Anton Martin Slomšek

+ Ne pozabimo v veselju trpljenja, da nas sreča ne pohujša! Tolažimo se v trpljenju s prihodnjim veseljem, da ne obupamo.

+ Pisanka, ki se ubije, nikoli več cela ne bo, čistost mladega srca, ako se izgubi, ni je več.

+ Delajmo zvesto, čeravno nam nihče na roke ne gleda. Bog nas vidi, on bo naš plačnik.

+ Ptico boš spoznal po petju, pa človeka tudi: ako lepo petje, ima tudi lepo srce. In kar se o človeku posamezno – se lahko reče o vsem ljudstvu. Iz obilnosti srca se glasijo usta, in kjer ni čednih pesmi, tam tudi prebivati ni veselo.

+ Prenapeta struna poči in prenapeta beseda slabo opravi. Ne ženi previsoko nobene reči! Ne pikaj in ne lizaj, povej pa vsakemu, kar mu gre, toda po meri in pa spodobno!

+ Časa nam malo je Stvarnik odločil, / naj bi spoznali, kak drag je za nas. / Časa nakupiti z dobrim naročil: / večnosti cena sedanji je čas.

+ Nič ne pomaga toževanje; potrebno je dejanje vsakega stanu – zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi in boljše čase.

+ V luži se veliko grdega zarodi, še več hudega v srcu lenega človeka.

+ Le za trojno suknjo skrbite otrokom: za poštenost, delavnost in pobožnost; vse drugo jim bo navrženo.

+ V mladosti imaš začeti kaj si pritrgovati in potrpeti, da boš odrastel zdrav in srčen korenjak, ne pa mehkužen meglenjak.

+ Delaj veselo; delo je božji dar, ki nam zemljo polepša, živež poslajša, nam zdravje ohrani in nas greha obvarje.

+ Drevo, ki se preveč košati, malo sadja ali nič ne zarodi. Tudi z mladino se tako godi.

+ Kdor prerad obeta, zaupanje drugih od hiše pomete in ponavadi mož beseda ni. Če več obljubimo, kakor dopolnimo, svoje poštenje zgubimo.

+ Dajmo Bogu, kar je božjega, in Bog nam bo dal, kar je potrebnega za dušo in telo.

+ Česar se človek v mladosti navadi, vse svoje žive dni zna.

+ Narodi so kakor veje enega drevesa in ne smejo ovirati drug drugega. Vsak narod naj ima svoj prostor, v katerem se najlepše razvija in prinaša največ sadu prave omike, resničnega napredka.

+ Čim večja je naša svoboda, tem večja je naša odgovornost pred Bogom.

+ Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi božje milosti dol.

+ Prizadevajmo si vsa, še tako majhna dela, zvesto opravljati, tudi majhnih dobrih del veliko storiti.

+ Vsi se v večnost odpravljamo. Ali pa se tudi na srečno smrt pripravljamo? Vse naše dejanje in nehanje, vse naše potovanje je hoja k našemu grobu. Daljna priprava na smrt mora biti vse naše življenje.

+ Tri korake je naredil naš Dobri Pastir: iz nebes na zemljo, z zemlje na križ, s križa v tabernakelj, da med nami biva, se daruje in nas hrani.

+ Molitve in dobra dela, ki niso iz dobrega namena, so drevo brez sadja. Če naše delo nima dobrega namena, je kakor prazno listje na drevju.

+ Starši in vzgojitelji; dajte si dopovedati z znamenji časa in spoznajte, da človek, ki je vero izgubil, ne pozna več nobene postave in nobenih mej.

+ Slovenščina, mila beseda naše matere, naj nam bo ravno tako draga kakor zemlja, na kateri je naša zibel tekla.

+ Vsaka hiša ima svojo sončno in senčno stran. Vsak človek ima svoje slabe in dobre lastnosti. Ni tako hudobnega, da bi v kakšni reči dober ne bil. Pa tudi tako dober ni nobeden, da bi se kaj ne pregrešil.

+ Tisti, ki božji previdnosti vse izroče, živijo zadovoljno. Bog daje dobre in hude letine, pošlje dobre pa tudi hude oblasti. Pustimo Boga gospodariti!

+ Starši, ne naveličajte se učiti in svariti svoje otroke, moliti zanje! Dokler je drevo še mlado, se lahko zravna, staro se zlomi!

+ Slabi prijatelji so kakor sončna ura, ki le tako dolgo kaže, dokler sonce sije. Ko se sonce skrije, tudi sence na uri ni.

+ Bodi v svoji besedi resničen, v dejanju pravičen! Skrbi, da boš več dobrega storil, kakor govoril. Varuj se prilizovanja, izogibaj se psovanja in zasmehovanja.

+ Otrokom vse dovoliti pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni. Kdor želi srečno starost dočakati, se ne sme v mladih letih razvaditi.

+ Tri reči imej vedno pred očmi: božje oko, ki vse vidi, božje uho, ki vse sliši, in pa tisto knjigo, v katero zapiše Bog vsako tvoje dejanje.

+ Ni v naši moči prešteti liste v knjigi življenja. To pa je v naši moči, da vsako stran popišemo z dobrimi deli.

+ Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo.

+ Kjer je veliko besedi, je malo prida. Najmanj se lahko zanesemo na človeka, ki veliko govori in veliko obeta. Pošten mož rajši manj obljubi, pa več izpolni.

+ Veselo srce podaljša naše dni. Toda naša dobra volja mora biti za dušo in telo zdravilo, ne ugonobilo.

+ Najhujši je svetohlinski napuh hinavskih kristjanov, ki mislijo, da so sveti, pa niso; ki se s čednostmi hvalijo, pa jih nimajo; ki imajo celo slabosti za krščanske kreposti.

+ Kako bi se človeku dobro godilo, dokler ima v sebi dva gospodarja? Duh mora biti v človeku gospodar, telo in njegovo poželenje pa hlapec, da bo mirno in srečno živel.

+ Sreča je v vsakem stanu doma, je vsakemu odločena, da jo le prav spozna in prav išče. Mati prave sreče je pravičnost.

+ Ne verjemi prenaglo, kar se govori hudega! Ljudje imajo sploh slabo navado, rajši hudo govoriti kakor dobro, in radi več povejo, kakor je res.

+ Kaj pomaga zdravo telo in učena glava, če je srce hudobno?

+ Kakor moder oče otrokom ne dovoli vsega, tudi nam Bog ne stori vse po volji, ker nas ljubi. Vsa svoja pota izročimo Gospodu, on bo vse prav storil.

+ Bog ni nikomur zato darov da, da bi jih posedoval, ampak da bi drugim pomagal in bi vsi ljudje bili srečni.

+ Žal naj ti bo za tri reči v tvojih preteklih dneh: za hudo storjeno, dobro zamujeno, za izgubljeni čas.

+ Minilo je eno leto, na pragu novega stojimo in gledamo v staro nazaj. Tako bomo tudi skoraj stali na pragu večnosti in gledali na svoje življenje.

+ Ne govori od drugih slabega, tudi ne sam od sebe dobrega! Druge opravljati boli, sam sebe hvaliti pa smrdi.

+ To je Bogu prijeten post, da kristjan svoje lakomne želje strahuje, se vsake krivice varuje in vsakemu da, kar mu gre.

+ Modro samega sebe vladati, svoje lastno kraljestvo dobro voditi je za vsakega človeka prva in najpomembnejša umetnost.

+ Ljudje bi se lahko danes poboljšali, a se tolažijo, da se še ne mudi. Smrt jih zaleze in časa več ni.

+ Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če ti je pa všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk.

+ Ker smo s Kristusovim imenom okrašeni kot “kristjani”, je nujno potrebno, da živimo tako, da to ime ne bo pomenilo za nas laži, ampak ga bo naše življenje potrjevalo s pričevanjem.

+ Tisti, ki božji previdnosti vse izročijo, zadovoljno živijo. Pa tudi tisti, ki prejete darove hvaležno priznajo in drugim ne zavidajo.

+ Domovina je naša ljuba mati. Bodimo si med seboj kakor dobri otroci in pomagajmo iz vseh moči k sreči domovine in vsakega prebivalca.

+ Potrpeti zna malokdo. Radi tožimo, koliko trpimo in druge dolžimo. V svoji nevolji sebi in drugim trpljenje množimo.

+ Vsakdo naj v svoje srce pogleda, ali sveti naša luč pred ljudmi tako, da vidijo naša dobra dela in hvalijo Očeta v nebesih.

+ Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce.

+ Kdor hoče v zakonu z Bogom živeti, se mora varovati: ljubosumnosti, nezvestobe, hude jeze, lakomnosti, zapravljivosti.

+ Skozi vrata rojstva pridemo v tujo deželo prebivat, skozi vrata smrti gremo v neznano večnost počivat.

+ Kdor veliko obeta, malo izpolni. Izberite si može po njihovih dosedanjih delih, kako so se med vami doslej nosili in dobrega storili. Kakor si boste postlali, tako boste ležali.

+ Srečen ni, kdor veliko ima, ampak kdor malo potrebuje. Če bomo revnejši v časnih dobrinah, bomo bogatejši v večnih.

+ Eni se vzdigajo ko velikan, mislijo vekomaj biti gospod; naglo omahnejo sreče pijani, čas jih pomete in nese od tod.

+ Očetje in matere, sreča ali nesreča prihodnjih dni v vaših rokah leži. Kakor boste otroke vzredili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli.

+ Človeško življenje je podobno delavniku, v katerem se delavcu miza trikrat pogrne: kosilce je naša mladost, ali je kratka; kosilo je naših odraslih starost in ljudje za to veliko skrbijo; večerja je v hiši večnosti.

