Urednikova beležnica september 2020
Gotovo mesec september najbolj zaznamuje začetek šole in verouka. Letos je ta začetek zaradi epidemije zelo negotov. Tega problema in problema verske vzgoje nasplošno se dotika pismo meseca. V zvezi z versko vzgojo na str. 93 objavljamo seznam krajev, kjer poteka Katehetsko pastoralna šola ter kdaj so informativni dnevi in vpisi vanjo. V tokratni Temi meseca predstavljamo zanimivo temo: kako se odločamo v šoli, katere odgovore izberemo na testih, kako se odločamo ob pomembnih življenjskih odločitvah.
K verski rasti želi spodbuditi tudi priloga v tokratnem Ognjišču, na kateri predstavljamo ponudbo Ognjišča za prejem zakramentov (str. 57–68). Tokrat zlasti za birmo, saj je bil v mnogih župnijah zaradi epidemije odložen prejem tega zakramenta. Da je poudarek na birmi kaže že prva stran te priloge, kjer je predstavljena knjiga zgodb z naslovom Vodi me, dobrotni Duh. Prav tako so predstavljene knjige za najstnike. Večkrat kdo išče tovrstne knjige. V tej prilogi jih bo našel kar nekaj. Pripravljeni paketi za birmo bodo naročnikom ponudili tako kvalitetno knjigo kakor lep spominek.
Prav tako je v prilogi predstavljena ponudba za prvo obhajilo in krst. Nekatere župnije so tudi podelitev tega zakramenta odložile na jesen. Krste pa ob upoštevanju predpisov stalno podeljujejo, na kar kaže tudi naročanje naše bogate ponudbe za krst. Kljub ponudbi za zakramente v posebni prilogi, ostaja druga vsebina Ognjišča neokrnjena, saj je tej številki dodanih 8 strani.
Sicer je tokratna priloga posvečena (ob 100-letnici smrti) predstavitvi Božjega služabnika Antona Mahniča, ki je drugi del življenja preživel kot škof na otoku Krk. Škofija Krk je začela postopek za njegovo beatifikacijo. Spominjamo se tudi znanega (mladinskega) pisatelja Franceta Bevka ob 50-letnici smrti in 130-letnici rojstva, ki je med drugim upodobil lik kaplana Martina Čedermaca, duhovnika, ki se bojuje za pravice rabe materinega jezika pri oznanjevanju. Kot gosta meseca pa vam predstavljamo ‘ziljskega Čedermaca’ Stanka Trapa.
Prestavljamo tudi duhovnika, ki je bil deležen težke obtožbe pedofilije, pozneje se je pa izkazalo, da je nedolžen. V pogovoru za Ognjišče je povedal, kako je težko obdobje izkoristil za osebno rast in rast v veri.
Skupaj z misijonarkami in misijonarji ter vsemi vami Slovenska karitas že 15 let pomaga najrevnejšim v srcu Afrike. Ob tem pri akciji že od samega začetka sodeluje tudi naša revija. Ob ‘jubileju’ akcije Za srce Afrike smo se obrnili na misijonarje, katerih delo je Slovenska karitas v teh letih podpirala, da so nam iz svojih izkušenj povedali, kaj ta pomoč pomeni za ljudi v Afriki.
V letošnjem letu govorimo tudi o delovanju hudobnega duha. Tokrat imamo možnost prebrati pričevanje gospe, ki je šla v življenju skozi različne preizkušnje, ki so še kako povezane s hudičem in kakšno oblast je nad njo s pomočjo različnih šarlatanov imel hudi duh.
Konec poletja izide kuharica Marije Ilc, bolj znane kot s. Vendelina. Knjigo je izdala v sodelovanju z Edvino Novak. Šolske sestre, katerim je pripadala s. Vendelina, so imele veliko gospodinjskih šol in prirejale veliko kuharskih tečajev. Menile so, da daje družini pečat preudarna in skrbna gospodinja in dobra kuharica. Skozi zgodovino so prav take žene reševale tudi naš narod. Sestre so menile, da bodo zato z vzgojo takih žena reševale družino, ki je temeljna celica družbe. V tej zavesti izdajamo tudi mi to kuharico. Več o njej si lahko preberete na str. 121.
RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 4.
