Skip to main content

Marija, žena vsakdanjega kruha, daj nam razumeti, da kruh ni vse. Obložena miza človeka ne nasiti in jedi nimajo okusa, če je srce prazno resnice in v duši ni miru.(Tonino Bello)

Misli Jozeta Vesenjaka

Jože Vesenjak (* 27. avgusta 1920, Moškanjci; + 23. junij, 1991, Ljubljana)

 

* Sebičnost, tudi sveta in pobožna, ko mislimo le nase, morda celo le na to, da bi prišli čim višje v nebesa, jemlje zasluge vsem našim dobrim delom.

* Rešitev človeštva ni samo v gospodarstvu, ampak v preoblikovanju človeka, da bomo res ljudje, drug do drugega dobri, pošteni in velikodušni, zlasti do slabotnih.

* Na žalost so med ljudmi tudi taki z majhnim srcem, s stisnjeno dušo, ki nenehno merijo svoje delo in zasluge, da ja ne bi storili več kot drugi.

* Vsi ljudje, naj bomo katerekoli stopnje posvečenja ali “oblasti”, smo le služabniki, Jezusovi poslanci. Naša prva skrb je prisluhniti Jezusovi volji in jo zavestno in vestno spolnjevati.

* Resnično in trajno srečo prinaša samo prava in globoka ljubezen. Zares osrečuje samo ljubezen, ki se žrtvuje.

* Sreča je tam, kjer je vsak svojega poslanstva in mesta vesel in ne gleda z zavistjo na druge.

* Mnogi kristjani so se, žal, vedno radi vračali k poganski miselnosti: Boga počastiš, potem pa živiš po svoji volji.

* Privoščljivost je druga stran nevoščljivosti. Veselimo se porazov, spotikljajev drugih, ker jih premalo ljubimo.

* Vrednost človeka se ne meri po položaju in naslovu, ampak po ljubezni in zvestobi.

* Vsak človek, tudi svetnik, ima svoje osebne lastnosti in te niso nikoli vsem enako prijetne.

* Ni tako važno, da človek vse ve, važno je, da se prav odloča, da za svoje odločitve res odgovarja. To lahko stori samo tisti, ki razmišlja pred Bogom, ki je Resnica in Ljubezen.

* Pobožnost, to je vcepljenje drobnih korenin in žil moje duhovnosti v mogočni vir vse Velikodušnosti.

* Vsak človek je toliko vreden, kolikor je vesten v svojem poklicu. Seveda pa tudi toliko, kolikor bolj plemenit je bil pri izbiri in kolikor več sedaj dobrega stori v življenju.

* Otroci navadno bolj ljubijo mater kot očeta in ji ljubezen tudi bolj izkazujejo. Pameten oče zaradi tega ni ljubosumen, ampak je vesel, ker je tako prav. Mati je srce in duša družine, oče je njena trdna skala.

* Ponižnost, nesebičnost, čistost, zvestoba božjim načrtom – to je daljnovod za božjo energijo v vse ude Cerkve… To je nadaljevanje Jezusove daritve na križu – vira vse moči Cerkve in tudi človeštva.

* Božja moč in modrost Svetega Duha ter človeški pogum in krščanska solidarnost nam morajo biti trdna opora, pa se godijo čudeži tudi danes!

* Pod križem je od učencev ostal zvest samo Janez, ženske pa vse, z materjo Marijo na čelu. Prve so poročale o Jezusovem vstajenju; Magdalena je prva dokazana priča novega življenja.

* Kdor Jezusa pozna, ve, da je bil sama ljubezen in nikoli sebičnež. Vse je storil za druge, dal tudi samega sebe, da bi ljudi osrečil in prepričal, da je to edina prava pot.

* Prvo apostolsko delo imamo doma, v družini, ko tako živimo in se trudimo, da bi si tujec, ki bi nekaj časa preživel z nami, zaželel naše vere: “Lepo je biti kristjan!”

* “Glejte, kako se ljubijo med seboj!” je rečeno o prvih kristjanih. Čudovito! “Glejte, kako so si odtujeni!” moramo žal marsikdaj reči o današnjih kristjanih.

* Človek je bitje, ki je ustvarjeno za veselje. Človeka narava sama žene v igro, ki je zunanji znak veselja. Vse živo se veseli in igra. Otrok se že v materinem telesu začne igrati.

 

 

zbira Marko Čuk

Misli patra Mihe Žužka

pater Miha Žužek (* 29. september 1923, Ljubljana; † 14. maj 2008, Ljubljana)

 

+ Ne bojmo se ne Boga ne Kristusa ne Cerkve. Bojmo se nič. Če nam je prav ali ne, je naše življenje vožnja na vse – ali nič.

+ Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

+ Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik dan.

+ Ljudje razumejo, da jim ne sme primanjkovati joda, kalija, proteinov… Zdi pa se jim kar možno, da bi shajali brez Boga.

+ Besede so seme, iz katerega klijejo misli, dejanja, dogodki, zgodovine, bodočnost, večnost.

