RAOUL FOLLEREAU

+ Srce ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce.

+ Svetost Je milost znati narediti najbolj preproste stvari v znamenju večnosti. Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko ga z vsemi močmi ljubimo.

+ Ljudje smo predolgo živeli drug ob drugem. Danes smo doumeli, da moramo živeti drug z drugim. Naučiti se moramo, da bi jutri živeli drug za drugega.

+ Svetost je: milost znati narediti najbolj preproste stvari v znamenju večnosti

+ Vsakikrat, ko z namrščenim obrazom rečem: »Vse gre slabo!« je zaradi mene vse še slabše. Tako storim nespametno in hkrati slabo dejanje.

+ Ko bi mogel človek samega sebe do dna spoznati, kako bi se samemu sebi zasmilil!

+ Ni vam treba potovati po svetu, da bi našli svojo srečo. Vaša sreča je v dobrem, ki ga storite, v veselju, ki ga širite okoli sebe, v nasmehu, ki se razcvete zaradi vas, v solzah, ki jih osušite.

+ Najslajša in najžlahtnejša nagrada je tista, ko na dnu svojega utrujenega srca, ko so ti pošle že vse moči v neizenačenem boju, bereš zlate besede, ki jih je vklesala tvoja vest: »Jaz te nisem nikdar zaničevala!«

+ Brez ljubezni vse poklekovanje in vse zvonjenje in vsi posti nič ne koristijo; če ne ljubiš, nisi kristjan.

+ Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje dobro rejenega bitja, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.

+ Kaj ne deluje? Predvsem jaz. Ker sem sebičen, nezaupljiv, vase zaprt. Brž bi se v tem svetu nekaj spremenilo, če bi se potrudil razumeti svojega bližnjega in mu pomagati.

+ Ljubezen do lastne družine nam nalaga dolžnost spoštovati druga ognjišča. Kdo še more spoštovati tistega, ki je zatajil svoje starše?

+ Zanimaš se samo zase, samo za sebe in spet zase. To je tvoje vesolje? Pa naj bo! Samo nikar ne govori več, da si kristjan, niti ne sploh, da si kulturen človek.

+ Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.

+ Najbolj gotovo, kar vemo tu doli na tem našem svetu, je to: ljudje nas potrebujejo.

+ Vsako zrno ljubezni, ki smo ga zasejali, bo prej ali slej vzcvetelo.

+ V svojih majhnih srcih ustvarite veliko poletje; bodite pripravljeni umreti za bratstvo med ljudmi. Glasno kričite svetu svoj sen, kajti živeti pomeni boriti se-

+ Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko pa ga z vsemi močmi ljubimo.

+ Veliko znati, a ne znati ljubiti, je nič, včasih celo slabše kot nič.

+ Ni dovolj krščanstva v naših srcih ali pa je neko krščanstvo, ki je na poti izgubilo svojo pričevanjsko silo in je postalo le neki nadomestek krščanstva.

+ Ljubiti ne pomeni darovati, ampak z nekom deliti.

+ Najbolj se bojijo smrti tisti, ki sploh nikdar niso živeli.

+ Brž bi se v tem svetu nekaj spremenilo, če bi se potrudil raz¬umeti svojega bližnjega in mu pomagati, če bi hotel uresničiti pravo ljubezen, ki se ne ozira na vero, družbeno stopnjo ali raso, in vidi v vsakem človeku spoštovanja in ljubezni vredno bitje.

+ Tudi če je krivica, ki nas doleti, ogromna, tudi če je preizkuš¬nja, ki nam je naložena, težka, nikoli ne bo tolikšna, kot je bilo trpljenje Nedolžnega. Nikdar nas ne bodo zatajili kot Njega, nikdar križali kot Njega. Vemo pa, da po veliki noči smrt ne uničuje več.

+ Čudovita premoč srca: na zemlji Boga ne moremo do kraja spoznati, lahko ga pa z vsemi močmi ljubimo.

+ Sreča je v tem, da znaš v svoji duši živeti tako visoko, da te človeške bednosti ne morejo doseči.

+ Treba je izbrati: ali znati umreti ali ne živeti. Najbolj se bojijo smrti tisti, ki sploh nikdar niso živeli. Ko bi človek mogel samega sebe spoznati do dna, kako bi se smilil samemu sebi!

+ Vaša mladost naj bo ustvarjanje, dviganje, služenje in radost. Svet boste spremenili le, če boste obogatili svoje srce.

+ Ne zaupajte zvenečim besedam, ki so toliko bolj prazne, kolikor bolj so zveneče. Tudi če jih pišete z veliko začetnico, ne morejo odsevati božjega obličja. S parolami ne boste odrešili sveta.

+ Zakaj ne bi svojega življenja, vseh dni svojega življenja, spremenil v eno samo dejanje ljubezni? Vsaka duša, ki smo jo pritegnili k Ljubezni, je že na poti k Bogu.

+ Nočete poslušati glasu svoje vesti? Pazite, da ne umolkne v duši vaših sinov!

+ Ali nehajmo govoriti, da smo v dvajsetem stoletju krščanstva, ali pa se potrudimo za svobodo, bratstvo in demokracijo.

+ Sveta ne bosta osvojila niti moč niti denar, ampak ljubezen. Ljubezen, brez katere nič ni mogoče in s katero nič ni nemogoče.

zbira Marko Čuk

brat ROGER SCHUTZ

+ V češčenju pred Najsvetejšim so v dolgih trenutkih, ko se na videz nič ne dogaja, v mnogih ljudeh dozorele življenjske odločitve. Pustili so Kristusu, da je vstopil vanje do najglobljih globin njihovega bitja.

+ V življenju naše skupnosti je mogoče iti naprej samo prek vedno novega odkrivanja čudeža ljubezni; v vsakodnevnem odpuščanju, v zaupanju srca, v miru, ki ga prinašamo tem, ki so nam zaupani… Ko se oddaljimo od čudeža ljubezni, je vse izgubljeno, vse izginja.

+ Naš bližnji ni samo tisti, ki v hipu vzbudi v nas prijateljstvo,, temveč tudi oni, do katerega ostanemo ravnodušni. Prav zato je potrebno, da gledamo nanj s Kristusovimi očmi.

+ Bog ni ravnodušen do trpljenja ljudi. Po Kristusu Bog trpi z nami. Vstali spremlja vsako človeško bitje in čuti z njim. Imeti sočutje z nekom pomeni trpeti z njim.

+ Jezus Kristus, živeči človek je zate sij tvoje navzočnosti in luč med narodi, ker po njem tvoje življenje seže na vse stvari neba po vsem svetu. Tukaj smo, da bi vsakdo od nas, vsak na svoj način, bil ta luč, ki greje srca ljudi in posreduje naprej božje veselje.

+ Bog nas ni ustvaril zato, da bi bili pasivni. Kristus nam daje občestvo z njim in to je tisto, iz česar kristjani črpajo svoje ustvarjalne moči. Mnogi mladi razumejo klic evangelija k prevzemanju odgovornosti, zato da bi iz zemlje naredili prijetnejši prostor za bivanje.

+ Notranje življenje se znova razgiba, ko odpustiš nekomu, ker je Bog tebi odpustil. Kdor drugim nakloni odpuščanje, ki ga je Bog izkazal njemu, doživi v srcu pomlad.

+ Bog razume vse jezike človeštva. On razume naše besede. Toda on razume tudi našo tišino. Včasih v molitvi tišina pomeni vse.

+ Kdo bi lahko obsojal? Kristus moli v nas in nam ponuja svobodo odpuščanja. Ko odpuščamo in nikogar ne obsojamo, sami postanemo osvoboditelji.

+ Živeti božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en “božji danes”. Izpolnitev je treba iskati v sedanjem trenutku. Kdor gleda na jutri, bo današnji dan izgubil.

