iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je razprodana
O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo: S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.
Politične vrednote najdemo na veliki večini lestvic vrednot, čeprav jih različni avtorji opredeljujejo nekoliko različno. Naš strokovnjak za vrednote Janek Musek v svojih lestvicah govori o »političnem uspehu« kot vrednoti. Kot že nekajkrat, si bomo tudi ob tej vrednoti – ali sklopu vrednot – dovolili neko poenostavljanje, in bomo pod imenom »politika« pač obravnavali tiste vrednote, ki igrajo pomembno vlogo v posameznikovem političnem delovanju.
Sam izraz, pojem »politika« ima sicer zelo širok pomen. Tu ga bomo uporabljali v tistem pomenu, ki ga tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika postavlja na prvo mesto. Govorili bomo o politiki kot urejanju splošnih družbenih razmer s pomočjo države in njenih organov. Govorili bomo torej o političnem delovanju posameznika, s ciljem sodelovanja pri urejanju splošnih družbenih vprašanj, nalog, zadev splošnega družbenega pomena. Posameznik posredno sodeluje pri tem že z izražanjem svoje volje na volitvah, s čimer vpliva na izbiro ljudi, ki bodo neposredno delovali v državnih organih, od vaške ali krajevne skupnosti, mestne četrti, občine, do parlamenta in vlade. Posameznik politično lahko deluje prostočasno, v svojem prostem času – ali celo poklicno. Župani večjih občin opravljajo svojo izvoljeno politično funkcijo poklicno, prav tako poslanci v državnem zboru. Posameznik lahko uresničuje svoje politične ambicije v okvirih političnih strank, v okvirih različnih gibanj in združenj »civilne družbe«, kot danes rečemo, ali celo kot neorganiziran, nepovezan posameznik. Tudi ta dejstva nam v resnici zelo »razteguje« politiko kot vrednoto – pa se zato ne bomo mogli izogniti poenostavljanju …
Prav ta pojem politike in političnega delovanja je v ljudskem umevanju dokaj kontroverzen. Kar pogosto slišimo kritike na račun politike in politikov ter političnega delovanja. V tem pogledu obstajajo velike razlike med posameznimi narodi, državami … Pravimo, da imamo države z »visoko politično zavestjo«, kjer uživa politika velik ugled, in prav tako tudi politiki. Imamo pa tudi države z »nizko politično zavestjo«, kjer tudi politika nima ugleda. Različne raziskave nam kažejo, da se Slovenci ne uvrščamo ravno med države z visoko politično zavestjo. Zadnje čase celo slišimo pozive nekaterih politikov in uglednih ljudi, ki opozarjajo, da bi bilo dobro nekaj narediti za dvig te politične kulture in politične zavesti. No, med preprostimi ljudmi slišimo kar veliko zelo pikrih, zajedljivih pripomb na račun politike. Najbolj znana je morda tista, da »je politika kurba«.
Kako naj ob takšnih pogledih sploh govorimo o politiki kot o vrednoti?
Preden poskušamo odgovoriti na to vprašanje, si velja pogledati, kako individualistično – psihoanalitično usmerjeni misleci razmišljajo o človekovih motivih za politično delovanje. Pogosto zasledimo, da ljudje (tudi resni misleci, strokovnjaki!) pri tem razmišljajo o vrednotah, ki naj bi vodile, usmerjale posameznika na področje političnega delovanja, ampak razmišljajo o povsem drugačnih motivih: od iskanja materialnih koristi, do sle po moči in oblasti …
V resnici vsega tega ne gre zanemarjati! Dejansko zelo pogosto spoznavamo, da se je nekdo odločil za »politično kariero«, pa naj bo to funkcija člana vaškega sveta (sveta krajevne skupnosti) ali državnega poslanca, zaradi pričakovanja nekih materialnih koristi. In v resnici lahko opažamo, da je nekaterim »politikom« pomembnejša oblast, lastna moč – kot pa javni interes, oz. javno dobro. Pa še nekaj močno drži: tudi če se nekdo ne odloči za politično delovanje zaradi teh motivov, mu politika sama kasneje ponudi možnosti, da začne te motive (materialna korist, moč, oblast, ali tudi kaki drugi motivi) udejanjati.
Če govorimo o slabem ugledu politike, o šibki politični zavesti – potem je to brez dvoma povezano s temi pojavi, torej s pojavi zlorabe politike za uveljavljanje svojih teženj po moči, oblasti ali želja po materialnem ali drugačnem okoriščanju. Problem je torej v tem, da je teh negativnih pojavov preveč in zato prihaja do negativnega posploševanja, v smislu, da je »vsa politika gnila«.
In prav v tem vidim smisel in potrebo po tem, da glasneje govorimo o politiki kot o vrednoti – in da si odločneje prizadevamo tudi za vzgojo »politične zavesti«, »politične kulture« – za vzgojo vseh tistih vrednot, ki so pomembne pri političnem delovanju.
