iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je pošla

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. (Zelo nam pomaga do pravega razločevanja tudi danes, leta 2022, ko se v tekmi za predsednika države toliko govori o spopadu vrednot, o naših in vaših vrednotah???) V knjigi je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Potrebe se v človeku pojavijo, kadar se poruši neko notranje ravnovesje. Zato delujejo kot nekaka sila, nuja, gnana z neko organizmično potrebo po vnovični vzpostavitvi ravnovesja. Ker je težko razmejevati med tem, katere potrebe so bolj »pomembne« za obstoj organizma, kdaj je torej ravnotežje bolj usodno porušeno, so se vsi poskusi raziskovalcev, da bi ugotovili neko hierarhijo potreb, izkazali kot nepopolni. Neke absolutne hierarhije potreb, ki bi veljala vedno in brez izjem, torej ni. In prav zato lahko človek v dani situaciji »podleže« neki potrebi, ki je lahko za njegov obstoj nepotrebna, nepomembna.

Kaj pa vrednote? Kako delujejo? So pomembnejše ali manj pomembne od potreb?
Vrednote se ne pojavijo ob porušenju notranjega ravnovesja v organizmu, ampak so prisotne vedno. Neko dejanje v skladu z vrednoto sicer prinese zadovoljstvo, pomiritev, toda vrednota se ne umakne kot »zadovoljena«, ampak se, nasprotno, vrednota še okrepi, utrdi! Vrednote torej vodijo k neki rasti, razvoju. Vrednote torej človeka ne silijo, potiskajo k nekim dejanjem, ampak ga prej vabijo, vlečejo. Dejanje v skladu z vrednoto pa je dejanje človekove svobodne izbire.
Ko sem še vodil programe za mlade v Čepovanu, sem zelo rad izvajal lepo in poučno delavnico, ki sem jo poimenoval »Slepa steza«. Po razgibanem delu gozda sem napeljal vrv, ki sem jo pritrdil na drevesa. Vrv je označevala pot, ki naj jo udeleženci prehodijo z zavezanimi očmi. Sam sem ga pripeljal do vrvi, in mu dal vrv v roko. Od tu je šel dalje sam, sam se je držal vrvi – obenem pa pazil na ovire na poti. Po opravljeni vaji smo se z udeleženci pogovorili o njihovih izkušnjah. Vrv so udeleženci povezovali z različnimi viri zunanje pomoči: starši, učitelji, vero… Skupni imenovalec vsemu temu pa so bile prav vrednote. Vrv je bila tam, nič ni »delala«, nikakršne prisile ni delala na udeleženca. Udeleženec je imel možnost vrv tudi izpustiti, če je imel občutek, da ga vrv moti, da je pot speljana preko prevelikih ovir. In pri tem se nič ni zgodilo: še naprej je lahko hodil po gozdu, za hip se je celo počutil svoboden. A kmalu se je začel počutiti izgubljen in brez zunanje pomoči (v delavnici sem to pomoč ponudil sam, ko sem ga vprašal, če želi, da ga popeljem do vrvi) bi le taval po gozdu, do cilja ne bi prišel!
Delavnica lepo, doživljajsko pokaže, kako delujejo vrednote: kot nekaka možnost, ponudba, vabilo, vodilo.. k rasti, k pravi poti razvoja človeka! Včasih se zdi, da vrednote človeka utesnjujejo, omejujejo – kot v naši delavnici vrv. In človek, ki »se otrese bremena vrednot«, kot danes pogosto slišimo od tistih, ki pozivajo k »osvoboditvi«, k »sprostitvi«, k temu, da »delam, kar hočem, kar mi je trenutno najprijetnejše« – a prej ali slej pride občutek izgubljenosti, spoznanje, da je življenje brez vrednot prazno.
In vendar je včasih v življenju zelo težko slediti vrednotam, pa čeprav jih poznamo, čeprav se zavedamo njihovega pomena, čeprav jih priznavamo, čeprav jih celo zavestno želimo upoštevati, spoštovati. Tudi v naši delavnici »Slepa steza« je bilo tako: vsem udeležencem sem pojasnil, da vrv označuje pot. Vsi so vedeli, da je pot prehodna, pa čeprav na posameznih mestih težka. Vsi udeleženci so želeli priti na cilj in so vedeli, da jih lahko le vrv pripelje do cilja. Kljub temu pa jih je bilo kar veliko, ki so vrv v nekem trenutku izpustili! Nekateri celo večkrat v istem poskusu!
To je bila zanimiva vaja. Kaj pa resnično življenje? Z izrecnim dovoljenjem avtorice tu objavljam del pisma, ki mi ga je poslala. Avtorica je še srednješolka, čeprav že polnoletna. V šoli je bila vse doslej uspešna, tudi sicer je »lepo vzgojena«. Poznam jo tudi osebno, in jo zelo cenim, gre za dekle z zelo visoko oblikovanimi krščanskimi vrednotami… Pa vendar – poglejmo, kaj piše! Pisma nisem nič popravljal, izpustil sem le nekaj delov, kjer preveč konkretno govori o sebi in svoji družini, da je ne bi kdo prepoznal. Izpuščena mesta sem označil: (…).
