(* ob obletnici) Rafaelo Santi  je ob velikih Leonardu da Vinciju in Michelangelu Buonarrotiju eden največjih umetnikov italijanske renesanse. Izredno nadarjen, slaven, lep, ženske so ga ljubile, moški spoštovali; ko beremo te oznake, se morda zdi, da je bil Rafaelo ljubljenec bogov, ki so sklenili, da ga vzamejo k sebi zgodaj (umrl je, ko je imel samo 37 let). Njegova zgodba pa je tudi zgodba otroka, ki je ostal sam, ko mu je bilo komaj enajst let in ga je “sprejela za svojega” umetnost renesančne Italije. Morda je prav zato kljub mladim letom znal prodreti v globine človeške duše in svojim likom vdihniti močan čustveni naboj, ki se neposredno prenaša s slike na tistega, ki jo gleda. In morda je prav zato tako rad slikal Madone – Marijo, mater, tisto osebo, ki jo je prezgodaj izgubil in je nikoli ni pozabil.

KRATKO ŽIVLJENJE MED DVEMA VELIKIMA PETKOMA
Njegova kratka, toda izredno ustvarjalna življenjska pot se je začela 6. aprila 1483, na veliki petek, končala pa se je nepričakovano 6. aprila 1520, spet na veliki petek. Njegov sodobnik Giorgio Vasari, eden od začetnikov umetnostne zgodovine, je zabeležil celo uro rojstva in smrti: obakrat ob treh ponoči. Rodil se je v umetniški družini, kajti njegov oče Giovanni Santi je bil znan umetnik in je imel dobro, ugledno slikarsko delavnico v Urbinu,  mestu v Umbriji, ki je bilo takrat pomembno umetniško središče. Njegova rojstna hiša še stoji,  v sobi, kjer se je Rafaelo rodil, je freska Marije z Otrokom,  na kateri je ponosni oče upodobil svojega sina in njegovo mater – svojo ženo, ki ji je bilo ime Magia Ciarla. Umrla je, ko je imel Rafaelo osem let, očeta pa je izgubil enajstleten. Po očetovi smrti se je zanj zavzela teta. Na dvoru urbinskega vojvoda se je uvajal v skrivnosti slikarske umetnosti. Kakšni dve leti zatem ga najdemo v mestu Perugia kot vajenca v slikarski delavnici Pietra Vannucija, znanega pod imenom Perugino,  ki je bil odličen slikar. Mladi vajenec je sprva posnemal mojstra, ki je slovel po svojem angelsko milem slogu, kmalu pa je dosegel tako popolnost, da je celo učitelj posnemal njega in se tega ni sramoval. Rafaelo je hitro pokazal tolikšno zrelost, da so mu, še ne osemnajstletnemu, naročali slike pomembni ljudje.
Leta 1504, ko je bil star 21 let, se je preselil v Firence, kjer sta takrat ustvarjala velika mojstra Leonardo  in Michelangelo.  Pri prvem je občudoval prelivanje senc in svetlobe in to je mojstrsko prenesel na slike svojih milih Madon, ki so nastale večinoma v tem obdobju in je po njih zaslovel ter jih pobožno občudujemo še danes, ker je njihova lepota nesmrtna. Sredi leta 1508 se je iz Firenc preselil v Rim. Na Petrovem sedežu je bil tedaj papež Julij II. iz mogočne rodovine Della Rovere, ki je bil bolj vladar kot prvi pastir Cerkve, a tudi velik ljubitelj umetnosti. Ko si je ogledal Rafaelovo mogočno sliko Razprava o Najsvetejšem,  ki jo je Rafaelo naslikal na desni steni sodne dvorane in velja za najlepšo Rafaelovo nabožno sliko, je menda dejal: »Vsi slikarji naj gredo, kamor hočejo, vatikanske sobane bo slikal samo Rafaelo!«  Tisti čas, ko je Rafaelo s slikami opremljal papeške sobane (stance), je Michelangelo ustvarjal mogočne umetnine v Sikstinski kapeli. Ko si jih je Rafaelo ogledal, so ga silno prevzele in v kratkem času se je veliko naučil, zlasti kar zadeva zgradbo človeškega telesa, kar se vidi na njegovih poznejših delih. Za ‘stancami’ je poslikal še lože – obokan arkadni hodnik.  Strop krasi 52 prizorov Svetega pisma stare in nove zaveze; to imenujejo Rafaelovo Sveto pismo. Okrog svetopisemskih prizorov so razne slike iz rimske mitologije. Pri tem obsežnem delu so mu pomagali številni učenci. Rafaelo je bil tudi arhitekt. Po smrti Donata Bramanteja, njegovega rojaka iz Urbina, graditelja sedanje bazilike svetega Petra v Rimu, leta 1514 ga je papež Leon X. iz firenške rodbine Medici imenoval za njegovega naslednika. Po značaju sta se papež in Rafaelo lepo ujemala. Rafaelo je postal najljubši umetnik na papeškem dvoru in Leon X.  ga je hotel celo imenovati za kardinala. Rafaelo je veliko delal, pa tudi veliko zaslužil. Bil je zelo bogat in lahko si je privoščil razkošno palačo. Bil je na višku ustvarjalne moči.
Toda sredi sončnega dneva je prišel večer! Ko je na klic papeža Leona X. prihitel v Vatikan in se z njim sprehajal po mrzlih prostorih, si je nakopal pljučnico, ki ga je položila v posteljo, s katere ni več vstal. Ko je čutil, da se bliža konec, je svoje ogromno premoženje razdelil v razne namene, nekaj tudi za ureditev njegove grobnice v Panteonu.  Boj med življenjem in smrtjo se je končal 6. aprila 1520, na veliki petek. Njegovi učenci so ob smrtno posteljo svojega prezgodaj umrlega učitelja postavili njegovo nedokončano sliko Spremenitev.  Pokopali so ga dan po smrti. Bila je velika sobota, dan pred praznikom Gospodovega vstajenja.