+ Krst je šele novo, pravo življenje. Svoja leta bi morali pravzaprav šteti od krsta … Sploh pa ne bi smeli šteti let, temveč le stopnje, do katerih se je novo življenje v nas razcvetelo

+ Pogumno vstopimo v velikonočno skrivnost, ne bojmo se velikih zamahov usode, saj iz nas delajo velike ljudi. Bojmo se le zaspanosti, zaradi katere preslišimo tako sovraštvo velikega petka kot najmogočnejše grmenje prihajajoče pomladi – velikonočno alelujo.

+ Vsako zvezdo Bog kliče po imenu, s tem jo izvablja iz nebivanja. Enako dela z menoj, a tako obzirno, da sploh ne čutim njegovega ‘prsta’. Na vsak način hoče rešiti mojo svobodo. Brez nje – me ne bi mogel klicati po imenu.

+ Srce ob srcu. Srce v srcu. Tako je tudi v Bogu. Bog Oče se je vsega izlil – v Sina, Sin v Očeta – v Svetem Duhu, ki nič drugega ni kot neizrekljiva božja prisrčnost. V to božjo prisrčnost vsi potujemo. Prisrčnost v naših družinah je le priprava in šola za zadnjo prisrčnost.

+ Lahkomiselni ljudje zapravljajo svoj čas. Ena ura – to je le kratka urica. Kaj bi to! En dan gor ali dol. Še mesec in leto – tako hitro sta naokrog. Se ne splača razburjati. Pametnim ljudem pa je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

+ Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik, da je njegovo življenje veliko, ker je vključeno v delo za božje kraljestvo. Pa naj bo še tako revno, pusto in prazno, bo dejansko bogato, zanimivo in polno.

+ Vsako jutro se bom odpravil v pravo smer – sveti Trojici v objem. Vsak dan me bo pripeljal za eno postajo bliže tej končni postaji.

+ Naj bo Kristus v središču našega življenja. Potem bo naše življenje iz zlata, vsak dan se bo pa lesketal kot dragulj – njemu v čast.

+ Veseli smo, ker je Bog do nas tako dober, usmiljen, odrešilno razpoložen. A pravico do veselja si dobimo samo tako, da smo še mi podobni Bogu: dobri, usmiljeni, odrešilno razpoloženi.

+ Vsakdo od nas ima nalogo, da iz svojega življenja naredi vrisk odrešenja. Čim bliže smo smrti, tem bolj bi morali čutiti svojo odrešenost.

+ Pred človekom se moram zastrmeti v skrivnost osebnosti. Vsakdo mi je milost. Vsakdo me v čem presega, je večji od mene. Zlasti če skozenj seva Bog, ki se izničuje.

+ Družina, okolje, poklic – tri polja ljubezni. Drobna uslužnost, dobrota, potrpežljivost gradi boljši svet.

+ Zdaj šele razumem, kaj bi ti rad od nas, Gospod: ne želiš si naših darov, le kaj naj bi ti prinesli! Hrepeniš pa, da bi se nam dal, da bi te sprejeli.

+ Vsi smo drug drugemu darilo – iz daljav. Vsi plavamo v druge svetove. Žal prevečkrat izplavamo, preden vzpostavimo globlje stike.

+ Vsi smo – če hočemo ali nočemo – vpleteni v čudovito igro medsebojnega vplivanja. Povzročamo dobre ali slabe valove, ki hite po morju človeštva.

+ Bog je človeka ustvaril za ljubezen. Ta ga gnete in predeluje. Dela ga neumnega. A prav takrat je pameten.

+ Ni dne, ki bi ne bil od Gospoda. Ni dne, ki bi ne bil za Gospoda.

+ Bodimo usmiljeni in bomo dosegli usmiljenje – to velja zlasti znotraj družine.

+ So moje besede morilne ali zdravilne, rušilne ali odrešilne? Polne in jedre kot kleno zrnje, ali prazne in mrtve kot pleve? Začinjene z dobroto ali zastrupljene s sovraštvom?

+ Vsi čutimo, da je življenje nekakšna vzvišena naloga. Ne določamo je mi, ona določa nas.

+ Kolikor bolj dosežemo božjo bližino, toliko bolj dosežemo sebe. Svoje bistvo. Razsežnost večnosti. S tem tudi življenjske trdnosti.

+ Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.

+ Biti kristjan ne pomeni poleg drugih dnevnih dolžnosti še nekaj minut porabiti za molitev, sicer pa živeti kot drugi. Pač pa pomeni: bivati na nov način.

+ Ujeti smo v ljubezen. Ustvarjeni smo od Ljubezni, namenjeni za Ljubezen. Izdelani po modelu Ljubezni.

+ Povečajmo svoje dneve! Časa sicer ne moremo raztegniti. Moremo pa dnevu dati polnost, da bo en dan veljal za dva ali štiri ali tudi osem dni.

+ Zemlja je cvet vesolja. Oltar vesolja. Svetišče vesolja. Milijoni jo slikajo, preučujejo, obdelujejo. Kogar zanima Zemlja, mu ne bo dolgčas. Na Zemlji sem jaz, si ti in ti… Vsi smo so-zemljani, so-potniki v večnost.