»…Dolgo sem rabila, da sem se spravila za računalnik pisat tale mail. Sem v veliki stiski. Vse mi gre narobe v življenju, najhuje pa mi je, ker vem, da sem sama odgovorna zase in da sem v bistvu jaz sama sebi največji problem. Hočem se rešit vsega tega sranja pa kar nič ne spremenim… počasi dobivam občutek, da mogoče pa sama ne morem nič spremenit… ker, če bi lahko – bi najbrž že, (…) Niti prisilit se ne morem več, da bi hodila v šolo. Cel prejšnji teden sem izostala, danes me spet ni pri pouku (in to kljub temu, da bi danes lahko oddala dva programa, ki sta dobro narejena). Sama pri sebi vem, da je v veliki meri za vse skupaj kriva trava. To vem že eno leto… še več… po moje niti prehrane nimam urejene zaradi tega. Jasno vidim kako počasi nazadujem. Začenjam izgubljati stvari, ki so mi najbolj drage; (…)…. da ne omenjam mojega finančnega stanja, ves čas sem zadolžena, ne morem se rešit teh pufov. Že cel mesec nisem bila v nedeljo pri maši, počutim se zelo krivo in bojim se lastnega propada, ki se mi sploh ne zdi več tako daleč. Sovražim se, v bistvu ne sovražim sebe ampak to mojo nesposobnost. Od vsega si najbolj želim normalnega življenja.
(…)
Ne pomagata mi na pravi način… nisem dojenček – potrebujem samo nekoga, ki me bo zbudil iz teh sanj, dremeža, včasih tudi nočne more. Nekoga, ki mi bo pomagal, da se prisilim kaj spremenit. Želim si vstopit v odraslo življenje, z vso odgovornostjo zase. Sanjam o stanovanju, ki bi si ga lahko uredila, kot bi želela in bi vedno vedela, da sem lahko tam, če želim in to rabim, da je tam moje življenje, ki je dobro zastavljeno. Hočem se izboljšat, da bi mi tudi starši bolj zaupali – želim si, da bi jim lahko pokazala, da lahko tudi sama preživim in da nisem več popolnoma odvisna od njih. Nekje v sebi vem, da sem sposobna vse to sfurat še dosti boljše, kot sem napisala tu – samo MOČ rabim. Hočem že enkrat vzeti svoje življenje v svoje roke !!! Vsi bi mi radi pomagali : mama, tata, sestre, razredničarka, vzgojiteljica, projekt človek, sošolke, babica, …
Jaz pa si od vsega najbolj želim, da bi končno meni nekaj uspelo – da bi lahko sama kaj naredila, s tisto pomočjo, ki bi si jo sama izbrala. Ne zdi se mi, da gre tukaj za neko otroško trmo, da bi ˝rada vse sama˝, ampak bolj za to, da si dokažem, DA ZMOREM. Tako, kot sem sama naredila (…)
Včasih se mi zdi, da je v moji glavi že preveč vsega in da mi ne uspe zato, ker vse zajemam s preveliko žlico. Kadar želim kaj spremenit, sem pregroba in prestroga do sebe in potem kmalu nehote popustim oz. spet padem v svojih slabostih (ker ne zdržim pritiska). Kot da bi bila razpeta med dvema osebama, eno popolno in drugo, ki bi me rada pokopala… Mislim, da je res čas, da se odpravim do spovednice in se osvobodim vsega hudega, v katerega sem ujeta… samo kaj, ko pa me je tako strah, da bo spet vse zastonj in bo na moji duši le še ena brazgotina več. Ne želim več žaliti Boga s tem, da se nekih stvari spovem – potem pa nič ne spremenim… teža je prevelika…. raje ne grem k spovedi, pa čeprav vem, da je točno to tisto, kar zlo hoče od mene. Pa tudi, če ne grem k spovedi, mi nič ni treba spremenit… ne da se mi več – ne morem… sem že poizkušala, pa ni šlo… zakaj bi mi potem uspelo sedaj, če nimam niti volje it do tja… kako bom pole imela voljo, da stvari spet zagrabim resno….? Rabila bi nek plan, za katerega bi bila več kot 90 procentna, da bo uspel, potem me ne bi bilo tako zelo strah. Samo kaj, ko ne vem več niti, kje začet. Če bi imela neke rezultate, bi mi bilo lažje, če bi še naprej pridobivala – kot s Projektom človek bi mi bilo tudi lažje. Samo zanimivo mi je pa to, da že beseda sama (lažje), izgubi celoten prvoten pomen, če jo zapišemo takole LAŽ – JE. Mogoče je vse skupaj res samo še ena laž in bi svoje življenje mogla začet graditi povsem z druge strani – težje. Preveč sem že globoko, da bi se lahko tako lepo spravila ven iz tega, zdi se mi prelahko.
Konec-koncev pa je zaključek vedno enak, spet veliko razmišljam…. to je premalo.. jaz bi konkretne spremembe.«