MADONA IN OTROK S KNJIGO
(1505, Norton Simon museum, Pasadena, ZDA)
Jeseni leta 1504 se je Rafaelo iz Perugie preselil v Firence, kjer se je srečal z velikim Leonardom da Vincijem. Pod njegovim vplivom je začel slikati svoje čudovite Madone, na katerih je hotel poudariti Marijino materinsko milino in nežnost. Z njimi je ustvaril nov ideal ženske lepote. Te slike imajo za ozadje svetle toskansko-umbrijske pokrajine. Na sliki Madona in Otrok s knjigo je grad na levi podoben tistemu pri vojvodovi palači v Urbinu. Motiv knjige v Marijini roki se ponavlja tudi na drugih Rafaelovih slikah iz tega obdobja.

MADONA CONNESTABILE
(1505, Ermitage, Sankt Peterburg)
Slika je dobila ime po plemiški družini iz Perugie, ki jo je imela v lasti do leta 1871, ko je bila prodana ruskemu carju. Med prenosom slike na platno (prvotno je bila slikana na tabelo, kot skoraj vsa Rafaelova dela) so odkrili, da se je na prvotni izvedbi Otrok igral z granatnim jabolkom, ki ga je imela Marija v rokah namesto knjige. Ozadje je melanholično: pokrajina, jezero, v daljavi zasneženi gorski vrhovi, kar je nekaj redkega za slikarja iz srednje Italije.

MARIJINA ZAROKA
(1504, Galerija Brera, Milano)
Ta znana slika pomeni višek Rafaelovega mladostnega ustvarjanja. Naslikal jo je, ko je imel 21 let – leta 1504, kot govorijo rimske številke nad srednjim lokom templja v zgornjem delu slike. Naročila jo je družina Albizzini iz mesta Città del Castelo, ki jo je postavila na oltar sv. Jožefa v frančiškanski cerkvi tistega mesta. Tam je bila do leta 1798, ko je general Napoleonove vojske, ki je mesto zasedel, dosegel, da so mu sliko podarili. Prenesli so jo v Milan in po mnogih ovinkih je našla svoje mesto v tamkajšnji galeriji Brera. Na sliki se lepo spajajo trije navidez nezdružljivi motivi: zaročni sprevod v svečani umbrijski noši; griči v ozadju in judovsko svetišče, manjši tempelj, kakršnega je zgradil Bramante v Rimu. Očiten je tudi vpliv Peruginove slike z enakim imenom in enako vsebino. Sestavine so enake, le da jih Rafaelov genij preobrazi in jim vdihne življenje.

MADONA NA TRAVNIKU
(1506, Umetnostni muzej, Dunaj)
Osebe na sliki so kakor ‘zaprte’ v liku idealne piramide: dno piramide je linija, ki teče od desne noge malega Janeza Krstnika do iztegnjene Marijine desne noge, vrh piramide pa predstavlja Marijina glava. Podobno postavitev je uporabil Leonardo da Vinci za svojo sliko Sveta Ana, ki je nastala nekoliko pred to Rafaelovo umetnino.