+ Ni bogat, kdor veliko ima, ampak kateri malo potrebuje, ker razvajen ni. Ni srečen, kdor ima vse, kar poželi, ampak le tisti, ki rad za dobro vzame, kar mu Bog da.

+ Če smo se prenaglili, obžalujmo takoj svoje napake in jih popravimo, saj sveže rane še najlaže zdravimo.

+ Zadovoljnost je drago blago, ki se ne da kupiti ne z zlatom ne s srebrom, ampak le z modrostjo.

+ Koliko hudega pride iz krive vzgoje otrok! Po resnici vam povem: Kriva vzgoja je slabih časov mati!

+ Moli za otroke, moli z otroki! Pobožnost molitve je tisto dragoceno olje, s katerim počastimo Jezusa, najboljšega družinskega prijatelja.

+ Kdor Boga za vse poprosi, se za vse zahvali, naj bo bridko ali dobro, žalostno ali veselo, lahko mirno in srečno živi.

+ Kakor kaplja v potok kane, / mine čas, / naglo kane, pa ne vstane / več za nas!

+ Tuje blago pusti v miru! Veliko krasti se ljudje boje, ali po malem jemati si upajo ter ne pomislijo, da je skoraj nevarneje po malem izmikati, kajti iz malega zraste najhujši tat.

+ Ni dobro za človeka, če se mi hitro predobro godi. Prelahko se dobrega razvadi, težko težko pa odvadi. Po preranih dobrotah za vselej zadovoljnost izgubil.

+ Kar je oče dobrega od svojih dedov prejel, mora svojemu sinu zapustiti. Kar se je mati od svoje matere hvalevrednega naučila, bo svoji hčeri zapustila.

+ Človek rajši stori, kar vidi, kakor kar sliši. Rad posnema dobre zglede, še rajši pa hudobne.

+ Nezadovoljnost stori ljudi nesrečne, nezadovoljne pa jih dela nehvaležnost, ko se dobrot ne spominjajo, ampak le težave čutijo.

+ Nič ne pomaga pritoževanje. Potrebno je dejanje vsakega stanu, zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi, boljše čase.

+ Krščanska modrost nas uči povsod in v vseh rečeh ljubiti resnico, se varovati krivice, modro uživati božje darove, se v božjo voljo vdati in v težavah potrpeti.

+ Prava ljubezen človeka podpira v dobrem, da se v veselju ne zmede, ga tolaži v žalosti, da ne obupa in ga k Bogu dviguje.

+ Kdo vero izgubi, mu ugasne luč sredi trde noči … Varujte luč vere, da je sovražni veter sedanjega sveta ne ugasne!

+ Veliko lažnih prerokov je po svetu. Kakor se drevo po sadu, ne po cvetju prav spozna, tako se človek ne po jeziku, ampak le po dejanju.

+ Beseda je obraz naših misli. Kdor zmešano misli, tudi zmedeno govori. Poprej modro premisli, preden spregovoriš!

+ Poželenje oči je ključavnica, ki nam nebeško kraljestvo zapira, če želimo posvetno blago hraniti zase, ne z njim dobro storiti; če ga želimo sami uživati, ne drugim deliti.

+ Govori resnico in pravico, kadar je potreba in prav ter si ne želi pohvale, se pa tudi graje ne boj!

+ Šola, ki se edino s poučevanjem peča, je polovičarska! Mnogo bolj važno delo je vzgoja, ki se je nikoli ne sme ločiti od pouka. Pouk in vzgoja morata složno napredovati.

+ Molitev nam nebesa odpira, post nas po strmi stezi k nebesom pelje, miloščina nam v nebesih zaklade nabira.

+ Otroci, ki jih starši kolnejo, srečni nikoli ne bodo.

+ Najpotrebnejša vsaja za učence je samosvoja premaga; ona človeku več izda kot poln svet blaga. Največja bogatija je zadovoljnost življenja.

+ Blagor mu, kdor svoje bukve življenja skrbno z dobrimi deli popiše in jih s čistim zlatom prave krščanske ljubezni pozlati; on jih bo tamkaj v nebesih vekomaj veselo čital.

+ Kako ljubo sonce oživlja zemljo, katero osije, tako naj vsak učitelj osvetljuje šolo, v katero pride … saj o setvi mora sonce sijati, da se da lepše orati in njive čedno obdelati; bodi učitelj pri pouku vesel in dobre volje, kar je prav.

+ S tožbami ne bomo poboljšali sveta, ne sami sebe, ampak vsak naj stori po svojem stanu, kolikor premore, in hitro bo boljši svet.

+ Pravičnemu se ne spodobi lagati, modro pa večkrat resnico molčati.

+ Moli večkrat. Moli kratko, pa dobro! Takšne molitve so dragi kamenčki, ki si jih nabiraš za nebeško krono.

+ Delo in počitek zdravje nam ohrani, zmernost pa zdravnika v hišo priti brani.

+ Veliko denarja in časnih dobrot stri malo prav srečnih, pa mnogo sirot.

+ Največja nesreča na svetu je ta, da ljudje premalo spoznajo, koliko dobrega imajo. Le kadar že več nimajo, šele čutijo, kaj so imeli.

+ Srečen ni, kdor starih let dočaka, ampak tisti, ki v milosti Božji živi, ki je pripravljen in Gospodu veselo odpre, ko potrka.

+ Kdor ne časti svojih slavnih prednikov, ne zasluži biti njihov naslednik.

+ Srečen je, kdor samega sebe premaga. Naj bo v postnem času naša skrb sebe premagati, svoje pregrešne želje zatajevati. Kdor sam sebe ne pozna, se tudi ne poboljša.

+ Ne pozabimo v veselju na trpljenje, da nas sreča ne pohujša. Tolažimo se v trpljenju s prihodnjim veseljem, da na obupamo.

+ Zadovoljni so tisti, ki ne pozabijo, da na svetu ni stanu brez križev, da ni človeka, ki bi mu bilo vse po volji.

+ Vsa lepota je brez čednosti praznota. Mlado lice lepo ni, če ga čednost ne svetli.

+ Skrbi in vadi se zares pošten biti in pred ljudmi pravično hoditi. Potem bo zlata tvoja beseda.

+ Pošteno stoj na svojem mestu, govori tako, kakor je prav, in se nikogar ne boj!

+ Tudi beseda človeka ubije! Kdor brez potrebe čez bližnjega hudi govori, je tat časti in ubijalec dobrega imena.

+ Kdor samega sebe prav ne spozna, vsa njegova učenost nič ne velja, pa čeprav bi vedel zvezde na nebu šteti in slišal na zemlji travo rasti.

+ Kar v srcu izvira, usta odpira. Kar srce misli in poželi, od tega ponavadi jezik govori. Po svetu največ hudega jezik naredi.

+ Prijateljev zvestobo boš prav spoznal v nesreči, ne v dobrih in veselih dneh. Ne sodi prijateljev po besedah, temveč po dejanjih.

 

zbira Marko Čuk

Franc Rode, kardinal, * 23. september 1934, Rodica oz. Ljubljana.