Kako lepo, odkritosrčno, pošteno pisanje, kako lepo, pravo razmišljanje! Pa vendar, kot tudi sama na koncu sklene: razmišljanje o vsem tem je premalo.
In tu gre za vprašanje vrednot! Pa ne, da jih ta moja mlada prijateljica ne bi imela, ne bi poznala – dobro jih pozna! Za uresničevanje vrednot je potrebno trdna svobodna odločitev, vsakič znova. Vrednote vabijo, mičejo, vlečejo…, Človek se pa mora vedno znova in znova odločati, če jim je pripravljen slediti.
Ob tem pa se srečamo s problemom: svobodna izbira je povezana z odrekanjem. Da bi sledili vrednotam, se je potrebno odrekati nekim potrebam, ki se zdijo pomembne, pa čeprav v resnici niso. Vrednote namreč nikoli ne zahtevajo odrekanja pri temeljnih potrebah, tistih, katerih zadovoljevanje je res potrebno za obstoj. Vrednote zadovoljevanje teh potreb le regulirajo, usmerjajo, uravnavajo. Včasih, v danem trenutku, pa se lahko zdi, da so vrednote v navzkrižju s potrebami.
Da bi pa ljudje zmogli slediti vrednotam, da bi se zmogli znova in znova svobodno odločati, je potrebno, da dobro poznamo sami sebe, svoje potrebe, da dobro prepoznavamo v sebi resnične potrebe od navideznih. V našem času pa je prav teh navideznih potreb tako zelo veliko!
Torej ni dovolj, da poznamo potrebe, da vemo zanje – potrebna je vzgoja v vrednotah in za vrednote, potrebna je osebnostna rast. Ta pojem, ki ga danes tako radi uporabljamo, in zveni tako mistično, pa v bistvu pomeni prav to, kar sem napisal zgoraj: spoznavati samega sebe, svoje resnične potrebe, čistiti sebe navlake nepristnih, nepotrebnih, od zunaj vsiljenih potreb, se zavestno opredeljevati za vrednote – tako, da jih sprejemamo za svoje, jih postopoma »ponotranjimo«.

B. Žorž, Kako delujejo vrednote: Vzgoja za vrednote, v: Ognjišče 3 (2009), 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je RAZPRODANA.
O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Naše prvo razmišljanje  – Med potrebami in  vrednotami (1) je bilo namenjeno potrebam, tistemu osnovnemu gibalu, ki človeka – posameznika sili, žene, potiska v neko dejavnost, ne kakršnokoli – ampak dejavnost, ki naj bi privedla do zadovoljitve potrebe. Potreba, ki se pojavi v človeku, namreč pomeni porušitev ravnotežja, harmonije v organizmu – in organizem teži k ponovni vzpostavitvi tega ravnovesja. Zadovoljitev potrebe pomeni prav to vzpostavitev ravnotežja, harmonije – torej zadovoljstvo. Na koncu smo ugotovili, da sodobni človek v potrošniški družbi vse manj zadovoljuje svoje resnične potrebe in vse bolj neke navidezne potrebe, ki mu jih kot »njegove« vsiljuje »potrošniška mašinerija«, kot rad označim celoten sistem, s katerim se (zaenkrat še vedno zelo uspešno) utrjuje in širi potrošniška miselnost. Ob tem smo si zastavili vprašanje človekove svobode – in se takoj znašli ob vrednotah.

