… o Svetem Frančišku
PRAVA PRENOVA
Sveti Frančišek se je nekega dne pogovarjal z enim od asiških plemičev, ki je tožil nad zmedo, nadlogami in nesrečami, ki pretresajo svet.
»Gospod, ne vznemirjajte se zaradi teh stvari,« mu je dejal sveti mož, »kajti imamo zdravilo zoper vse to.«
»Kakšno zdravilo obstaja zoper tako zlo?« je vprašal plemič.
Sveti Frančišek je odgovoril: »Zelo preprosto. Vi in jaz morava postati to, kar sva in se resnično notranje spreobrniti. Vsak človek naj potem naredi isto in prenova bo uspela. Najslabše je, če vsi govorijo, kako bi se morali drugi spremeniti, a se ne potrudijo, da bi odpravili svoje napake.«
zgodba iz knjige: B. Rustja, ur., Zgodbe s semeni upanja: Zgodbe za dušo 6. Tretja izdaja. Koper 2015, Ognjišče, str. 26.
SVETI FRANČIŠEK IN NOVINEC
Neki novinec je hotel imeti svojo knjigo psalmov. Želel je, da bi te svetopisemske molitve pogosteje molil in ob njih razmišljal tudi med dnevom. Toda Frančišek mu ni hotel tega dovoliti. Dejal je: »Ko boš imel psalter, boš kmalu želel imeti brevir. Potem boš želel sedeti na svojem stolu kot velik prelat in ukazati svojemu bratu: ‘Prinesi mi brevir.’«
Novinec še ni razumel, zato je Frančišek nadaljeval: »Dragi prijatelj, v preteklosti smo imeli velike junake in vojščake in slavne viteze. Prestali smo velike težave in premagali bridke izkušnje. Danes hodijo naokrog pevci, ki opevajo njihovo slavo, ne da bi delali, kar so storili ti slavni ljudje, ampak, da jih opevajo. To lahko postane tudi tvoja skušnjava. Ko boš enkrat začel brati knjige in govoriti o njih, boš bolj zaupal v znanje, ne pa v plemenita dejanja.«
zgodba iz knjige: Rustja, B. ur., 2009. Zgodbe za pogum: Zgodbe za dušo 8. Druga izdaja. Koper: Ognjišče. str. 182.
FRANČIŠEK ASIŠKI
Žareč odsev svetósti Rešenika,
oblečen v sončno pesem razsvetljenja,
pokazal je resnični cilj življenja:
uboštvo, ki ljubezni se dotika.
Trpljenje, vdanost, stigme – znana slika;
kot živ spomin na uro odrešenja
je šel služabnik Božjega čaščenja
spokojen pred nebeškega Sodnika.
Le kaj pomaga zemeljsko imetje,
zakladi, ki nam ŕja jih razjeda?
Kdor ljubi hrup, mar sliši ptičje petje?
Bogastvo vselej je duhovna beda.
V Frančišku spet odmeva razodetje,
notránji mir nam Božja da Beseda.
sonet je iz knjige: L. Oblak, 2014. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče. str. 69.Razprodano.
SVETI FRANČIŠEK ASIŠKI
Ta je še smrti rekel sestra. Kaj šele vodi, ki je tako dobra, da odžeja, umije, ohladi … Ali pa zemlji, ki nas hrani s tolikimi dobrotami.
Rodil se je v Italiji v 12. stoletju. Bil je sin bogatega trgovca in je kar dolgo časa zapravljal njegov denar. Rad je bil v veseli druščini, prijatelji pa v njegovi. Navduševal se je za viteštvo. Celo v dveh vojnah je sodeloval. Ko je resno zbolel, je začel premišljevati o svojem veseljačenju. Bral je Sveto pismo. Sklenil je upoštevati Jezusove nasvete.