• Greh nam brani, da bi se med seboj razumeli. Milost, dobrota, notranja urejenost – to nas druži, to nas zbližuje, to nam odpira srce in duha, da razumemo sočloveka in ga ljubimo. Marija nam je zato tako blizu, ker je polna milosti.
• Spoznati, da Bog biva, ima najgloblje posledice za človeka. Ali je naše srce sporazumno s tem, da Bog biva? V nas je nekaj, kar lahko imenujemo »dobra volja«, del nas, ki hrepeni po Bogu. Je pa tudi drugi del, ki mu nasprotuje in ga zavrača.
• Za kristjana se čas ne izteka, čas ne mineva, ampak se bliža polnosti… Jezus je šel smrti naproti v veri v Očetovo ljubezen. Naše upanje temelji na Jezusovi usodi.
• Hrepenenje pričuje, da je človek ustvarjen za srečanje… V hrepenenju je vedno navzoča želja po dopolnitvi v srečanju z drugim.
• Ljubezen ni v tem, da koga “imaš”, kot rečemo ponavadi, ampak v tem, da se mu daješ.
• Brez Boga življenje nima globine, je neznosno plitvo in prazno, saj je Bog edino zdravilo proti žalosti in obupu, edino zavetje pred neizbežnostjo smrti.
• Zakonsko življenje je mogoče in znosno samo, če se dva človeka zavežeta, da bosta skupaj presegala svoje omejenosti in napake, se pravi, da bosta stopila na pot darovanja.
• Srečanje me osreči. Ko vidim drugega človeka, ko se moj pogled sreča z njegovim, ko se med nama vzpostavi tok simpatije – tedaj privre iz globin bitja sveža, čista radost.
• Če smrt nima smisla, ga tudi življenje nima. Po drugi strani: Kakršen smisel daješ življenju, tak smisel daješ smrti.
• Človek je “trpeči in zastrti bog”. Se pravi bitje, ki nosi v sebi neskončnost. Ta neskončnost se lahko osvobaja in razodeva samo v ljubezni.
• Srce, ki je svobodno, je veselo. Če ni navezano na nič, kar bi ga oklepalo, če si ničesar ne želi sebično zase, če v njem ni pohlepa ne po ljudeh ne po stvareh – potem se notranji prostor razširi in človek zadiha svobodno.
• Pred oblastjo Križanega bodo do konca drhtela človeška srca. Ta oblast je nepremagljiva, ker je oblast čiste, brezpogojne, zastonjske, vseodpuščajoče, ponižne božje ljubezni.
• V Jezusu Kristusu Bog sprejema svet in mu pritrjuje. Sprejema človeka in mu pritrjuje. Pritrjuje njegovi želji po svobodi, po pravičnosti, po dostojanstvu, po ljubezni, po radosti in lepoti.
• Po Kristusovi smrti in vstajenju je smrt nehala biti nesmiselna. Ni se spremenila njena oblika, saj ostane trpka in grenka do kraja. Spremenil se je njen smisel.
• Človek je sposoben ljubezni in to je najplemenitejši sad njegove odprtosti v neskončnost.
• Marija je edina od svetih žena, ki na velikonočno jutro ni šla h grobu. Verovala je brez prikazovanj.
• Marijina nebeška slava nam zagotavlja, da zadnji cilj našega telesa ni strohnitev, temveč polnost veselja pri Bogu.
• Krščanstvo je v bistvu darovanjsko. Izvira namreč iz Boga, ki se daruje, človeku pa postavlja kot prvo in osnovno zahtevo darovanje za druge.
• Ljubezen se razdaja, ker je ljubezen. Ljubezen se ne more vsiliti. S tem je sleherno vsiljevanje krščanstva izključeno.
• Kristjan že sedaj živi v večnosti, zanj se je že začel dan brez večera. Njegovo življenje je že ožarjeno s svetlobo vstajenja.
• Brez Marijine navzočnosti pri odrešenju naša pot ne bi bila mogoča. Ona je prva, ki je šla po poti vere. S tem nam je odprla pot.
• Solze so znamenje, da človek ni ustvarjen za neizogibno. Solze so prošnja. Prošnja za življenje, ki je močnejše od smrti.
• Temelj krščanskega veselja je v tem, da s Kristusom in v Kristusu Bogu lahko rečemo Oče. Tu je vir nepremagljivega veselja.
• Samo veselje, ki se je prečistilo v trpljenju, je resnično in globoko. Samo v trpljenju klije spoznanje, da je Kristusova smrt eno z njegovim vstajenjem.
• Za nova spoznanja je potrebna ponižnost pred neizčrpnim bogastvom resnice, ponižnost pred vsak dan novim utripom življenja in sveta.
• Vabilo k odpovedi je v resnici klic h globokemu in bolj resničnemu življenju, k svobodi srca in darovanosti za druge.
• Marija je bila od prvega trenutka svojega življenja vsa prosojna in urejena, popolnoma odprta Bogu in človeku.
• Kakor je Oče ostal zvest svojemu Sinu onkraj smrti in mu podaril vstajenje, tako nam v Jezusu zagotavlja svojo zvestobo v našem življenju na svetu.
• Pred svetim križem se človek lahko zapre in preklinja svetlobo ali pa se zgrudi na kolena. Tedaj se mu odpre pot do prave veličine, pot do življenja, ki se razdaja v ljubezni.
• Moč Svetega Duha v Mariji ni zadela na nobeno oviro. Bogu je pustila popolno svobodo. Prav zato je bila tudi sama popolnoma svobodna.
• Tudi nasmeh nas vrača v otroštvo. V svetlobi nasmeha se izraža začudenje, da je vse milost, da nam je vse dano zastonj. Vsak nasmeh je tudi odpiranje drugemu.
• Razmere, v katerih živimo, in težave, ki se z njimi soočamo, je Bog zelo natančno namenil slehernemu od nas.
• Če si je Kristus pri svojem odrešenjskem delu hotel pridružiti ženo, pomeni, da učlovečenje božjega Sina potrebuje žensko telo, da trpljenje kliče po sočutju.
• Prav gotovo nas odpoved, ki jo terja od nas evangelij, ne vodi v slepo ulico. To je pot, ki vodi v življenje. Če zaradi Kristusa privolimo v smrt, naredimo to zato, ker vemo, da je smrt, sprejeta v ljubezni, rodovitna.
• V človeku sta dva jaza: njegov plitvi, narcistični, lastniški jaz, ujet v mrežo sebičnosti in pohlepa, in njegov pravi, globoki jaz, sposoben darovanja in ljubezni. Človek privoli v odpoved, da bi mogel njegov pravi jaz zaživeti, se uveljaviti in okrepiti.
• Na tem svetu ima vsak človek svojo pot. Tudi k Bogu gre vsak človek po svoji poti. Zakaj bi ga torej silili na pot, ki ni njegova? Spoštovati druge ljudi, jim priznavati njihovo izvirnost in enkratnost – to je eden od bistvenih pogojev za veselje.
• Če hočemo, da bo naša vera trdna kljub preizkušnjam, katerim je izpostavljena, potem se mora uresničevati v ljubezni. Če hočemo, da bo imel mladi rod močno vero, potem ga moramo navajati k delom usmiljenja.
• Greh nam brani, da bi se med seboj razumeli. Milost, dobrota, notranja urejenost – to nas druži, to nas zbližuje, to nam odpira srce in duha, da razumemo sočloveka in ga ljubimo. Marija nam je zato tako blizu, ker je polna milosti.
• Krščanstvo je v bistvu darovanjsko. Izvira namreč iz Boga, ki se daruje, človeku pa postavlja kot prvo in osnovno zahtevo darovanje za druge.
• Kakor je Oče ostal zvest svojemu Sinu onkraj smrti in mu podaril vstajenje, tako nam v Jezusu zagotavlja svojo zvestobo v našem življenju na svetu.
• Človek se rodi sebi, postane zares človek, ko se daruje drugemu. Tedaj se osvobodi svojih meja in se reši osamljenosti.
• Bog ima rad veselega človeka. Saj veselje izhaja največkrat iz zmage nad samim seboj, iz zmage nad svojo sebičnostjo, iz srca, ki se je brez pridržkov darovalo Bogu in bližnjemu.
• Edina oblast, s katero nam hoče Bog gospodovati, je oblast ljubezni. V popolni nemoči križa postane Bog vsemogočen nad človeškimi srci.
• Ko sprejmem roko, ki mi jo drugi ponuja, v zaupanju in predanosti sprejemam njega, njegovo dušo, njegov ti.
• Naše življenje bi moralo biti vesela hvalnica Njemu, ki nas je iz niča poklical v svetlobo bivanja. V resnici pa je vse kaj drugega.
• Ljubezen ni v tem, da koga “imaš”, kot rečemo ponavadi, ampak v tem, da se mu daješ.
• Brez Boga življenje nima globine, je neznosno plitvo in prazno, saj je Bog edino zdravilo proti žalosti in obupu, edino zavetje pred neizbežnostjo smrti.
• Zakonsko življenje je mogoče in znosno samo, če se dva človeka zavežeta, da bosta skupaj presegala svoje omejenosti in napake, se pravi, da bosta stopila na pot darovanja.
• Srečanje me osreči. Ko vidim drugega človeka, ko se moj pogled sreča z njegovim, ko se med nama vzpostavi tok simpatije – tedaj privre iz globin bitja sveža, čista radost.
• Vemo: s Kristusovim vstajenjem se je v globinah sveta nekaj premaknilo, usoda sveta se je prevesila na stran življenja. Smrt ne bo imela zadnje besede.
• Če smrt nima smisla, ga tudi življenje nima. Po drugi strani: Kakršen smisel daješ življenju, tak smisel daješ smrti.
• Človek je “trpeči in zastrti bog”. Se pravi bitje, ki nosi v sebi neskončnost. Ta neskončnost se lahko osvobaja in razodeva samo v ljubezni.
• Ko se človek v ljubezni daruje drugemu, postane v resnici to, kar je. Tedaj privre iz njegovih globin osvežujoča in čista radost, občutek nedopovedljive svobode in sreče.
• Marija se je v trenutku angelovega oznanjenja odločila, da ne bo imela drugega življenja, kot je življenje v veri.
• Krščanska odpoved – če je storjena v svobodi in ljubezni – vedno vodi v življenje, k novemu rojstvu, k obroditvi sadu. Tako mi vselej prinese neizmerno več kot to, kar sem žrtvoval.
• Resnični uspehi niso vedno tisti, ki jih mi doživljamo in nas napolnjujejo s tolikim zadovoljstvom. Zgodovina odrešenja ima drugačne zakonitosti. To, kar je navzven videti kot neuspeh, je lahko uspeh pri Bogu.
• Materinski obraz Cerkve mora zasijati v vsej svoji slavi tako, da bosta med nami dobrota in ljubezen, pa tudi velika pozornost do vseh, ki potrebujejo našo pomoč, naj so verni ali ne.
• Človek brez sočutja ni sposoben sprejeti Božjega usmiljenja, kajti Bog sočustvuje s trpečim. Kristusovo trpljenje in smrt sta znamenje te sočutne Božje ljubezni.
• V očetu in materi odkriva otrok veliko varnostno moč, ki mu je naklonjena in se sklanja k njemu. In ker je za otroka vse znamenje, mu ta govori o neki drugi Moči, ki mu je naklonjena.
• Bog se je približal učencema v Emavsu, ker sta mislila nanj. Mnogi ga ne srečajo, ker ne mislijo nanj.
• V učlovečeni Besedi – polni milosti in resnice – se je božansko povezalo s človeškim, človeško z božanskim. Pomislimo: Večni, Vsemogočni, Stvarnik vesolja postane človek. Nikdar ne bo nehal biti človek.
• Gospod življenja, ki je premagal smrt, je nezrušljivi temelj človekovega veselja. Ob misli, da je z njim usodno povezan, postane odprt, prosojen, močan, neodvisen od zunanjih dogodkov.
• Marija je za nas predvsem zgled vere. Znala je brati božja znamenja v svojem vsakdanjem življenju, ker je bila vsa odprta, vsa poslušna Bogu.
• V Jezusovem ravnanju do trpečih se razodeva Bog ljubezni. Kristjan se mora odpreti temu Bogu ljubezni in ga postaviti za merilo svojega življenja.
• Niti življenje z vso svojo zapletenostjo niti smrt z vso svojo skrivnostjo ne moreta ničesar proti veselju, ki ga je rodilo velikonočno jutro.
• Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je morala v veri sprejemati dogodke, ki jih ni razumela, nam mora biti njena sedanja slava v veselje in upanje.