Kaj pravzaprav so vrednote? Na to vprašanje ni tako lahko odgovoriti, kot na vprašanje, kaj so potrebe. Tu si bom izposodil kar misli našega psihologa Janeka Museka. V svoji knjigi »Ljubezen, družina, vrednote« pravi: »V osebnostnem razvoju posameznika imajo poseben pomen življenjski cilji, ideali in vrednote. Njihove zasnove se pojavljajo že v otroštvu, trdneje se uveljavijo v adolescenci, a v bistvu jih zgrajujemo in oblikujemo vse življenje. Pomenijo nam merilo, s katerim ocenjujemo svoje ravnanje in ravnanje drugih. In pomenijo nam smernice, po katerih uravnavamo svoja dejanja. Še več, z njimi naravnavamo in načrtujemo svoje življenje tudi dolgoročno – tudi in predvsem pri najpomembnejših odločitvah v zvezi z našim izobraževanjem, poklicem, v zvezi z našimi življenjskimi partnerji. Z njimi osmišljamo svoje življenje. Življenjski cilji in vrednote so resnično svojevrstni življenjski kažipoti. V današnjem dinamičnem in protislovnem času je to še posebej pomembno.«
Musek torej ločuje vrednote od življenjskih ciljev in idealov, vendar pa vse to troje neločljivo povezuje. Vrednote so pravzaprav same po sebi neki ideali, ki pomenijo nekaj dobrega, privlačnega, nekaj »več vrednega« v smislu človekovih dosežkov. Ko pa poskušamo ta »nekaj« jasneje opredeliti, se znajdemo v težavah. Zelo pogosto je ta »nekaj« v resnici nekaj, kar pripada človekovi duhovni bivanjski dimenziji in je zato tako težko opredeljivo v razumskih izrazih. Poznavalci se zato tu ponavadi izogibajo definicijam, celo opisom – in se raje zatekajo k metaforam, k nekim prispodobam. Tako skorajda drugače kot s prispodobami ne moremo opredeliti pojmov, kot so: svoboda, ljubezen, pravica, dobrota, lepota … In prav to so pojmi, ki so pravzaprav nekake temeljne človeške vrednote! Tu se torej pojma »ideal« in »vrednota« zelo približata!
Posamezniki pa svoje osebne življenjske cilje zelo pogosto uravnavajo v skladu s svojimi vrednotami. Pogosto ti življenjski cilji tudi niso nekaj zelo jasnega, konkretnega – ampak neka zelo splošna naravnanost. Pogosto slišimo izjave kot n.pr.: »Moj življenjski cilj je živeti pošteno!«, »Moj življenjsko cilj je delati dobro!« V obeh primerih pravzaprav zopet prepoznamo vrednote. Torej vrednote, ki jih posameznik sprejme za svoje, zanj najpomembnejše, postanejo ne le življenjsko vodilo, ampak tudi življenjski cilj!
Naš že omenjeni psiholog Musek je s svojimi raziskavami poskušal ugotavljati, kako se grupirajo vrednote. Ugotavljal je, da obstaja neka hierarhija vrednot, oziroma grupiranja vrednot. Na vrhu sta dve tako imenovani velekategoriji vrednot, ki ju je Musek poimenoval »apolonske« in »dionizične« vrednote. Vsaka od teh se deli še na dve veliki skupini, vrednostne tipe. Dionizične vrednote se tako delijo na hedonske in potenčne vrednote, apolonske pa na moralne in izpolnitvene vrednote. Nato se navzdol delijo še na vrednotne kategorije in na koncu so posamezne vrednote.
Musek je proučeval tudi razvoj vrednot in ugotavlja, da so vrednote nekaj najbolj stalnega, trajnega v človekovem življenju. Kljub temu pa obstaja neka razvojna hierarhija, razvojna pot. Na dnu te hierarhije, so hedonske vrednote, torej tiste, ki so najbolj tesno povezane s človekovimi resničnimi življenjskimi potrebami. V procesu rasti in oblikovanja osebnosti se torej najprej pojavijo hedonske vrednote in v zgodnji mladosti so tudi najpomembnejše. Sledijo potenčne vrednote, povezane z ugledom, uspehom, močjo, slavo, položajem… Te postanejo najpomembnejše v naslednjem obdobju, ko je nekako človekova ustvarjalnost na vrhuncu. Kasneje pričnejo pridobivati vse večjo težo moralne vrednote in na koncu izpolnitvene, ki so povezane s kulturo, lepoto, znanjem, naravo, resnico, upanjem, modrostjo…