MADONA VELIKEGA VOJVODA
(1504, Galerija Pitti, Firence)
Kompozicija slike je enostavna, toda z dobro premišljeno postavitvijo. Marija je rahlo obrnjena na desno, njen pogled je uravnovešen s pogledom Otroka, ki je nekoliko obrnjen v nasprotno smer. Takšne postavitve se je Rafaelo naučil v Leonardovi šoli v Firencah. Vse pa je po svoje priredil, izpopolnil.

MADONA Z LIŠČKOM
(1507, Galerija Uffizi, Firence)
Ta slika priča o Rafaelovi polni umetniški zrelosti pred zadnjim obdobjem njegovega ustvarjanja, ko je v Rimu slikal za papeški dvor. Piramidalna kompozicija je preprosta in hkrati veličastna. Sedeča Marija je dvakrat višja od otroških postav Jezusa in Janeza Krstnika, zavetnika Firenc. Dete Jezus ljubeče boža liščka, ki ga ima v roki kodrolasi Krstnik. Marijino obličje, ki prikazuje očarljivo lepoto vseh Rafaelovih Madon, je materinsko umirjeno in plemenito.

SIKSTINSKA MADONA
(1513–1514, Gemäldegalerie, Dresden)
Po pričevanju Vasarija (1511–1574), enega od utemeljiteljev umetnostne zgodovine, se ta znamenita slika imenuje Sikstinska, ker jo je Rafaelo naslikal za ‘črne menihe’ sv. Siksta v Piacenzi. To je ena redkih njegovih slik, ki je bila naslikana na platno in ne na tabelo. To naj bi storil zato, ker je bilo predvideno, da bodo sliko nosili v procesiji kot bandero. V tistem času je Rafaela pritegovala izredna lepota preprostega dekleta Margerite Luti, hčerke peka (ital. fornaio), znane kot Fornarina. Njeno lepoto je ovekovečil v mnogih svojih slikah, med temi je najbolj sloveča Sikstinska Madona, na kateri z Marijinega obraza sije lepota Fornarine. Sveti Sikst ima poteze papeža Julija II., sveta Barbara na desni pa poteze njegove nečakinje Giulie Orsini, ali druge nečakinje Lucrezie della Rovere. Slika je bila najbrž namenjena za grobnico Julija II., kajti sv. Sikst je bil zavetnik rodbine della Rovere. Poseben čar dajejo sliki otroški obrazi: Deteta v Marijinem naročju in dveh zamišljenih kerubov.

ČUK, Silvester. Veličastni Rafaelo 500 let po smrti. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str 50-57.

(ob obletnici) Viharno življenjsko pot in ustvarjalno delo skladatelja Huga Wolfa, božanskega mojstra samospeva, odkrivamo na sprehodu po spominski razstavi v prostorih meščanske hiše v njegovem rojstnem mestu Slovenj Gradcu, ki prikazuje vsa obdobja njegovega kratkega življenja. Po njegovih žilah se je – sicer ‘razredčena’ – pretakala slovenska kri, zato se bomo nekoliko dlje pomudili na prvi postaji.