+ Zakaj Bog ne prepreči, da ne bi delali zla? Zato, ker ljudi ni ustvaril za robote. Ustvaril nas je po svoji podobi, kar pomeni svobodne.

+ Prišel bo dan, ko bo vsak izmed nas spoznal in morda celo priznal: “Bog ni odšel stran. Jaz sem bil tisti, ki ni bil navzoč. Bog je bil z menoj ves čas.”

+ Če tvoja domišljija pripelje nazaj uničujoče spomine iz preteklosti, se vsaj zavedaj, da jih Bog nič več ne upošteva.

Živeti božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en “božji danes”.

+ Kdor je usmiljen, ne pozna občutljivosti, ne razočaranja. Enostavno se razdaja, pozabljajoč nase, radostno z vsem žarom svojega srca – ne da bi pričakoval povračila.

+ Za praznično vzdušje so obrazi ljudi bolj pomembni kot besede. Obrazi izžarevajo prijateljstvo in prijateljstvo je obraz Kristusa samega. Nič ni lepšega od obraza, ki je postal jasen zaradi boja življenja in skušnjav.

+ Smisla življenja ne moremo razbrati iz oblakov ali mnenj drugih ljudi. Svojo hrano dobiva iz zaupanja. Bog v vsako človeško bitje polaga svoje zaupanje, svojega Svetega Duha.đ

+ Kadar se želita spraviti dva sprta človeka, je bistveno, da vsak od njiju odkrije posebne darova, ki so bili položeni v drugega.

+ Beseda ljubezen je pogosto zlorabljena. Tako zlahka gre z jezika. Živeti iz ljubezni, ki odpušča, pa je vse kaj drugega.

+ Ko pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti, imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, da moli zate.

+ Ko noč postane temna, je Njegova ljubezen ogenj. Zatorej upri svoje oči v Luč, ki sveti v temi, dokler ne nastopi zarja, in zvezda danica ne vzide v tvojem srcu.

+ Ne pritožujte se nad vsem, kar je morda negativnega v kristjanih. Glejte samo na luč, ki je v njih, glejte na božje darove v njih.

+ Tisti, ki hodijo za Kristusom, živijo tako za ljudi kot za Boga. Svojih dejanj ne ločujejo od molitve.

+ Sejanje pšenice na polju, jutranje odhajanje na delo, skrb za bolne, poslušanje drugih, pisanje, študij in učenje, vse to lahko postane pogovor z Bogom.

+ Biti, kar smo, brez mask, brez sprenevedanja. Nič v toliki meri ne izkrivlja občestva in ne uničuje človekove celovitosti kot maske, ki jih nosimo.

+ Roža, ki ni obrnjena proti soncu, oveni. Kako more v vernih ljudeh rasti notranje življenje, če se pozabijo ozirati v božjo luč in mislijo samo na sence?

+ V Mariji častimo njo, ki je bila prva, ki je verovala v Kristusa, prva, ki je izrekla “da” iz vernega srca.

+ Vse svoje življenje sem si želel, da ne bi nikoli nikogar obsojal. Zame je bilo bistveno v polnosti razumeti drugega človeka.

+ Ubogi so milega srca; ostajajo ubogi Kristusovi. Brez ljubezni uboštvo nima vrednosti, je le senca brez Luči.

+ Kljub našim notranjim nasprotjem se vsako jutro odpravimo Kristusu naproti – z bistvenim upanjem, da nas bo tako preoblikoval, da bomo njemu podobni.

+ Ti, ki daješ hrano pticam neba, ti, ki oblačiš lilije na polju, daj nam, da se bomo veselili stvari, s katerimi nas napolnjuješ, in naj nam to zadošča.

+ Vsa tvoja preteklost, tudi trenutek, ki je ravnokar minil, je s Kristusom použit in potopljen v vodi krsta. Ne oziraj se nazaj. Edino pomembno je to, kar šele pride.

+ Živeti v sedanjosti Boga. Gledati ta danes brez strahu, vendar vsako jutro zgrabiti dan, ki prihaja. To velja tudi za težke dneve.

+ Izbrati Kristusa pomeni vedno hoditi samo po eni poti, ne pa po dveh hkrati. Tisti, ki bi istočasno radi hodili za Kristusom in za seboj, končajo v zasledovanju lastne sence.

zbral Marko Čuk

sv. Maksimilijan Kolbe:

+ Motor črpa svojo moč iz goriva in ne od železnih delov, pa naj bodo ti še tako dobri in usposobljeni za brezhibno delovanje. Podobno je tudi z nami: če zapremo kanale, po katerih nam doteka milost, bomo vedno bolj slabotni in nazadnje bomo še izhirali.

+ V Brezmadežni stvarjenje dosega vrhunec svoje popolnosti. Mati božja je od vseh stvari Bogu najbolj podobna.

+ Mislimo na to: pri poslednji sodbi bomo dajali odgovor ne le zato, kar smo storili, Bog nam bo pripisal krivdo tudi za vsako dejanje, ki bi ga lahko storili, pa ga nismo.

+ Jezus je dejal, da drevo spoznamo po njegovih sadovih. Če ti kaj povzroča nemir in je to še vzrok raztresenosti, potem to gotovo ne prihaja od Boga.

+ Varujmo se slepila, da uspešnost zunanje zaposlenosti dokazuje vrednost našega dela. Spreobrnjenje in posvečenje duš je in ostane delo božje milosti.

+ Najboljša pokora je vestno izpolnjevanje naših vsakdanjih dolžnosti. Najpomembnejša molitev je predpisana vsakdanja molitev.

+ Evropa se je danes zelo oddaljila od Boga, zato so morale priti nad njo raznovrstne preizkušnje. Jasno je Bog nam pri tem ne jemlje svobodne volje. Kdor hoče, te preizkušnje izkoristi v svoje dobro, kdor pa noče ga vodijo v pogubo. Vsakemu se godi tako, kot sam hoče …

+ Če bi le za hipec razpolagali z neskončnim razumom, bi tudi mi ne dopustili nič drugega kot to, kar dopušča Bog; kajti neskončno modro Bitje najbolje ve, kaj je dobro za našo dušo, in kot neskončna Dobrota hoče in dopušča le to, kar je koristno za našo polnejšo srečo v nebesih

+ Kakšno srečo zahteva človek? Hoče srečo, ki je brezmejna po svoji vsebini, veličini, trajnosti, po vsem. Takšna sreča pa je le Bog, brezmejni vir vse sreče.

+ Vsak se je rodil s sposobnostmi, ki so mu potrebne, da izpolni svojo nalogo. Čim bolj bo izpolnil svojo nalogo, tem bolj bo opravičil svoje poslanstvo, tem večji in svetejši bo nekoč v božjih očeh.

+ Veliko moramo moliti, da bi lahko bolje razumeli pomen besed, ki jih je Brezmadežna izgovorila v uri oznanjenja: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Naj se zgodi, kar hoče Bog. V teh besedah je zajeta vsa blaženost, toda tudi naša naloga tukaj na zemlji.

+ Ob polaganju računov bomo odkrili, da so bile razprostrte roke molivcev vsaj toliko v službi bratov kakor stisnjene pesti revolucionarjev

+ Genij lahko prinaša človeštvu korist, pogosto pa tudi škodo. Svetnik pa po Jezusovem zgledu hodi okoli in deli dobrote. Kamor koli pride, zaseje resnico in srečo. S svojim zgledom kaže na večno dobroto. Vsakdo ne more biti genij, pot do svetosti pa je odprta vsakomur.

+ Vzljubimo dobo, v kateri smo rojeni. Vzljubimo križ, v njem je dokončni mir in zveličanje. Blagoslovljen bodi Bog, ki v svoji previdnosti nobenemu človeku ne prepušča, da si sam izbira, kdaj in kje naj se rodi.