Nekoč je v sebi zaslišal Jezusov glas, naj popravi njegovo cerkev. Bil je prepričan, da je to razpadajoča cerkvica sv. Damijana. Zdaj je očetov denar porabljal za njeno popravilo. Oče se je nad sinom razjezil, sin se je pa odpovedal očetu.
Frančišek je spoznal pomen Jezusovih besed: ne razpadajočo majhno cerkvico, ves svet je treba popraviti. Sklenil je služiti samo Bogu. Mnogi so se mu pridružili in postali so skupnost. To je skupnost redovnikov frančiškanov, ki je že dolgo razširjena po vsem svetu. Frančiška je želela posnemati tudi Klara, hčerka iz bogate družine. Njej se je pridružilo veliko drugih deklet. Tako je začela delovati skupnost redovnic, ki jim zdaj rečemo klarise
Nekaj časa je Frančišek živel v votlini na gori La Verna. Tam so se mu ob premišljevanju Jezusovega trpljenja na rokah pojavile njegove rane.
Za svetnika ga je razglasil papež Gregorij IX. kmalu po Frančiškovi smrti. Ker je imel tako rad naravo, je postal zavetnik za vse živali. Njegov god je 4. oktobra.
Pri nas delujejo frančiškani v Ljubljani, na Brezjah, na Sveti Gori, v Mariboru … Svoje geslo so povzeli po vzorniku sv. Frančišku. Glasi se: Mir in dobro.
odlomek je iz knjige: B. Golob, in Karim, S., 2013. Svetniki svetli svetilniki. Koper: Ognjišče. str. 42-43.
TO JE VESELJE
Ko sem se včasih po vročem soncu vzpenjal na goro Subasio, se mi je zdelo, da vame prodira ta močna svetloba, z njo pa tudi veselje.
Tedaj sem se spraševal, kako bi bilo mogoče biti žalosten.
Veselje je bilo v meni. Osvojilo me je.
Tista svetloba je bila božja stvar, ki mi je bolj kot vse govorila o njegovi prisotnosti. Ko je prodirala vame, je prehodila isto pot, ki jo je prehodil Bog, ko me je iskal in nagovarjal.
Nikoli mi ni bilo težko misliti na stvari, na vse stvari, kot na poslanke Boga, njegova znamenja.
Tedaj sem se navadil, da sem svojim tovarišem rad govoril o stvareh kot o božjih znanilkah in znamenjih.
Dejansko sem začel moliti takole:
Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.
Da, odseva.
Stvari so odsev Boga.
Polne so božje prisotnosti.
Polne so je, jo žive, jo izražajo v prosojni čistosti, ne da bi se je polastile.
Stvari imajo v sebi moč, da nas počasi počasi vodijo h globokemu razmišljanju. Zanj je potrebno tudi naše sodelovanje, zato se imenuje ‘pridobljena kontemplacija’ in je vir velikega veselja.
Gledal sem sonce in se mu smehljal.
Potem sem rekel: »Ljubim te.«
Toda zavedal sem se, da tisti ‘ljubim te’ ni bil namenjen soncu, ampak tistemu, katerega odseva – Bogu, katerega znamenje je sonce.
Tak pogovor s stvarmi je bil nekaj izrednega in me je spravljal v tako veselje, da bi skakal, kričal, pel.
Počutil sem se potopljenega v Boga, kot sem bil potopljen v vse tisto, česar sem se dotikal, v vse tisto, kar sem videl.
Vse skupaj je bilo kot ena sama resničnost. Zanikati Boga bi pomenilo zanikati stvari, zanikati svetlobo, zanikati resnični svet.
To ni bilo mogoče, četudi je bilo v skrivnosti njegove vedno presegajoče Osebe obrnjeno proti Vsemu, kar ta Oseba vsebuje.
‘Skrivnost’, ki me je že od otroških let vznemirjala, se mi je zdaj postopoma odkrivala kot ena najbolj zanimivih in izrednih zadev v stvarstvu.
Skrivnost je bil prostor, ki ga je Bog razpel okoli mene iz spoštovanja do moje majhnosti in moje svobode.