 

zbira Marko Čuk

sv. pater Pij iz Pietrelcine

 

+ Najprej poglejmo v nebo, potem poglejmo sami sebe – neskončna razdalja med sinjino neba in breznom srca poraja ponižnost.

+ Pozdravljam te, o Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.

+ Ne izgubljaj časa z mislijo na preteklost. Če si jo dobro porabil, se zahvali Bogu, če pa si jo slabo, obžaluj in zaupaj v dobroto nebeškega Očeta.

+ Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere: božje Previdnosti.

+ Ne smeš izgubiti poguma na poti, po kateri stopaš, ker je Bogu všeč vse; samo da mu bo tvoje srce vedno hotelo biti zvesto, pa ti ne bo nalagal težjih bremen, kakor jih zmoreš nositi, in pomagal ti jih bo nositi, ko bo videl, da rad upogneš svoj hrbet.

+ Harmonija življenja je v natančnem izpolnjevanju Božje postave in dolžnosti, ki jih ima vsakdo glede na svoj stan.

+ V miru in tišini stopa pobožna duša.

+ Samo ena misel mora zaposlovati vsega tvojega duha: ljubiti Boga ter delati in oznanjati dobro.

+ V molitvi se postaviš v Božjo navzočnost iz dveh poglavitnih razlogov: prvi, da izkažeš Bogu čast in spoštovanje, ki mu ga moramo izkazovati; drugi, da se z njim pogovarjaš in slišiš njegov glas po njegovih navdihih in notranjih razsvetljenjih.

+ Ne stremimo za stvarmi, ki se vidijo, temveč za tistimi, ki se ne vidijo. In prav je, da premišljujemo o nebeških dobrinah, za zemeljske pa ne skrbimo, kajti prve so večne, slednje pa so minljive.

+ Usmerjajmo svoje misli vedno na nebesa, našo pravo domovino, saj je zemlja le njena podoba, ter ostanimo vedri in mirni ob vsakem dogodku, veselem ali žalostnem.

+ Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.

+ Zelo se trudimo za sveto vdanost in čisto ljubezen do Boga, ki je nikoli ne dosežemo tako popolno kakor v težavah in trpljenju. Kajti ljubiti Boga v sladkosti, to bi znali tudi otroci; ljubiti ga v grenkosti je znamenje naše ljubeče zvestobe.

+ Misli na to, da si že na poti proti večnosti, z eno nogo si že v njej; da bo le večnost zate srečna, ali je potem sploh pomembno, da so ti minljivi trenutki zate nesrečni?

+ Najlepše dejanje vere je tisto, ki privre na ustnice v temi, v žrtvovanju, v bolečini, v skrajnem naporu neupogljive volje, da bi delali dobro.

+ Veselje se poraja iz dejavne ljubezni; toda, če naj bi bilo to veselje popolno in pravo, ga mora nujno spremljati mir, ki nastane v nas, kadar je dobro, ki ga imamo, najvišje in zanesljivo dobro.

+ Pogoji, pod katerimi se moramo izročiti Bogu, so naslednji: da odslej Bog uresničuje svojo voljo nad nami in uniči našo voljo, kakor sam želi. O kako srečni so tisti, ki jih Bog vodi po svoji volji in jih utrjuje bodisi z bridkostjo ali s tolažbo.

+ Ne brigaj se preveč za stvari, ki povzročajo mrzličnost, napetost in utrujenost. Samo eno je potrebno: dvigniti duha in ljubiti Boga.

+ Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.

+ Bolečina ni samo delo božje modrosti, še bolj nam razodeva delo njegove ljubezni.

+ Najprej poglejmo v nebo, potem poglejmo sami sebe – neskončna razdalja med sinjino neba in breznom srca poraja ponižnost.

+ Pozdravljam te, o Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.

+ Ne izgubljaj časa z mislijo na preteklost. Če si jo dobro porabil, se zahvali Bogu, če pa si jo slabo, obžaluj in zaupaj v dobroto nebeškega Očeta.

+ Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere: božje Previdnosti.

 

zbira Marko Čuk

Benedikt XVI., rojstno ime Joseph Alois Ratzinger, nemški teolog, pisatelj, kardinal in papež, * 16. april 1927, Marktl am Inn, Bavarska, Nemčija.

• 
  kot kardinal
  
• Krščansko verovanje je srečanje s človekom Jezusom … Jezus ni samo pričevalec, kateremu verjamemo, Jezus je prisotnost samega Večnega v tem svetu. V Jezusovem življenju, v žrtvovanju njegovega življenja za ljudi, žrtvovanju brez pridržkov je smisel sveta sedanjost, navzočnost; Jezus se nam nudi kot ljubezen, ki tudi mene ljubi.Nebesa kot izpolnjena ljubezen morejo človeku vedno biti samo darovana; pekel pa je osamljenost tistega, ki tega noče sprejeti, tistega, ki odklanja položaj berača in se potegne nazaj v samega sebe, opirajoč se na lastne moči.
  
• Beseda „verujem” pomeni, da človek ne misli, kakor da so z gledanjem, poslušanjem in prijemanjem izrabljene že vse možnosti, ki mu pripadajo; ne misli, da sega prostor njegovega sveta samo do tja, do koder lahko vidi in prijemlje.
  
• Človeštvo Kristusa ne more preseči – zato je Kristus konec; toda človeštvo mora priti vanj – zato je šele on resnični začetek.
  
• Ljubezen, ki bi uničila pravico, bi delala krivico, s tem pa bi bila samo še karikatura ljubezni. Resnična ljubezen je preobilje pravice, preobilje, ki presega pravico; nikdar pa ljubezen ne uničuje pravice, ki mora biti in ostati temeljna oblika ljubezni.
  
• Bistvo vstajenja je v tem, da je ljubezen močnejša od smrti … Samo tam, kjer nekomu vrednota ljubezni pomeni več kot vrednota življenja, kjer je nekdo pripravljen zapostaviti svoje življenje pred ljubeznijo in zaradi ljubezni, samo tam more biti ljubezen več ko smrt in močnejša od smrti.
  
• Kristjan je človek, ki se zaveda, da v vsakem primeru najprej živi od obdarovanosti; da torej more vsaka pravičnost obstajati le v tem, da je tudi sam obdarjevalec – enak beraču, ki je hvaležen za prejete stvari in jih velikodušno deli naprej.
  
• V vsakem koščku kruha je skrit namig nanj, ki je sam hotel postati naš Kruh.
  
• Zares: človek ne živi samo od kruha … Brez besede, brez smisla, brez ljubezni se človek znajde v položaju, ko ne more več živeti, pa naj ima še takšno obilje zemeljskega udobja.
  
• Ljubezen, ki bi uničila pravico, bi delala krivico, s tem pa bi bila samo še karikatura ljubezni. Resnična ljubezen je preobilje pravice, preobilje, ki presega pravico; nikdar pa ljubezen ne uničuje pravice, ki mora biti in ostati temeljna oblika ljubezni.
  
• V nekem pogledu ima križ seveda na sebi strahoto, ki je ne bi smeli odvzemati… A vse skupaj ne ostane ravno pri strahu, to ni zgolj strah, kajti s križa nas ne gleda nekdo, ki mu je spodletelo, ne gleda nas s križa obupanec, ne ena strašnih žrtev človeštva… S tega križa nas vendar gleda dobrota, ki dovoljuje v strahu začeti življenje na novo. Gleda nas dobrota Boga samega, ki se daje v naše roke, se nam izroča in tako rekoč nosi skupaj z nami vso grozoto zgodovine… V tem oziru je križ znamenje odpuščanja, ki tudi v breznih zgodovine še daje upanje.
  
• Veliko veselje izvira od tod, da obstaja velika ljubezen, in to je bistvena trditev vere. Neomajno ljubljen si… V tem smislu lahko rečemo: osnovna prvina krščanstva je veselje. Veselje ne v smislu cenene razigranosti, ki lahko stoji na ozadju obupa. Saj vemo, da je hrupna razigranost pogosto krinka za obup. Gre marveč za res pravo veselje, ki obstaja skupaj s težavno eksistenco in zaradi katerega je potem to eksistenco tudi mogoče živeti.
  
• Da postanemo tisti, ki ljubijo; potem smo namreč njegova podoba. Kajti on je, kakor pravi sveti Janez, ljubezen, in on želi, da obstajajo ustvarjena bitja, ki so njemu podobna, in ki s tem iz svobode svoje lastne ljubezni postajajo kakor on in so združena z njim ter s tem tako rekoč širijo sijaj njega samega.
  
• Poti do Boga je toliko, kolikor je ljudi. Tudi znotraj iste vere je pot slehernega človeka čisto osebna. Imamo Kristusove besede: Jaz sem pot.
  Sveta Marija, Gospodova Mati, prosim te, nauči nas verovati in nam pomagaj, da bo vera postala pogum za služenje in dejanje ljubezni, ki priskoči na pomoč in zna z bližnjim deliti trpljenje.
  
• V svetnikih postane vidno: kdor gre k Bogu, ne gre proč od ljudi, marveč jim je šele resnično blizu. Nikjer tega ne vidimo bolj kakor pri Mariji.
  
• Svet odrešuje Božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.
  
  kot papež
  
• Nismo naključni in brezsmiselni plod razvoja. Vsak izmed nas je sad božje misli. Vsak od nas je hoten, vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  
• Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen?
  
• Vera ni “odrasla” tedaj, ko sledi valovom mode in zadnjih novosti; odrasla in zrela vera je tista, ki je globoko zakoreninjena v prijateljstvu s Kristusom.
  
• Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota – Dobrota sama.
  
• Človeka je mogoče razumeti samo izhajajoč iz Boga, in njegovo življenje postaja pravilno samo, če živi v odnosu do Boga.
  
• Svetniki so pravi razlagalci Svetega pisma. Kaj pomeni kakšna beseda, je najbolj razumljivo v tistih ljudeh, ki so bili od nje povsem prevzeti in so jo živeli.
  
• Človeka ne odrešuje znanost. Človek je odrešen po ljubezni. Če kdo v svojem življenju izkusi veliko ljubezen, je to trenutek “odrešenja”, ki daje smisel njegovemu življenju.
  
• Če iz svojega življenja popolnoma izrinem pozornost do bližnjega in bi bil rad samo “pobožen”, da bi izpolnjeval samo svoje “verske dolžnosti”, tedaj usahne tudi moj odnos do Boga.
  
• Odrešenje nam je bilo darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost.
  
• Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.
  
• Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta
  
• Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.
  
• Cerkev je živa. In Cerkev je mlada. V sebi nosi prihodnost sveta in zato kaže tudi vsakemu izmed nas pot v prihodnost.
  
• V svetnikih postane vidno: kdor gre k Bogu, ne gre proč od ljudi, marveč jim je šele resnično blizu. Nikjer tega ne vidimo bolj kakor pri Mariji.
  
• Cerkev ne potrebuje novih reformatorjev, temveč potrebuje novih svetnikov.
  
• Vsi smo občestvo svetnikov, mi, krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, mi, ki živimo od daru Kristusovega telesa in krvi.
  
• Kdor sprejme Kristusa, ne izgubi ničesar – prav ničesar od tistega, kar osvobaja življenje, kar ga olepša in poveliča.
  
• Kolikor bolj ljubimo Kristusa, kolikor bolj ga poznamo, toliko bolj raste naša resnična svoboda, raste tudi veselje, da smo odrešeni.
  
• Gospodova pota niso lahka, pa tudi mi nismo ustvarjeni za udobnost, marveč za velike stvari, za dobro.
  
• Kristus nam ne obljublja udobnega življenja. Tisti, ki si želi udobnosti, je pri njem zgrešil naslov.
  
• Resnica je več kot znanje: poznanje resnice nas vodi k odkrivanju dobrega.
  
• Edina stvar, ki ostane za vedno, je človeška duša, človek, ki ga je Bog ustvaril za večnost.
  
• Ljubezen blesti in jo lahko pristno zaživimo samo v resnici. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost.
  
• Božja volja nas ne odtujuje, ampak nas očiščuje – čeprav tudi na boleč način – in nas tako vodi k nam samim.
  
• Narava je izraz načrta ljubezni in resnice… Stvarnik ji je vtisnil notranjo ureditev, da bi človek iz nje povzel smernice, ki so nujne za to, da bi jo obdeloval in varoval.
  
• Napredek brez dvoma ponuja nove možnosti za dobro, a odpira tudi brezdanje možnosti zla, ki jih poprej ni bilo.
  
• Spoštovati biologijo pomeni spoštovati samega Boga, zato pa tudi obvarovati človeka, ki ga je On ustvaril.
  
• Če tehničnega napredka ne spremlja napredek v moralni omiki človeka, v rasti notranjega človeka, potem to ni napredek, ampak ogroženost za človeka in svet.
  
• Prvi bistveni učni kraj upanja je molitev. Če mi nihče več ne prisluhne, me Bog še vedno posluša.
  
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem; je njegova obljuba in naše upanje.
  
• Človek brez Boga ne ve, kam naj gre, in niti ne more dojeti, kdo da je.
  
• Potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.
  
• Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti božji volji.
  
• Da bi lahko potoval v pravo smer, mora biti vsak človek usmerjen proti končnemu cilju.
  
• Družine naj se velikodušno odprejo življenju kot daru ter vzgajajo otroke v pripravljenosti za izpolnjevanje božje volje.
  
• Nedelja je Gospodov dan v odnosu stvarjenja sveta; je Kristusov dan, ker je dan novega stvarstva; je dan Cerkve, ker božje ljudstvo praznuje; je dan za človeka, ker je dan veselja, počitka in bratske ljubezni.
  
• Iz nedelje izhaja krščanski smisel življenja in nov način, kako razumeti čas, odnose, delo, življenje in smrt.
  
• V kruhu in vinu prinašamo na oltar trpljenje in bolečino sveta v prepričanju, da je vse dragoceno v božjih očeh.
  
• Izguba čuta za greh dejansko vodi vedno tudi k površnosti za razumevanje same Božje ljubezni.
  
• Ljubezen do Boga in do bližnjega sta neločljivi. Je samo ena zapoved. Obe pa živita iz božje ljubezni, ki nam jo podarja Bog, saj nas je prvi vzljubil.
  
• Marija je velika vernica, ki se polna zaupanja izroča v roke Bogu in se tako prepušča njegovi volji.
  
• Od oznanjenja do binkošti Marija iz Nazareta živi kot oseba, katere svoboda je popolnoma razpoložljiva za sprejem Božje volje.
  
• “Živeti iz nedelje” pomeni živeti v zavesti osvobojenosti, ki jo prinaša Kristus, ter uresničevanja bivanja kot darovanja sebe Bogu.
  
• Ker nas je Bog prvi vzljubil, ljubezen zdaj ni več zgolj neka zapoved, ampak odgovor na dar ljubezni, s katero nam Bog prihaja naproti.
  
• Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev.
  
• Ljubezni, ki jo obhajamo v zakramentu, nikakor ne smemo ohraniti zase. Ta ljubezen po svoji naravi zahteva, da jo posredujemo vsem.
  
• Poslanstvo žene in matere predstavlja nepogrešljivo stvarnost, ki je ne smemo nikoli razvrednotiti.
  
• Evharistija spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane razlomljen kruh za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet.
  
• Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena.
  
• Evharistija je po svoji naravi zakrament miru. Mir je nedvomno znamenje neuničljivega hrepenenja, navzočega v srcih vseh ljudi.
  
• Jezus nas v evharistiji naredi za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega.
  
• V Kristusu nam je razodeta in dana vsa revolucionarna novost evangelija, to je ljubezen, ki odrešuje in nam že daje življenje v Božji večnosti.
  
• Cerkev potrebuje svete duhovnike: služabnike, ki bodo vernikom pomagali doživeti usmiljeno Gospodovo ljubezen in bodo njegovi resnični pričevalci.
  
• Nobene pravične državne ureditve ni, ki bi mogla napraviti odvečno služenje ljubezni. Kdor hoče odpraviti ljubezen, je na tem, da zanemari človeka kot človeka.
  
• Kristus se poistoveti z ljudmi, ki trpijo zaradi različnih stisk. Ljubezen do Boga in do bližnjega se spajata: v najmanjšem srečujemo Jezusa, v Jezusu srečujemo Boga.
  
• Ko obhajamo spomin našega odrešenja, se v nas utrjuje upanje na vstajenje mesa in možnost, da se vnovič srečamo iz obličja v obličje s tistimi, ki so pred nami umrli v znamenju vere.
  
• Kjer ne živimo občestva med seboj, tudi občestvo s troedinim Bogom ni ne živo in ne resnično.
  
• Bog vlada svet, ne mi. Mi mu le služimo, kolikor moremo, in Bog nam daje moči za to. S to močjo moramo seveda storiti vse, kar zmoremo.
  
• S pozdravom “Pojdite v miru” je izražen odnos med obhajanjem maše in poslanstvom kristjana v svetu. Ta pozdrav pomenljivo izraža misijonski značaj Cerkve.
  
• Božja volja zame ni več tuja volja, ki mi jo nalagajo zapovedi od zunaj, ampak je moja lastna volja na podlagi izkušnje, da mi je dejansko Bog bližji kot jaz samemu sebi.
  
• V Kristusu, umrlem in vstalem, in po izlitju Svetega Duha, ki nam je dan v vsej polnosti, smo deležni Božjega prijateljstva.
  
• Samo moja pripravljenost, da se sočloveku približam, da mu izkazujem ljubezen, me napravi tudi dovzetnega za Boga. Služba bližnjemu mi odpre oči za to, kaj Bog stori zame.
  
• Ni mogoče pričakovati dejavnega sodelovanja pri evharističnem opravilu, če se ga udeležujem površno, brez predhodnega presojanja svojega življenja.
  
• Zunanje puščave se množijo v svetu, ker so postale notranje puščave tako prostrane.
  
• Ni naloga Cerkve prevzeti v svoje roke boj za uresničitev čim pravičnejše družbe. Vendar ne more in tudi ne sme stati ob strani v boju za pravičnost.
  
• Nič ni lepšega kot to, da nas doseže, preseneti evangelij, Kristus. Nič ni lepšega kot to, da ga spoznamo in drugim posredujemo prijateljstvo z njim.
  
• Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.
  
• Marija, Devica in Mati, nam kaže, kaj je ljubezen in kje ima svoj izvor, svojo vedno obnavljajočo moč.
  
• Ljubezen sploh ne mora obstajati brez tudi bolečega odpovedovanja samemu sebi, sicer postane čisto samoljubje in se kot ljubezen sama ukine.
  
• Resnično veselje je v priznanju, da Gospod ostaja med nami, da je zvesti sopotnik našega potovanja.
  
• Mladi! Kristus vam ne obljublja udobnega življenja. Kristus kaže pot k velikim rečem, k dobremu, k pristnemu človeškemu življenju.
  
• Kristus ne govori iz preteklosti, marveč iz naše sedanjosti, kakor je tudi sedaj navzoč v bogoslužnem opravilu.
  
• Vsak, ki me potrebuje in kateremu lahko pomagam, je moj bližnji. Pojem ‘bližnji’ je posplošen, vendar ostane konkreten.
  
• Vsi ljudje notranje težijo po pristni ljubezni: ljubezen in resnica jih nikoli ne zapustita, ker sta Božji klic v srcu in razumu vsakega človeka.
  
• Ljubezen blesti in jo lahko pristno živimo samo v resnici. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost.
  
• Vsakokrat ko se udeležimo krsta, se moramo vprašati, kako vsak dan živimo veliki dar vere.
  
• Prejem krsta, birme in prvega obhajila so odločilni trenutki ne samo za osebo, ki jih prejema, marveč tudi za vso družino.
  
• Človek brez Boga ne ve, kam naj gre, in niti ne more dojeti, kdo da je.
  
• Kristjanov program, to je program usmiljenega Samarijana, je Jezusov program, je “srce, ki vidi”. To srce vidi, kje je potrebna ljubezen in ravna v skladu s tem.
  
• Krščanstvo ljubezni brez resnice lahko kaj hitro zamenjamo s prijaznimi čustvi, koristnimi za družbeno sožitje, vendar postranskimi.
  
• Vera ki se zaveda Božje ljubezni, ki se je razodela v prebodenem Jezusovem srcu na križu, s svoje strani poraja ljubezen. Ljubezen je luč – naposled edina – ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje poguma za življenje in delovanje.
  
• Delo ima pomembno vlogo pri uresničenju človeka in razvoju družbe. Hkrati je pomembno, da človek ne postane suženj dela.
  
• Gospod Jezus, kruh večnega življenja, nas spodbuja in obrača našo pozornost na neznosne razmere, v katerih še vedno živi velik del človeštva.
• Samo Cerkev, ki moli, je odprta. Samo ona je živa in vabi ljudi, hkrati nudi občestvo in kraj tišine.
  
• V Božji ljubezni zasidrana ljubezen do bližnjega je najprej naročilo za vsakega posameznega vernika. A prav tako je naročilo za celotno cerkveno občestvo.
  
• Današnje ljudi je treba spomniti na temeljni smisel življenja. Spoznati morajo, da v sebi nosijo neizmerno žejo po Bogu.
  
• Bog je že od samega začetka videl, da “ni dobro za človeka, da je sam”. Ustvarjeni smo bili kot družabna bitja, ki jih izpolni samo ljubezen – do Boga in do bližnjega.
  
• Znova moramo odkriti veselje življenja s Kristusom v središču, ohranjati vrednote in moliti. Čas, preživet v molitvi, ni nikoli zapravljen.
  
• Božje razodetje vsakemu rodu ponuja priložnost za odkrivanje temeljne resnice o svojem življenju in cilju zgodovine.
  
• Človek ne sme biti nikoli primoran zatajiti svojo vero v Boga zato, da bi užival svoje pravice.
  
• Vsakokrat, kadar z dobroto srečamo koga, ki trpi, koga, ki je preganjan in nemočen, ter z njim delimo trpljenje, pomagamo Jezusu nositi križ.
  
• Zemlja postane ‘nebo’, če in kolikor se na njej zgodi Božja volja. Zaradi tega prosimo za to, da bi bilo na zemlji kakor v nebesih, da bi zemlja postala ‘nebesa’.
  
• Vsi vidimo, kako potrebno je, da Kristusova luč razsvetli vse človeško bivanje: družino, šolo, kulturo, prosti čas.
  
• V družbi, ki ceni osebno svobodo in neodvisnost, zlahka pozabimo na odvisnost od drugih pa tudi odgovornost do njih.
  
• Samo če je prihodnost kot pozitivna resničnost zanesljiva, je mogoče živeti sedanjost. Kdor ima upanje, živi drugače.
  
• Kristus nam pove, kdo je človek v resnici in kaj mora storiti, da bo resnično človek. Kristus nam kaže pot in ta pot je resnica.
  
• Nihče ne živi sam. Nihče ne greši sam. Nihče ni rešen sam. v moje življenje nenehno sega življenje drugih.
  
• Prepričan sem, da je vprašanje pravičnosti dejanski, vsekakor najmočnejši dokaz za vero v večno življenje.
  
• Narava je načrt ljubezni in resnice. Ustvarjena je bila pred nami in nam jo je Bog podaril za življenjsko okolje. Govori nam o Stvarniku in njegovi ljubezni do človeštva.
  
• Podoba o poslednji sodbi najprej ni podoba groze, temveč je podoba upanja, za nas morda celo odločilna podoba upanja.
  
• Odprtost za Boga nas odpira za brate in za življenje, ki ga razumemo kot solidarno in veselo nalogo.
  
• Spoznanje, da se je Bog v Kristusu za nas podaril vse do smrti na križu, nas mora privesti do tega, da ne živimo več sebi, marveč njemu in v njem za druge.
  
• Prava ozvezdja našega življenja so ljudje, ki so znali prav živeti. Oni so svetilniki upanja.
  
• Samo ljubezen nam daje moč, da prav vidimo, in nas očiščuje. Samo ljubezen nam daje tisto pravo spoznanje Boga, ki je ljubezen sama.
  
• Združenje s Kristusom, ki se uresničuje v zakramentu evharistije, je obenem združitev z vsemi drugimi, katerim se on podarja.
  
• Ko vera prevzame sleherni vidik kristjanovega življenja, postane kristjan resnično odprt za prenovitveno moč evangelija.
  
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi.
  
• Danes Bog ne spada med nujno potrebne reči. Božje zadeve, tako ljudje mislijo in govorijo, lahko počakajo. Vendar pa je On najvažnejša resničnost.
  
• Gospod nas ne rešuje zla, ampak nam pomaga zoreti v trpljenju, v težavah, v preganjanjih.
  
• Nič ne koristi, če objokujemo trpljenje na svetu z besedami in čustvi, naše življenje pa gre naprej kot običajno.
  
• Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  
• Cerkev, ki ima v evharistiji svoje življenjsko središče, si nenehno prizadeva, da bi vsem oznanjala, da je Bog ljubezen.
  
• Vsaka pristna kultura, ki želi resnično služiti človeku, mora biti odprta za nadnaravno, za Boga.

 

zbira Marko Čuk

 Jožef Smej, škof, teolog, pesnik, pisatelj in prevajalec, * 15. februar 1922, Bogojina; † 21. november 2020, Lenart v Slovenskih goricah.

• Če bi prelistali vse slovarje, ne bi mogli najti bolj osrečujočih besed, kot sta ‘oče’ in ‘večno življenje’. Kjer je oče res oče v pravem pomenu besede, tam so otroci, tam je dom, tam je bližina, tam je toplina.
• Velika razlika je med poznavanjem neke osebe in med našo privrženostjo njej. Četudi vemo, kdo je Kristus, smo lahko do njega brezbrižni.
• Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom.
  
• Zadnje besede nima greh, marveč Božje usmiljenje.
• Marijina navzočnost sredi apostolov pred binkoštmi razodeva, da Cerkev ni hladna organizacija, marveč živ organizem, dom, ki ima mater.
• Kalvarije ni bilo in ne bo brez Marije. Če se z daritvijo svete maše ponavzoči kalvarijska daritev in prenese v naš prostor in naš čas, potem ne moremo izločiti iz te daritve Kristusove matere.
• Bog nam daje na voljo čas, minuto za minuto, dan za dnem. Nikoli nam ne daje dve uri hkrati, marveč eno za drugo, da bi jo izpolnili po njegovi volji.
• Naglica je posebna značilnost naše dobe. Za nobeno stvar ni več časa. Toda kar svet stoji, je imel dan štiržindvajset ur. Izgovor, da za molitev ni časa, ni umesten.
• Eno je res: nisem sad slepega naključja, marveč sem od Boga hoten in ljubljen že pred začetkom sveta. Ustvarjen sem za blaženi cilj onkraj meja človeške bednosti.
• Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
• Ne moremo govoriti o Kristusovih rokah, ne da bi pomislili na to, da so bile pribite na križ. Ne moremo govoriti o duhovniku, ne da bi pomislili na to, da nastopa v Kristusovi osebi.
  
• Samo enkrat, le enkrat mi je določeno živeti na zemlji in samo enkrat umreti. V tem je vsa resnost mojega kratkega popotovanja.
• Če zapravljamo, zabijamo čas, s tem ranimo večnost. Ni mogoče namreč zapraviti časa, ne da bi bila s tem ranjena tudi večnost.
• Zakonca postaneta deležna Kristusove ljubezni, ki se podarja na križu. Biti zvest svojemu partnerju v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju vse do smrti, tudi to zahteva žrtev.
• Marija je srce Cerkve kot usmiljena posredovalka milosti, podobno kot se mati imenuje srce družine.
• Cerkev je živ organizem, v njej je Mati, v njej je srce Marija. Brez nje bi bila Cerkev le brezdušna poslovalnica.
• Nadarjenost sama ne zadostuje. Potrebno je nenehno oblikovanje. Bog je sicer blagoslovil zemljo, vendar brez človekovega truda in znoja ne rodi.
• Ločitev kulture od evangelija je pretresljiv, žalosten in tragičen dogodek naše dobe. Prava umetnost vedno znova išče transcendenco.
  
• Sodobni človek išče bučno zabavo in čuti potrebo po njej, samo da se izogne temu, da bi mu ne bilo treba dati računa o svojem najglobljem “jazu”.
• Vsakemu izmed nas je dano 1.440 minut na dan, nič več in nič manj. Če traja človekovo življenje osemdeset let, je to približno 29.200 dni.
• Marijina navzočnost sredi apostolov, naj bi razodevala, da Cerkev ni hladna organizacija, marveč dom, ker ima Mater.
• Če sodobni človek opušča molitev, je to zaradi tega, ker čuti pred seboj praznino. Če ne ve, na koga naj naslovi svojo molitev, stoji tako rekoč pred zaprtimi vrati.
• Arškega župnika je bilo treba le videti, kako mašuje ali tudi le poklekuje, gredoč mimo tabernaklja, pa je bilo dovolj, da se je marsikdo spreobrnil.
• Liturgično leto je Kristus sam, ki živi v Cerkvi in nadaljuje pot svoje ljubezni do ljudi, ki jo je začel s svojim učlovečenjem.
• Duhovni poklic je kakor talent, ki ga je treba razvijati. Marija ga je sprejela. V božjih rokah ni bila pasivno orodje, temveč je napredovala in sicer ne samo v svetosti, ampak tudi v spoznavanju odrešilnih Božjih načrtov.
  
• Najvišji mir je Kristus, kruh deljeni, / in več kot sebe nam ne more dati, / ko smo v skrivnost njegovo potopljeni.
• V evharistiji je strnjeno veselo oznanilo, ki ga lahko razčlenimo v petih točkah: Bog je, Bog nas ljubi, Bog je prišel k nam, Bog nam odpušča, Bog nas čaka k sebi domov.
• Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
• S pokrižanjem izrazimo, da pripadamo troedinemu Bogu. Križ pa je hkrati tudi znamenje posebnega božjega varstva.
  
• Ljubezen, srce, posebno materinsko, kot je Marijino, vidi več in jasneje kakor oči.
  
• Vera staršev in življenje po veri dajeta otrokom odločilen pečat za vse življenje.
  
• Evharistija je neizčrpen vir tistih kreposti, ki jih današnji svet najbolj potrebuje: medsebojne ljubezni, spoštovanja in razumevanja.
  
• Ravnati se po Kristusovi zapovedi ljubezni pomeni živeti polnost bratske ljubezni in zidati tudi zunanjo vzajemnost.
  
• Kako drugačna bi bila zgodovina sveta, če bi človeštvo zmeraj zidalo na tem trdnem temelju: Slava Bogu, mir ljudem.
• V luči Božjega razodetja je živ človek več vreden kot vsa zemlja, kot vse vesolje in kot vsi vekovi brez ljudi. 
  
• Diplomati delajo za mir za okroglo mizo, še bolj pa spovedniki v spovednici. Kakor ima namreč vsaka reka svoj izvir, tako ima tudi mir na svetu izvir v človekovem srcu.
  
• Roka lahko blagoslavlja, pokriža, lahko pa, žal, tudi zgrabi za orožje in ubija. Tudi jezik lahko rani in zabije žebelj v srce.
• Bog nas nenehno ohranja v bivanju. Drži nas nad breznom niča, kamor bi mogli vsak čas zdrkniti. Bog nas ohranja pri vsakem dejanju.
• Nihče ne more biti prej mojster kot vajenec, poprej učitelj kot učenec.
• Evharistična daritev nam dan na dan kliče: Kvišku srca! Naš pogled usmerja proti končnemu cilju, v Očetovo hišo, v nebesa. Toda kako bi mogli biti tam skupaj, če se na zemlji sovražimo? Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?.

 

zbira Marko Čuk

DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK (* 1905 – † 1961 )

 

+ Ohrani me v svoji ljubezni, kakor hočeš, da bi tudi drugi ostali v moji ljubezni. O, da bi bilo vse v tem mojem bitju tebi v čast. O, da ne bi nikdar obupoval! Kajti v tvoji roki sem in vsa moč in dobrota sta v tebi.

+ Kaj je katera koli zemeljska sreča v primerjavi z Jezusovo obljubo: “Da boste tudi vi tam, kjer sem jaz”?

+ Ne sanjaj o prihodnosti: ne bo ti povrnila preteklosti, tudi ti ne bo uresničila drugih sanj po sreči! Tvoja dolžnost, tvoja nagrada in tvoja usoda so tukaj in zdaj!

+ Da odpustimo samemu sebi? Ne, to nima nobenega pomena. Drugi nam mora odpustiti. Toda v odpuščanje lahko verujemo le tedaj, če sami odpuščamo.

+ Bog tedaj, ko nehamo verovati vanj, ne umrje. Mi pa umremo tisti trenutek, ko naše bitje ni več prežeto z njegovo svetlobo.

+ Vsak dan je kot celo življenje. Vsako jutro moramo povzdigniti skodelico svojega življenja, da prosimo, da sprejemamo, da dajemo nazaj.

+ Za minulo: hvala! Za prihajajoče: da!

+ Več velja iz vsega srca storiti dobroto enemu človeškemu bitju kakor žrtvovati se za človeštvo

+ Da odpustimo sami sebi? Ne, to nima nobenega pomena. Drugi nam mora odpustiti. Toda v odpuščanje lahko verujemo le tedaj, če sami odpuščamo

+ Daj nam duha čistosti, da te bomo videli; duha ponižnosti, da te bomo slišali; duha ljubezni, da ti bomo služili; duha vere, da te bomo živeli

+Ohrani me v svoji ljubezni, kakor hočeš, da bi tudi drugi ostali v moji ljubezni. O, da bi bilo vse v mojem bitju tebi v čast!

+ Vsak dan je kot celo življenje. Vsako jutro moramo povzdigniti skodelico svojega življenja, da sprejemamo, da prosimo, da dajemo nazaj.

+ Prevzeti moramo odgovornost za svoj neuspeh, ne gre pa nam čast za uspeh. Človekova svoboda je svoboda, da Boga izda. Da nas Bog ljubi, je prav gotovo – odgovor pa je prostovoljen.

+ Ne meri višine gore, dokler ne dosežeš njenega vrha. Tam boš videl, kako nizka je

 

zbira Marko Čuk

misli:

+ Od Svetega Duha ne prihaja samo vsa resnica, ampak tudi vsa dob­rota, pravičnost, lepota, globina molitve, sijaj modrosti. Tola­ži nas, ko vidimo, kako je Duh na delu, da bi v polnosti razodel Kristusovo skrivnost.

+ Marija je v celotnem teku svojega življenja vse sprejemala od Boga. Prav v tem je veličina njenega poslanstva, ki se skrivnost­no nadaljuje v Cerkvi: vse izvira od Gospoda, prihaja od zgoraj.

+ Jezus nima takšnega spomina kot jaz; ne samo da odpušča in da od­pušča vsakomur, ampak celo pozabi, da je odpustil.

+ “Ni svetnika brez preteklosti, ni grešnika brez prihodnosti…” Pred Gospodom, ki nas je združil v svojem imenu, je naša pretek­lost vsa v njegovem usmiljenju, naša prihodnost v njegovi nes­premenljivi zvestobi.

+ Naše upanje nima trdnosti, če ne temelji na božji besedi, na skrivnosti Kristusovega križa in njegovega veličastnega vstajenja.

+ Življenje je največja, neprecenljiva dobrina, ki jo Bog daje ljudem. Vsak trenutek življenja je treba živeti v Bogu in po Bogu. Za vsakogar od nas ima življenje svoja obdobja, vsako je pomembno in lepo, vsako ima svojo lastno lepoto.

+ Smrt je nekaj najresnejšega v našem življenju, med vsemi pre­izkušnjami je največja, dokončna: je vrhunec našega življenja, poslednje darovanje, ki smo ga sposobni Bogu tukaj na zemlji.

+ Umetnost gostoljubja lahko postane apostolat gostoljubja. Živite tako, da bo vsak, ki obišče vašo družino, želel živeti tako kot vi.

+ Družina mora biti vir svetlobe, ki razsvetljuje temo sveta. Ko bi le bilo več družin takšnih, bi svet postal ena velika, srečna družina, polna svetlobe in upanja.

+ Hliniš, da si ponižen, ko odkloniš neko funkcijo; ponižnost ni izgovor za izogibanje dolžnosti izročitve Bogu, tudi če bi izročitev tvegala polomijo in nemilost v očeh sveta.

+ Naučiti se moramo zahvaljevati se drug drugemu: kdor prejme, ker je prejel ljubezen in pomoč, kdor daje, ker ima veliko priložnost za rast v ljubezni.

+ Ko bi vsi drugi govorili: »Ta človek je zate prava pokora!«, reci: »Ta človek je orodje, ki ga Bog uporablja za to, da bi me preoblikoval.«

+ Človekova sreča ne izvira iz bogastva ali družbenega položaja, ampak iz ljubezni, ki je vsebina njegovega življenja.

+ Bog ti je dal ljubečo nevesto ali ženina in lepe otroke, da bi vama pomagali, da postaneta sveta. Kaj si napravil iz tega?

+ Iščeš prijatelja, ki bi te tolažil, nekoga, ki bi blažil tvojo osamljenost. Zakaj ne bi iskal prijatelja, ki te nikoli ne bo zapustil in ki ti bo vedno blizu, kjer koli boš?

+ Za kristjane ljudje ne umrejo. Vsi naši rajni živijo. So udje Kristusovega telesa, prav kakor mi. V veri smo med seboj povezani.

zbira Marko Čuk

Charles de Foucauld

+ Naša ljubezen se nikoli ne bo mogla približati tisti ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Prosimo ga, da bi mu mogli dati vsaj vso tisto ljubezen, ki smo je sposobni.

+ Trpeti za tistega, ki ga ljubiš, je najbolj prepričljiva pot da dokažeš ljubezen … In večje ko je trpljenje, bolj prepričljiv je dokaz, bolj globoka je ljubezen,ki jo izpričujemo.

+ Ljudje vere bomo, če bomo v vsakem človeku, za vsemi zagrinjali in za videzom, videli nedopovedljivo sveto bitje – del Kristusovega telesa. Vsakega ubogega, vsakega bolnega, ki pride k nam, moramo imeti za sveto bitje, v katerem živi Jezus.

+ Naj se zgodi kar koli: če sem dober, bo moj mimohod po tej Zemlji za duše koristen. Če pa sem slab ali povprečen, bom morda veliko delal, toda po mojih rokah se ne bo izvršilo veliko dobrega.

+ Najboljša molitev je tista, ki je v njej največ ljubezni. Tem boljša je, čim bolj so pogledi duše prežeti z ljubeznijo, čim nežneje, čim bolj ljubeče se duša zadržuje pred svojim Bogom.

+ Ker si ti, o Bog, moj Oče, tako dober do mene, moram biti tudi jaz dober do drugih. Ker hočeš biti moj Oče in Oče vseh ljudi, moram biti vsakemu človeku kar najljubeznivejši brat.

+ Ko nam Bog zapoveduje, da nekaj napravimo, hoče, da damo vse od sebe, da bi tisto udejanili, pridrži si pa, ali bo tistemu naklonil uspeh ali ne, v skladu z načrti svoje Modrosti.

+ Rojen sem za vas, rojen v votlini, decembra, v mrazu, v zapuščenosti, sredi zimske noči, v revščini, ki je ne poznajo najrevnejši, v osamljenosti in zapuščenosti, ki je ni večje na svetu … Česa vas učim, otroci moji, s tem rojstvom? Verovati v mojo ljubezen.

+ Najboljši način, da ti ničesar ne manjka, je, da vselej zelo velikodušno deliš z ubogimi in gledaš v njih Jezusa samega.

+ Duša napravi toliko dobrega, kolikor je sveta, ne pa, kolikor je učena in bistroumna.

+ Iti moram ne tja, kjer je zemlja najbolj sveta, ampak tja, kjer so duše v največji stiski.

+ Bati se pomeni delati našemu Gospodu dvojno krivico: prvič, pozabljati nanj, pozabljati, da je z nami, da nas ljubi in da je vsemogočen; drugič, ne se pokoravati njegovi volji.

+ Če lahko trpimo in ljubimo, je to veliko: to je največje, kar zmoremo na tem svetu.

+ Poklicani smo k temu, da smo prijatelji tistih, ki so brez prijateljev.

+ Imejte globoko vero, ki ji ni nič nemogoče, zato ob njej skrb, nevarnost in strah izgubijo svojo moč.

+ Bodimo ljudje hrepenenja in molitve. Ničesar ne imejmo za nemogoče: Bog zmore vse.

zbira Marko Čuk

Jean Vanier

– V vsakem izmed nas rana, ki ji skušamo ubežati, lahko postane mesto srečanja z Bogom, z brati in sestrami; lahko postane mesto blaženosti in večne gostije. Osamljenost in občutki manjvrednosti, pred katerimi bežimo, prerastejo v kraj osvoboditve in odrešitve.

– V vsakem človeškem bitju je velika žeja po občestvu z drugimi; je klic po ljubezni in razumevanju, ne po graji in obsojanju, je globoko hrepenenje po tem, da bi bili prepoznani za dragocene in enkratne.

– Ko sprejmemo, da imamo slabosti in napake, da smo grešili pred Bogom, pred svojimi brati in sestrami, a da nam je odpuščeno in da lahko rastemo k notranji svobodi in resničnejši ljubezni, tedaj lahko sprejmemo šibkosti in napake drugih.

– Vse, kar je v meni ranjenega, hoče Jezus gledati. Jezus gleda vsakega od nas, njegovo najbolj ranjeno, ubogo stran, in nam govori: »Daj mi piti! Daj mi, da bom deležen tvojega studenca!«

– Iskreno lahko ljubimo svoje sovražnike in vse, kar je v njih ranjenega, ko začnemo ljubiti vse, kar je ranjenega v nas samih.

– Dokler bodo v človeškem srcu strahovi in predsodki, bodo na svetu vojne in krivice. Šele ko bodo srca ozdravljena, ko se bodo odprla in postala ljubeča, bodo rešeni veliki politični problemi.

– Trpljenje vsakogar izmed nas ohranja majhnega in ponižnega; sili nas, da v molitvi kličemo k Bogu in da si prizadevamo razumeti in ljubiti resnico, bolj kot svoje ideje.

– Nikoli ne smemo pozabiti, da je satan sovražnik ljubezni in edinosti. Sovraži skupnost, kjer ljudje rastejo v ljubezni in poznavanju Jezusa.

– Zakon ni le medeni mesec, je tudi čas izgubljanja. Vsakdo izgubi svojo osebno neodvisnost. Vsak žrtvuje svoj sebični jaz zaradi odnosa, v katerem mož in žena postaneta eno.

– Mi smo obraz Jezusa Kristusa, mi smo njegove roke, mi smo njegove besede, mi smo zdaj njegova ljubezen. Zato je vsakdo od nas prejel njegovega Duha, da bi njegovo veselo oznanilo lahko oznanjali ubogim, da bi lahko podirali pregrade, ki nas med seboj ločujejo, da bi postali ustvarjalci miru med seboj

– V vsakem od nas je nekaj zlaganega. Bistvena lastnost zlaganega pa je, da ne želimo gledati tega, kar je v nas slabega. Potreben je čas, da vstopimo v svojo notranjost in da odkrijemo svoje rane.

– Veste, da je rodovitnost najbolj pomembno vprašanje današnjega časa? Ko je človek poln upanja, si želi dati življenje .Če nimaš upanja, ne moreš dati življenja.

– Izredno je to: ko damo življenje za druge, postanemo sami bolj živi. In prav za to je prišel na svet Jezus, da bi mi imeli življenje v izobilju in da bi bili zelo srečni ljudje. Božje veselje je sad tega, da svoje življenje darujemo za druge.

– Skrivnost Jezusovega odnosa do Marije je v tem, da je bil majhen, da je potreboval mater, ker je potreboval njeno ljubezen. In zato je mogla biti ob križu.

– Skrivnost Jezusovega odnosa do Marije je v tem, da je bil majhen, da je potreboval mater, ker je potreboval njeno ljubezen. In zato je mogla biti ob križu.

– Preveč je ljudi, ki umirajo osamljeni … Če skupnost postane mlačna, bodo ljudje umrli od žeje. Če ne obrodi sadov, bodo ubogi umrli od lakote.

– Ljubiti ljudi pomeni priznati njihove darove in jim jih pomagati razvijati; pomeni sprejeti njihove rane in biti z njimi potrpežljiv in sočuten.

zbira Marko Čuk

Lev Nikolajevič Tolstoj

* 9. september 1828, Jasna Poljana, Tulska gubernija, Ruski imperij, † 20. november 1910, Astapovo, Tambovska gubernija, Ruski imperij

– Kdor Kristusov nauk doume, ima enak občutek kot ptič, ki vse dotlej ni vedel, da ima peruti, pa se nenadoma zave, da more leteti, biti svoboden, in se mu ni treba ničesar več bati.

– Sklenili smo, da bomo živeli samo svojo radost, in jasno je, da se nam slabo godi, kakor se mora slabo goditi delavcu, ki ne izpolnjuje gospodarjeve volje. Gospodarjeva volja pa je izražena v evangeljskih zapovedih. Ljudje naj le izpolnjujejo te zapovedi, pa bo na zemlji ustanovljeno kraljestvo božje, in ljudje bodo dosegli naj višjo srečo, ki jim je dostopna.

– Greh je na začetku v tvoji duši tujec, potem gost; ko pa se nanj navadiš, postane gospodar.

– Vera je posvečena ljubezen. Še bolj moramo ljubiti, potem se ljubezen spremeni v vero.

– Najpomembnejša stvar v življenju je ljubezen. Ljubiti pa ne moreš niti v preteklosti niti v bodočnosti. Ljubiti je mogoče vedno samo v sedanjosti.

– Čas ne obstaja. Obstaja samo trenutek in v tem trenutku je naše življenje. Zato moramo v ta trenutek vložiti vse svoje moči.

– Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti kot je dobrota.

– Skoraj vselej, ko pogledamo vase, najdemo isto napako, ki jo obsojamo pri drugih. Če ne vidimo prav iste napake, poglejmo globlje, in odkrili bomo še večjo.

– Lahko brez ljubezni cepimo drva, žgemo opeko ali kujemo železo, s Človekom pa moramo vedno ravnati samo z ljubeznijo.

– Boga je težko spoznati, vendar to ne pomeni, da ga ni, temveč je to znamenje njegovega veličastva in naše slabosti. Bog je kot čista voda, ki bi jo hoteli piti, toda ne morete čiste vode naliti v umazano posodo in potem soditi o njeni čistosti.

– Bog ne želi, da bi ljudje živeli vsak sam zase in jim zato ni razodel, kaj vsak zase potrebuje; hoče, da ljudje živimo v občestvu, v skupnosti, in zato nam je razodel, kaj je vsem potrebno, zase in za vse druge … Kdor živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem, kajti Bog je ljubezen.

– Po dolgem, dolgem pogovoru se skušaj spomniti vsega, kar se je govorilo in začudil se boš, kako nepotrebno, prazno in pogosto tudi slabo je bilo vse, kar se je govorilo.

zbira Marko Čuk