+ Mislimo na to: pri poslednji sodbi bomo dajali odgovor ne le za to, kar smo storili, Bog nam bo pripisal krivdo tudi za vsako dejanje, ki bi ga lahko storili, pa ga nismo.

+ Kaj pomeni brezmejna ljubezen do Brezmadežne? Ona je Bogu najbližja. Če se bližamo njej, se s tem bližamo samemu Bogu.

+ Ko igralci nastopajo na odru, se eden obleče kot kralj, drugi kot služabnik ali kot vojak. Lahko bi vprašali, kateri je najveljavnejši. Brez dvoma tisti, ki je svojo vlogo najbolje odigral.

+ Vsi življenjski cilji imajo le tolikšno vrednost, kolikor vodijo k poslednjemu cilju. Če vodijo od tega cilja proč, bi bili škodljivi, zato bi se jim morali odreči, pa naj bi bili še tako privlačni.

+ Sreča, ki ne temelji na resnici, prav tako ne more biti trajna, kakor neresnica ni trajna.

+ Vsak hip moramo postajati sveti, saj ne vemo, kaj pride kasneje. Sedaj, to uro, se moramo posvečevati, ker ne vemo, če bo večer še naš.

+ Razum hoče spoznati vzrok vseh reči. Čim prodornejši je, tem bolj bo stremel po tem spoznanju. Toda če razum zamegli nemoralno življenje ali napuh, bo obtičal že takoj na začetku.

+ Zakaj je toliko ljudi, ki so celo bistri in na drugih področjih podkovani, ki se niti malo ne potrudijo spoznati, kaj je njihov življenjski cilj in kakšen je njihov odnos do Boga?

zbral Marko Čuk

Hans Urs von Balthasar

– Otrokova naravna odvisnost od oskrbovanja in njegovo naravno zaupanje samega sebe tistim, pri katerih se počuti zavarovanega, to pri njem ni pridobljena krepost, marveč za njegovo starostno dobo nekaj samoumevnega. Prav tako samo po sebi umevno naj bo razmerje Jezusovega učenca do Boga.

– Trpljenje je znamenje, da nas Bog jemlje resno, da nas pridružuje poti svojega Sina. Poskusimo brez godrnjanja nositi tisti kos lesa križa, ki ga morda kot takega sploh ne spoznamo.

– Nihče več nas ne more tožiti pred božjim sodnim stolom; od Boga darovani Sin je tako neovrgljivi zagovornik, da onemi vsaka človeška obtožba zoper nas.

– Bogu lahko rečeš samo “da” ali “ne”, ne moreš pa se z njim igrati.

– Vedno pravimo: “Cerkev bi morala”, redko pa se zavedamo, da bi bilo pravilno reči: “Jaz bi moral”.

– Poznejše spreobrnjenje je boljše kot samopravičnost, ki si domišlja, da ne potrebuje spreobrnjenja.

– Smrtna rana, ki so jo Kristusu prizadejali ljudje, utemeljuje mir, ki prihaja od njega; sovraštvo se je razbesnelo nad njim, njegova ljubezen pa je bila zmagovitejša.

– Jedro krščanstva je preprosto zgodovina. V njej Bog ni le govoril, ampak se je utelesil v človeški usodi.

– Božje bistvo, ki nam ga Bog sam razkriva, kot bistvo neskončne, vedno nove ljubezni, ki se je ne naveličaš, je veliko več kakor vse, kar si more zaželeti najzahtevnejše človeško hrepenenje.

– Samo v Kristusovem križu se križata horizontala (vodoravnica) in vertikala (navpičnica), samo v njem je zavzetost za človeštvo popolnoma eno z neposrednim stikom z Očetovo voljo.

– Gospod kristjanom naroča, naj ostanejo v ljubezni preprosti kakor otroci. Le preprostim je namreč Bog razodel svojo skrivnost, modri in razumni pa tega sploh ne razumejo.

– Kompas ima to prednost. da mu je treba samo kazati, ne dokazovati. Abecednik ima to pomanjkljivost, da marsičesa, na kar kaže, ne more dovolj izčrpno dokazovati.

– Če gremo Kristusu naproti, more vsako gledanje nazaj na preteklo krivdo, da bi se zaradi nje grizel, samo škodovati, kajti ta je odpuščena.

– Razprava zoper Jezusa ima svojo podobnost v procesih dvajsetega stoletja: priče si nasprotujejo, so najete, plačane ali ustrahovane; zakonito se Jezusa ne bodo mogli otresti, moral bo sam reči kaj takega zoper sebe, kar ga bo po zakonu pogubilo.

– Kaj je tisto, kar presega vso slavo in čast? Ljubiti tiste, ki te sovražijo, odpustiti jim do sedemdesetkrat sedemkrat; sreča je, če te zaradi tega sovražijo in se ti posmehujejo; ne sodi, da ne boš sojen, ne stikaj po tujem življenju, živi, kakor govoriš, največji so otroci in ne modri, ne živi samo od kruha, bližnji ti mora biti dražji

– Da pravica živi, je treba nadčloveške volje ter ljubezni do daljnega in do bližnjega. Za vsako stvar, ki je količkaj vredna, je treba potočiti nekaj krvi. Kri oplaja vrednote, kri jih dela!

– Če gremo Kristusu naproti, more vsako gledanje nazaj na preteklo krivdo, da bi se zaradi nje grizel, samo škodovati, kajti ta je odpuščena.

– Kolikor bolj človek ves prostor v sebi prepušča Bogu, toliko bolj postaja čisto božje orodje: postaja “glas, ki vpije v puščavi: Izravnajte pot za Gospoda!”

– Oče svojega Sina daruje za svet: več nam res ne more dati. Vprašanje je samo, ali ljubezen sprejmemo, tako da se more v nas izkazati učinkovita in rodovitna, ali pa se pred njeno svetlobo skrijemo v svojo temo.

– Krščanska vera, če je pristna, premakne celega človeka… Na božji klic mora odgovoriti celo življenje.

– Če kdo ne mara lepote in gleda nanjo kot na nekaj odvečnega, smem z gotovostjo o njem misliti, da privatno ali javno ne zna več moliti in kmalu tudi ne bo znal več ljubiti.

– Kaj je ljubezen, je mogoče razumeti in opredeliti samo iz tistega, kar je Bog storil za nas: svojega Sina je dal za nas kot spravo za naše grehe.

– Kakor se je Kristus iz ljubezni do nas dal v daritev, tako mora njegovo evharistično žrtvovanje postati vodilo krščanskega življenja.

– Obe glavni zapovedi – ljubezni do Boga in do bližnjega – postaneta ena sama le v Njem, ki je hkrati Bog in človek.

– Tisto, kar nam Jezus na zemlji podarja s svojim življenjem, svojim trpljenjem, svojim vstajenjem, svojo Cerkvijo in svojimi zakramenti, je že večno življenje.

– Kakšno korist bi imel od tega, če bi se izpovedal za pripadnika katoliške vere, hkrati pa bi jo za samega sebe in za druge ponarejal?

– Zakrament krsta je često označen kot vtisnjen pečat: krščeni človek naj ve, komu pripada in po čigavem življenju in zgledu naj se ravna.

– Noben človek ne more biti bogat v Bogu, če noče biti deležen božjega uboštva.

– Bog je večna svoboda: ko sebe podarja, more ustvarjeno bitje le osvoboditi za svobodo.

– Apostoli in njihovi nasledniki imajo kot možje le neko službo v Cerkvi, toda Marija, kot žena, zastopa celotno Cerkev pred Gospodom in Ženinom.

zbral Marko Čuk

John Henry Newman

+ Kakor se sončna ura ravna po soncu, tako se hočem tudi jaz ravnati edinole po tebi, Gospod, če me le hočeš sprejeti in me voditi.

