– Prvi vzrok vsega zla je napuh. Ponižnost pa je vir vseh božjih blagoslovov. Tega se zavejmo vsi v ta naš božični čas, ki je vsemu človeštvu tih, vendar glasen klic k ponižnosti.

– Naše dejansko krščanstvo je živi evangelij. Pojdimo v sredino, v bistvo Kristusovega rešnjega oznanila, ki je ljubezen: ponižna, zaupna ljubezen do Boga in topla, vseodpuščajoča ljubezen do sočloveka.

– Kristus, naš vzornik, se v svetnikih postoteri in potisočeri. V vsakem živi on in v vsakem je drugačen. Kaka pisanost značajev in kreposti in dejavnosti!

– Človeško življenje je kakor let ptice skozi ozračje: komaj nam je izginila izpred oči, že ni več moč zaznati njene poti.

Sredi človeške zgodovine žari lik Kristusa, učlovečenega Boga, in vsakemu razsvetljuje pot do Boga.

– Medsebojno spoštovanje in iskrena ljubezen naj povezuje vse člane ene družine s toplino, ki je nikjer drugje ni mogoče najti in brez katere je človeku nemogoče živeti.

– Le ob trdem delu za lastno duhovno rast bomo mogli biti dovolj širokosrčni in potrpljivi do svojega bližnjega.

– Spoznati moramo, katera krepost je za nas v okoliščinah, v katerih živimo, najbolj potrebna, in storiti moramo vse, da jo vsadimo globoko v svoje srce.

– Svoje nemirno srce / njej – Materi sem posvetil. / Svoje skrite solze / v njene dobre oči sem izlil.

– Lastna bolečina človeka uči sočutja do bližnjega. V trpljenju skušen in utrjen človek je dober do vsakogar in želi pomagati.

– Zaradi resnice, ki jo spoštujem in ji ostajam tudi za ceno velikih žrtev zvest, smem nositi častno ime: luč.

– Naše dejansko krščanstvo je živi evangelij. Pojdimo v sredino, v bistvo Kristusovega rešnjega oznanila, ki je ljubezen: ponižna, zaupna ljubezen do Boga in topla, vseodpuščajoča ljubezen do sočloveka.

– Pridi, Duh ljubezni, / stri napuha zlost, / nad sovraštva brezni / zidaj sprave most.

– Ves svet je v dva tabora razdeljen. Enemu je ime tema, drugemu luč. Eden oznanja laž, drugi resnico. Eden seje sovraštvo, drugi ljubezen.

– Življenje je nekaj lepega, čeprav je prepleteno s trpljenjem in je križev pot. Vsak dan dobiva to življenje nove razsežnosti. V mnogočem ostaja skrivnost.

– Trpljenje lahko človeka krepi, oblikuje njegov značaj, mu pomaga, da dozori v močno osebnost, ki ni zagledana vase, temveč misli tudi na druge in more tako dosegati velike reči.

– Pri obhajilu naj bi se hranili in povezovali s Kristusom, virom življenja, hkrati pa se po Kristusu zedinjevali med seboj v pristni ljubezni. Tu naj bi doživljali že začetek večnega življenja.

– Človek je skrivnostno bitje, razpet med nebom in zemljo. V njem so strnjeni čudoviti darovi, pa tudi nerazumljiva teženja, napetosti, strah in včasih celo obup, kot da ga nekaj potiska v prepade zla.

– Angel Gospodov zvoni. / Na nebu sonce žari, / v mojih očeh se iskri / in v kapljah potu. / Oddahni si, človek, daj hvalo Bogu.

– Glavno vodilo za pot svetosti je zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Nekakšna varnostna ograja te preproste zapovedi je deset božjih zapovedi.

– Dober gospodar se ob zaključku leta ozre nazaj in uredi račune. Ob začetku novega leta pa z jasnimi očmi pogleda bodočnosti v obraz in izdela nov načrt.

– Vsi ljudje smo poklicani, da iščemo Boga. To je naša življenjska naloga. In če smo ga našli, tako ali drugače, ga moramo še dalje iskati. Zakaj Bog je neizmeren in nedojemljiv – velika skrivnost.