+ Jezus je vedel, da mora večina živeti redno, hoditi v službo, obdelovati polje, skrbeti za bodočnost svojih otrok. Odklanjal pa je tako pretirano skrb, ko človek grabi več kot potrebuje. Ko tako skrbi za čas, da pozabi na večnost.

+ Srce naše vere je velikonočna skrivnost, Kristusova zmaga nad trpljenjem in smrtjo, še prej nad grehom, tem zadnjim virom vsega zla na svetu. Z vzklikom aleluja so kristjani ovili veliko noč – in vse nedelje skozi leto, vsaka je namreč ponovitev velike noči.

+ Nadvse pazite na pravo smer! Ne samo, ko greste na vlak, ampak v vsem življenju! Na vsakem križišču se ustavite in dobro premislite, katero pot boste ubrali.

+ Vse stvarstvo je samo drobna iver iz debla, ki se imenuje Bog, samo majhna iskra iz tega velikega kresa, ki se imenuje Ljubezen.

+ Vsako jutro je sveže kot novo stvarjenje, vsako poldne je polno kot tisti čas, pričakovan od vekov, ko se je utelesila Beseda; vsak večer je kot konec in sodba.

+ Vsak dan je lahko velik, samo če hočemo. Vsak ima svojo značilnost. Odkrijmo jo, obdelajmo jo, poudarimo jo, pa bo postal dan kot biser.

+ Rastemo iz preteklosti v prihodnost. Nihče nas ne bo prepričal, da je naša dirka skoz zgodovino le zagon v prazno.

+ Vera ni le vednost o Bogu ali kak običaj. Je srečanje živega človeka z živim Bogom. Otroka versko vzgojiti pomeni dopovedati mu, da je Bog vedno z njim, da ga vedno ljubi.

+ Vera spremeni človeka. Iz lebdenja v zraku ga postavi na trdna tka dejstev, ki spreminjajo brezciljno životarjenje v vzvišeno pesem: tudi jaz sem božji otrok.

+ Človek je vedno družinsko bitje. Mora koga imeti, mora komu pripadati, biti potreben. Tudi ko je star in bolan – takrat še najbolj. Hoče ostati v družini.

+ V družini se povezujemo. Vsakdo lahko vsakogar s čim obdari. Ne gre za otipljive darove, tudi ne za vednost in znanje, pač pa za naklonjenost srca.

+ Rečeš dobro besedo, storiš drobno uslugo, pokažeš se kot plemenit človek – kaj veš, na koga vse boš vplival?

+ Na angelov pozdrav je Marija hotela preprosto povedati: Gospod, tu sem. Vse storim, kar želiš. Želim ti pomagati pri tvojih načrtih.

+ Vsak dan je kot prazen list, ki mi ga zjutraj daje Bog in mi zraven govori – po vesti: vzemi in glej, da boš kaj lepega napisal, zvečer bova pa pregledala in shranila v arhiv.

+ Brez vstajenja je naše življenje prazno, pusto, sivo. Z vstajenjem pa postane razodetje, poveličanje, odrešenje.

Jezus je imel v sebi vse tako imenovane moške in ženske prvine. Saj sta moški in ženska samo dve upodobitvi istega izvirnika – Boga samega, polnosti vsega lepega, dobrega, občudovanja vrednega.

+ Svet vidi vrednoto v tem, da igraš gospoda, drugi pa naj ti bodo strežniki. Kristus vidi vrednoto v tem, da si človek ljubezni, da pozabljaš nase in strežeš drugim.

 

zbira Marko Čuk

Misli sv. Terezije Avilske

sv. Terezija Avilska (28. marec 1515, Gotarrendura, Kastiljska krona (danes Španija), † 4. oktober 1582, Alba de Tormes, Španija)

 

– V tem, da smo si na jasnem, kako božjo postavo najpopolneje izpolnjujemo, je vsa naša sreča.

– Bodi prijazen do svojega telesa, da bo tvoja duša z veseljem prebivala v njem

– Ljubezen božja ni v prelivanju solza, niti v sladkostih in občutkih nežne pobožnosti, ki po njih hrepenimo in se jih veselimo, temveč v tem, da Gospodu služimo pravično, velikodušno in ponižno.

– Pomisli, da imaš le eno dušo in da boš le enkrat umrl; da imaš le eno in sicer kratko življenje; in da obstaja le ena resnična slava in sicer večna.

– O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila; globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer ničesar niti zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni.

– Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil vas bo, če boste premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja.

– Bog hoče pogumnih duš, pod pogojem, da ostanejo ponižne.

– Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili.

– Bog skrbi za nas bolj, kakor skrbimo sami zase; on tudi ve, za kaj je kdo sposoben. Kaj se siliš, da bi vladal sam, ko si voljo izročil Bogu?