+ O Bog, ustvaril si me zase, da ti služim na svoj način. Izbral si me za delo, ki ga nisi namenil drugim … Nisi me ustvaril brez določenega namena, ampak zato, da delam dobro. Izvršiti moram delo, ki si mi ga zaupal.

+ Vsa lepota narave, blagodejni vpliv menjajočih se letnih časov, blagoslov sonca in lune, sadovi zemlje, ugodje družbenega življenja, prijetno sožitje v družini in s prijatelji, vse te dobre stvari so le razprostrta čudovita podoba tvoje dobrote in znamenja blagrov tvojega kraljestva.

+ Vsi ljudje, ki jih poznam, vsi, ki jih srečavam, ki jih vidim in o katerih slišim, vsi živijo v tebi.

+ Gospod, ti nam nisi hotel odvzeti stiske tega sveta, rekel si pa nam: »Zaupajte, jaz sem svet premagal…« Kaj pomenijo potem vse skrbi, vse stiske in nadloge? Saj bo vse prešlo v vstajenje in večno življenje v tvojem novem svetu: v rastočem približevanju tebi

+ Nihče se ne more zveličati in biti srečen brez tebe. O, daj, da nikdar ne bom na to pozabil v vrvenju in opravkih dneva.

+ Čemu bi ugibali, po kakšni poti bo poslej teklo naše življenje, da je le tvoja pot! Kaj bi spraševali, kam pelje, če nas le pripelje k tebi! Kaj bi skrbeli, kaj vse nam misliš naložiti, da nam le pomagaš vse nositi z dobro voljo, zvestim srcem in v pravem duhu.

+ Ostani pri meni, nepojemajoča luč … Naj te razglašam, ne da bi pridigoval: naj te oznanjam ne z besedo, marveč s svojim zgledom, s skrivno močjo, s tihim vplivom ljubezni.

+ Bog me Je ustvaril, da mu služim na poseben način. Povsem določeno nalogo je zaupal prav meni in ne nekomu drugemu. Jaz imam svojo nalogo in svoje poslanstvo.

+ Daj, da se mi ne bo nikoli treba bati tvojega pogleda! Naj bi ne bil nikoli primoran priznati, da si ne prizadevam odkritosrčno ugajati le tebi.

+ Pot do resničnega veselja ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi; do moči nas vodi – slabost, do uspeha – polom, do modrosti – nespamet, do časti – preziranost.

+ Kristjan ni otožen. Kes brez ljubezni ni pristen. Spokornost, ki je ne blažita vera in vednost, ni Bogu všeč. Živeti moramo v sončnem siju tudi takrat, ko smo žalostni: v božji pričujočnosti moramo živeti.

+ Vedno se hočem zavedati: naj se mi godi dobro ali hudo – Bog je Bog, neskončno blag in moder, jaz pa človek, ki sem vedno v njegovih rokah.

+ O Bog, kakor je moj izvir v tebi, kakor sem ustvarjen od tebe in kakor je moje življenje iz tebe, tako hrepenim, da bi se naposled vrnil k tebi in živel s teboj na vekomaj.

+ Vse naj ti povem, za vse naj te vprašam, za vsako dejanje izprosim tvoj da in tvoj blagoslov. Kakor se sončna ura ravna po soncu, tako se hočem tudi jaz ravnati edinole po tebi.

+ Gospod, družinskim očetom vlij globoko zavest, da bodo morali nekoč dajati odgovor za duše svojih otrok. Zakonce uči nežnosti in zvestobe, žene potrpljenja in poslušnosti, otroke učljivosti, mladini daj čistost, starim ljudem mladostnega duha.

+ Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega … Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.

+ Ni se nam treba bati duhovnega napuha, ko hodimo za Kristusovim klicem, če mu le sledimo kot resni ljudje … Resnemu je le do tega, da vrši božjo voljo.

+ Moj Bog, ne dopusti, da bi le za hip pozabil na resnico, da si ti moje življenje, moje edino resnično življenje!

+ Podeli mi milost, da verujem tako, kakor bi te gledal! Naj te imam vedno pred očmi, kakor da bi bil ti pričujoč v vidni telesnosti.

+ Bog me je ustvaril, da sem na svoj način v njegovi službi. Poveril mi je delo, ki ga ni zaupal drugim.

+ Kristusov križ ne opravičuje tako, da se nanj oziramo, temveč tako, da si ga privzamemo, da se nam zasadi v srce.

+ Bog lahko vse obrne v naše dobro. Lahko blagoslavlja in posvečuje celo naše slabosti. Lahko nas ljubeče kaznuje, če smo ošabni, lahko nas opogumlja, če postajamo malodušni.

+ Tisti, ki jih Kristus rešuje, so oni, ki se sami trudijo za rešenje, vendar nimajo upanja, da bi ga mogli doseči iz svojih moči.

+ Najvišja popolnost, do katere se običajno povzpnemo, je v tem, da spoznamo svojo hinavščino, neodkritost in duhovno plitvost.

+ Na svojem mestu sem prav tako potreben, kot je na svojem mestu potreben nadangel.

Kristus, nadvse ljubljeni, vsemogočni božji Sin, postaja kot Odrešenik v polnem pomenu besede last slehernega kristjana, postaja naša pravičnost.

+ Kristus je ljubezen do sorodnikov in prijateljev posvetil in ukazal. Taka ljubezen je velika dolžnost.

+ Ljudje, ki jih javnost običajno spoštuje, se našim očem zdijo največji iz daljave. Ko se nam približajo, postanejo majhni.

+ Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha.

+ Vera ustvarja v najboljših primerih junake…, ljubezen pa rojeva svetnike.

+ O moj učlovečeni Bog, ti si vsemogočnost, ki se je hkrati dala poviti v plenice nemoči, ujetnik človeka, katerega si sam ustvaril.

+ Čim bolj človek razumeva svoje lastno srce, tem bolj razumeva tudi evangeljske nauke.

+ Raje se otresimo čezmernega govorjenja! Naj sveti naša luč pred ljudmi po naših dobrih delih!

+ Vsak človek beži pred polnostjo, ker se je boji, in bi rad užival nad praznoto v sebi, če bi mogel.

+ Bogu služimo na plemenit način, če delamo dobro, ne da bi mislili na to, brez računov in pretehtavanja, iz ljubezni do dobrega in sovraštva do zla.

+ Kristus nas ne kliče le enkrat, ampak večkrat, skoz vse življenje. Prvič nas kliče pri krstu, pozneje pa prav tako. Najsi poslušamo Njegov glas ali ne: spet in spet nas ljubeznivo kliče.

+ Verujem, da sem nesmrten; toda ta vera, ta grozljivi pogled v neskončnost bi me strl, če ne bi zaupal in molil v neomajnem upanju, da bo ta večnost napolnjena z Bogom, da bom večno v navzočnosti troedinega Boga.

+ Bog nas vodi po nenavadnih potih. Vemo, da hoče našo srečo; mi pa ne vemo, kaj je naša sreča, niti ne za pot do nje… Njemu se moramo prepustiti.

+ Prava in resnična sreča ni v tem, da nekaj veš, občutiš ali raziskuješ, temveč da ljubiš, upaš, se veseliš, občuduješ, častiš in moliš.

+ Varuj me svojeglavega mišljenja, ki ni pravilno, če me oddaljuje od tebe! Daj mi dar razločevanja resnice od zmote v duhovnih vprašanjih.

+ Jezus, naj Te vedno ljubim, ne s človeškimi očmi, temveč z očmi duha, ki gledajo drugače kakor telesne oči!

+ Vsakdo je poklican, da naredi nekaj ali da postane nekdo, za kar ni poklican nihče drug.