– Pesem po svoji naravi ostaja zakrita, skrivnostna, pri teološki razpravi je potrebna jasnost. Z religiozno pesmijo lahko pomagaš drugemu, da doživi nekaj podobnega.

– Človek, ki priznava Boga in ga slavi z dobrimi deli, seje mir med človeštvo in sam okuša blagoslov miru v svojem srcu.

– Družina je tisti prostor, kjer naj bi se uresničevalo, razvijalo in izpopolnjevalo življenje. Tu naj bi bili vsi člani družine v varstvu medsebojne harmonije najbolj deležni lepot in radosti naravnega življenja.

– Pogosto zaznavamo, kako božja podoba sije iz nekaterih ljudi, s katerimi se srečujemo. Radi ostajamo v njihovi bližini in z začudenjem doživljamo, kako v njihovi družbi vse postaja svetlo.

– Nedelja mora biti vir mojega telesnega in duhovnega zdravja. Zato jo posvečam samo Bogu, svoji duši in toplim vezem v družini, oddihu in razvedrilu.

– Naše zemeljsko popotovanje ali romanje je kratko. Zato je tako pomembno, da potujemo – ne v temi, temveč v svetlobi. To svetlobo nam na poti prižiga zavest bogopodobnosti. Vsi nosimo v sebi Božjo podobo.

– Tisoč dvesto let so naše matere in naši očetje molili troedinega Boga in dajali čast Kristusovi Materi Mariji. Ob njej so nosili križe, gasili žalost in pili radost.

– Ko bi kristjani bolje razumeli bistvo krščanstva – ljubezen, jo zaživeli v sebi in z njo pregnetli okolico, bi vse drugačno bilo duhovno obličje sveta.

– Bog je pri meni v gosteh. / Duša mu hvalnico poje, / vriska srce. / Kdor te nima, / ne ve, / kaj je Ljubezen.

– Učlovečeni Bog Jezus Kristus, njegova sveta Mati Marija in sveti Jožef naj na nas in na vse naše družine nenehno razlivaj Vsaka spoved nam mora jasniti duhovno obzorje in utrjevati našo slabotno voljo. Čimbolj bo pri spovedi duša odprta, tem več milosti bo prejela.

– Obup je tam, kjer ni bratstva, kjer je doma sovraštvo, samoljubje, nasilje. A v srcih, v katerih Bog kraljuje, tam v ljubezni upanje zmaguje, tam se že tu na zemlji začenja raj.

– Kristjan je zavezan spoznanju, da je vsak človek poklican k življenju in ljubezni, življenjski vedrini in prepričanju, da nas Bog spremlja na vsakem koraku, da se nam razodeva po vsem stvarstvu.

– Če nam je Kristusova mati Marija količkaj draga, ne bomo opustili nobene prilike, da bi ji dali čast in se vse tesneje povezali z njo, ki je tudi naša duhovna Mati in srednica vseh milosti.

– Resnica vodi do pravice. Z ljubeznijo do resnice in pravice mora biti povezana srčna dobrota. Dobrota, plemenitost, usmiljenje – to bo reševalo človeštvo.

– Vstali Zveličar / hodi pred nami / in mi za njim, / božje ljudstvo / veselih obrazov, / otroških src, / zmagoslavno pesem / pojoč / v mlado jutro.

– Kakor mislimo, tako moramo govoriti in tako tudi delati. Naša dejanja morajo biti iskren izraz našega mišljenja in govorjenja.

– Slovenski verniki so molitev rožnega venca vzljubili in se z njo skozi stoletja borili ne le proti osebnim nevarnostim, temveč tudi proti skupnim.

– Kaj pomaga poznati vesolje in na luno meriti poti, če zanemarjamo, kar je najvažnejše – Stvarnika vsega vesolja?

– Naši krščanski predniki so se zavedali, da je bistvo krščanstva sotrpljenje s Kristusom. Zato niso bežali pred križem.

– V naših srcih luč prižigaj, / ti, ki si življenja Pot, / k vsemu dobremu nas dvigaj / in obvaruj nas zablod.

zbral Marko Čuk

 

 

– Šmarnice: spomin sladák / mojega detinstva. Bosi / trgali smo vsak dan v rosi / za oltarčke cvetni slak. // Kje si, tiste vere vir? / Grebel bi te z golo roko. / Kaj si že tako globoko, / da ne najdem te nikjer?