OTROŠTVO V SLOVENJ GRADCU 1860–1875  
Leta 1994 je na Ravnah (ČZP Voranc) izšla dvojezična knjiga Spomini na dom, ki prinaša spomine na mladost skladatelja Huga Wolfa, letošnjega slavljenca, izpod peresa njegove osem let starejše sestre Modeste. Njene spomine je odkril Jože Leskovar, ravnatelj Glasbene šole v Slovenj Gradcu, na nekem podstrešju na Ptuju. V knjigi je njegov krajši zapis o življenju Huga Wolfa, ki je bil v veliki meri po njegovi zaslugi sprejet med naše pomembne kulturne osebnosti. Prevajalka Tatjana Srebot-Rejec v uvodu opozori na njegove slovenske korenine. Prvi Wolf, ki se je naselil v Slovenj Gradcu, je bil Hugov praded Maximilian. Bil je usnjar in je prišel iz Šentjurja pri Celju. Tam je bil zapisan v krstni knjigi kot Wolf, njegov brat pa kot Vouk, in prav tako njun oče. Hugo je bil že četrta generacija, ki se je pisala Wolf. ‘Voukovski’ izvor družine iz Šentjurja je bil v spominih povsem izbrisan. Hugo je rasel v nemškem krogu in se je imel za Nemca. Hugova mati Katarina Nussbaumer se je rodila v Naborjetu v Kanalski dolini. Njen ded je bil Gorenjec iz Mojstrane in se je pisal Orehovnik, ko se je preselil v Naborjet, je postal Nussbaumer.
Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu kot tretji otrok usnjarja Filipa Wolfa in Katarine Nussbaumer. Dar za glasbo je podedoval po očetu, ki je bil navdušen glasbenik: igral je violino, kitaro, flavto in harfo, prepeval je v mestnem pevskem zboru, doma pa je ustanovil hišni orkester.  Modesta se je spominjala, da si je Hugo kot otrok “za vse na svetu želel imeti kodraste ali vsaj valovite lase”. Ko je začel hoditi v šolo, še ni imel šest let. Oče je njemu in dve leti starejšemu bratu Maxu priskrbel učitelja klavirja. Na začetku je Hugo zaostajal, nato pa je napredoval s hitrimi koraki. V družini so ohranjali lepo običaje: pričakovanje Miklavža, božično praznovanje, sveti trije kralji … Leta 1867 je dom in vse bogato imetje uničil požar. Osnovno šolo je Hugo obiskoval na dvojezični štirirazrednici v Slovenj Gradcu in to je bila edina šola, ki jo je dokončal. Ko je bil star deset let, so ga vpisali na nižjo gimnazijo v Gradcu, toda že po šestih mesecih je bil doma. Šolanje je nadaljeval v Št. Pavlu na Koroškem in nazadnje v Mariboru, vendar se je posvečal samo glasbi, šolski predmeti ga niso zanimali, zato šole ni dokončal. Bil je dober pevec in znal je odlično igrati na klavir in orgle. V Mariboru je že napisal prve skladbe.

KONSERVATORIJ 1875–1877
Očetova sestra Katarina, ki je z družino živela na Dunaju, je bila pripravljena sprejeti Huga na stanovanje in oče Filip je dovolil, da se je Hugo septembra 1875 vpisal na Dunajski glasbeni konservatorij. Velemestno okolje je v vseh pogledih ugodno vplivalo na mladega glasbenika. Študiral je klavir, harmonijo in kompozicijo. Po uspešnem prvem letniku je preživel počitnice doma, jeseni se je vrnil na Dunaj v lastno najeto stanovanje, ki ga je pogosto menjal. Že po dveh letih študija je moral zapustiti konservatorij zaradi svojega vročekrvnega temperamenta. Odšel je domov in poleti 1877 so nastali prvi ciklusi zborovskih pesmi in samospevov. Novembra se je vrnil na Dunaj trdno odločen uspeti!

OGENJ LJUBEZNI, OBJEM REVŠČINE 1878–1883
Glasbeni študij je nadaljeval sam, razčlenjeval je glasbene partiture mojstrov in se učil na pamet besedila o harmoniji in kontrapunktu. To je bilo obdobje hude revščine, ki ga je vedno znova prisilila, da je denar za preživetje izprosil od očeta. V hiši zvestih prijateljev se je brezglavo zaljubil v njihovo sorodnico Vally Franck in v opoju ljubezni je iz njega privrel prvi cikel samospevov na pesmi Heinricha Heineja. Po treh letih je Vally to občutljivo zvezo prekinila. Leta 1879 je s prijateljem in sošolcem Gustavom Mahlerjem nekaj časa delil stanovanje in navdušenje nad Wagnerjem in Brucknerjem. Leta 1881 je bil nekaj mesecev v Salzburgu drugi dirigent opere.

GLASBENI KRITIK 1884–1887
Wolf je neizmerno občudoval glasbo Richarda Wagnerja,  ki mu je bil tudi največji vzornik, zato ga je njegova smrt (1883) zelo prizadela. Zvestim prijateljem je uspelo najti rešitev za Wolfove brezizhodne gmotne razmere: priporočili so ga uredniku bulvarskega lista Wiener Salonblatt, v katerem je od januarja 1884 v naslednjih treh letih v tedenski rubriki objavljal ocene in kritike dunajskega glasbenega dogajanja,  prostor pa je nemalokrat izrabil za kulturno politične in osebne strupene polemike, s katerimi si je prislužil naziv der wilde Wolf (divji Volk). Njegovi domači, zlasti oče, so ga opozarjali, naj bo zmernejši. Očetova nenadna smrt 9. maja 1887 ga je zelo prizadela in prenehal je s pisanjem. Spet se je posvetil glasbenemu ustvarjanju in se rešil iz depresije.