+ Tudi najboljši ljudje so nezanesljivi. Veliki so, drugič spet majhni. Trdno stoje, nato pa padejo. Taka je človeška krepost.

+ Bog ni s tistimi, ki se ustavljajo, ampak s tistimi, ki korakajo in živijo.

+ Kdor se trudi, da bi bil poslušen Bogu, nedvomno pridobiva vsaj spoznanje o samem sebi – to pa je prvi in najvažnejši korak na poti do spoznavanja Boga.

+ Ko greš po svojih opravkih, se potrudi, da boš z Bogom v srcu združen in vedno v navzočnosti Jezusa Kristusa, ki je tvoj prijatelj in Odrešenik.

+ Gospod, vem, da ne bo zapustil tistih, ki te iščejo, niti ne boš razočaral tistih, ki vate zaupajo.

+ Želite biti veliki? Napravite se majhne! Med ponižanjem samega sebe in resničnim napredovanjem je neka skrivnostna zveza.

+ O Bog, naj z vsakim novim letom lepše / mi vsako lepo čustvo v prsih zacveti, / zaneti vsako novo leto svojo mi ljubezen, / da v stalen plamen zažari!

+ Vera je skrivnostna posredovalka, po kateri prejmemo božje darove, ki jih sicer ne bi mogli biti deležni – po besedi Svetega pisma: “Trdno veruj; vse je mogoče tistemu, ki veruje!”

+ Gospod, podeli nam milost, da bomo mirno zaspali, brez teže grehov! Daj nam mirno počivati, dokler ne zasije dan vstajenja!

+ Dragi Gospod, tako zelo si ljubil človeško naravo, ki si jo ustvaril. Zato si prišel k nam kot človek, povsem tak kot mi, z vso našo krhkostjo in slabostjo.

+ Kdor Boga vestno posluša in sveto živi, prepričuje vso svojo okolico, da veruje v nevidno moč Kristusa in da se je boji.

+ Če si ti z menoj, moj Bog, potem se mi zaradi zavesti, kako zelo sem grešen, ni treba pogrezati v brezupno žalost, ampak se smem veseliti, da si tako brezmejno milostljiv.

+ Do današnjega dne si nam vselej pomagal, nas nisi pozabil in nas boš tudi poslej blagoslavljal. Nisi nas ustvaril za nič.

+ Moj Gospod in Zveličar, v tvojih rokah sem varen. Če me ti držiš, se mi ni nikogar in ničesar bati. Če bi se me ti odrekel, ne bi mogel ničesar več upati.

+ O Bog, zadovoljen sem in čez mero bogat, če ima tebe. Brez tebe sem nič, izgubljen sem, umiram, propadam.

+ Čas ne pomeni nič, če ni seme večnosti.

+ Ne prosim te zemeljskega blagostanja; tega te prosim, Gospod, da blagosloviš moje prizadevanje, da bi bil dober in da bi moj trud rodil bogat sad.

+ Če hočemo biti kristjani, prav gotovo ni dovolj, če smo le to, kar moramo biti tudi brez Kristusa; ni dovolj, da smo le dobri pogani in nič več, ni dovolj, da smo nekako pravični, pošteni, zmerni in verni.

+ Pred dnevom vstajenja, našim praznikom, je štiridesetdnevni post; to nam kaže, da bodo tisti – in samo tisti, ki sejejo v žalosti, želi v veselju.

+ Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.

+ Kdorkoli si, Bog gleda nate individualno. “Kliče te po imenu.” Vidi te in te razume, saj te je ustvaril. Ve, kaj je v tebi, pozna tvoje posebno čustvovanje in mišljenje, tvoje zmožnosti in želje, tvojo moč in tvoje slabosti. Vidi te na dan veselja in na dan žalosti.

+ Le Bog pozna dan in uro, ko se bo zgodilo to, na kar nas stalno opozarja. Medtem pa nas vzpodbuja to, kar se je zgodilo doslej, naj ne obupamo, se ne utrudimo, naj se ne bojimo viharjev, ki prihajajo nad nas. Vedno so prihajali, vedno bodo, naš delež so.

+ Božji izvoljenec je več kot pravičen, zmeren, prijazen; ima prisrčno ljubezen do Boga, močno vero, sveto upanje, prekipevajočo ljubezen, plemenito zadržanost, strogo vestnost, stalno ponižnost, ljubeznivo vedenje in govorjenje, ves je preprost, skromen in naraven.

+ Vera ustvarja v najboljšem primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.

+ Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.

+ Verni ljudje po besedah Svetega pisma “živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval”. A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.

zbral Marko Čuk

Karel Mauser

– Časi so vedno taki kakor ljudje. Nihče ni iz samega zlata. Nihče ni bil in nihče ne bo. Če je v srcu upanje, je lahko vsak čas zlat.

– Ob milosti majhnih in svetih sta zloba in napuh nevernih brez moči. Iz dneva v dan se krušita in drobita in vsak dan je zmagoslavje majhnih večje in večje.

– Preteklost Bog človeku vrne umito, če se kesa; za drobtino ljubezni vse pozabi. On ni kakor ljudje.

– Ko gledam nazaj, vidim, da človek skrivi lahko še tako sveto stvar, ker je sam krivičen.

– Potrebno nam je spoznanje, da ob svojem času in na svoj način Bog postavi človeka v življenje in sicer tako, da največ koristi.

– V vsakem človeku je nekaj dobrega. V vsakem človeku tli neka iskra, celo v najbolj nizkotnem. Nihče ne more vreči duše iz sebe.

– Vsaka dobra in lepa ljubezen je trnjeva. Mnogo daje, malo dobiva, toda nekoč bosta prenehali biti vera in upanje in ostala bo samo ljubezen. Vere in upanja ne bo več treba in ljubezen bo preplavila vse naše bitje do poslednjega vlakna.

– Čeprav je življenje že samo po sebi vrednota, postane čudovit dragulj šele zaradi cilja.

– Srce je naj boljši tožnik in najboljši branilec. Ko te toži, te že brani, samo da pokažeš, da ti je žal.

– Vsaka družina, kjer so dobri otroci in kjer sta dobra oče in mati, je sveta družina.

– Bil sem v Tebi od vekomaj / in bil sem brat milijardam, / ki so se k Tebi že vrnili, / in milijardam, / ki še niso bili spočeti.

– O Bog, zdaj vem, / da sem iz prsti in Besede, / ki si jo dihnil vame, / ko sem bil spočet. // Bil sem v tebi vekomaj / in sem brat milijardam , / ki so se že k tebi vrnili, / in milijardam, / ki še niso bili niti spočeti.

se spotikati ob drobtinah krivic. Jutri bodo že manjše, pojutrišnjem še manjše.

– Moj Bog, / daj mi spoznati stvari, / kakor si jih ustvaril, / naj jih vidim take, / kakor si jih tisto prvo uro / postavil na skorjo zemlje.

zbral Marko Čuk

Cvetana Priol

– Oj, ti mladost, ki še verjeti prav nočeš, kaj je bolezen, in misliš, da je smrt še nekje silno daleč!

– Ti misliš le na sebe, / želiš udobja le, / za svojo srečo prosiš, / za tujo srečo ne. // A vedi, da ljubezen / zapoved glavna je, / če te ne boš izpolnil, / je izgubljeno vse!

– Srce človeško, kot sonce plamteče, / svet okrog sebe z dobroto zažgi! / Sveti in grej in za druge zatoni – / življenje priklije le iz srčne krvi.

– Bog zahteva pogum in zvestobo, / strahopetni ne bodite! / Življenje si boste rešili, / če ga izgubite!

– Srečo poznajo tista dobra srca, ki žive le za druge. Taka je tudi materinska sreča, ki pozablja nase.

– Tako radi mislimo, da mora vse naše trpljenje biti odkrito. Pa vendar Bog vse naše največje trpljenje skrije, ker je najbolj sveto. Tudi Kristusa na Kalvariji je zakrivala tema.