Sveti Egidij, pri nas bolj poznan kot Tilen ali Ilj, s katerim se začenja svetniški koledar meseca septembra, je bil zelo češčen svetnik v Angliji in po vseh deželah Srednje Evrope. Pri Nemcih je sv. Tilen pomenil začetek razigranih žegnanj in je prevzel dediščino nekdanjih poganskih jesenskih slavij. Pri nas je bil uvrščen med pomočnike v sili. Doma je bil iz Aten, bogatega rodu, po smrti staršev je bogato dediščino prodal, izkupiček pa razdelil med reveže. Odločil se je za puščavniško življenje v Egiptu, toda zaradi močnega vetra je ladja pristala na obali južne Francije. Poiskal je samoten kraj ob reki Ron. Kot puščavnik se je hranil z zelišči in z mlekom košute, ki je prihajala k njemu. Po legendi je gotski kralj na lovu zasledoval košuto, toda puščica je zadela puščavnika. Ko je videl njegovo svetniško življenje, mu je sezidal samostan, v katerem je Egidij umrl kot opat. Nad njegovim grobom so zgradili cerkev, ki je privabljala številne romarje, in ob njej je južno od Nimesa zraslo mesto, ki se po njem imenuje Saint-Gilles. Upodabljajo ga kot puščavnika s košuto ob sebi. (sč)
V rubriki Duhovnost in Slovenci se opiramo na zanesljive raziskovalne podatke o tem, kaj potrebujejo, kaj zmorejo in kaj hočejo nad 50 let stari prebivalci Slovenije glede osebnega staranja in medsebojnega sožitja. Zadnje mesece smo se mudili pri tem, kaj nam o duhovnosti Slovencev povedo odgovori na vprašanja: Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo in se vam je z izkušnjo potrdilo tako, da vas tudi zdaj navdušuje in veseli? Kaj vas je v življenju navduševalo ali veselilo, pa vam je življenjska izkušnja pokazala, da nima tako velike vrednosti, kakor ste mislili? Ali ste nedavno naredili kaj z navdušenjem?
Kaj ima na pragu tretjega tisočletja nek povprečen kristjan, nedeljnik … ki je, mimogrede bodi povedano, “sklenil zakon po cerkvenih določbah”, v četrt stoletja po božji volji sprejel pol ducata otrok in jih s trudom spravlja k pameti in h kruhu, ter se po svojih najboljših močeh drži tako zakonov Države kot zapovedi Cerkve, opraviti s tabo, ki si živel na vrhuncu prvega tisočletja kot kralj?
Sveti Ožbolt (na Koroškem, Štajerskem … Ožbalt – iz nemškega Oswald) je na Slovenskem zelo češčen, o čemer pričuje 20 njemu posvečenih cerkva. Rodil se je okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Ethelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in kraljevič Ožbolt je moral bežati na Škotsko, kjer se je zatekel v varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je v bitki pri Maserfieldu 5. avgusta 642 padel v roke poganskemu kralju, ki ga je v svojem sovraštvu do krščanstva dal strahovito mučiti, nato pa obglaviti. Njegovi zvesti podaniki so njegovo truplo položili v grobnico samostanske cerkve v Bardneyu. Kralja-mučenca je Bog proslavil s številnimi čudeži, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi na evropsko celino, zlasti v dežele Srednje Evrope. Zelo priljubljen je bil med Slovenci severno od Drave. Za svojega zavetnika so si ga izbrali savinjski splavarji, velja pa tudi za priprošnjika za lepo vreme in dobro letino. (sč)
Trpljenje prizadetih je sv. Karla močno prizadelo: bili so silno bedni, v dušnem in telesnem pomanjkanju. Čutil se je krivega za njihovo stisko in si očital lenobo, da je odlašal z nudenjem pomoči in trdno sklenil, da bo odslej svoje dolžnosti izvrševal po svojih najboljših močeh. Nato je podvojil svoje napore in se osredotočal predvsem na duhovni blagor prizadetih.
V neki vasi je živel droben, star možiček, ki so ga ljudje nedeljo za nedeljo videvali, ko je šel peš k maši, pa naj je deževalo, snežilo ali pihal mrzel veter ali pripekalo sonce. Lahko bi po njem naravnavali uro, tako točen je bil vsako nedeljo. Bil pa je gluh, zato v cerkvi ni mogel razumeti ne pridige ne petja in ne slediti skupni molitvi. Nekoč ga je srečal novi sosed, se mu predstavil in izrekel nekaj vljudnih besed. Ko je ugotovil, da ga starček zelo težko razume, ker slabo sliši … ga je na glas od blizu vprašal: »Vsako nedeljo vas vidim, kako greste mimo naše hiše v cerkev. Zakaj hodite vsako nedeljo k maši, ko pa tako slabo slišite in ne razumete molitev? Zakaj ne bi raje ostali doma in gledali prenos maše po televiziji?«