Bila je somrak vzvišene votline, kjer sta se srečevala Vse in Nič, da bi se objela in se vedno globlje spoznavala, da bi se razodela brez silovitosti in da ne bi oslepile oči zaradi prevelike svetlobe.
Veter mi je bil znamenje gibljivosti vseh stvari, znamenje njihovih neizčrpnih vzgonov k iskanju, bil mi je kot glas ljubljene osebe, ki pride iznenada, bil je izkustvo Njega, ki je prihajal, da bi me dvignil iz osamljenosti, bil mi je vedno mogoče ljubkovanje, skladnost in neizčrpna pobuda k nenehni rasti.
Tudi binkošti je oznanil veter, podoben bližajočemu se silnemu viharju, ki loputa z vrati.
Veselilo me je reči:
Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru.
In kaj naj bi rekel o ognju?
Besedam, ki so izhajale iz njega, ni bilo konca. Vse sem mogel videti v njem, ko sem zrl vanj in v temni noči, ki je, podobno kot nejasna vera, trenutek pred izbruhom žareče luči.
Življenje, smrt, čas, prostor, neskončnost, zemlja, nebo, ljubezen, svetost, bolečina, veselje, objem. Vse, prav vse je mogel predstavljati ogenj, tudi smisel življenja: neizčrpno podarjanje samega sebe, toplota, ki se sprošča ob tvojem počasnem použivanju samega sebe.In bilo mi je ljubo moliti z njim:
Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel
in krepak in močan.
+
Ni mi bilo treba veliko časa, da sem pri Svetem Damijanu sestavil Hvalnico stvarstva.
Ko se mi je zdela dovolj izpiljena, sem poklical tovariše in skupaj smo jo zapeli.
V vse večje veselje mi je bilo, da smo molili skupaj.
Tudi zato vas je Bog sklical: da bi skupaj molili.
Povedati vam moram še neko čisto osebno zadevo.
Brž ko sem začel moliti, mi je kar samo od sebe prišlo, da sem dvignil roke kvišku.
Počutil sem se kot v središču vesolja in zdelo se mi je, da se vse: rože, ptice, zvezde, sploh vse stvari, stiskajo okoli mene, da bi skupaj z menoj hvalile Boga.
Postajal sem glas stvarstva, duhovnik vsega, kar je bilo majhno, nepomembno in brez glasu.
To me je razvnemalo.
V tej službi sem odkrival svoj skriti poklic.
Redke besede iz svetega pisma so me prevzele tako globoko, kot Petrove iz njegovega prvega pisma: »Vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo…«
Bil sem pomirjen.
Nikoli nisem želel postati duhovnik, kar so tudi moji tovariši dobro vedeli.
Resničnih vzrokov jim z veseljem nisem razkril, kajti o teh zadevah je težko govoriti. Toda bolj ko sem bil zadovoljen, da nisem duhovnik, bolj sem čutil, da sem duhovnik.
Bilo je kot poklic, ki je dozoreval počasi in bi ga rad prenesel v celotni moj red.
Zdelo se mi je, da so duhovniki, tisti, ki so jih posvetili škofje, v Cerkvi prav zato, da vsem ljudem, vsem moškim in vsem ženskam, govore: »Vi vsi ste duhovniki, ker pripadate duhovniškemu ljudstvu!«
Zaradi tega sem se počutil domače, ko sem molil s povzdignjenimi rokami in ko sem z roko delal znamenje križa ter blagoslavljal ptice in ribe.
Da, v živo sem izkušal tisto, kar vi zdaj tako lepo pojete in kar mi je všeč ter se avtorju te pesmice zahvaljujem.
Res je prijetno, kadar v srcu čutim
srečo, veselje, tiho pesem stvarstva.
Vem, da na svetu nihče ni osamljen,
vsak je le delček širnega življenja,
ki radodarno razliva se povsod.