Skloni se v molku in moli in pij, / v sveti omami in v blaženi veri / sebe in večnosti meje premeri, / plašne ne bodo več tvoje oči.

Menjajo pota se, ladje in vlaki, / hiše, šotori, ognjišča, bivaki. / človek le bega in blodi in slep / išče, sprašuje in tava in tipa / v megli in mraku, do zadnjega hipa, / dokler poti ne pokaže pogreb.

Če tek življenja / ni brez trpljenja, / naj vsaj nam sije na pot Tvoj obraz. / On, če zaprede / mreža nas zmede, / nam bo v pomoč, da utremo si gaz.

Samo, kdor vidi svoje korenine, / premeri debla moč in vej višine / in ve, kako je daleč do nebes.

Senca živi samo, ko sije sonce / in plod odpade in samoten zgnije; le, kar življenje novo da, je večno.

Obup in črne misli so hodile / po svetu za menoj, o moja mati! / A kedar stal pred tvojimi sem vrati, / obupne misli so me zapustile

Kaj je ločitev? Smrt? – Samo spomini / življenje pravo so. A ne, ki smeh / življenje dal jim je v veselje dneh – / le tisti, ki so zrasli v bolečini.

Zagrabi, kar bilo je in zdaj proč je. / Sprhneti mora vse, kar se rodi, / vzcveteti mora znova iz prsti / samo, če v njeno vrne se naročje.

In videl sem, kje so življenja prodi / in da je kratka pot in da vse mine / in kratka slast in dolge bolečine / in da nikdo ne ubeži usodi.

O drobne ptice mojega srca, / ve veste, da je sreča le v daljavah, / in da je brez vse vrednosti posest / in vredno le, kar je nedosegljivo.

Kako naj duša vsa se duši daja, / ko pa še sebi samemu sem tuj / in sem s seboj v nenehajočem sporu?

In padel sem na zemljo in ihtel / od radosti brezumno in jecljal: “O Bog, moj Bog!” in sem tedaj spoznal, / da Ti si moj in jaz sem Tvoj odmev.

Naša beseda… / Vsem nesvobodnim dušam tolažilo, / ti bodi jim kot sveto obhajilo / in naj preklet bo vsak, kdor te izpljune.

Povsod si bil že in nikjer doma, / zdaj si v zatišju mojega srca.

Večerne sence padajo na pot… / Cilj je izpolnjen, pot je dokončan, / in konec upov je in hrepenenja / in konec zmot, bolesti in prevar.

Več so samote svetle mi tišine, / pogovor sam s seboj in več v globine, / v vrtince srca lastnega pogrez.

Jaz ne ljubim površin, / svoje sveže sile snujem / in svoj smoter pričakujem / samo v temi globočin.

Ognjišče: mir, pokoj, počivališče. / Zdaj trudna noga romarja ne tava / v viharju, v zimi; sanjajoča glava / naslanja se in srce več ne išče.

O Marija Svetogorska! / Daj nam srčnosti, poguma, / daj, da trdna nam bo vera, / saj samo telo umira.

O drobne ptice mojega srca, / ve veste, da je sreča le v daljavah, / in da je brez vse vrednosti posest / in vredno le, kar je nedosegljivo.

Skloni se v molku in moli in pij, / v svetli omami in v blaženi veri / sebe in večnosti meje premeri, / plašne ne bodo več tvoje oči. / Videle bodo, kam cesta drži…

Če tek življenja / ni brez trpljenja, / naj vsaj nam sije na pot Tvoj obraz. / On, če zaprede / mreža nas zmede, / nam bo v pomoč, da utremo si gaz.

Kaj bo iz mene, Bog? Bom kelih, nož? / Boš vedno butal me v življenja toke? / Ah, ne bojim se tvoje trde roke, / da bom le svetel, čist, da bom le mož!

Na koncu pota!… Kaj je vse končano? / Kam nam odpiraš vrata, temni Bog? / V puščavo prazno, v zeleneči log? / Kje bo, kako, ležišče nam postlano?

Poslanstvo poezije, kakor sploh vsake druge umetnosti, vidim v tem, da vedno in na novo razodeva človeku to, kar je v človeku večno.