Človek je občestveno, skupnostno, družbeno bitje, kot pravijo sociologi. Od pradavnine živi v nekih skupnostih in v teh skupnostih je potrebno tudi urejati vprašanja, ki zadevajo nekak »skupen interes«. Če sledimo našemu kulturno – civilizacijskemu sistemu, ki je zgrajen na judovski, grški in rimski tradiciji, vidimo, da so vse te kulture, kolikor daleč nazaj sega zgodovinski spomin, imele neke trdne oblike »političnih sistemov« – torej sistemov, ki so na eni strani zagotavljali opravljanje nalog skupnostnega pomena, na drugi strani pa so tudi imele neke prepoznavne oblike vključevanja posameznikov v te »politične funkcije«. Pri vseh teh treh civilizacijah tudi vidimo, da je bilo politično delovanje tesno povezano z vero, oziroma z verskimi, duhovnimi vrednotami, kar naj bi varovalo politiko (predvsem pa politike), da se ne spridi. In vendar nas zgodovina uči, da se je to »spridenje« političnih veljakov dogajalo vedno v zgodovini, v vseh treh civilizacijah. Tudi Sveto pismo je polno poročil o teh spridenjih, pa čeprav so politični veljaki, kralji in drugi voditelji ljudstva za osnovo svojega delovanja uporabljali deset božjih zapovedi!
V novejšem času, zlasti v dvajsetem stoletju, se je z uveljavitvijo demokracije kot družbene ureditve politično delovanje ločilo od verskega, politične vrednote so se ločile od duhovnih vrednot in se nekako uveljavile kot samostojne vrednote. Povezanost teh vrednot z vrednotami, kot so mir, solidarnost, spoštovanje, narod, jezik, domovina, kultura, pa tudi blagostanje, zdravje, varnost, napredek… je več kot očitna. Toda tudi povezava »političnih vrednot« z duhovnimi vrednotami ostaja. Ob »ločitvi vere od države«, kar velja za nekako demokratično pridobitev demokratične družbe, ki naj zagotavlja večjo enakopravnost, spoštovanje ljudi različnih prepričanj, zato ostaja na tem področju kar neka zmeda, nejasnost. Srečujemo tudi stranke, ki v svojem imenu jasno poudarjajo versko opredelitev, torej duhovne vrednote (n. pr. krščansko demokratske stranke). Spet drugi imajo prav tako neka svoja nazorska prepričanja, ki pa jih prikrivajo, ali skrivajo za pojme »naprednosti« … Tudi to je dodaten razlog, da bolj odločno govorimo o političnih vrednotah in o vzgoji teh vrednot. Če hočemo imeti dobre politike na vseh ravneh družbenega življenja, jih moramo vzgajati!
Vzgoja za politične vrednote se začne nekoliko kasneje, ne tako zgodaj, kot to velja za vzgojo večine temeljnih vrednot. Toda zato je vzgoja teh vrednot, kot so poštenje, mir, spoštovanje, red, pravičnost … predpogoj za zdravo vzgojo političnih vrednot. Otrok lahko začne razumevati politične vrednote šele takrat, ko se odpre v širši družbeni prostor, torej z vstopom v šolo ali še kasneje. Tu se znajde v skupnosti z drugimi, kjer je potrebno začeti urejati neka »skupna vprašanja«. V vrtcu so tudi neka taka skupna vprašanja, vendar jih urejajo drugi, vzgojiteljice. V šoli pa se začne otrok zavedati, da lahko tudi sam aktivno sodeluje pri urejanju nekih skupnih zadev. Pomemben delež vzgoje političnih vrednot je torej postavljen v šolo in šolski sistem. Morali bi si prizadevati, da je tovrstnih dejavnosti čim več – od različnih solidarnostnih projektov, programov, do športnih in kulturnih, ki so namenjeni skupnosti, vsem, pa tudi do reševanja sporov, konfliktov, znotraj razreda. Menim, da uvajanje različnih oblik mediacije v šolski prostor znatno prispeva tudi k vzgoji političnih vrednot.
Še vedno pa ostaja veliko prostora tudi za vzgojo političnih vrednot v družini. Ta se začne z zgledom. Zelo pomembno je, kakšen odnos do politike kažemo otroku. Če otrok sliši samo negativna stališča do politike, če starši ne gredo na volitve, grdo govorijo o kandidatih in o strankah, se ne zanimajo za javna vprašanja nasploh – potem si tudi otroci en bodo mogli privzgojiti političnih vrednot. Na drugi strani pa je potrebno v odnosu do politike spodbujati pri otroku kritično razmišljanje. Torej: kritičnost DA, kritizerstvo NE!
Za vzgojo političnih vrednot pa je morda še najbolj pomembno, da pri otroku spodbujamo razmišljanje o stvareh, vprašanjih, ki zadevajo skupnost, narod, državo, blaginjo … Pomembno je, da se z otrokom n. pr., pogovarjamo o zdravstvu kot o službi, dejavnosti, ki jo je potrebno organizirati, financirati, skrbeti, da učinkovito deluje … Prav tako je pomembno, da se z otrokom pogovarjamo o policiji in njenih nalogah, o šolstvu – pa o davkih, ki jih država pobira, da lahko financira vse te dejavnosti. S spodbujanjem zanimanja za vse, kar zadeva neke »skupne interese«, otrok spoznava pomen političnega delovanja in si ob tem sam postavlja vprašanja, ki se nanašajo na vrednote.
B. Žorž, Politične vrednote: Vzgoja za vrednote, v: Ognjišče 3 (2011), 30-32 .
pripravlja in izbira Marko Čuk
Moj Gospod Bog,
Ko kdaj zablodiš
Vsakdo se mora sprostiti,
O Mati čudovita,
Bog Oče, 
Gospod Jezus,