 

zbira Marko Čuk

Misli Teilharda de Chardina

Pierre Teilhard de Chardin francoski jezuitski duhovnik, filozof in paleontolog, * 1. maj 1881, Orcines, Francija, † 10. april 1955, New York,ZDA

 

Velikosti reke ne spoznamo ob njenem izviru, ampak ob njenem izlivu. 

Plašljivost in skromnost ne bi smela iz nas napraviti slabih delavcev! Če je razvoj sveta lahko pod vplivom naše vere v Jezusa, nam ne more biti odpuščeno, če pustimo, da ta sila v nas spi.

Kristus me s svojim pogledom docela zajema. Z istim zajemanjem in isto pričujočnostjo prežema tiste, ki me obdajajo in ki jih ljubim … Kristus nas povezuje in nas odkriva drugega drugemu.

Dejansko bodo rešeni tisti, ki bodo drzno prenesli središče svojega bitja izven sebe, si upali drugega ljubiti bolj kot sebe in postati na neki način ta drugi.

Ne, ni nas mogoče primerjati cvetovom v šopku, marveč lističem in cvetovom velikega drevesa, na katerem se vse pojavi ob svojem času in na svojem mestu, kakor to zahteva mera in potreba celote.

V obrisih vsega, kar bom srečeval, in vsega, kar me bo doletelo, in vsega, kar bom danes uresničil, si te želim in te čakam, moj Bog!.

Kdo bi mogel povedati, kaj bi Bog napravil iz nas, ko bi si upali na njegovo besedo iti do konca njegovih nasvetov in se vreči v naročje Previdnosti?.

Kristus je ost, ki spodbuja ustvarjeno bitja na poti napora, vzpenjanja, razvoja.

Kdor bo strastno ljubil Jezusa, skritega v silah, ki dajejo zemlji rast, ga bo ta zemlja dvignila na svojih orjaških rokah in mu dala gledati božje obličje.

Bog se ne skriva tistim, ki ga iskreno iščejo. Bog se nad svetom dobrotno sklanja, kot mati nad svojim novorojenčkom.

Če gledamo na nauk Križa s kar najbolj splošnega vidika, potem vidimo, da se ga lahko oklene vsak človek, ki je prepričan, da se mu v tem neizmernem človeškem mravljišču le odpira pot do nekega izhoda in da se ta pot vzpenja.

Križ ni nekaj nečloveškega, temveč je nadčloveški. Zdaj razumemo, zakaj nam je bil že od prvih začetkov človeštva postavljen daleč spredaj na pot, ki vodi k najvišjim vrhovom stvarstva.

Kristjani večkrat mislimo, da so toliki daleč od vere zato, ker naj bi bil ideal, ki ga oznanjamo, previsok in prezahteven. Zmota! Plemenita zahtevnost je vedno očarala duše.

Smrt nas popolnoma izroča Bogu, odpira nam pot vanj. Zato se ji moramo tudi mi izročiti z veliko ljubeznijo in predanostjo.

zbira Marko Čuk

Misli Srečka Kosovela

Srečko Kosovel (* 18. marec 1904, Sežana, † 27. maj 1926, Tomaj)

 

Ko odpoljubi Smrt / nam vso bolest / in v srcu se ustavi čas,/se umaknemo /v veliki Prostor./Svetal postane naš obraz.

A sedaj je treba borbe v nas, / borbe, svete borbe, ne miru, / ne počitka niti lepih sanj, / ne raziskovanj, izpraševanj, / treba, da spoznamo svoj obraz / in da izpovemo: Mi smo tu!

Njegov ukaz življenje nam podarja / in glas Njegov svetove nam ustvarja. / Pokliči nas, da pridemo do tja, / kjer vse se pomiri in vse konča!

Kam bi s frazami, dragi govornik! / Spravite fraze v muzeje. / Vaše besede morajo imeti trenje, / da zagrabijo srca človeška.

Resnica je pri nas, in ako / ji pomagamo do vstajenja, / je s tem že rešen problem / življenja. Živimo resnično / življenje.

Fantje, fantje, le korajžo. / Jaz sem pogumen za tri. / V zlatem čolnu se vozim. / Iz trpljenja zajemam vse, / kar potrebujem.

Bodi svetilka, če ni ti / mogoče biti človek, / ker težko je biti človek. / Človek ima samo dve roki, / pomagati pa bi moral tisočerim.

Tiger je skočil na krotilca / in ga raztrgal. / Zveri se ne da dresirati. / Za prirodo ni dresure. / Ljudi se ne da mehanizirati. / V mehaniki ni kulture.

Nepremagljivi govori / iz mene. / Nepremagljivi jaz. / Nadzemski. / Kakor topla poslednja molitev / je njegov glas.

Kako dobri so pozdravi ljudi, / ki so v trpljenju grešili, / kot da so si umili / v dlaneh Kristusa oči.

Vera v človečanstvo. / Zame je to sveta misel. / Molčeča tišina je kakor žalost. / Nisem več žalosten, / ker ne mislim nase.

Nate naj mislim, večni Bog? / Nate, ki si skrivnosti skrivnost, / od kod si ti in kdo si ti, / ti si širjava, ti si globokost.