ČUDOVIT ČAS USTVARJALNOSTI 1888–1891
Jeseni 1887 sta pri neki manjši založbi izšla prva dva zvezka njegovih samospevov, kar ga je neizmerno razveselilo in mu vlilo novih ustvarjalnih moči.  Prelomni trenutek je pomenil njegov ciklus pesmi na verze Eduarda Morikeja. Tri dni po svojem 28. rojstnem dnevu (16. marca 1888) je ustvaril prvega izmed nesmrtnih samospevov na lirske predloge tega pesnika, v navdahnjeni delovni vnemi jih je do 9. maja uglasbil kar 43! Prerodil je nemški samospev (Lied).  Velika mojstra samospeva Franz Schubert in Robert Schumann sta v samospevih iskala vedno tesnejšo povezavo besedila in glasbe, Wolf pa je to izročilo nadaljeval. Vedno bolj si je prizadeval, da bi stopíl pesem in melodijo, tako da bi samospev postal nekaj ‘govorjenega’. Angleški muzikolog Ernest Newman, ki velja za enega najboljših poznavalcev Wolfovega opusa, je zapisal: »Nikoli ni bilo bolj resnične glasbe v pravem pomenu besede. Wolf se tako rekoč nikoli ne ponavlja v samospevih; vsak značaj je orisan po živem zgledu.« V obdobju 1888–1892 je Hugo Wolf napisal večino samospevov, ki so mu prinesli nesmrtnost. Ustvaril je več skupin nepresegljivih skladb na verze nemških pesnikov Morikeja, Goetheja, Eichendorffa, Kellerja, Heineja. Napisal je preko 300 samospevov, ki so izšli v zbirkah: Goethejeve pesmi (51), Morikejeve pesmi (53), Eichendorffove pesmi (43), Španska pesmarica (30), Italijanska pesmarica (46) in več manjših zvezkov.

URESNIČENE SANJE – OPERA CORREGIDOR 1895–1896
Ustvarjalna obdobja so občasno pretrgali meseci molka, ko je bil brez navdiha in se je mučil v depresiji. Od decembra 1891 do aprila 1895 mu ni uspelo uglasbiti niti enega samega samospeva. Veliko je potoval in po dolgih letih iskanja našel ustrezno operno predlogo in možnost, da uresniči najbolj željo: postati slaven (in bogat) operni skladatelj. Ta operna predloga je bila novela španskega pisatelja Alarcona Trirogeljnik (kasneje preimenovane v Corregidor).  V drugi polovici leta 1895 je dokončal klavirski izvleček, nato pa še instrumentacijo opere. Sledilo je razočaranje, ker je dunajska Državna Opera ni kazala zanimanja za Wolfovo delo. Premiera v Mannheimu junija 1896 je doživela velik uspeh, a kljub temu opere niso uvrstili v spored naslednje sezone.

SLOVO IN POSMRTNA SLAVA 1903
Svoje življenjsko delo je kronal s tremi samospevi na sonete velikega Michelangela prti koncu marca 1897. Po hudem sporu z nekdanjim prijateljem Gustavom Mahlerjem, ker je Dunajska opera zavrnila njegovo opero, se mu je zmešalo,  v zasebni kliniki se mu je zdravje izboljšalo, po poskusu samomora septembra 1898 so ga prepeljali v državo umobolnico, kjer je 22. februarja 1903 končal svojo viharno življenjsko pot. Pokopan je na dunajskem Centralnem pokopališču blizu Beethovna in Schuberta.  
Že nekaj tednov po njegovi smrti je izšel prvi del monografije, ki jo je napisal Ernst Decsey, ki vzbudi veliko zanimanje za tragičnega umetnika in njegovo delo. Wolfovi samospevi postanejo redni spored koncertnih večerov. Angleški muzikolog Ernest Newman v svoji monografiji leta 1910 Huga Wolfa postavi na čelo velikih skladateljev samospeva, celo pred Schuberta. V Avstriji, Nemčiji, drugod po Evropi in tudi izven nje ustanavljajo Društva Huga Wolfa, ki skrbijo za popularnost njegovega skladateljskega opusa.  Po zaslugi ravnatelja Glasbene šole v Slovenj Gradcu Jožeta Leskovarja končno od osemdesetih let dalje Wolfa primerno cenijo tudi v rojstnem Slovenj Gradcu in v Sloveniji.

S. Čuk, Tartinijevo in Wolfovo leto: Priloga, v: Ognjišče 3 (2020), 55-57.