O mladosti moje zvezde bele! / V dneh, ki so brez vašega plamena, / iščem pot in hodim v mrak iz mraka. // Ali srce vendar verno čaka, / ker sijaja vaše bele zore / srce moje zabiti ne more.

Ker ne v radosti, / kadar najhuje so bolesti, / ko telo nam kloni niže, / takrat se k Bogu duša povzdiguje / in mu je bliže, bliže.

On, ki časa niti reže, / rožam, nam in pticam v gaju, / on sam bo ločil naju, / da poslej na drugem kraju / še trdneje naju zveže.

Že čaka čoln. Po struji črnih rek / prepeljal tih te bo na drugi breg. / Tema je tukaj, ali tam se vidi / že nove zarje lesketanje.

 

+ Bodimo dobri do vseh! Če bi bili še tako dobri, ne bomo nikdar dosegli tega, kar bi morali. Vsem izkazujmo ljubezen, da jo bomo našli tudi pri nebeškem Očetu!

+ Vedno moramo biti pripravljeni izpolnjevati božjo voljo. Bog na­redi vedno vse prav in nam v dobro.

+ Vsak je poklican, da izpolni neko poslanstvo. Komur notranji glas vesti govori, da je prejel več milosti kot drugi, mora imeti to­liko bolj odprto srce za druge.

+ Nihče ne bo ostal na tem svetu. Tistih nekaj dni, ko tu prebivamo, delajmo dobro; ljubimo se in si pomagajmo! V svojih križih raje potrpimo in molčimo, da ne izgubimo zasluženja.

+ S kakršno mero merimo drugim, s takšno bodo nekoč odmerili tudi nam. Kadarkoli se spomnim na te evangeljske besede, se zgrozim, ker ne vem, koliko sem jih uresničil.

+ Nismo mi umrli za duše, ampak Jezus; on je prelil zanje svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš.

+ Vedno izkazujmo ljubezen, da jo bomo našli tudi pri nebeškem Očetu! Samo z ljubeznijo in po ljubezni smo v miru z Bogom, z bližnjim in s seboj.

+ Navdušenje je vsekakor nekaj dobrega, toda pri pretiravanju se kaj rado sprevrže v zanesenost, ki je pravzaprav pomanjkljivost. Pretiranost namreč nikoli ni dobra.

+ Vedno izkazujmo ljubezen, da jo bomo našli tudi pri nebeškem Očetu! Samo z ljubeznijo in po ljubezni smo v miru z Bogom, z bližnjim in s seboj.

+ Navdušenje je vsekakor nekaj dobrega, toda pri pretiravanju se kaj rado sprevrže v zanesenost, ki je pravzaprav pomanjkljivost. Pretiranost namreč nikoli ni dobra.

+ Nismo mi umrli za duše, ampak Jezus; on je prelil zanje svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš.

+ Pogum! Zaupajte v Gospoda! Jezus je zdravnik in zdravilo.

+ Vedno moramo biti združeni s Kristusom in z njegovim evangelijem po veri, ki deluje po ljubezni. Tako bo Kristusova milost v naših srcih vedno obilna.

+ Svet mine in njegovi viharji, njegove krivice in hudobije. Samo Bog je večen. Vsakogar bo poplačal, kakor zasluži, zato je vredno ostati z njim v prijateljstvu.

+ Kdor položi dober temelj, bo mogel zgraditi dobro in trdno stavbo. Z lepim življenjem polagamo trdne temelje.

+ Če je duša navezana na greh in pride k meni, jo moram odvezati. Moram ji pomagati, da se odveže. Moram jo osvoboditi; ji dati luč in mir.

+ Materinstvo svete Device se ne ustavi samo pri Jezusu. Po bistvu človeške narave Marija res nima drugega otroka kot Jezusa, toda po duhu je mati vseh verujočih.

+ Za vsakega kristjana velja, da mora uresničevati v svojem življenju Kristusovo velikonočno skrivnost. Umreti mora grehu in živeti Kristusu, sleči mora starega človeka in obleči novega.

+ Čim bolj napredujemo v Bogu, tem večje skrivnosti odkrivamo; ko pa smo združeni z Bogom do vrha, tedaj ne ostane našim očem nobena stvar prikrita.