Vse to je dar, neizmerni dar Ljubezni.
In zdaj, brat in sestra, ki sta se rodila skoraj osem stoletij za menoj, pa sta z menoj povezana po veri v istega Očeta, lahko nadaljujemo s skupno molitvijo.
To je moja molitev iz tistega časa, izražena z istimi besedami kot tedaj:
Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, Najvišji, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.
Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi svojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.
Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu
jasne, dragocene in lepe.
Hvaljen, moj Gospod,
v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem,
sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.
Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri vodi;
mnogo koristi,
ponižna, dobra in čista.
Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel
in krepak in močan.
Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani
in nam gospodinji
in prinaša različno sadje
in pisane rože z zelenjem.
(Prevod Vital Vodušek)
Za zdaj se ustavimo tukaj. Pesem bomo končali kasneje, ko se boš naučil z ljubeznijo prenašati bolečino.
Tudi pri meni je namreč trajalo dolgo časa, preden sem mogel reči: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti«; moral sem nekaj časa hoditi ter dolgo potrpežljivo ostati v šoli Jezusovega križa.
+
Drug vir veselja v meni je bil občutek svobode, ki mi jo je dajal evangelij.
Zavest, da sem rešen suženjstva, je bila nenehen povod za radost.
Jaz, Frančišek, sem bil svoboden, rešen malikov, strahu in svojih mračnih misli.
Čutil sem se srečnega. Osvojil sem si Psalm 114 in z njegovimi besedami sem molil:
Ko so Izraelci šli iz Egipta,
je bilo božje ljudstvo rešeno suženjstva.
Postali so božje svetišče,
božja posest in kraljestvo.
Zvenelo mi je prav tako, kot če bi govoril:
Ko je Frančišek odšel s svojega doma
in začel misliti kot svoboden človek,
je Bog postal njegovo Vse
in on je postal ljubljenec Boga…
Morje se je pred njim umaknilo,
Jordan se je ustavil pred njim.
Gore so se stresle v silnem potresu,
zamajali so se griči.
Kaj ti je, morje, da se umikaš,
in tebi, Jordan, da se ustavljaš?
Kaj vam, gore, da se plašite kot ovni,
in vam, griči, da skačete kot jagnjeta?
Kako čudovito!
Tudi narava je bila deležna naše sreče.
Videti človeka, ki se je rešil suženjstva, je bila res tako velika stvar, da so se tega radovala celo morja in hribi.
In vi se čudite, če je ponoči, ko smo molili, bilo videti, kot da se je vnel gozd okoli cerkvice Marije Angelske?
Se vam zdi nenavadno, da bi se vrtnice razcvetele tudi sredi zime?
In da bi volkovi postali krotki?
In da bi nas poslušale ribe?
Ne, bratje, prej se čudite, če se dogaja nasprotno: čudite se, če vidite, da se ob vsem vašem veselju nebo ne zgane in se ne zmeni za vas.
Vse je zlito v eno in vse sodeluje pri istem prazničnem veselju.
Treba je znati videti.
+++
In če hočemo videti, je treba dobro gledati.
Povedal sem vam že, da pred svojim spreobrnjenjem stvari nisem videl.
Vrstile so se mimo mene kot nekaj tujega, kot okras pokrajine.
Zdaj sem jih videl.
Z vso pozornostjo sem jih ogledoval.
Opazil sem, da tudi stvari gledajo mene.
Morda – zakaj pa ne! – so iskale način, kako bi navezale stik z menoj.
Morda bi me razumele.
Poskušal sem govoriti z njimi… in uspelo mi je.
Nekoč sem potoval prek Rietijskega jezera, namenjen v samoto pri Grecciu, in neki ribič mi je podaril majhnega vodnega ptiča.
Z veseljem sem ga sprejel, potem pa sem odprl pest in ptička nagovoril, naj zleti v prostost. Toda ni hotel, ampak je lepo počenil na moji dlani kot v gnezdu.