Ali si Oče ali si Brat, / ki samo v daljah duš živiš, / ko čutimo, da se nagneš k nam, / ko slednji ponižan je, strt in sam?

O, da sem list zeleni na večnem drevesu ljudi, / o, da bi mogel na njem zeleneti, / šumeti, v vejah gnezditi kot ptič gnezdi, / o, da bi mogel z njimi živeti!

Koliko krajin so videle že / te moje trudne oči, oči, / koliko zvokov je sredi zemlje, / ki jim srce še prisluhnilo ni! // In še so pokrajine, še bolj skrivnostne / in še bolj nevidne mojim očem, lažje od zvokov, tišje od luči, / slutim jih samo in zanje vem.

Sam, sam, sam moram biti, / v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti, / svoje prozorne peruti v brezdalje razpreti / in mir iz onostranske pokrajine vase ujeti.

Pravim ti, brat: bodi močan, / delaj in te ne morejo uničiti, / delaj in stremi za tem: uresničiti / jasno resnico najglobljih spoznanj.

Kako je preprost človek v naravi … / Zatorej: v prostost, kabinetni ljudje, / da se zaveste svetlih vetrov, / zibanja lahnega gozdnih vrhov, / dobre sončne svetlobe, svetlobe nad nami. / Živeti, živeti je smisel človeka.

Glejmo na smrt kakor na znamenje ob poti, ki gremo mimo vsak dan in ki se nekoč ob njem ustavimo in odpočijemo, in prepričani, da bodo naša dela dobra, nam se je ne bo treba bati.

Greš naprej – trnje je preko poti, če pa se ozreš nazaj, se ti zdi, da dehti vsa pot od velikonočnic, prvih in ponosnih cvetov pomladi.

Življenjska moč izvira iz borbenosti, iz etične sile premagovanja komodnosti, ki jo ta zahteva. V službi Duha stojimo, v službi neodvisnega, svobodnega Duha.

Pokazal vam bom grm, ne vprašujte, kje rase. Ali rase na gmajni ali za bori ali za skalami ali na Krasu ali v mojem srcu. Pokazal vam bom grm, trnov grm, ne vprašujte, kje rase.

 

zbira Marko Čuk

Misli Karla Rahnerja

Karl Rahner (* 5. marec, 1904; Freiburg im Breisgau, Nemčija – † 30. marec 1984, Innsbruck, Avstrija)

 

* Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.

* Krščanstvo je vera v prihodnost, v blaženo, neskončno prihodnost, ki je nezakrita navzočnost neskončnega Boga kot našega večnega življenja.

* Vsakdanja molitev je težavna zadeva… Kako pogosto je srce daleč od tega, kar usta govore, daleč od njega, ki mu je molitveni obrazec namenjen.

* Lahko se prebudi ljubezen do Boga tudi ob tihem, hvaležnem vese­lju, ko se srečamo z dobrim človekom ali ko se rešimo velikega strahu ali silne žalosti.

* Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša moli­tev.

* Gospod ni naš Bog le ob praznikih. Nismo njegovi le, če se nas v njegovih veličastnih svetiščih dotakne njegova skrivnostna lepota; njegovi služabniki in služabnice smo tudi na polju in v delavnicah, pri mizi in v spalnici.

* Le vsakdanja molitev nam lahko pomaga. Le če vsak dan molimo, pripravljamo pogoje za ure vzvišene molitve.

* V molitvi srce govori Bogu, ki nas drži, čeprav padamo; ki nas krepi, čeprav smo kar naprej slabotni; ki nam je blizu, čeprav ga ne moremo videti.

* Odločilni trenutki našega življenja so milostni božji dar, ko jih prejmemo, in zopet milost, ko se pravilno odzovemo.

* Za tistega, ki veruje, je smrt kakor padec v naročje živega Boga, ki se imenuje Oče.

* Ko se bomo na sodni dan znašli pred Bogom Očetom, ne bomo našli odgovora na svojih tisočero zakaj. Naša vprašanja bodo izginila.

* Le kako naj spremenimo dan v molitev? Z nesebičnostjo in ljubez­nijo.

* Sveti Duh nam pri molitvi pomaga. Ne bo se utrudil. Ko se bomo naveličali praznine svojega srca in svoje molitve, bo veselo slavil Boga.

* Ne smemo se omejiti na redke, pretresljive ure vzvišenega razpoloženja, ko iz nas molitev kakor sama po sebi kipi. Doumeti moramo, da nam je vsakdanja molitev potrebna, saj pripravlja izredno molitev, toda tudi izvira iz nje

* Ko imamo pred očmi le Boga, njegovo ljubezen, njegovo voljo, ko je vse samoljubje v nas dogorelo, šele potem smo popolni božji otroci, šele potem je naša prosilna molitev božječloveška, šele potem lahko govorimo s Sinom: Vem, da me vselej uslišiš.