+ Nihče ne bo ostal na tem svetu. Tistih nekaj dni, ko tu prebivamo, delajmo dobro, ljubimo in si pomagajmo! V svojih križih raje potrpimo in molčimo, da ne izgubimo zasluženja.

+ Zaupajte v vseh preizkušnjah, ki vam jih pošilja nebeški Gospodar! On dobro ve, kaj dela.

+ Denar je sredstvo, ki nam služi kot splošno potniško dovoljenje, s katerim je mogoče priti povsod, razen v nebesa. Z njim lahko dosežemo marsikaj, samo sreče si ne moremo kupiti.

+ Mi duhovniki moramo nadnaravno življenje posredovati tudi drugim. Zato mora iti naše prizadevanje v treh smereh: umreti, živeti in oživljati.

+ Kako srečen in pameten je, kdor se sedaj v življenju prizadeva biti tak, kakršen bi bil rad ob smrtni uri! Veliko dobrega lahko storiš, dokler si zdrav; bolan ne vem, kaj boš mogel. Malokoga bolezen poboljša, kakor se tudi tisti, ki mnogo romajo, malokdaj posvete.

+ Ljubezen ne čuti teže, se ne meni za trud; rada bi več storila, kakor more; ne opravičuje se z nemogočim, ker misli, da vse more in sme.

+ Zares, boljši je ponižen kmetič, ki Bogu služi, kakor pa prevzeten modrijan, ki meri pota neba, a sebe zanemarja.

+ Kdor sam sebe dobro pozna, sam sebe malo ceni in ni človeške hvale vesel.

+ Vselej boš zvečer vesel, ako si dan prav preživel. Čuj sam nad seboj, vnemaj se, opominjaj se in naj bodo drugi kakor hočejo, sam sebe ne zanemarjaj!

+ Ne misli, da si boljši od drugih, da ne boš morda slabši pred Bogom, ki ve, kaj je v človeku.

+ Kdo ima hujše boje, kakor kdor si prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo: premagovati sami sebe, dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.

+ Ako se izogibaš nepotrebnim pogovorom, ne postopaš brez dela in tudi ne poslušaš praznih novic in govoric, boš našel dovolj pripravnega časa za sveto premišljevanje. Veliki svetniki so se umikali človeškim družbam, kjer koli so mogli, ter so rajši v samoti služili Bogu.

+ Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali verjameš.

+ Brez ljubezni zunanje delo nič ne koristi; vse pa, kar iz ljubezni storimo, če je tudi neznatno in prezirljivo, rodi obilen sad. Bog namreč bolj gleda na to, iz kakega namena kdo kaj dela, kakor na to, kaj dela.

+ Slava dobrega človeka je pričevanje mirne vesti. Imej dobro vest, pa boš zmeraj vesel. Dobra vest lahko zelo veliko prenese in je tudi v nesreči vesela. Slaba vest je vedno plašna in nemirna. + Sladko boš počival, ako ti srce ne bo nič očitalo.

+ Nobene svetosti ni, če ti, o Gospod, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ; nobena čistost ni varna, če je ti ne čuvaš; nobena človeška paznost ne koristi, če ni tvoje svete čuječnosti.

+ Glej nase in ne sodi drugih! Soditi druge je prazno delo; dostikrat se človek pri tem moti in lahko greši; če pa sam sebe sodiš in presojaš, boš to vedno s pridom delal.

+ Kogar je premagala resnica, njega ves svet ne bo napihnil, in hvala ljudi ne bo ganila tistega, ki je postavil vse svoje zaupanje v Boga.

+ Lahko bo zadovoljen in miren, kdor ima čisto vest. Nisi svetejši, ako te hvalijo, ne manj vreden, ako te grajajo. Kar si, to si; kar si pred Bogom, to si in nič več.

+ Kadar nas ljudje malo cenijo in ne sodijo dobro o nas, tedaj bolj iskreno iščemo Boga za svojo notranjo pričo. Zato bi se moral človek tako utrditi v Bogu, da mu ne bi bilo treba iskati mnogo tolažbe pri ljudeh.