Začel sem moliti in sem se zamaknil. Ko sem se spet zavedel, kot da sem se vrnil od nekje daleč, sem v dlani zagledal ptička, ki me je gledal, z glavico nagnjeno na levo stran. Ljubeznivo sem ga opazoval in mu prigovarjal, naj odleti. Toda čakal je na moj blagoslov. Potem je mirno odletel.
In kaj naj bi vam rekel o prijateljstvu, ki se je spletlo med menoj in nekim sokolom?
Nekaj časa sem preživel v samoti, kamor sem se bil umaknil, da bi v miru molil.
Opazil sem, da je prav blizu tistega kraja gnezdil sokol.
Postala sva prijatelja, skupaj sva jedla, dolgo sva opazovala eden drugega.
Sokol se je navadil, da me je budil, ko je bil čas za molitev, bodisi ponoči ali ob zori za hvalnice.
Na to svojo dolžnost ni nikoli pozabil in bil je zelo točen.
Prišlo je tudi tako daleč, da je storil še več, kot je bilo v njegovi navadi. Ko je opazil, da sem oslabel, me ponoči ni več budil, ampak samo zjutraj za hvalnice.
Menim, da ga je Bog sam uporabil in me po njem vodil.
Lahko se tudi smejete in po pravici, saj nimate izkušenj te vrste. Meni pa se je to dogajalo in bilo mi je tako všeč, da sem se z vsemi stvarmi pogovarjal v raznih pridigah.
Narava, živali so tako navajene v človeku videti svojega sovražnika, da zbežijo, čim se jim približa.
Dolge rodove človek ne dela drugega, kakor da živali pretepa, ubija in muči. Živalim je prišel strah pred človekom v kri in pred njim takoj utihnejo ali pa v strahu zbežijo.
Prizadeval sem si, da bi jim dal razumeti, da sem jim prijatelj. Najprej so se čudile, potem pa so mi verjele.
Približale so se mi.
In poslušale so me.
To me je napolnjevalo s takim veseljem, da sem bil ves iz sebe.
Bilo je kot da se mi odpirajo nove razsežnosti božjega kraljestva.
Bilo je kot da prejemam nove dokaze za obstoj Boga.
Bilo je kot da se je prek vsake mere pomnožilo število mojih bratov in sester.
Nekega dne, ko sem bil pri Porciunkuli, sem na smokvi ob svoji celici zagledal škržata, ki je neutrudno prepeval.
Stegnil sem roko proti njemu in mu rekel: »Brat škržat, pridi k meni.« Prišel je, kot da je razumel moje vabilo, ter sedel na mojo dlan. Potem sem mu rekel: »Brat škržat, zapoj in z veseljem hvali Gospoda, svojega in mojega stvarnika.«
Brez obotavljanja je ubogal.
Začel je peti in ni prenehal, vse dokler nisem tudi jaz sam začel peti hvalnice Gospodu. Ko me je zaslišal, je umolknil. Ko sem jaz utihnil, je spet začel peti on, kot da pojeva v koru.
Osem dni je ostal tam na veji pred mojo celico. Ko sem prihajal domov, sem ga pogladil z roko in pustil se je božati, kot da v tej prijaznosti uživa.
Komaj sem mu rekel: »Brat škržat, zapoj!«, je s svojo pesmijo napolnil mojo celico.
Nekoč mi je blizu Greccia eden od sobratov prinesel zajčka, ki se je ujel v zanko. Rekel sem živalici: »Brat zajček, zakaj si se pustil ujeti? Pridi k meni.«
Brž ko sem ga spustil, mi je skočil v naročje in se udobno spravil spat.
Čez nekaj časa sem ga ljubeznivo pogladil in mu rekel: »Pojdi, vrni se nazaj v prostost gozda!« Toda ko sem ga položil na tla, mi je skočil nazaj v naročje.