– Vernemu srcu je glasba tudi molitev: tista molitev, ki privre iz dna človeškega srca brez besede, ki pa jo razume Tisti, ki je dal izmučenim ljudem najlepše – glasbo.

– Naši neuspehi so edini resnični uspehi pred Bogom.

– Jezusove duše ne smejo bežati pred križem. Križ je naše edino orožje, kadar odpovedujejo vsa druga sredstva, in naša edina zmaga.

– V knjigi narave je pisano: na zemlji, božjem vrtu, ni nobenega tujca. Vsi, ki žive pod božjim soncem, so si bratci in sestrice.

– Kje je sreča doma? Tam, kjer vsak čim bolje spolnjuje svojo dolžnost, pa naj bo profesor ali pa hišnica v njegovi šoli. Tudi tisti ljudje so srečni, ki znajo vse svoje težave, vse svoje trpljenje sprejemati kot dar.

– Novo leto! Sveto Dete, naj ga s teboj začnem in s teboj tudi dovršim! Daj, da bom vedno bolj razumela svoje poslanstvo: prinašati tebe, tvojo radost med ljudi.

– O Gospod, daj, da bom za ljudi cvet, utrgan iz raja! Daj, da bom ljudem spomin na tvojo Dobroto.

– Moj Bog, ki živiš na skrivnosten način v meni, vodi me skozi mojo negotovost in temo.

– Nevernim ljudem se zdi v njihovem strašnem trpljenju smrt in samomor rešitev. Toda zaupam, da bodo tudi oni našli nekoč pot pod križ, saj je tudi njihovo trpljenje božje.

– Jezusove duše morajo najprej same v sebi vzpostaviti Božje kraljestvo do skrajnih možnosti, zato da ga morejo nato razširjati na zemlji.

– Naše življenje je čudovit mozaik, sestavljen iz tisočerih drobnih dogodkov in doživljajev in trpljenja, od prvih otroških let pa do smrti.

– Poglej prebodene roke, / poglej prebodeno Srce; / Ljubezen, ki ne omaguje, / Ljubezen, ki te osrečuje, / se darovala je za te.

– Tako dosti mislim na nebesa. Ko bom tam, se bo šele začelo moje pravo poslanstvo in neprenehoma bom spremljala korake vseh tistih, ki je trudijo za božje kraljestvo na zemlji.

– Mati Marija, čuj nas otroke: / naša življenja združi v svoj dar, / v sreči, trpljenju, v smrti, življenju / v slavo naj Bogu bodo vsekdar.

– Bratje in sestre, dajmo si roke / in jih sklenimo preko sveta, / naš rod človeški bo le rešila / bratska ljubezen, dobrota srca.

– Kadar Bog dušo ljubi, ta najbolj trpi. Kadar duša v Bogu umira, tedaj najbolj živi.

– Hvala ti, da vodiš, Neizrekljivi, Modri, našo življenjsko pot, kamor ti hočeš, in da lahko spoznamo, da si ti skrivnostni Bog.

– Hočem trpeti s teboj. Hočem tvoj križ. Morda bo zaradi tega kak zapuščen otrok nekje sredi sveta spoznal tebe, ki si Ljubezen. In ti vrnil ljubezen z ljubeznijo.

– Ti, ki daješ življenje in ga jemlješ, ti, ki so ti neskončno velika svetovja mali minljivi prašek pod tvojimi nogami, ti se skloniš v malo srce. Ti si me gledal od vekomaj in se veselil – tvoje Cvetane.

– Nauči me darovati tako, kot si darovala ti, Marija! Nauči me ljubiti tako, kot si ljubila ti, Marija! Moli v moji duši svojega Sina, Marija!

– Jezus, glavno, da sem in ostanem tvoj otrok, vse drugo ni važno. Ti vidiš mojo bodočnost in meni je dovolj, da smem počivati kot otrok v tvojem naročju.

– Jezusove duše morajo osvajati svet za Kristusa z vso svojo osebnostjo, samo v danih razmerah pa tudi z besedami.

– Sedaj se mi zdi, da je pred menoj še velika življenjska naloga: odkriti Marijo v sebi in živeti iz njenega življenja.

– Veliko poguma bom morala imeti, da bom vedno bolj naslonjena na Boga in vedno manj na ljudi.

– Kristjan po krstnem listu, ne življenju, / apostol nisi, nisi luč sveta! / Kdo v tebi najde naj Boga?

– Hotel si imeti eno človeško srce več, na katerega bi se oziral s toplim pogledom; eno srce več, ki bi te klicalo vedno znova, da te ljubi.

– Gospod, daj, da bom tvoja priča! Razodeni na meni vso svojo moč, svojo ljubezen, svojo dobroto do vseh bratov in sester, posebno pa tistih, ki te dovolj ne poznajo.

– Božja Mati, zvezda zlata, / v duši lučko mi prižgi, / ki bo za Boga plamtela / vsak trenutek mojih dni.

– Vse življenje te iščemo, vse življenje z muko potujemo k tebi, dokler te v smrti ne najdemo: Saj si bil vedno v nas!

– Moj Bog, kolikokrat hodimo ljudje v življenju drug ob drugem in je med nami prepad in se v svoji sebičnosti nismo potrudili, da bi ga morda z eno samo besedo ljubezni premostili ali zmanjšali.

– Dokler boš ti visel na križu po vsej naši domovini, dotlej bo odmeval tudi tvoj klic: Žejen sem! – Ne samo vode. Tudi po naši ljubezni te žeja.

zbral Marko Čuk

s.  TerezijA BenediktA od Križa (Edith Stein)

*+ Moja prva jutranja ura pripada Gospodu. Dnevno delo, ki mi ga on nalaga, hočem začeti s prepričanjem, da mi bo dal on sam moči, da ga dovršim. V tem razpoloženju stopim k božjemu oltarju. Ne gre zame in za moje malenkostne zadevice, gre za veliko spravno žrtev. Smem se je udeležiti, v njej se razveseliti. Pri darovanju smem na oltar položiti sebe in vse svoje delo in trpljenje. Ko pri svetem ob­hajilu pride k meni Gospod, ga smem vprašati: “Kaj želiš, da storim?” In kar v tihem pogovoru z njim spoznam za svojo najbližjo nalogo, bom izvršila najprej.

+ Živo bo ostalo v meni prepričanje, da – gledano z božje strani – ni nikakega slučaja. Vse naše življenje je do najmanj­ših podrobnosti zarisano v načrtih božje previdnosti. Gleda ga božje vseobsegajoče oko. Zato je v njem popoln in dovršen smisel.

+ Božje življenje je ljubezen. Prekipevajoča ljube­zen, ki ne išče svojega, ki se razdaja, ki se usmiljeno sklanja k vsakemu bednemu bitju, ki varuje in neguje druge. Ljubezen, ki ozdravlja, obuja mrtve, neguje in hrani, uči in oblikuje.

+ Šele ob sv. Tomažu se mi je posvetilo, da je tudi znanstveno delo božja služba… Mislim celo: čimbolj je kdo potopljen v Boga, tem bolj more prav v tem smislu iti iz sebe. Če je sam poln Boga, more in mora – četudi včasih nevede – vnašati v svet božje življenje.

+ Kdor se zapre sam vase, kdor svojega notranje­ga bogastva ne daje svoji okolici, da bi se z njim okoristila, tega ni mogoče šteti za člana skupnosti. Ne odpre ji vrelcev, iz katerih bi ji lahko pritekale obilne sile.

+ Pred Otrokom v jaslicah se delijo duhovi. Za ene je učitelj življenja, za druge učitelj smrti. Eni so zanj, drugi so proti. Njegove roke dajejo, vendar tudi zahtevajo.