+ Če duhovno živiš, se ne boš veliko menil za prazne besede. Ni majhna modrost, molčati v hudem času in se v duhu k meni obračati, tudi se ne vznemirjati zaradi človeške sodbe. Ne išči svojega miru v besedah ljudi.

+ Hodi, koder hočeš, išči, kar ti drago, ni je višje poti zgoraj, ni je varnejše zdolaj, kakor je pot svetega križa. Uredi in uravnavaj vse, kakor veš in znaš, videl boš, da boš moral vedno kaj trpeti, rad ali nerad, in tako boš vedno našel križ.

+ Kadar je Jezus pri tebi, je vse dobro in nobena reč se težka ne zdi. Kadar pa Jezusa ni, je težavno vse. Kadar Jezus ne govori v srcu, je prazna vsa tolažba. Ako pa Jezus le besedo izpregovori, občutimo veliko tolažbo.

+ Dvoje posebno pomaga človeku, da močno napreduje: namreč če se siloma odteguje vsemu, k čemer ga narava neredno nagiblje, in pa, če si goreče prizadeva za krepost, ki mu je najbolj potrebna.

+ Veruj v mene in zaupaj v moje usmiljenje! Kadar ti misliš, da si daleč od mene, sem pogosto prav blizu tebe. Kadar misliš, da je vse izgubljeno, se ti večkrat obeta le večje zasluženje

+ Želi vedno in moli, da bi se izpolnila v tebi popolna božja volja! Glej, tak človek pride v deželo miru in pokoja.

+ Ljudje povprašujejo, koliko je kdo storil; a zakaj in iz kakega namena je storil, to le malo tehtajo.

+ Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi kakor zelo učen.

+ Velika sreča je biti v nebesih tudi med najmanjšimi, kjer so vsi veliki, zakaj vsi so in se imenujejo božji otroci.

+ Gorje njim, ki radovedno sprašujejo po vseh mogočih rečeh, a jim je poti, kako se k meni pride, tako malo mar!

+ Ko bi vsako leto le eno napako iztrebili, bi bili kmalu popolni.

+ Kadar nebeška milost in prava ljubezen pride v srce, ni več v srcu ne zavisti in ne tesnobe, tudi ga ne prevzema samoljubje.

+ Ako se znebiš enega križa, najdeš gotovo drugega in morebiti še težjega. Ali mar misliš, da boš ti ubežal, čemur doslej še nihče ni mogel ubežati?

+ Ne išči svojega miru v besedah ljudi! Naj namreč o tebi dobro ali slabo govore, zaradi tega ne boš nič drugačen človek.

+ Vse svoje zaupanje opri na Boga, le njega se boj in njega ljubi. Bog bo zate odgovarjal in bo vse uravnal, kakor bo bolje.

+ Z dvojnim obiskujem svoje izvoljene: s skušnjavo in tolažbo. In dvojno branje jim berem vsak dan: v enem grajam njih napake, v drugem jih nagovarjam, naj rastejo v krepostih.

+ Sodba ljudi mnogokrat vara (govori Bog), a moja sodba je resnična, stala bo in nihče je ne ovrže.

+ Kristus je imel nasprotnike in obrekovalce, in ti hočeš imeti samo prijatelje in dobrotnike? S čim naj se venča tvoja potrpežljivost, če ne boš naletel na nobeno zoprnost?

+ Kaj ti more kdo z besedo ali žalitvami? Sebi več škoduje kakor tebi in ne uide božji sodbi, kdor koli si bodi.

+ Kako škodljivo je zanemarjati svoj sklep in poklic in misli obračati na stvari, ki nam niso izročene.

+ Daj, Gospod, da bom vedel, kar je treba vedeti; ljubil, kar je treba ljubiti; hvalil, kar je tebi najbolj pogodu; cenil, kar je dragoceno v tvojih očeh.

+ Bolje je skrito živeti in zase skrbeti, kakor pa sebe zanemarjati in čudeže delati.

+ Ako je veselje na svetu, ga ima človek čistega srca. In če je kje stiska in bridkost, jo najbolj pozna slaba vest.

+ Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje.

+ Ne maraj veliko, kdo je s teboj ali proti tebi; rajši na to glej in za to skrbi, da bo pri vsakem delu Bog s teboj.