* Vsakdanjost naj bo za kristjana prostor vere, šola preudarnosti, vaja v potrpežljivosti, zdravilno razkrinkanje velikih besed in nepristnih idealov, tiha priložnost za dejavno ljubezen in zvestobo, obvarovanje resničnosti, ki je seme poslednje modrosti.

* Smrt naše sebičnosti na križu vsakdanjih težav pripravlja vstajenje ljubezni. Naš dan je prežet z ljubeznijo, s hrepenenjem, z zvestobo, z vero, s pripravljenostjo in vdanostjo v božjo voljo; vsakdanjost sama je postala molitev brez besede!

* Človek, spoznaj vendar veličino svoje molitve! Če priznavaš, da si postal deležen božje narave, priznavaš vendar tudi, da tvoja molitev ni le človeško opravilo, temveč delo Svetega Duha v tebi.

* Vsakdanjost nas uči, da postanemo bogati, le če se razdajamo, mirni zaradi odpovedi, veseli zaradi žrtve, ljubljeni, ko ljubimo; človek postane nesebičen in zaradi tega svoboden.

* Srečen, kdor posvečuje svojo vsakdanjost z molitvijo! Vsaj se ne bo popolnoma povsakdanjil.

* Ob naših odločitvah je v nas uprto božje oko in naš pogled se sreča z njegovim. Zaradi tega so trenutki odločitev tudi trenutki molitve.

* O ti vsakdanja molitev! Molitev zanesljive zvestobe si, ki nesebično služi božjemu veličastvu, ki ne pričakuje plačila. Posvečuješ puste ure in daješ neznatnim trenutkom veličino.

*Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.

 

zbira Marko Čuk

Misli Janeza Janžekoviča

Janez Janžekovič (* 4. marec 1901, Zagojiči, † 9. marec 1988, Ljubljana)

 

– Naša prva molitev, ko prejmemo Jezusa, bodi: Gospod, pomnoži nam vero! Obudi mi zavest, da tudi meni veljajo tvoje besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal trenutka, da bi se združil s teboj.«

– Namesto da bi bilo srečanje z Jezusom naša največja sreča, namesto da bi porabili vsako priložnost, da bi sodelovali pri Jezusovi daritvi,pa nas greni misel, da »moramo« iti k maši.

– Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!

– Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.

– Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.

– Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.

– Naša prva molitev, ko prejmemo Jezusa, bodi: Gospod, pomnoži nam vero! Obudi mi zavest, da tudi meni veljajo tvoje besede: »Z neizmernim hrepenenjem sem čakal trenutka, da bi se združil s teboj.«

– Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.

– Namesto da bi bilo srečanje z Jezusom naša največja sreča, namesto da bi porabili vsako priložnost, da bi sodelovali pri Jezusovi daritvi,pa nas greni misel, da »moramo« iti k maši.

– Božji graditelj je zasnoval nadrobne načrte za sleherno stvarco. Toda čut za naravo, ki jo gledamo vsak dan od mladih nog, nam je otopel, da imamo nepojmljiva čuda za nekaj vsakdanjega.

– Plemenitost ima prizvok lepega, izrazito lepega, a hkrati zelo preprostega, prav nič izumetničenega, razkazujočega se, bahavega.

– Človek je edino bitje v prirodi, ki tudi s svojo lastno iznajdljivostjo spreminja svoje življenjske pogoje. O njem edinem je mogoče pisati kulturno in politično zgodovino.

– Bolečina je sijajen izum, ki živa bitja na najučinkovitejši način prisili, da zavarujejo svoje telo. To je naprava, ki jo v svojih strojih le slabo posnemamo s kakimi zvončki, lučkami in podobnim.

– Velika krivda se uleže na dušo kakor gora, in če je ne odlo­žiš, ti začne razjedati telo… Nemirna vest je najstrašnejše gorje na svetu.

– Napor je bistveni pogoj celotnega lepega doživetja, ki ga nudijo gore. Pravi planinec se naravnost zgrozi ob misli, da bi se brez napora, recimo z vzpenjačo, zapeljal na vrh.

– Vprašanje, čemu sem na svetu, je najosnovnejše, najvažnejše in najodločilnejše od vseh, kar si jih more in mora zastaviti človek.

– Dober človek je pripravljen sprejeti vsako resnico, versko prav tako kakor druge, in izvajati vse posledice, ki iz nje izhajajo.

– Edino človek še ni dovršen… Samo v človeških dušah se bije boj med dobrim in zlim, samo tu je mogoče vesolje še izpopolniti ali pokvariti.

– Naša največja naloga na zemlji je: truditi se, da bi postali čim boljši ljudje. To je pogoj, da uresničimo tudi oba druga vidika na zadnjem smotru: da smo Bogu v čast in da dosežemo srečo.

– Ker dobrota v tem življenju ni zadostno poplačana in ker ostane včasih zlobnež do konca zmagovit, mora Pravičnost vse to izravnati po smrti.

– Tvoje odpuščanje nič ne vpliva na to, ali bo tudi Bog odpustil. Odpustiti moraš zato, ker si dolžan biti dober človek. Za tebe gre, ne za tvojega sovražnika. Sebi škoduješ, če mu ne odpustiš, ne sovražniku.