Ostal je pri meni tako dolgo, dokler nisem bratom naročil: »Odnesite ga v gozd«. Potem ga nisem več videl.
Da, lahko se smejete!
Vi, ljudje modernega časa, ste vse preveč razumarji in tudi to je eden od vzrokov vaše zagrenjenosti.
Jaz pa sem izkustveno doživljal povezanost, ki obstaja med naravo in tistim, kar je nad njo, in razumel sem, da mnogokrat preprosto ne vidimo vsega tistega, kar nas obdaja.
Slepi smo in večina stvari se nam izmakne.
Zato mislim, da so samo otroci bolj sposobni razumeti, in čeprav jih ne upoštevamo, prav oni bolje vidijo. Jezus ni brez razloga rekel: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.«
Otroci so mi bili vedno všeč, še raje pa sem imel odrasle, ki so imeli otroško srce.
Kako čudovito!
Kakšno veselje je bilo živeti z njimi!
Živeti s takšne vrste ljudmi kot je bil brat Juniper.
Njega se prav dobro spominjam.
Nekoč ga je predstojnik strašno oštel, ker je brez dovoljenja podaril srebrne zvončke, ki so krasili oltar.
Brat Juniper pa je razmišljal: »Moj predstojnik je name tako vpil, da je skoraj izgubil glas.«
Šel je v kuhinjo in je pripravil maslen močnik.
Pozno ponoči je potrkal na vrata celice svojega predstojnika; v eni roki je nosil skodelico močnika, v drugi prižgano svečo.
»Kaj pa spet to pomeni?« je vprašal predstojnik.
Brat Juniper pa: »Oče, ko si mi danes očital moje napake, sem opazil, da je tvoj glas postal hripav, najbrž zato, ker si se preveč trudil, in tako sem pomislil, da bi ti tale močnik dobro del: okrepil ti bo pljuča in ti prečistil grlo.«
Predstojnik, zbujen tako sredi noči, je ponovno zlil na ubogega brata pravo ploho – poslal ga je k vragu – Juniper pa spet čisto mirno: »Oče, ne razburjaj se. Primi svečo, bom pa jaz pojedel močnik.«
Res, največje veselje so mi pripravljali najbolj preprosti, najbolj odkriti bratje. Želel bi, da bi celotna naša skupnost bila takšna in spoznal sem, da so prav ti najboljši borci za zmago nad satanom in nad svetom.
Preveč pametnih me je bilo strah.
Čutil sem, da je treba zapleteno resničnost vesoljstva jemati s humorjem.
To je bil najboljši način, da si mogel vztrajati v boju.
Ko sem na primer videl brata Rufina, ki je bil eden najbolj sposobnih mož v Assisiju, kako je v samih spodnjicah pridigal nasmihajočim se pobožnim ženam, sem čutil, da lahko samo ljudje takega kova spreminjajo svet.
In ko sem videl brata Bernarda da Quintavalle, ki se je napol mrtev od lakote in praznih rok vrnil s poti, kjer je prosil vbogajme, in se mi je opravičeval, da je med potjo pojedel edini kos kruha, ki ga je dobil ter se tega obtoževal kot velike krivde, sem jokal od veselja in takrat sem se čutil zares brata vsem ljudem.
To je bilo veselje.
poglavje iz knjige: Carretto, C., 1994. Jaz, Frančišek: Žepna knjižnica 16. Tretja izdaja. Koper: Ognjišče. 2020
pripravlja Marko Čuk
Jezus, Marija in Jožef,
Gospod, vsako jutro
Zbrali smo se.