+ Kdor pripada Kristusu, mora živeti celostno življenje Kristusa; priti mora do polne starosti Kristusove, končno mora stopiti z njim na pot križa, v Getsemani in na Golgoto.

+ Božje življenje je ljubezen. Prekipevajoča ljubezen, ki ne išče svojega, ki se razdaja, ki se usmiljeno sklanja k vsakemu bednemu bitju.

+ Naša ljubezen do ljudi je mera naše ljubezni do Boga. Za kristjane – pa ne samo zanje – ni “tujih ljudi”. Kristusova ljubezen ne pozna meja.

+ Ponavadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega.

+ Bolj ko je temno okrog nas, bolj moramo odpreti svoje srce luči, ki prihaja od zgoraj.

+ Da bi se mogli Bogu ljubeče predati, ga moramo spoznati kot ljubečega. In tako nam more samega sebe razkriti samo on.

+ Bogu more biti všečno samo to, kar se zgodi zaradi njega.

+ Seveda moram premisliti, kaj je za delo tistega dne potrebno. Toda to nikakor ne sme biti “skrb za jutrišnji dan”.

+ Kakor sta mogla prva človeka pasti iz božjega otroštva v oddaljenost od Boga, tako tudi vsak od nas stoji na noževem rezilu med ničem in polnostjo božjega življenja.

+ Luč je ugasnila v temini velikega petka, toda žareče se je dvignila kot sonce milosti v jutru vstajenja.

+ Bog je resnica. Kdor išče resnico, išče Boga, naj se tega zaveda ali ne.

+ Čim temnejše postaja tu okrog nas, tem bolj moramo odpreti srce za luč od zgoraj.

+ Predanost Bogu je hkrati predanost lastnemu od Boga ljubljenemu jazu in celotnemu stvarstvu, zlasti vsem duhovnim bitjem, zedinjenimi z Bogom.

+ Marijino materinstvo je pravzor vsakega materinstva. Kakor Marija, tako naj bi bila vsaka človeška mati z vso dušo mati, da bi celotno bogastvo svoje duše vložila v otrokov dušo.

+ Tisti dan, ko bo Bog imel neomejeno oblast nad našim srcem, bomo tudi mi imeli neomejeno oblast nad njegovim.

+ Milost hoče, da jo sprejmemo “osebno”. Milost je božji klic in trkanje na vrata; poklicana oseba naj sliši in odpre: sama sebe naj odpre za Boga, ki hoče priti vanjo.

+ Predvsem moramo vztrajno moliti, da bi brez upiranja hodili po pravi poti in sledili toku milosti, ko bi ga začutili. Ne smemo pa Gospodu postavljati rokov.

+ Najbolj notranje bistvo ljubezni je predanost; Bog, ki je ljubezen, se razdaja bitjem, ki jih je ustvaril za ljubezen.

+ Kdor pripada Kristusu, ta mora preživljati celotno Kristusovo življenje; nekoč se mora odpraviti na križev pot, nasproti Getsemaniju in Golgoti.

+ Za srečne se lahko imamo, če nam izkušnja pokaže, da smo še sposobni veseliti se globoko in pristno, in tudi globoka, pristna bolečina nam je kakor milost.

+ Vera v Križanega – živa vera, ki ji je pridružena ljubeča predanost – je za nas dostop k življenju in začetek prihodnje slave.

+ V cerkvi si mirno dovoli toliko časa, kolikor je potrebno, da najdeš mir in spokojnost. To pride potem prav ne samo tebi, marveč tudi delu in vsem ljudem, s katerimi imaš opravka.

+ V izpolnjevanju božjih zapovedi dosegamo globlje spoznanje Boga in s tem raste spet ljubezen.

+ Vse misli na prihodnost položite z zaupanjem v Božje roke in pustite se voditi od Gospoda docela kakor otrok. Tako zagotovo ne boste zgrešili poti.

+ Križ ni samo znamenje, marveč tudi močno Kristusovo orožje, pastirska palica, s katero močno odpahne nebeška vrata. Tedaj zaobjame veletok božje luči vse, ki so v spremstvu Križanega.

+ Treba se je brez človeškega zavarovanja povsem prepustiti božjim rokam. Toliko globlji in lepši bo potem občutek varnosti.

+ Verovati v svetnika ne pomeni sploh nič drugega kakor čutiti v njem navzočega Boga.

+ Kdor ima resnično živo vero, so mu verski nauki in velika božja dela vsebina življenja, pred katero se vse drugo umakne v ozadje.

+ Vse od prvih dni življenja sem vedela, da je mnogo pomembnejše biti dober kakor pa razumen.

+ Gospod more podeliti svojo milost tudi tistim, ki stojijo zunaj Cerkve. Toda noben človek ne sme sam sebe izključiti iz Cerkve s sklicevanjem na to možnost.

+ Za kristjana ni tujcev. Naš bližnji je vedno tisti, ki ga imamo pred seboj v tem trenutku in nas najbolj potrebuje.

+ Imej potrpljenje sam s seboj! Tudi Gospod ga ima.

+ Držati se Kristusa – tega ne moremo, ne da bi hkrati hodili za njim.

+ O, modrijani, odložite svojo modrost in postanite preprosti kakor otroci!

+ Kaj hoče Bog od tebe, to moraš skušati iz oči v oči izvedeti od njega.

zbral Marko Čuk

RABINDRANATH TAGORE:

(Rabindranath Thakur), bengalski pesnik, filozof, slikar, skladatelj, glasbenik in reformator hinduizma, * 7. maj 1861, Kolkata, † 7. avgust 1941, Kolkata.

– Voda v vrču se iskri, voda v morju temni. Majhna resnica ima jasne besede, velika resnica ima velik molk.

– Oblast je rekla svetu: »Ti si moj.« In svet jo je priklenil na svoj prestol. Ljubezen je rekla svetu: »Jaz sem tvoja.« In svet ji je dal oblast čez svoj dom.

– Odpri oči in glej, tvoj Bog ni pred teboj. Tam je, kjer orje orač trdo grudo in kjer kamenar tolče kamenje. Z njima je v soncu in dežju in njegovo oblačilo je pokrito s prahom. Odloži svoj sveti plašč in stopi kakor on dol na prašna tla.

– Tako kot reka, tudi naše življenje stoji znotraj bregov; ne zato, da bi bilo v njih zaprto, ampak da bi bilo sleherni trenutek zares odprto v smeri morja.

– Dan za dnem me delaš vrednega preprostih velikih darov, ki mi jih daješ brez prošnje – to nebo in to luč. To telo in življenje in duha – in me rešuješ nevarnosti prevelikih želja.

– Bog pravi človeku: »Ozdravljam te, zato te bijem; ljubim te, zato te kaznujem!«

– Spremenite drevo v lesen hlod in dalo vam bo ogenj, a nikoli več ne bo rodilo živih cvetov in plodov.

– Celoviti človek ni močan, temveč popoln. Če ga želite spremeniti v golo moč, morate čim bolj pohabiti njegovo dušo.Če smo popolni ljudje, ne moremo drug drugega grabiti za vrat.

– Kdor hoče storiti dobro, trka na vrata, kdor ljubi, najde vrata odprta.

– Daj, da bom Tvoj kelih in da bom poln za Tebe in za vse Tvoje.

– Človek je dete, ki se je komaj rodilo, njegova moč je moč rasti.

– Blažen, čigar slava ne žari bolj od resnične njegove vrednosti.

– Ko bom stal pred teboj na koncu dneva, boš videl moje brazgotine in boš vedel, da sem bil ranjen, ali tudi ozdravljen.

– Če zapreš duri vsem zmotam, jih zapreš tudi resnici.

– Potopil sem kelih svojega srca v to molčečo uro; napolnil se je z ljubeznijo.