+ Vedi, da ti nobena reč na svetu bolj ne škoduje kakor samoljubje. Ako je tvoja ljubezen čista, preprosta in urejena, ne bo tvojega srca vezala nobena stvar.

+ Iz neredne ljubezni in praznega strahu izvira ves nemir srca in vsa raztresenost.

+ Kar koli mi daš razen sebe, mi ni mar, ker ne maram tvojih darov, temveč tebe.

+ Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi, kakor zelo učen.

+ Ali je človek kaj boljši zato, ako ga drugi hvalijo? Kar je kdo v božjih očeh, to je in nič več.

+ Dokler ti je težko trpeti in bi rad trpljenju ubežal, dotlej ti ne bo dobro in bridkost, ki pred njo bežiš, bo vedno za teboj.

+ Ako imaš kaj dobrega na sebi, misli o drugih še bolje, da se ohraniš ponižnega.

+ Kaj pogumen si, dokler ti ne pride na pot nič nasprotnega. Tudi dobro svetuješ drugim in jih znaš z besedami osrčevati, toda ko pride bridkost nenadoma pred tvoja vrata, ni ne sveta ne moči.

+ Daj vse za vse, nič ne prebiraj, ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš.

+ Ne žaluj, če ti ljudje niso dobri; le to naj te boli, da sam ne živiš tako dobro in modro, kakor se spodobilo.

+ Obrni oči od tega, kar ti ni všeč, in pusti vsakemu svoje misli; to je bolje, kakor da bi se prepiral.

+ Kdor vame zaupa in si ne želi vsega po svoji glavi, ta bo brez strahu pred ljudmi. Jaz sem namreč sodnik, jaz poznavalec vseh skrivnosti, jaz vem, kako se je vse godilo; jaz poznam tistega, ki krivico dela, in tistega, ki jo trpi.

+ V vseh stvareh upiraj pogled v končni cilj, to je na to, kako se boš prikazal pred najvišjim Sodnikom, ki sodi po pravici.

+ Človeka ne naredijo svetega in pravičnega globokoumne razprave, ampak krepostno življenje, zaradi katerega je ljub Bogu.

+ Kdor ceni vse stvari, kakor so, ne pa kakor ljudje pravijo ali mislijo, tak je v resnici moder in takega je bolj Bog poučil kakor ljudje.

+ Ako ne moreš biti vedno zbran, se zberi vsaj včasih, vsaj enkrat na dan: zjutraj ali zvečer. Zjutraj napravi sklep, zvečer pa izprašaj svojo vest, kaj si čez dan govoril, delal in mislil, ker si s tem morda večkrat razžalil Boga in bližnjega.

+ Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nikoli nisi, in modruj, kakor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno.

+ Ponižnemu Bog razodeva svoje skrivnosti in ga ljubo k sebi vleče in vabi. Ponižni je tudi, kadar je osramočen, dosti miren, ker se opira na Boga in ne na svet.

+ V vsem in povsod išči napredka; če vidiš ali slišiš lepe zglede, se vnemaj zanje in jih posnemaj. Če pa vidiš kaj, kar je graje vredno, se varuj; da tudi ti tega ne storiš.

+ Bog te ne vara, vara se, kdor sam sebi preveč verjame. Bog hodi s preprostimi, se razodeva ponižnim, daje majhnim razumnost, razsvetljuje čiste duše; prevzetnim in radovednim pa milost zakriva.

+ O kako dobro in pomirljivo je, o drugih molčati, ne vsega kratko malo verjeti in ne lahko dalje govoriti, malokomu se zaupati, tebe, ki v srce gledaš, vedno iskati…

+ Kaj ti pomaga, če te vedno skrbi, kaj pride; le žalost na žalost imaš! “Dovolj je dnevu njegovo zlo (Mt 6, 34). Prazno in brez koristi je, razburjati se ali pa veseliti zaradi prihodnjih reči, ki se morda nikoli zgodile ne bodo.

+ Narava dela le zase in gleda, kak dobiček bi dobila od drugega; milost pa ne gleda na svojo korist in na svoje ugodje, ampak bolj na to, kar bi bilo dobro za druge.

+ Boljše je tvoje obilno usmiljenje, da po njem prejmem odpuščanje, kakor domišljava moja pravičnost, ki z njo zagovarjam svoje skrite vesti zagrešenje.