– Kdor ni popolnoma odprt za sleherno, tudi še tako zahtevno res­nico, če se le javi njegovemu notranjemu očesu zadostno utemelje­na, ne more veljati za pametnega človeka in zato tudi ne za dob­rega.

 

zbira Marko Čuk

Misli Ljubke Šorli

Ljubka Šorli (* 19. februar 1910, Tolmin, Slovenija, † 30. april 1993, Gorica)

 

  • Ko bo svet pregnetla misel zdrava / in ljubezen stala bo najviše, / vzklikali bodo mir, svoboda, sprava.
  • Beseda sveta, najmilejša – mati! / Kot sonce siješ mi v temotne dni, / pomagaš mi v življenje verovati, / v ljubezen zvesto, v bratovske vezi.
  • Ti, Jezus, nas poplemeniti, z nesrečnimi nam daj čutiti.
  • Odšli so romarji in z njimi petje: / v Mariji mir so našli in zavetje. / Nihče se več živeti ne boji.
  • Ko Jezusa na smrt obsodi, / Pilat umije si roke. / V srce nam vidiš, Jezus mili: / s Pilatom vsi smo te sodili.
  • Nad Sinom sklanja se Marija, / v naročju mrtev ji leži. / Srce ji trga bolečina – / sedmero mečev ga teži. / Solze že vse je izjokala, / kot mrtve luči so oči. / Podoba žalostne Marije / naj v sili nam poguma vlije.
  • O krizantema, tvoj kodrasti cvet o Vseh svetih / lep je, najlepši. Grobove pokojnih krasi. / Kakor da roka ljubeča med njimi in nami / plete skoz morje spominov skrivnostne vezi.
  • Človeštvo posveti in reši / naj kri iz Jezusovih ran. / Zahvaljen, Kristus, za trpljenje! / Po križu dal si nam življenje.
  • Gospod, od zibeli do groba / naj spremlja tvoja nas podoba!
  • Nebeško Dete, k tebi vsi bi radi, / da v naše srce milost se povrne – / poroštvo večne, angelske pomladi. // Piščali tvoje bomo naj srebrne – / iz njih naj tebi hvalnic vro zakladi, / dokler v svoj mir nas večnost ne zagrne.
  • Nad mano Bog bedi trenutek slednji, / ob varstvu božjem v duši je toplo, / resnice vir bogat je On, vsevedni, / naj dela moja venec mu pleto.
  • Na težki poti Sin človekov / pod križem tretjič obleži. / Prenaša muke in bridkosti / za večno srečo nas ljudi. / A mi za bližnjega ne vemo, / ko v stiski čaka pomoči.
  • Na križu Bog / razpetih rok / me tiho blagoslavlja. / Ko tu klečim / in vanj strmim, / je v meni bolečina. / Za me trpi / in krvavi, / da me otme pogina.
  • Gospod moj, moj Bog! / V tišini večera, / vsa polna nemira / s teboj govorim. / Pod težkim bremenom / vsa k zemlji težim.
  • Globoko Jezusa presune / žena jeruzalemskih jok. / V njih vidi matere in žene, / kar jih oklepa zemlje krog. / Njih solze skrb so in dobrota, / preliva v bisere jih Bog.
  • Lepo skoz življenje je / vedrega srca hoditi. / Lepo od bogastva je svojega / drugim deliti.
  • Ječim, / omahujem, / brez sil se bojujem / in v svoji nemoči / se vsega bojim. / O, dvigni me, dvigni / iz moje slabosti, / da duh se oklene / tvoje svetosti, / Gospod moj, moj Bog!
  • K tebi Marija, ki vsa si deviška in sveta, / dviga v višave moj duh se iz solzne doline; / Mati veselja si lepega in bolečine, / tvoja dobrota pomoč in tolažbo obeta.
  • Mojemu srcu brezmejno si ljuba in draga. / S soncem obdana ti mojih si dni plamenica, / sredi viharnih noči moja zvezda vodnica. / Misel mi nate, Marija, živeti pomaga.
  • Lepo skoz življenje je / vedrega srca hoditi. / Lepo od bogastva je svojega / drugim deliti.
  • Dete! K tebi vsi bi radi, / da v naša srca milost se povrne – / poroštvo večne, angelske pomladi.

zbira Marko Čuk

Misli Frana Saleškega Finžgarja

Fran Saleški Finžgar (* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana)

 

+ Kako težko pričakujemo zvestega prijatelja, ki mu lahko zaupamo, kar vsakemu ne moremo in nočemo. Po takem zaupanju, po taki spovedi je klic in žeja naše narave.

+ Če je pisateljeva dolžnost pokazati to, česar drugi ne vidijo, je tudi tukaj njegova dolžnost opisovati to, kar je v ljubezni lepega, vzvišenega, nizkotnim očem skritega, junaškega in požrtvovalnega.