Nekoliko bolj preprosto povedano: nekako naravno je, da so mlajši bolj usmerjeni k vrednotam, ki so povezane z ugodjem, v srednjih letih so bolj usmerjeni k vrednotam, ki so povezane z močjo, ugledom, položajem ustvarjalnostjo.., v poznejših letih pa bolj usmerjeni v vrednotam, ki so povezane s kulturo, lepoto, naravo, resnico, modrostjo…
Seveda pa so to neki statistični okviri, ki nikakor ne pomenijo, da mora iti pri vsakem posamezniku razvoj vrednot ravno po tem zaporedju. Še vedno najdemo tudi zelo mlade, ki so izrazito usmerjeni n.pr. v vrednote, povezane s kulturo…, pa tudi stare ljudi, ki so (še vedno) priklenjeni na vrednote uživanja…
Vrednote pa niso trdne, trajne le pri posamezniku. Vrednote so nekaj najbolj trdnega, najbolj trajnega nasploh v človeški zgodovini! Vrednote so brezčasne, vedno, v vseh časovnih (zgodovinskih) obdobjih so veljale bolj ali manj iste vrednote. Ob tem, ko se v človeškem razvoju vse spreminja – vrednote ostajajo iste! Pogosto slišimo trditev, da so vrednote večne. Lahko bi torej rekli, da to drži!
Vrednote so torej tudi univerzalne – torej veljajo iste vrednote v vseh okoljih, v vseh kulturah. Razlike so le v tem, katere vrednote so bolj »cenjene«, katere vrednote so v posameznem kulturnem okolju višje na hierarhični lestvici in katere so nižje!
Velikokrat tudi govorimo o vrednotah, ki si jih lastijo določene skupine (recimo »gasilske« vrednote«, »naravovarstvene« vrednote, ali, recimo »«lovske« vrednote, pa »planinske« vrednote…). Tudi tu gre za neko površnost v izražanju: ni nekih posebnih vrednot, ki bi bile gasilske ali lovske ali naravovarstvene ali planinske…, so le obče vrednote. Res pa je, da posamezna skupina ljudi, posamezna skupnost, gibanje … lahko bolj izrazito poudarja, neguje določene vrednote in je zato v tej skupini hierarhija vrednot, ki jo omenjam, nekoliko drugačna, prilagojena področju, s katerim se ukvarja. Tudi s »krščanskimi vrednotami«, ki jih tako radi poudarjamo kristjani, ni nič drugače. Res pa je, da krščanstvo svoj nabor vrednot, svojo hierarhijo vrednot zelo izrazito poudarja, pri čemer je v krščanstvu jasno postavljeno versko prepričanje, verska resnica, da so vrednote od Boga, da torej niso »človeški izum«, ampak Božji dar, milost!
Kaj je torej s trditvami, ki jih danes tudi tako pogosto slišimo: s trditvami o »krizi vrednot«, o »razpadu vrednot«, o tem, da »stare vrednote umirajo, novih pa ni« in podobno?
Take trditve pomenijo mešanje pojmov. Prav zanimivo je: danes, v času, ko tako zelo (slepo) verjamemo znanosti, verjamemo stroki – s tako lahkoto povsem ignoriramo strokovna spoznanja, kadar gre za vrednote! O vrednotah pač še najlažje govorijo tisti – ki se nanje ne spoznajo!
Vrednote prav nič ne razpadajo, skorajda se niti spreminjajo ne! Spreminja se le človek, in spreminja so človekov odnos do vrednot. Potrošniška družba sistematično in zelo agresivno vsiljuje vrednote užitka, zadovoljstva, torej »nižje« hedonske vrednote, kot nekaj edino pomembnega. Na drugi strani pa tudi poveličevanje strokovnosti, znanja, prava (iluzija »pravne države« kot nekaj idealnega, ki nam jo tako vneto vsiljujejo politiki!) prav tako vsiljuje nekakšno mišljenje, da so vrednote nepotrebne, nekaj »preživelega«, »zastarelega«… Trditve in ocene o »razpadu vrednot« torej smemo obravnavati kar kot del te splošne, vulgarno materialistične in potrošniške ideologije, ki se lahko razširja le tako, da izrinja vrednote!
Če danes torej vse bolj jasno spoznavamo, da potrošniška miselnost, da vulgarno materialistična in vulgarno liberalistična miselnost vodi proti propadu civilizacije – potem je torej za preusmeritev tega toka potrebna usmeritev k vrednotam!

