Če so najbolj na udaru koronavirusa bila stara krščanska ljudstva, večinoma katoliška (Italijani, Španci, Francozi, Belgijci), so ravno ta ljudstva pokazala herojsko solidarnost, vztrajanje na resnici brez prikrivanja podatkov, izjemno spoštovanje do starih in bolnih, sposobnost za žrtvovanje za drugega in – kot smo videli pri zdravstvenih delavcih, ki so izgubili življenje – pripravljenost na usodna osebna tveganja, da bi le opravili svojo dolžnost. Drži, ta ljudstva znajo biti precej sekularizirana, toda humus, iz katerega še vedno rastejo in črpajo navdiha za svoja dejanja, je Kristusov. Brez krščanskega humanizma in krščanske požrtvovalnosti, tolikih naporov ne bi bila zmožna. Preko njih je Bog podal glavno smernico za naše poboljšanje.
V Ajshilovi drami Vklenjeni Prometej najdemo besede: “Vedno moraš vedeti, kdo si in se prilagoditi novim pravilom.” Kdo torej smo? Katera bodo nova pravila?
Peklenšček je podtaknil covid-19, z Božjo pomočjo smo šli skozi učno uro in povedali, kdo smo. Še vedno smo dobri, srčni, požrtvovalni. Človeštvo svoje človeške sredice ni izgubilo. Cinizem in nihilizem, drugače še kako prisotna v naši kulturi, sta v času epidemije potihnila. Ideologija smrti, ki se kaže v zagovarjanju splava in evtanazije, je ugasnila svoj propagandni stroj. Povedali smo: ljudje smo in ljubimo življenje; četudi je staro in onemoglo, ga varujemo; nikakor ne ljubimo smrti.
Nakazala pa je ta učna ura tudi, katera so nova pravila, oziroma kateri je nov način življenja, ki se od človeštva pričakuje. Na kratko: človeštvo bo moralo nehati divjati. S svojim divjim hlastanjem po več in več, ustvarja preveč škode sebi, različnim skupnostim in stvarstvu. Ne, ne zagovarjamo zaustavitve razvoja in povratek v neko stanje predindustrijske nedolžnosti. Tudi dobička ne demoniziramo. Pač pa smo se med epidemijo poučili, da bo potrebno manj norenja in več zmernosti; manj osredotočenosti na dobiček in več na človeka ter stvarstvo; manj egoizma in več skupnosti.
CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 3.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing