Jožef Pogačnik, ljubljanski nadškof, metropolit, * 28. september 1902, † 25. marec 1980

• Bolj kot demokratičnost je treba v Cerkvi poudarjati bratstvo. Najvišji zakon v Cerkvi pa je ljubezen.
  
• Mladina je bodočnost. Verna mladina bo ohranila vero za bodoče rodove. Verna mladina bo v množici mladega rodu pač majhna čreda, o kateri je govoril Kristus; ta mala čreda ima in bo imela nalogo, da je kvas za druge vernike.
  
• Velike reči zorijo v tihoti. Vaše klene osebnosti se bodo skovale v ponižnem prizadevanju za lastno notranjo rast, ki mora dozoreti do možate zrelosti. Pripravljajte se na to, da bo vsak izmed vas na svojem bodočem mestu dosleden pričevalec za evangelij.
  
• Živimo v Marijini dobi. Zato je gotovo, da Bog hoče dati Jezusa današnjemu svetu zopet po Mariji, kakor ga je nekoč pripeljal na svet po Mariji.
  
• Smo v božjih rokah in to so dobre roke in mi vemo, da bo Bog vodil svet tako, kakor je najbolje za njegovo slavo in blagor stvari.
  
• Vzel si, Kriste, glasno bol, / v svojih rokah jo obrnil – / pa jo zopet meni vrnil – / kakor prt Veroniki.
  
• Varuj, Bog, me zdaj oblaka, / ki bi notranjo mi luč zakril. / Srce moje le na to še čaka, / da se čas bo v večnost mi prelil, / v večnosti pristan / čoln moj je naravnan.
  
• Narod mora najprej sebe poznati, šele potem se more sebe zavedati. Zato ni dovolj, da naša narodna svojstvenost v nas podtalno živi, ampak živeti mora zavedno. Šele potem bomo narod-mož in ne narod-otrok, ki težkih časov ne preživi.
  
• Križ, molitev, odpoved, pokora so bistvene sestavine krščanstva; kjer teh vrednot ni ali so prisotne le površno, se zamajejo temelji naše vere.
  
• Kako je to, da si prav ti, Marija z Brezij, v vseh srcih? Ti edina, kjer se spočije, kdor govori slovensko. Da, prav zato, ker si naša, naša, naša. Kdor ve, kaj je naše, ve, da si ti naša.
  …

 zbira Marko Čuk

Louis Émile Clément Georges Bernanos francoski pisatelj, vojak v prvi svetovni vojni, * 20. februar 1888, † 5. julij 1948.

• Večina ljudi uresniči v svojem življenju le majhen delček, smešno majhen delček svojega bitja. Kot skopuhi, ki so umirali, ker so potrošili le najnujnejše. Svetnik ne živi le od najnujnejšega, marveč investira ves svoj kapital, vso dušo.
  
• Cerkve ne prenoviš drugače, kot da trpiš zanjo. Vidne Cerkve ne prenoviš drugače, kot da trpiš za nevidno … Cerkev ne potrebuje prenoviteljev, ampak svetnike.
  
• Volja velikega moža ima vedno nekaj neupogljivega v sebi. Nasprotno pa je volja svetnika svobodna, učljiva, čista. S čim mu hočete odkrito nasprotovati, kakšno past hočete podtakniti njemu, ki je v vsakem trenutku pripravljen dati vse?
  
• Svetnik se trudi, da bi se kar najbolj približal svojemu vzoru Jezusu Kristusu, to je tistemu, ki je bil človek na najboljši način, s tako popolno preprostostjo, da je povsem zmedel junake in vlil poguma drugim. Kajti Jezus ni umrl samo za junake, umrl je tudi za strahopetce.
  
• Spotika vesoljstva ni trpljenje, ampak svoboda. Bog je naredil svoje stvarstvo svobodno, to je spotika vseh spotik, kajti vse spotikanje izhaja iz nje.
  
• Ustvarjeni smo po božji podobi in sličnosti, ker smo sposobni ljubiti. Svetniki so geniji ljubezni.
  
• Neverjetno, kako se moje mišljenje spreminja, kadar molim!
  
• Vsak obraz, ki nam ga je dano spoznati na tem svetu, nam prinaša neko sporočilo od Boga. To sporočilo bi lahko razbrali, če bi imeli več jasnovidnosti ali samo malo več ljubezni.
• Z Bogom se človek nič ne pogaja, treba se mu je vdati brezpogojno. Dajte mu vse, on vam bo vrnil še več.
  
• Ko se je naš Gospod poročil z uboštvom, je dvignil siromaka v tako visoko dostojanstvo, da ga nihče več ne bo vrgel s tega podstavka.
  
• Ogorčenje ni še nikoli nikogar odrešilo, je pa verjetno pogubilo mnogo duš.
  
• Zasej hudobijo, kjerkoli hočeš, povsod bo vzklila. Nasprotno pa je za še tako skromno setev dobrega treba posebnega naključja, čudežne sreče, da se ne uduši.
  
• Najsi bomo boječi ali pogumni, pomembno je samo eno: vedno biti tam, kjer nas hoče imeti Bog in vanj popolnoma zaupati.
  
• Srečen je lahko samo človek, ki je zadovoljen; zadovoljen pa je samo tisti, ki pozna hvaležnost.
  
• Ali sem tam, kjer me hoče naš Gospod? Vprašanje, ki si ga stavim po dvajsetkrat na dan. Gospod, ki mu služimo, ne samo sodi naše življenje, marveč ga deli z nami, ga prevzema nase.
  
• Z Bogom se človek ne pogaja, treba se mu je vdati brezpogojno. Dajte mu vse, on vam bo vrnil še več.
• …

zbira Marko Čuk

Zdenka Serajnik, pesnica, prevajalka, pedagoginja in pisateljica, * 4. avgust 1911, † 22. februar 2003.

• Marija, Mati ljubljena, / izprosi Ti nam milosti, / da vsi Boga poslušamo / z življenjem čast mu dajemo.
• O Bog, o Bog, ozri se vendar name, / naj nova se svetloba v duši vname, / ozdravi me in vsega me zajame, / da vstanem iz teme, globoke – jame.
• Življenja si nismo ne dali sami in si ga sami tudi ne moremo in ne smemo jemati. Veseli, zelo veseli moramo biti, da živimo. Zahvaljevati se Tistemu, ki nam je življenje dal, in to je Bog, vsak dan, vsako uro.
• Blagoslovljena, sveta Vnebovzeta, / zvenijo pesmi ti od vseh strani, / veselje, čast si vseh ljudi, / v vso večnost tvoja slava se razcveta.
• Ti, Mati, našim dnevom si vodnica, / ti kažeš pot nam v blaženo nebo, / s teboj hoditi varno je, lahko. / Blagoslovljena, o nebes Kraljica.
• Zdaj je čas, da vstanemo iz sna, / saj daleč se že noč je premaknila / in nov DAN nas zbuja iz mrtvila, / navzočnost živa kliče nas Boga.
• Kako bi zadržala smrt življenje, / kako bi živega zadržal grob? / Oko ozira v prazno se temo / zapelo v duši Božje je vstajenje.
• Kako velik je človek! Kako izbran! Kako odlikovan! Le česa bi še hotel? Kako opojna in dragocena je naša čaša! Vsak trenutek bi nam moral biti glasna hvalnica.
• Po Bogu so nam dnevi posvečeni, / saj Svetega Duha nas moč mazili; / odprto nad človeštvom je nebo.
• Oglasil se je zvon in vabi nas, / da pred Gospodov stopimo obraz, / pogledamo v srce in vprašamo, / kako porabljamo svoj dragi čas.
• Oglasil se je zvon in vabi nas, / naj resno vzamemo Gospodov glas / in mu z ljubeznijo prisluhnemo, / da Vsemogočni blagoslovi nas!.
• …

zbira Marko Čuk

Paul Claudel, francoski dramatik, pesnik in diplomat, * 6. avgust 1868, † 23. februar 1955.

• Mladi ljudje, ki tako zlahka zapustijo vero, se ne zavedajo, koliko truda jih bo stalo, če se bodo hoteli k njej spet vrniti, in s kakšnimi mukami bodo morali to plačati.
• Nisem potreboval razlage o peklu, v njem sem sam prebil svoje obdobje. Teh nekaj ur milosti je bilo dovolj: jasno so mi pokazale, da je pekel povsod, kjer ni Jezusa Kristusa.
• V vsaki ženski, kakršnakoli je, moški znova odkrije podobo duše, tiste duše, ki jo je prejel od matere in mu jo je Bog dal, da bi ga spremljala skozi življenje kot služabnica, vodnica in uresničevalka.
• Sveto pismo je pretresljiva pripoved ne le o preteklosti, ne o nečem namišljenem, pač pa nekaj, kar se nadaljuje in je tesno povezano s travmo naše lastne eksistence, drama, o kateri ne bom rekel, da jo živimo, temveč rajši, da ona živi nas.
• Pridite k Bogu, ki vas kliče! Nikar ne verjemite tistim, ki vam pravijo, da je mladost ustvarjena za uživanje – ustvarjena je za junaštvo. Zares, mlademu človeku je treba junaštva, da se ustavi skušnjavam, ki silijo vanj.
• Krepost nas šele napravi človeka. Čistost te napravi močnega, lahkega, živahnega, bistrega, jasnega kot trobente glas in bleščečega kot jutranje sonce.
• Ne verjemite knjigam. Verjemite v naravno poštenje svoje vesti in v zagon svoje možatosti. Luč nikoli ni odrečena tistemu, ki jo išče.
• Tisti trenutek, ko sprejmete vase Boga, boste imeli gosta, ki vam nikoli ne bo dal počivati. “Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč.” To bo silni kvas, ki bo razgnal vse posode; to bo boj, boj proti strastem, boj proti teminam duha, nikakor pa boj premagancev, ampak bolj zmagovalcev.
• Nikar ne verujete tistim, ki vam govorijo, da je mladost ustvarjena za uživanje — ustvarjena je za junaštvo. Zares, mlademu človeku je treba junaštva, da se ustavi skušnjavam, ki silijo vanj.
• …

zbira Marko Čuk

Mohandás Karamčand Gándhi, znan kot Mahatma Gandhi, indijski politik, odvetnik in aktivist, * 2. oktober 1869, Porbandar, Gudžarat, Britanska Indija, † 30. januar 1948, New Delhi, Indija.

Sleherni greh, ki ga bom storil, bom plačal pozneje, morda čez tisoč let … Členek, ki ga bom pustil zarjaveti, bo morda vzrok, da se pretrže celotna veriga.

Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji bo Bogu.

Nimam sporočil. Moje sporočilo je moje življenje.

Ne prizadevam si, da bi drugim dal svojo vero; hočem mu le omogočiti, da skozi mene vidi Boga, pod pogojem, da ga resnično imam in da ga moja vsakdanja dela dejansko razodevajo.

Vera je resnična samo tedaj, ko postane sestavni del našega življenja. Vera ni neki okrasek.

Po mojem skromnem mnenju je nesodelovanje z zlom prav tako dolžnost kot sodelovanje z dobrim.

Zakon tega življenja naj bo samoobvladanje. Zato pazi, s kom se družiš, kaj bereš, s čim se zabavaš.

Gospod, daj, da se moje ustnice ne bodo omadeževale z grdim govorjenjem. Bolje bi bilo zame, da bi bil nem.

Srce, ki ljubi, spremlja tudi tistega, ki zaide, in ljubi, tudi če ve, da bo ranjeno.

Paziti moramo na čistost v mislih, besedah in dejanjih. Kdor ni čistega srca, ne more doumeti Boga. Kolikor čistejši je kdo, toliko bližji je Bogu.

Če Bog prebiva v slehernem živečem, ali smemo misliti, da je kdo naš sovražnik?.

Vera je nekakšen šesti čut, ki se sproži, kadar razum ne ve odgovora.

Ljubezen je to, kar je na svetu najmočnejše, in vendar si ne moremo zamišljati ničesar bolj ponižnega.

Bog se vsak dan razodeva človeku, toda mi smo gluhi za njegov tihi glas.

Ti in jaz sva eno. Ne morem ti storiti nič žalega, ne da bi s tem ranil tudi sebe.

Samo svetloba globoke ponižnosti zmore pregnati temo sebičnosti.

Jezus bi živel in umrl zaman, če se od njega nismo naučili živeti svojega življenja po večnem zakonu ljubezni.

Ni mogoče častiti Boga in zapostavljati svoje brate: to dvoje je namreč neločljivo.

Noben človek ni nekoristen, če olajša breme kateremu koli drugemu.

Ostati hočem pri resnici. Nočem se ukloniti nobeni krivici. Nočem rabiti sile. Hočem biti prost bojazni. Hočem biti dobrohoten do vsakogar.

Kar je bilo doseženo z nasiljem, je mogoče ohraniti samo z nasiljem.

Če misliš, da je ta svet popolnoma slab, se spomni, da so na njem taki ljudje, kot si ti.

Božji mlini meljejo počasi. Dobrota hodi peš.

Ne spominjam se niti enega dneva v svojem življenju, ko mi božja previdnost ne bi vsaj v zadnjem trenutku prišla na pomoč.

Če mi poskrbimo za sedanji trenutek, bo Bog poskrbel za jutri.

Bolje je, da o nas govori naše življenje, kakor da bi govorile naše besede. Ne govorite nam o Bogu v zgodovini, temveč pokažite, kako živi v vas danes.

Ljudje, ki so brez zavisti, so hvaležni tudi za tiste zaklade, ki jih odkrijejo v drugih.

Če te lačni vpraša, kje je Bog, mu daj kruha, kruha ljubezni. In reci mu: Tu je.

Ponižnosti ne smemo zamenjevati z lenobo. Prava ponižnost je pogumna, dejavna, stalna služba človeku.

Kristus je največji izvir duhovne moči, kar jih je človek kdajkoli poznal. On je najplemenitejši vzor vsakemu, ki hoče vse dati, ne da bi kaj zahteval nazaj. Kristus ni last samo krščanstva, ampak vsega sveta.

Prepričan sem: če bi se Kristus vrnil, bi blagoslovil življenje mnogih, ki niso nikdar niti slišali njegovega imena, ki pa so bili s svojim življenjem živ zgled kreposti, ki jih je živel on: ljubili bližnjega kakor sami sebe, delali dobro in nikomur nič slabega.

Dovolj je ena sama minuta premišljevanja, pa spoznamo, da vse stvari niso nič. Če bi si domišljali,  da smo nekaj, bi postavljali pregrajo med seboj in Bogom.

zbira Marko Čuk

Romano Guardini (17. 2 1885 – 1. 10. 1968), nemški katoliški duhovnik, teolog in filozof

• Najgloblji smisel gostoljubnosti je v tem, da drug drugemu nudimo počitek na poti v večni dom.
• Večerna ura je ura dovršenja. Stojimo pred Bogom, sluteč, da bomo nekoč stali pred njim iz obličja v obličje v poslednji odgovornosti.
• Minljivost, to pomeni pepel. Našo minljivost, ne minljivost drugih. Našo, mojo! Moj konec mi napoveduje, ko mi mašnik v začetku postnega časa s pepelom nekoč sveže zelenih vejic minule cvetne nedelje začrta na čelo križ: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!«.
• Kruh in vino nam je postal Kristus. Jed in pijača … Kruh je zvestoba in vztrajna stanovitnost. Vino je smelost, veselje čez vso mero, vonj in lepota, prostranost in poroštvo brez meja.
• To je ljubezen: združevanje z božjim plamenom po žaru in vendar brez kakršnega dotika. Zakaj Bog je dober in kdor ljubi dobro, živi le-to tudi že v njegovem duhu.
• Ne begaj pred svojo usodo! Vztrajaj! Ne vprašuj vedno, zakaj in čemu. Najgloblji smisel življenja je, da se v resnici in ljubezni za Boga použivamo kakor sveča v svetlobo in žar.
• Gospod, daj, da razumem, da ne zahtevaš, da pod križem ne smemo nikoli oslabeti, ampak le to, da moramo vedno spet vstati.
• Dan je pot – smer zahteva. Dan je delo,delo pa terja jasno voljo. Dan je vse tvoje življenje. Tvoje življenje je kakor tvoj dan. To pa hoče izraza.
• Vse naše trpljenje, naše darovanje in naša smrt je božja setev. Če smo združeni z božjo voljo, požene iz nje življenje, bogato življenje za nas in za druge.
•  ‘Pot’ pomeni, da je vsak korak nadaljevanje prejšnjega in priprava na naslednji; da hoja ima smer proti cilju, ki ga tisti, ki koraka, končno doseže; da človek more biti utrujen, a se sme tudi odpočiti; da hodi po pravi ali po krivi poti.
• Naše najbolj notranje bistvo odgovarja Bogu, zakaj neizbežno je njegova last. Od njega ustvarjeno in zanj, ni mirno, dokler ni združeno z njim. Saj vaš jaz nima nobenega drugega pomena, ko da se v občestvu ljubezni združi z Bogom.
  
• Radosti, ki jih je izkusil drugi človek, in bolečine, ki jih je trpel, postanejo prav tolikere strune, katerih tresljaji naše srce spravijo na nov način k razumevanju, k odgovarjanju. Nekaj takega, le v čisto drugačnem redu, se dogaja v molitvi rožnega venca.
• V dobroti je moč. Čim čistejša je dobrota, tem močnejša je; in popolna dobrota ima neizčrpno moč … a popolno dobroto najdemo šele tam, od koder prihaja vsaka krepost: pri Bogu.
• Moč blagoslavljanja lahko doseže le, kdor postane resnično čist, kdor ne išče več samega sebe, ampak hoče biti v službi življenja. Vselej pa je moč od Boga.
• Resnična čistost ni nekaj bolestnega. Ne umika se življenju, ne živi sanjarsko v umišljenih sanjah in previsokih vzorih. Resnična čistost ima rdeča lica življenjske radosti in krepak prijem pogumnega boja.
• Kakor plamen daje svetlobo, tako Bog daje resnico … In plamen oddaja žar; tako tudi Bog pošilja ogrevajočo dobroto. Kdor ljubi Boga, postane v dobroti eno z njim.
• K resnični dobroti spada potrpežljivost. Vedno znova prihaja trpljenje, ki ga moramo razumeti; vedno znova občutimo napake drugih in postanejo neznosne ravno zato, ker že na pamet vemo zanje. Vedno znova se mora dobrota pripraviti na to, da odpušča.
• Za vsakim človeškim obrazom in za sleherno človeško usodo bo stal On in jima bo dal svojo večnostno mero.
• Neprenehoma sprejemam samega sebe iz Tvoje roke. To je moja resnica in moja radost. Nenehno zre vame Tvoje oko in živim iz Tvojega pogleda… Uči me v tišini Tvoje navzočnosti razumeti skrivnost, da obstajam po Tebi, pred Teboj in za Tebe.

zbira Marko Čuk

Franc Bole duhovnik, urednik in publicist, * 9. avgust 1932, Koritnice, † 18. februar 2020, Koper.

• Vera nas uči, da imamo nad seboj dobrega Očeta, ki ne bo dopustil, da naše življenje ne bo uspešno, če le hočemo spolnjevati njegovo voljo.
• Kristus svoje učence prepričuje, da bodo odgovarjali za svoja dejanja, tudi če so skrita in nihče ne ve zanje.
• Nikomur še ni uspelo ustvariti raj na zemlji, mnogim pa je uspelo, da ta raj ustvarijo v duši. Mar ne bi bilo lepo, če bi bil tudi ti med njimi?
• Naša domovina ima tako čudovite planine, tako lepe stopnice do Boga. Če je le mogoče, se radi vzpenjajte po njih. Vem, da boste z njih prihajali bogatejši in srečnejši.
• Življenje je lepo šele takrat, ko vemo, kam potujemo in zakaj. Pot v neznano pa je težka kot mora.
• Vsakogar moramo imeti za dobrega, dokler se ne dokaže nasprotno. Zdi se, da danes velja nasprotno načelo: ne zaupaj nikomur!
• Vsako dragoceno stvar je treba plačati in kaj je dragocenejše kot srečna družina? Plačati jo moramo z odpovedjo sebičnosti in premagovanjem.
• Pri oblikovanju mladega človeka mora zaupanje imeti prvo mesto. Zaupanje vzbuja čut odgovornosti, brez katerega je nemogoča kakršna koli vzgoja.
• Bog se razodeva vsem ljudem na nevsiljiv način, zato da ga lahko iščemo in se odločamo zanj iz ljubezni.
• Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela.
• Spoved je zakrament Božjega usmiljenja. Sami jo moramo iz nadležne obveznosti, kot smo jo morda čutili v otroških letih, spremeniti v sredstvo duhovne rasti.
• Bog hoče, da smo njegovi otroci, da ga ljubimo. Noben oče pa ne more otroka prisiliti, da bi ga ljubil. Čim je nekaj prisiljeno, ni več ljubezen.
• Koliko trpljenja bi bilo prihranjenega naši mladini, če bi že na začetku svoje življenjske poti razumeli, kako jim je Božja roka potrebna.
• Kritizirati je lahko in podirati tudi ni težko. Težko je zidati, ustvarjati kaj boljšega. Tudi med verniki je veliko takega duha.
• Sleherni človek kdaj pa kdaj začuti, da ni dovolj živeti za to, da hodi v službo, ima hišo, avto, hrano … Začuti, da mu manjka cilj.
• Žal tudi mnogi kristjani vozijo prazne vagone, ker je njihovo krščanstvo res samo napis na vagonu, ne pa koristen tovor.
• Od vseh zemeljskih ciljev še najbolj in najdlje osreči človeka prava ljubezen, ki se za ljubljeno bitje žrtvuje.
• Vso lepoto vezenine našega življenja bomo videli šele v večnosti, ko bomo gledali svoje življenje od zgoraj, s prave strani.
• Za vsako sožitje, zlasti v družini, je treba imeti dobro mero potrpljenja. Ni nam lahko sprejemati napore in obveznosti, ki nam jih narekuje vsakdanje življenje.
• Glavna Jezusova zapoved je zapoved ljubezni do vseh. Z dejanji se približaj veri in čutil boš, da ti je Bog blizu, da te razume in da ti njega razumeš.
• Bog nas je postavil v ta čas in to je naš čas, ki ga moramo oblikovati, kolikor je mogoče, in posvetiti.
• Sprejeti življenje, zdravje kot dar, ki se ti daje vsako jutro znova, pomeni biti ponovno obdarovan in s tem osrečen.
• Nagrada za to, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za Jezusom, je notranji mir in veselje ob tem, da tudi drugim pomagamo nositi njihove križe.
• Naše napake in slabosti nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika kot ošabnega pravičnika.

zbira Marko Čuk

Ivan Pregelj, * 27. oktober 1883, Most na Soči, † 30. januar 1960, Ljubljana

Če bi še enkrat v sebi In drugih obuditi mogel tisto otroško žalost velikega tedna, žalost oči in src ob božjem grobu: »Bog je umri!« Če bi obuditi mogel sveto otroško usmiljenje, ki se čudi, kako neki more sonce sijati, ko Bog v grobu spi.

Molitev je prečudna roža. Do nebes je zadehtela in vse cvetice je vnel njen vonj. Molitev je prečudna pesem. Do nebes so jo čuli in vsi angeli so rekli: amen

V neskončnost raztegnil je sence večer, / v brezmejnost razgibal je klasja nemir. / In je večernica obraz na nebu Njegov. / Oh, Oče, daj mi, da priti k Tebi – domov.

Otroci, ki gledajo Gospoda, ljubijo mater. Najsvetejši ljubijo Najčistejšo. Mati, tvoje ime je sveto.

Mati! Srce vsega stvarstva, zaklad vsega bogastva. Otrok Te ima in starec Te ima v ljubezni in besedi od početka, vedno zopet v eni besedi: Mati, Mati, Mati!

Dejal bom, da le tisti v smrti trpi, ki je svoje življenje na svetu ubil, da dozorelo ni in odpadlo kot zrel sad.

Jaz grem na pot, na daljno pot, / tja v mesto Betlehem – / vso žalost, mrak, obup in strah / sem vzel seboj, / Če me zavrgel bodeš Ti, / kam denem se nocoj?

Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam, / kar sem in kar upam, kar vem in kar znam. / Zahvalim Te za svoje skrbi, / za kruh vsakdanji in pokoj noči.

Duha oprosti mi vezi / in mladih me otmi strasti, / naj v delu za Te duh moj ves / se prenovi.

Videl sem temo slepih ljudi, / zahvalim Te, Oče, za dar oči! / Zahvalim Te, Oče, za dar ušes! / Slišal sem zemlje in pesem nebes.

On je planinam vrhove užgal, / On je v travi roso razvnel, / on raz njive megle snel, / On mi v dušo žeje vlil, / da bi lepoto stvarstva pil.

Nocoj je zemlja katedrala, / prostoren, jasen dom miru, / kjer ni krivice ne jokú; / beseda je meso postala.

Jaz grem na pot, na daljno pot, / tja v mesto Betlehem …/ Vso žalost, mrak, obup in strah / sem vzel s seboj. / Če me zavrgel bodeš Ti, / kam naj denem se nocoj?.

Kdo sem, kaj sem, Ti, daj, odpri / oči mi slepe in blodeče! / Usliši mojo bol, moj jad, / povedi me do prave sreče!.

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

zbira Marko Čuk

Janez Zupet (* 16. oktober 1944, Horjul, † 29. marec 2016)

 – Človek nikoli ne živi samo v sedanjosti, vedno znova se zazira v bodočnost, išče in načrtuje, nestrpno pričakuje vesele dogodke in se boji žalostnih, vedno znova upa, vedno po nečem ali nekom hrepeni.

– Prvikrat smo svoj “Tukaj sem!” izrekli po ustih naši staršev in botrov pri krstu. Zdaj pa je čas, da to pripravljenost in odločitev za Jezusovo pot zavestno izrekamo in jo udejanjamo.

– Zares verovati se pravi gledati z duhovnimi očmi. Gledati z duhovnimi očmi pa ne pomeni izklopiti telesne oči, temveč jih prav uporabljati: odvračati jih od ničvrednih stvari, a jih ne zatiskati pred potrebami in stiskami drugih ljudi.

– Pred vsakim človeškim rojstvom bi se morali globoko prikloniti, ga sprejeti z velikim spoštovanjem in še z večjim veseljem in hvaležnostjo.

– Največji Božji dar, ki smo ga deležni, je naše življenje – in v tem smo si vsi enaki; vse drugo je v bistvu postransko. Zato nikakor ni na mestu prevzetnost, če nam je podarjeno malo več.

– Dokler človek živi v mraku, ima občutek, da je z njim vse v redu. Šele ko posveti luč, zagleda vso svojo zaprašenost in številne pomanjkljivost.

– Kristus hodi tudi danes med nami in nas hoče ozdraviti. Išče take, ki se ne bojijo priznati, da so brez njega izgubljeni, bolni, grešni, osamljeni, nesrečni.

– Pravični je v Božjih očeh tisti, ki je do kraja poslušen Bogu in njegovi sveti volji in obenem usmiljen in dober do sočloveka.

– Marija nas uči pravega odnosa do skrivnosti življenja. Vseskozi se je živo zavedala, da je resnični podarjevalec življenja Bog.

– V družini mora biti živa zavest Božje navzočnosti. Vsa naša dejanja in besede, vsi naši odnosi potekajo pred očmi živega Boga.

– Če bomo Boga tu na zemlji zvesto poslušali, ga bomo nekoč zagotovo gledali v nebesih.

– Če umiraš sebi, ostajaš živ; in življenje, ki klije v tebi, je porok, da boš živel na veke.

– Božje Srce je polno dobrote, ljubezni in usmiljenja do nas. Po preroku nam Bog govori: Moje srce se obrača k tebi, moja notranjost v usmiljenju gori.

– Ko Jezus zahteva od nas, da smo sol zemlje in luč sveta, hoče, da se zavedamo vzvišenosti svojega življenjskega poslanstva in se dvignemo nad povprečnost.

– Kaj vse bi se spremenilo v naši družbi, če bi tista četrtina Slovencev, ki redno prihaja k maši, dosledno ravnala, govorila in mislila v duhu in luči evangelija! Kakšna preoblikovalna moč bi to bila!

– Koliko bogov, malikov in idolov je marsikdaj v našem srcu! Postni dnevi so za nas klic, naj očistimo tempelj svojega srca.

– Nedoumljivi troedini Bog, ki nas je poklical v življenje, hoče, da živimo v ljubezni. Samo tako življenje je vredno odrešenega človeka in nas more pripeljati v naročje Ljubezni.

– Človekova veličina v Božjih očeh se ne meri po tem, koliko je kdo prejel, ampak kaj in koliko je s tistim napravil, dosegel.

– Kdor se je odrekel Bogu, si je prerezal žile, po katerih mu priteka življenjski sok. Odvrniti se od Boga se pravi zavrniti živo vodo in živi kruh, ki dajeta življenje.

Leto, ki ga začenjamo, bo zares srečno, če se nam bo posrečilo, da se osebneje in globlje srečamo z Bogom. Iz tega srečanja bomo črpali moč za vsakdanje delo in dolžnosti, ki nas čakajo.

Kolikor bolj bomo odprti za druge, tem močneje bodo gorele naše osebne svetilke.

Prva otrokova beseda je za mater in očeta praznik. Prijateljeva beseda opogumlja in bodri, tolaži in ozdravlja. Beseda vzgojitelja vodi in usmerja, učiteljeva beseda odpira nova obzorja znanja.

Nedvomno vsak človek želi biti srečen … Verujoči poznamo Srečo z veliko začetnico. Naš Bog je to – Življenje našega življenja in veselje našega veselja.

11 Vseh osem blagrov, s katerimi Jezus blagruje svetega človeka, bi lahko strnili v enega: Blagor čistim v srcu, ker bodo gledali Boga! Čistost srca ni nič drugega kot notranja svoboda in popolna zmožnost za ljubezen.

Spreobračamo se, ko rastemo v dobroti in plemenitosti in ko tudi drugim pomagamo pri tej rasti.

Bog nas ima za zrele osebnosti, ki se svobodno in iz prepričanja odločajo za dobro, za resnico, za pravičnost in poštenje.

Naše srce je žejno življenja in sreče, ker je takšno ustvaril Bog in kot nekak težnostni zakon položil vanj to hrepenenje, to žejo.

Vseživljenjsko potovanje nas kristjanov ni usmerjeno k zahajajočemu soncu današnjega dne, ampak k sončnemu vzhodu neminljivega jutrišnjega dne.

Kolikor živimo za druge, živimo v globljem pomenu zase. Jezus pravi: Dajte in se vam bo dalo. Čim več daješ, tem bogatejši postajaš. In to je edino bogatenje, ki je vredno kristjana.

Zdrava življenjska modrost nas vodi k večni Modrosti. Vztrajno prizadevanje za pošteno mišljenje in čisto srce nas odpira in usposablja za Božjo modrost.

Svetost je z ljubeznijo prežet človekov odnos z Bogom, pravičnost pa z ljubeznijo prežet odnos s človekom.

Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.

Samo razdajanje prinaša notranjo potešenost, srečo in mir. Čim bolj se razdajaš, tem bolj dejansko bogatiš.

Če res ljubiš, boš tudi dober, pravičen, pošten, plemenit, iskren, usmiljen, pozoren, delaven in zvest.

Praznik vseh svetnikov nam govori, da je vse drugo na svetu prazno in brezsmiselno, le dobrota in poštenost, pravičnost in zvestoba – kar vse je le drugo ime za svetost – dela človeka velikega in po Božji dobroti nesmrtnega.

zbira Marko Čuk

Alojz Rebula (*21. julij 1924, Šempolaj pri Nabrežini – † 23. oktober 2018, Topolšica

* V življenju se po mojem komaj česa naučimo, tudi ker življenje ni napisan dramski tekst, ampak eno samo nenehno presenečenje.

* Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo.

* Briga me samo neki Nekdo, ki ve za nas. Oziroma ne samo, da ve za nas, ampak za nas tudi skrbi in nam pripravlja neko prihodnost, ki prekaša mizernost našega življenja na zemlji.

* Ne vemo, kdaj smo pravični. Samo v enem primeru smo nezmotljivi: kadar ljubimo.

* Kot Slovenec dolgujem Cerkvi naš obstoj, vse začetke naše kulture, naše evropstvo, danes pa, v dobi nihilizma in provincializma, ostaja najmočnejše vrelo naše etičnosti in naša najžlahtnejša povezava s svetom.

* Vera, ki kristjanu sveti skozi pragozd življenja, ni lepo zavarovana električna svetilka, ampak prosto goreča sveča, na katere plamen mora paziti.

* Kristjanu je čudovito pomisliti, da vse, kar na tem svetu nosi znamenje božje resnice, ljubezni in lepote, plove kakor neznansko tiho brodovje proti pristanišču Resnice, Ljubezni in Lepote.

* Zaupanje je zavest, da skozi pragozd usode ne stopaš sam. Da je ob tebi tvoj angel, nad njim Marija, nad njo Oče.

* Domačnost z dušami v vicah, kakor jih imenujemo, je posebno lepa krščanska naravnanost. Nekateri se jih spominjajo večkrat na dan.

* Kristjan veruje, da je duhovni nevidni svet ne samo enako, ampak še bolj resničen od materialnega in močnejši od njega, kolikor je duh močnejši od materije.

* Na oltar srca si lahko vsak, ki veruje, postavi križanega ali vstalega Jezusa, saj je zmeraj isti Gospod.

* Zgubljamo občutek za čudenje. Pravzaprav za milostni dar čudenja. Kaj je namreč čudenje drugega kot mladost v nas, svežina našega dojemanja sveta, naša še neizgorela otroškost?

* Slovenu je bili kristjan še posebej lepo, saj vidi krščanstvo tako intimno prepleteno s svojo narodno zgodovino in svojo pokrajino, da si Slovenije brez krščanstva komaj more predstavljati.

* Nikjer ni Kristus v evangeliju veličastnejši kakor takrat, ko reče v Betaniji: »Jaz sem vstajenje in življenje.«

* O, koliko lažje bi se prebili skozi globeli in strmine življenja, ko bi mislili na nesmrtnost …

* V miru si, ker si v Smislu, v božjem naročju. Nikamor ne moreš pasti iz njega, razen če sam hočeš.

* Za kristjana, ki je zmožen količkaj nadnaravnega pogleda, stranskega tira sploh ni. Mlad ali star, zdrav ali bolan, okreten ali invaliden, stoji na istem bleščečem tiru odrešenja, pritrjenem na pragove večnih resnic in usmerjenem v zemljevid nove zemlje.

* Reči “Bog nam je odveč” je isto kot reči “Odveč nam je Smisel”: smisel življenja in smrti, smisel zgodovine, smisel teh naših petih celin, smisel naše galaksije, smisel vsega.

* Govornik ne govori toliko iz tega, kar pove, kolikor iz tega, kar je. Tako tudi duhovnik ne pridiga iz tega, kar reče, kolikor iz tega, kar je.

* K veri ne prideš z umovanjem, ampak s čim vrednejšim življenjem. Skušaj biti boljši človek, pa te bo to pripeljalo h Kristusu. Kar drži ljudi stran od vere, niso razumski argumenti, ampak življenjska drža.

* Smisel z veliko začetnico ti more biti samo nekaj, kar presega vse vidno in vse časno. Neki globok glas v tebi ti pravi, da tvoja sla po neskončnem, lepem in pravičnem ne more biti potešena z vidnim in časnim.

bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov…

* Cerkev je neko bratstvo, neko skupno občutje, skupna hoja nekam, velikanski pohod več kot milijarde katoličanov v neko smer.

* Pristna krščanska avantura ni v svojem bistvu ne kulturna ne sociološka: je predvsem avantura notranjega človeka.

Bog se ne da kar tako nadomestiti. V vesolju ni nadomestni del, je os, ki nosi vesolje.

* Je mar Kristus rekel: “Jaz sem noč sveta”? Je evangelij veselo ali žalostno oznanilo? Je pred nami kupček mrhovine ali vstajenje?

* Svetnik je človek, ki se nikdar ne vdaja preplahu. Zanj preplah ne obstaja. Nosilec preplaha more biti samo hudič.

* Vsak dan reci: “Veliki neznani nekaj, daj mi, da bom človek!” Kdor tako moli, pride s časom do tega, da mu Nekaj neha biti Nekaj in postane Nekdo.

* Božje ljubezni je vredno samo eno: da bo Oče poklical vsakega svojega otroka z njegovim lastnim imenom in priimkom … Nič, kar je na tem svetu božjega, ne bo uničeno, ampak samo poveličano.

* »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim.” Ali se ta obrazec mora sramovati formul fizike in kemije? Kaj pa, če je narobe res? Če ob tem obrazcu stoji in pade človek? Če skriva v sebi edino uporabnost, ki konec koncev šteje?

* Bog je Ljubezen, ki hoče dvigniti svojo kreaturo do tiste skrajne stopnje pobožanstvenosti, kakršna je za ustvarjeno bitje sploh možna. Bog hoče v njej sodelavca: tako pri stvarjenju kakor pri odrešenju … Bog hoče ustvariti novo nebo in novo zemljo s sodelovanjem človeka.

* Zakaj Bog ni hotel biti za nas evidenca (razvidnost), v kateri bi se lahko razkošno upokojili, kakor se poleti na plaži razstavimo soncu? Samo ena razlaga je mogoča: Bog je hotel biti za človeka več kot odkritje. Hotel mu je biti osvojitev. Še več: hotel mu je biti izbira

* Ko sem spoznaval ljudi, sem imel občutek, da je njihova človeška žlahtnost, pa naj so bili kristjani ali ne, zmeraj sorazmerna z nekim temeljnim spoštovanjem vere in posebno Kristusa.

* Če hočeš zadostovati sam sebi, nimaš iskati Boga, ker si ga že našel: to si ti sam. Iz samozadostnosti ni poti k Bogu. Smerokazi k Bogu namreč kažejo v povsem nasprotno smer – iz sebe.

* Neverni nagonsko sluti v Kristusu neko svetlo prašilo, ki ji mora biti človeštvo hvaležno, da se je kdaj pojavila na tem strpinčenem planetu. Vernemu pa je Kristus ves njegov smisel in vsa njegova usoda.

* Dejstvo je, da Kristus ob svojem odhodu apostolom ni naročil, naj bodo propovedniki nove sociologije, znanosti ali umetnosti, ampak samo: »Oznanjujte evangelij celotnemu stvarstvu!« Zato je pravzaprav umestno terjati od Cerkve en sam obračun: ne, koliko je v stoletjih naredila za napredek, ampak koliko je oznanjevala evangelij in koliko je proizvedla svetosti.

* lz nespameti križa raste kristjanu vera v nespamet zmagoslavja. Čim bolj se namreč bliža Kristusu, tembolj doživlja sam v sebi to nespamet.

* Svetniki so vse možne prihodnje koncile že izpeljali v sebi, ker so v sebi izpeljali evangelij. Koncili zanje niso potrebni. Svetniki so že za naprej pokoncilski.

* Kakšno osvobajanje lahko pričakujemo od Kristusa? Osvobajanje od nesmisla življenja in zgodovine, in to v moči upanja na tisto eshatološko osvoboditev, ki je obljubljena sinovom luči.

* Z Veronikinega prta gleda v nas odtisnjen s krvjo Mož bolečin. To je trpin, ki dejansko preizkusi vse, kar je mogoče pretrpeti ne samo na telesu, ampak tudi na duši: lakoto in žejo, izdajstvo in osamljenost.

* Kristus se ni prišel na svet igrat, sicer bi končal elegantnejše kot je končal, namreč na križu. Vsak, ki hoče z Njim, spozna na lastni koži, da Kristusu ne gre za igranje, ampak zares.

* S tem, da Cerkev najprej streže svetu s svetostjo, mu dejansko streže s hrano, ki je je najbolj potreben.

* Križ: totalno zanikanje uspešnosti, slave, kaj šele volje do moči. A obenem oralo stoletij, veletok božje moči, upanje onkraj vseh obupov.

* Bog ni hotel napraviti iz človeka samo soustvarjalca, iz njega je hotel napraviti tudi soodreševalca. Kristus celo ni hotel dotrpeti svojega odrešenja do kraja, da bi tako dal kristjanu možnost, da ga dopolni.

*Marija je Prasila v vesolju nevidnega, je Mati v urah teme v Cerkvi in v nas, je Dobrotnica, ki jo vsak dan kličemo, da bi prosila za nas “zdaj in ob naši smrtni uri”.

* S trikratnim aleluja v duši vam bo lažje nadaljevati kakršno koli življenjsko pot, zdravo ali bolno, uspešno ali skrahirano, pa vam bo tudi lažje gledati v ta svet, zrel za sodbo.

* Resnica vstajenja se kristjanu druži z drugo, prav tako tolažljivo resnico, o občestvu svetnikovo njihovi skrivnostni povezanosti z vesoljem rešenih, predvsem tistih, ki so mu bili v življenju najdražji.

Glavno nevarnost za današnjega človeka vidim v tem, da se obdaja s slepili, da potem ne vidi nekaterih dejstev.

Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.

Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.

Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.

Eno je gotovo, če človek verjame v Boga: da so vsi časi in vsi prostori pod njegovim absolutnim nadzorstvom. Kakšen Bog bi bil, če ne bi držal v pesti vsega?.

Pomislimo na neko dejstvo, ki ga nikoli nihče ne omeni: kaj je krščanstvo v teh dvajsetih stoletjih pomenilo za milijone malih, neznanih in trpečih, ki so našli v veri v Kristusa svojo največjo tolažbo in življenjsko krepčilo.

Če hočeš biti kristjan, moraš verjeti tudi v nekaj prihodnjega, v Kristusov prihod. Tako krščanstvo postane vera pričakovanja, prihodnosti.

November, najbolj onstranski med meseci. Mesec nevidnega človeštva. Mesec vseh svetih. (in vsi mrtvi, ki so umrli v prijateljstvu z Bogom, spadajo mednje) .

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

zbira Marko Čuk