ŽORŽ, Bogdan. Med potrebami in vrednotami. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 2, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 1), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2017

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 9,90 €, s kartico zvestobe: 8,91 €

Sveti Troedini Bog,
ti si Ljubezen.
Milostno se ozri na družine,
da bodo uresničevale tvoj načrt.

Staršem in starim staršem vlij moči,
da bodo sprejemali odgovornost
in z zgledom mladi rod opogumljali
za zakonski in družinsko življenje.

Ozdravi boleče spomine
v razbitih in neurejenih družinah.

Naj v bolnih, starejših
in invalidnih osebah
prepoznamo tvoj obraz.

Opogumi pare,
ki še ne zmorejo
zgraditi varnega odnosa
in se odločiti za poroko,
da to storijo.

Izročamo ti mlade,
ki iščejo življenjskega sopotnika,
ter zakonce,
ki ne morejo sprejeti življenja.

Izročamo naše družine
tudi varstvu Matere Marije,
svetega Jožefa in drugih zavetnikov.

Sprejmi naše prošnje in jih usliši.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.

 Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

 pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZGODBO TI POVEM (zbirka Zgodbe za dušo 10), zbral in uredil: Božo Rustja, 152 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne ilustracije Petra Škerla
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 €

Zgodba

Kaj slišimo?
Neki mož je bil pretirano navezan na psa. Nekega dne so otroci pozabili zapreti hišna vrata in pes je ušel iz hiše ter se ni več vrnil.
Ko se je mož vrnil iz službe in zvedel, kaj se je zgodilo, je nemudoma šel iz hiše iskat svojega ljubljenčka. Pri iskanju je napel svoje oči in svoja ušesa.
Kljub hrupnemu prometu in množici ljudi, ki so hodili, je zaznal slabotni lajež, ki je prihajal iz daljave.
Uspelo mu je odkriti, kje točno je njihov psiček. Našel ga je v globokem jarku, kamor je padel in od koder se ni mogel sam rešiti.

Misel

Slišimo samo to, kar pozorno poslušamo. Zlahka razumemo sporočilo tega stavka. Vzemimo primer igralce nogometa, ki slišijo sodnikov žvižg, ne slišijo pa vpitja in kričanja navijačev in gledalcev.
Življenje zahteva, da znamo biti dobri poslušalci. Seveda se moramo tako izuriti, da bomo znali razlikovati, komu je vredno prisluhniti in komu ne, in razločevati, kaj je vredno poslušanja in kaj ne.
Razločevanje, koga oziroma kaj poslušati je izredno pomembno v našem življenju.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam, da bomo dobri poslušalci.
Najbolj pa naj prisluhnemo tvojemu glasu,
ki nam govori na zelo različne načine.
Zavedamo se,
da nam lahko govoriš po notranjem glasu
ali po glasovih izven nas.
Naj bomo tako ponižni,
da bomo pozorni na tvoj glas
in se ravnali po besedah, ki nam jih ti govoriš.
Zahvaljujemo se ti,
da si prišel med nas in nam spregovoril.
Prosimo te,
da nam odpustiš,
ker nismo vedno pozorni na tvoj glas
in mu ne prisluhnemo dovolj pozorno.

Iskra

Prisluhni samemu sebi, prisluhni Bogu, ki se mu bližaš. Dobro mu prisluhni, kajti če boš poslušal njegov glas, boš z njegovo pomočjo in z njegovo modrostjo postal bolj modrejši tudi ti.

Poslušam, kaj govori Gospod Bog
(Ps 85, 9)

Ko sem sam pred teboj, me učiš modrosti
(Ps 51, 8)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, Ognjišče, Koper 2016, 29-31.

iz knjige ZGODBE S SEMENI UPANJA (Zgodbe za dušo 6), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, 2. ponatis (več kot 63.000 prodanih knjig) Ognjišče, Koper 2015 Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 €