– Oblast, ki se ponaša s svojimi krivicami, je osmešena od rumenih listov, ki odpadajo, in oblakov, ki se razgubljajo.

– Brezčasno v vas se zaveda brezčasnosti življenja in ve, da je danes samo spomin na včeraj in da je jutri le sen današnjega dne.

– Daj, da čutim ta svet kot tvojo ljubezen, ki dobiva obliko, in moja ljubezen mu bo pomagala.

– Če pretakate solze, ko pogrešate sonce, pogrešate tudi zvezde.

– Življenje najde svoje bogastvo v hrepenenju po svetu in svojo vrednost v hrepenenju po ljubezni.

– Kar si, ne vidiš; kar vidiš, je tvoja senca.

– Naj imajo mrtvi nesmrtnost slave, ali živi nesmrtnost ljubezni.

– Ne boj se nikoli trenutkov, tako poje glas večnosti.

– Daj mi moč, da ne zatajim siromaka in ne upognem kolena pred objestno oblastjo.

– Naj se oblak milosti skloni z neba kakor materin solzni pogled na dan očetove jeze.

– Najbližji smo velikemu, ko smo veliki v ponižnosti.

– Ko gre množica po njej, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi.

– Nekoč smo sanjali, da smo si tujci. Prebudili smo se in spoznali, da smo si drug drugemu dragi.

– “Učenjak pravi, da nekega dne vaših luči ne bo več,” je rekla kresnica zvezdam. Zvezde ji niso odgovorile.

– Tvoje brezmejne darove prestrezam samo s temi drobnimi dlanmi. Tisočletja minevajo, in vendar mi še zmeraj nalivaš in še zmeraj niso polne.

– Riba v vodi molči, zver na zemlji besni, ptič v zraku žvrgoli. Ali človek ima v sebi tišino morja, besnenje zemlje in godbo zraka.

– Sončnico je bilo sram, da ima za sorodnico cvetico brez imena. Sonce je vstalo in se nasmehljalo cvetici in reklo: “Kako se imaš, draga moja?”

– Daj mi moči, da vzdignem duha visoko nad vsakdanje malenkosti. In daj mi moči, da z ljubeznijo podredim svojo moč tvoji volji.

– Spal sem in sanjal, da je življenje radost. Prebudil sem se in spoznal, da je dolžnost. Vrgel sem se na delo in sem spoznal, da je dolžnost radost.

– Tvoji darovi, Gospod, nas smrtnike potešijo v vseh naših potrebah, in vendar se vračajo k tebi nezmanjšani.

– Ne daj, da bi bil plašljivec in čutil tvojo milost samo v uspehu, ampak daj, da bom spoznal pomoč tvoje roke v svojih porazih.

– Življenje mojega življenja. Zmeraj bom poskušal vsako laž odvrniti od svojih misli, ker vem, da si ti resnica, ki je v moji duši prižgala luč razuma.

zbral Marko Čuk

papež Pavel VI.

 + Tehnična družba je mogla pomnožiti priložnosti za ugodje, toda kar nič ji ne gre od rok to, da bi prinašala veselje. Zakaj veselje prihaja od drugod. Veselje je duhovno.

+ Če je naša dolžnost ljubezen do bližnjega, moramo dobro vedeti, da je tudi Cerkev bližnji, celo naš najbolj bližnji.

+ Kristus vas čaka, Kristus vas sprejema, Kristus vas združuje, Kristus vas krepi in posvečuje.

+ Današnji človek raje posluša pričevalce kakor pa učitelje, če pa posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci.

+ Kristus je za nas ustanavljal novo kraljestvo, v katerem uživajo srečo ubožni, v katerem je mir načelo skupnega življenja, v katerem tisti, ki so čistega srca, veselo vzklikajo, in žalostni dobivajo tolažbo, grešniki prejmejo odpuščanje in vsi se počutijo kot bratje.

+ Naj nam Nazaret da razumeti, kaj je družina, kaj je njeno občestvo ljubezni, njena resnobna in sijoča le pota, njena posvečenost in nedotakljivost; naj se od Nazareta naučimo, kako blagodejna in kako povsem nenadomestljiva je vzgoja v družini.

+ Marija, nova Žena, stoji zraven Kristusa, novega Človeka, v čigar skrivnosti edinole res v jasni luči zažari skrivnost človeka.

+ Marijino materinsko poslanstvo spodbuja božje ljudstvo, da se z otroškim zaupanjem obrača nanjo, ki je vedno pripravljena, da z ljubeznijo matere uslišuje njegove prošnje.

+ Marija je sprejela oznanilo od zgoraj, pritrdila je temu, da bo Gospodova dekla, nevesta Svetega Duha in Mati večnega Sina; potem pa je pred teto Elizabeto, ki je poveličevala njeno vero, privrelo na dan njeno veselje.

+ Velikonočno veselje ni le veselje nad možnim preoblikovanjem in poveličanjem; je tudi veselje nad novo navzočnostjo vstalega Kristusa, ki svojim podeljuje Svetega Duha, da ostane z njimi.

+ Marija, ki je popolnoma prosta vsakega greha, navaja svoje otroke, naj z odločno voljo premagujejo greh. Taka osvoboditev od zla in sužnosti greha je nujen pogoj sleherne prenove krščanskega življenja

+ Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti. Ni mogoče, da bi dostojno častil »milosti polno«, kdor ne bo sam v sebi spoštoval božje milosti, to je prijateljstva in občestva z Bogom.

+ Rožni venec po svojem bistvu terja, da se odvija v mirnem ritmu molitve in poglobljenega duhovnega zrenja. Tako se molivec laže mudi v premišljevanju skrivnosti Kristusovega življenja in jih gleda z očmi in srcem nje, ki je bila Gospodu najbližja, in odpira se mu nedoumljivo bogastvo teh skrivnosti.

+ Ker je Bog večna in božja ljubezen, izvršuje vse po načrtu ljubezni. Ljubil je Marijo in storil ji je velike reči; dal jo je sebi in dal jo je nam.

+ Bog nas ni odrešil osamljeno, ampak zato, da bi tvorili strnjeno in miroljubno ljudstvo. Srečo lastnih duš boste dosegli, če jih boste darovali drugim.

+ Devico Marijo je Cerkev vedno priporočala v posnemanje … zato, ker je Marijino ravnanje vodila ljubezen in pripravljenost za služenje; skratka, zato, ker je bila Marija prva in najpopolnejša Kristusova učenka. Vse to daje Mariji vrednost vzora za vse ljudi in za vse čase.

+ Liturgija napravlja, da se pod zagrinjalom znamenj ponavzočujejo največje skrivnosti našega odrešenja in te na skrivnosten način tudi delujejo. Rožni venec pa v pobožnem premišljevanju te skrivnosti prikliče v spomin molivca ter spodbuja njegovo voljo, da si iz njih jemlje smernice za življenje.

+ Kristjan vse veselje lahko očisti, spopolni, dvigne – ne sme ga prezirati. Krščansko veselje zahteva človeka, ki je sposoben naravnega veselja. Kristus je dostikrat, ko je oznanjal božje kraljestvo, začel s tem veseljem.

+ Nihče ne more reči: nisem vedel. Na neki način nihče ne more reči: nisem mogel, nisem bil dolžan. Usmiljenje ponuja svojo roko vsem. Nihče naj si ne drzne reči: nisem hotel

+ Verniki, ki iz svetega bogoslužja prenašajo adventnega duha v svoje življenje, premišljujejo neizrekljivo ljubezen, s katero je deviška Mati pričakovala Sina. Njen zgled jih nagiblje, da se po njenem vzoru pripravljajo na prihajajočega Odrešenika in mu gredo naproti v molitvi bedeč in v svojih hvalnicah se radujoč.

zbral Marko Čuk