+ Človeška narava zahteva, da otrok raste in se izživlja med sebi enakimi. Občudoval sem nekje otroke, ki so bili slovenske, nemške in laške narodnosti. Po jeziku se niso nič razumeli, toda razumeli so se izvrstno v igri in zabavi.

+ Besede nepremišljene ostrina / nalije v dušo večkrat nam pelina.

+ Vsaka ped napredka je bila izvojskovana. Če je napredek resnična pridobitev, ga nihče ne zajezi. Če je pa zabloda, usahne sama po sebi.

+ Natura se da voditi po plemeniti modrosti, a izboljšati edino le po evangeliju in z božjo milostjo, ki pa ne bo delala čudežev v ljudeh, če so samo oblasti željni, zvrhani napuha, brez ljubezni.

+ Ljubezen je ljubezen. Naj se še tako prikrije, nazadnje jo le sonce obsije.

Tako ti sam ne boš nikdar na sveti, / če eno samo te srce umeva, / če eno samo hoče te in zna objeti.

+ Zemlja rodi kruha dovolj za ljudi! / Pa so pravico zatrli ljudje, / da so nam revnim rodili gorje.

+ Knjige, ki jih uživa ljudstvo in inteligenca z enakim veseljem, so najboljše, kar jih je kdaj človek napisal.

+ Ljubezen matere je rodila ljubezen do grude. Ljubezen je žarela v sadikah, sadike so rodile.

+ Človeku je potreben višji, nadčloveški notranji imperativ ukaz, da sovraži zlo, se ga izogiba in, če stori zlo, greh prizna in se kesa.

+ Težko občutiš večjo hvaležnost do Boga kakor tedaj, ko opaziš na človeku, ki je že leta prenašal breme svojih zablod, kako se mu zaiskri srečna solza v očeh, ko zasliši: Zaupaj sin, zaupaj, hči, odpuščeno ti je! Pojdi v miru.

 

zbira Marko Čuk

Misli sv. Janeza Boska

sv. Janez Bosko (16. avgust 1815, Becchi (Piemonte, Italija), † 31. januar 1888, Torino)

 

+ Neobčutljiv sem tako za hvalo kot za grajo če me hvalijo, pravijo, kakšen bi moral biti, če me grajajo, povejo, kakšen sem.

+ Vsaka beseda naj nosi pečat ljubezni. Blagost v govorjenju, delovanju, pri opozarjanju pridobi vse in doseže vse.

+ Krepost stanovitnosti cenim bolj kot kake posebne darove. Nič ne de, če se lotevamo majhnih stvari; važno je, da jih opravljamo vztrajno.

+ V preizkušnjah in težavah kliči na pomoč svojega angela varuha. Želi ti pomagati bolj, kot si to sam želiš.

+ Brezmejno zaupam v božjo Previdnost; toda Previdnost hoče, da ji po svojih močeh pomagam.

+ V pogovoru bodi tak, da bodo vsi, s katerimi govoriš, postali tvoji prijatelji.

+ Vsak večer pomislite: kakšna bi bila moja večna usoda, če bi moral to noč umreti?

+ V lepem obnašanju so zametki mnogih kreposti. Tudi mesarji morajo paziti na svoje vedenje.

+ Biti kristjan, pa ne živeti krščansko, je navadna hinavščina.

+ Neobčutljiv sem tako za hvalo kot za grajo; če me hvalijo, pravijo, kakšen bi moral biti, če me grajajo, povejo, kakšen sem.

+ Revni in zapuščeni ljudje nimajo drugega premoženja kot vaše dobro srce. Če hočete postati bogati, dajte veliko ubogim.

+ Ura, pridobljena zjutraj, je zaklad zvečer. Vsaka minuta je dragocen zaklad, ki ima neskončno vrednost – kakor Bog sam.

+ Ne brskaj preveč po preteklosti in ne sanjari o prihodnosti, ampak tisti čas, ki je tvoj – sedanjost – zgrabi s srcem in z dušo.

+ Predvsem moramo delati tisto, kar dela mladini veselje. Potem bo tudi ona delala tisto, kar dela veselje nam.

+ Delajte dobro vsem, slabega nikomur. Ob koncu življenje bomo obrali sadove naše dobrote.

+ Sprejemam hvalo in grajo: če me hvalijo, mi to pove, kakšen bi moral biti, če me grajajo, mi povejo, kakšen sem.

+ V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost.

+ Ne skušaj opravičevati svojih napak, raje jih skušaj popraviti.

+ V duši ne sme biti razburjenja, v očeh ne zaničevanja in ne sramotilne besede na jeziku Za sedanji trenutek naj v vas prevlada sočutje, za prihodnost pa upanje.

+ Človek je rojen za delo in samo tisti, ki dela z ljubeznijo in zagnanostjo, čuti, da je tudi trud lahak.

+ Malo govori o drugih, še veliko manj pa o sebi.

+ Gospod, potrebujem veliko moči in poguma. Poguma za resnico, da se sprejmem takega, kot sem. Poguma za ponižnost, da se ne bom postavljal.

 

zbira Marko Čuk