Mož, ki mu je bilo ime Srečko, je slovel po svoji velikodušnosti. Umrl je in prišel pred nebeška vrata. Ljudje so govorili, da bo gotovo takoj prišel v nebesa in bo tam zasedel zelo visoko mesto. Toda ni bilo vse tako preprosto.
Ko je prišel do nebeških vrat, je tam srečal svetega Petra, ki, kot se reče, spušča ljudi v nebesa. Srečka je peljal posebej in mu pokazal dve palici zlata. Ena je bila majhna, druga večja, obe pa sta bili sestavljeni iz manjših koščkov različnih oblik in velikosti.
»Kaj je to?« je vprašal Srečko.
»To so tvoja dobra dela, ki si jih naredil na zemlji. Vsak košček predstavlja eno dobro delo, nekaj, kar si daroval drugim.«
Srečko je palici dobro pogledal in njegovo srce se je razveselilo, ko je videl, kako se lepo bleščita, a sveti Peter je dejal:
»Ni vsako dejanje resnično dobro. Ni vsako dobro delo resnično in iskreno. Veliko dobrih del je opravljenih iz sebičnosti in zato v božjih očeh nič ne pomenijo. Žal mi je, a tudi tvoja dobra dela moram preskusiti.«
Srečko se je ob teh besedah prestrašil. »Takšen preizkus nima smisla,« je dejal. »Mar ni naravno, da človek pričakuje hvaležnost in povračilo za dobra dela, ki jih je storil drugim?«
Toda sveti Peter je vztrajal pri preizkusu. Vzel je sito z izredno redko mrežo in začel vanj polagati zlate koščke manjše palice.
»Zakaj pa ne začneš s tistimi z večje palice?« je ugovarjal Srečko.
»Ti ne pridejo v poštev,« je dejal sveti Peter. »Predstavljajo vsa darila in dobra dela, namenjena prijateljem, družinskim članom, sorodnikom, dobrim znancem …«
»To pomeni, da vsa darila za Miklavža, božič, rojstni dan in podobno nimajo nobene vrednosti.«
»Tako je,« je odvrnil sveti Peter in vse koščke iz večje palice zlata pred Srečkovimi očmi vrgel v smeti. Zavel je veter in jih odnesel. Srečko je prebledel. Apostol je začel tresti sito. Ko je končal, so na mreži ostali le največji kosi, drugi so padli skozi.
»Kaj pa boš zdaj naredil?« je vprašal Srečko.
»Sedaj bom odbral tista darila, ki si jih podaril zato, da bi dobil kakšno povračilo?«
»Ali sem spada tudi hvaležnost?«
»Seveda.« Potem je stresel kose iz sita. Ko so padli na tla, so se spremenili v smeti in veter jih je zlahka odnesel. Nato je zgostil mrežo na situ in vanj položil preostale koščke. Spet so ostali na rešetu samo večji kosi.
»Zakaj to delaš?« je vprašal Srečko.
»To bo izločilo darove, ki si jih dal zato, da bi se pokazal pred drugimi, ko si kaj dal, da bi te drugi hvalili in bi zato žel priznanje. Skratka, ko si dajal, da bi napihnil svoj jaz.«
Srečko je utihnil.
Spet je apostol zožil mreže na situ in položil nanje koščke, ki so ostali. »Sedaj bomo odstranili vse tisto, kar si daroval iz čuta dolžnosti ali samo zato, da bi pomiril svojo vest,« je dejal nebeški vratar. »Včasih raje ne bi darovali nič, a to storimo, da bi se izognili zadregi.« Potem je potresel sito. Koščki, ki so ostali na njem, so doživeli isto usodo kot vsi doslej.
Apostol Peter je spet zožil odprtinice mreže in dejal: »Sedaj bom odstranil tiste darove, ki si jih podaril samo zato, da bi se počutil dobro. Z njimi si preslepil samega sebe. Daroval si nekomu, da bi potem bil vesel.« Potresel je sito in koščke, ki so ostali, stresel proč. In spet jih je odnesel veter.
»Končaj! Prosim te, končaj!« je zaklical Srečko, ko je videl, kako malo koščkov je ostalo. »Toda moramo nadaljevati. Moramo preveriti, koliko stvari si daroval le zato, ker jih nisi potreboval, ali pa si dajal darove ljudem, ki so nekaj pomenili, ali si se jim želel s svojimi darili odkupiti ali se jim zahvaliti za uslugo.«
Toda ubogi Srečko ni več poslušal: »Nobenega upanja nimam več. Prav nobenega,« si je govoril.

Tedaj je sveti Peter rekel: »Sedaj, Srečko, imam pa zate dobro novico.« Ko je to slišal, se je zdrznil in vprašal: »Kakšno dobro novico?«
»Še je upanje zate. Sem si prišel z vsemi dobrimi deli. Mislil si, da si boš z njimi kupil nebesa. Toda Gospod ni kakor ljudje. On je največji darovalec. Daje tudi tistim, ki so nevredni njegovih darov. On daje zastonj, brez preračunljivosti. Pojdiva k njemu, da boš spoznal, kako je velikodušen.«
»Toda saj sem praznih rok,« se je branil Srečko.
»To pomeni, da si sedaj ubog. On pa je najbolj velikodušen do tistih, ki so ubogi in se tega zavedajo.«

Zgodbe s semeni upanja, 40

.