V vsakdanjem življenju pogosto slišimo od človeka, ki je doživel nekaj hudega, izjavo “Tega pa res ne morem sprejeti!” ali “S tem se nikakor ne morem sprijazniti.” Pri tem se zdi, da obe frazi pomenita isto, da sta nekaki sopomenki. Tudi v drugačni povezavi, ko se srečamo s človekom, ki že zelo dolgo žaluje za nekom, ki je utrpel neko nepopravljivo krivico, škodo, nesrečo … ljudje pogosto uporabljamo te besede. Kmet, ki mu je toča uničila pridelek, reče “Kaj mi pa preostane drugega, nič ne morem proti temu, sprijazniti se je treba s tem in iti naprej!”. Nekomu, ki nikakor ne more razumeti, da je v prometni nesreči izgubil nogo, mu zelo dobronamerno obzirno reče prijatelj: »Saj vem, da je hudo, ampak živeti boš moral s tem, sprijazniti se moraš s svojo nesrečo!«. Ženi, ki je umrl mož in dolgo žaluje, prijatelji dobronamerno rečejo: »Saj si že dovolj žalovala, sprijazni se končno s tem da ga ni več, živeti moraš dalje!« …
Namenoma sem tokrat izbral zelo nezahteven izlet, da tudi s tem pokažem, kako gre za vsakdanjo zadevo in ne za nekaj izjemnega. Izbral sem izlet na Kofce, zelo lepo planinsko izletniško točko na zelo razgledni planini, na višini nekaj manj kot 1500 m, pod Košuto. Zame kot Primorca, je to dokaj odročna planinska pot in zato sva se z ženo prvič odločila zanjo pred leti, ko sem imel neko predavanje v Tržiču, enkrat v zimskem času. Tam sva tudi prespala, naslednji dan me je čakalo predavanje v Tinjah na Koroškem v Avstriji. Ker pa je bilo dokaj lepo, sončno vreme, sva se odločila, da izkoristiva priložnost za ‘skok’ na Kofce. Nekje sem ujel informacijo, da je dom na Kofcah odprt tudi v zimskem času in to je bilo za naju še dodatna spodbuda. Kake zahtevnejše ture si niti ne bi mogla privoščiti, zato niti nisva imela s seboj nič opreme – čevlje, vetrovko …, tako, za kak daljši sprehod. Še nahrbtnika nisva imela s seboj! Ampak Kofce so se nama zdele ravno pravšnje: nenaporen vzpon, nato malo sprehoda za razgledovanje v okolici, kosilo v planinskem domu in nato povratek ter nadaljevanje poti v Tinje!
Doživela sva planinski izlet, ki nama je ponujal zelo veliko možnosti. Najbrž ne bi bilo prav nič čudnega, če bi se pred spustom v dolino pošteno sprla. Žena bi imela dovolj razlogov, da bi svoje razočaranje, ker se je morala odpraviti nazaj v dolino brez planinske malice, celo brez čaja, ki bi se nama zares prilegel! Upravičeno, saj sem jo prav jaz prepričeval, da nama ni treba čisto nič nositi s seboj, ker je koča odprta! Toda s takim prepirom bi pokvarila v resnici zelo lep zimski planinski izlet. Če odštejem zaprto kočo, je bilo pravzaprav vse popolno! Začelo se je že v prečudovito okrašeni Dovžanovi soteski in potem nadaljevalo vse do vrha. Zamegljen pogled proti jugu ni mogel pokvariti idile, se je zato gorski greben na severni strani toliko bolj bleščal v soncu! Prepir bi vse to izničil razvrednotil. Ostal bi le še spomin na prepir in ponesrečen, pokvarjen izlet … No, nisva se sprla. Kanček razočaranja je bilo, malo neprijetnih občutkov zaradi žeje, kake posebne lakote v resnici ni bilo! »Kljub temu je lepo!« je bil najin zaključek.
Sprejeti’ zato ne pomeni ‘sprijazniti se’. Če se vrnem k najinemu izletu: ko sva sprejela dejstvo, da je koča zaprta in tudi mojo napako, ki je bila kriva, da sva se znašla lačna in žejna pred zaprto kočo, sva šele lahko pomislila na najprimernejši izhod iz zagate. 
Ne čakaj na srečen dan!
Marija, Mati Odrešenikova
Gospod,