In o čem nam govorijo Zgodbe s semeni upanja?
Najprej upiramo pogled naprej: vrednote, za katere živimo, odločajo o tem, kaj bomo videli v življenju in bistrijo naš notranji pogled … biti moramo uglašeni, da bomo slišali Boga, Bog nam prižiga luč, da vedno vemo, kje nas čaka privez.
V drugem delu so zbrane zgodbe, ki nas učijo, kako oznanjati, kako se spreminjati, prenavljati, kako izbirati novo pot, kako naj uresničujemo misli, želje, pogovore, pridige … kako naj jih udejanjimo, da bomo plemenitejši, da bomo podobni Kristusu in okrepljeni za nebesa …
Seveda se moramo pri vsem svojem delu, razmišljanju hotenju … zavedati, da gre za večnost – če želiš, da si srečen, dajaj in ne glej na plačilo – vsakemu delu se moramo popolnoma posvetiti, delati z ljubeznijo, ne moremo sedeti na dveh stolih …
In kaj je središče našega življenja? Zgodbe nam ponujejo nekaj odgovorov: Kar daš, to imaš … Zdaj se moramo odločiti za Boga … narediti v življenju tudi kaj takega, kar nas drago stane – a to lahko pomeni začetek našega spreobrnjenja … če smo seveda potrpežljivi.
Kako služiti? Vrednost ima ne samo tisto delo, ki ga ljudje občudujejo, hvalijo … koliko skritega dela je, ki ga nihče ne opazi ..Zakon darovanja je trden kot zakon težnosti: ko nehamo dajati, na drevesu našega življenja ni več sadov …
Kako do drugega? Ljubezen do bližnjega nam morda prinaša težave, toda brez njih bi bilo naše življenje prazno … ljubezen dela čudeže … zapovedi ne izpolnjujemo zato, da bi nas Bog ljubil ampak zato, ker nas Bog ljubi … V Bogu je naše upanje – molitev odpre vrata, skozi katera vstopimo v svetišče, kjer dobimo moč in občutimo varnost ter si naberemo novih moči.
Zavest, da hodimo po Kristusovih stopinjah olajša breme težav. Ali nam ni v življenju v spodbudo že to, da nam stoji ob strani nekdo, ki nas ljubi? Pri Kristusu pa ne gre samo za  čustveno tolažbo. Kdor hodi za Kristusom, se približuje njegovemu načinu razmišljanja in načinu življenja … začenja razumeti pomen trpljenja in prejema Božjo moč, da bo nosil svoj križ skupaj z Odrešenikom sveta,.. (MČ o knjigi)

 pripravlja in izbira: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022
.Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Odšel si, Gospod,
in se vrnil k Očetu.

Vendar si med nami
in vodiš naše stopinje.

Odprl si nam vrata
v večno življenje.

Prostor si nam pripravil
ob sebi in svojem Očetu.

Za teboj hrepenimo
v naš zadnji Dom.

Tvoj vnebohod
je kažipot za vse nas.

Ob uri slovesa
nas ti pospremi Domov.

S. Janežič, Pogled v nebo, v: Ognjišče 5 (2006), 51.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige DRAGOCENO DARILO ZGODB … 152 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €; s kartico zvestobe: 6,21 €

Belgijski kardinal Godfried Danneels je dal deset praktičnih nasvetov za dober post, ki je zanj »čas za vajo v bolj krščanskem življenju in za pripravo na Veliko noč z dobro pripravljenim srcem. Program poznamo že dolgo: moliti, postiti se in deliti. Toda uresničujemo ga lahko vsakokrat drugače.« Dodal je še: »Tu je deset pravil za dober postni čas. Vendar pravila ne pomenijo nič, če nas ne približajo Bogu in ljudem. Ali pa če nas naredijo zagrenjene. V tem času se moramo truditi, da postajamo lažji in bolj veseli.«

1. Moli. Vsako jutro očenaš in vsak večer zdravamarijo.
2. Poišči v nedeljskem evangeliju stavek, ki ga boš premišljeval ves teden.
3. Kadarkoli kupiš kaj takega, česar ne potrebuješ nujno za življenje, daj nekaj tudi revežem ali kaki dobrodelni ustanovi. Podari jim majhen odstotek. Preobilje terja delitev.
4. Naredi vsak dan komu kaj dobrega, preden te kdo za to prosi.
5. Ko ti kdo da neprijeten predlog, mu ne vračaj takoj z enakim. To ne poravnava stvari. Dejansko te potegne v kolesje zla. Raje se za minuto ustavi in ustavilo se bo tudi kolo.
6. Če po četrt ure neuspešnega ‘prebiranja’ z daljincem ne najdeš nobene pametne oddaje na TV, izključi aparat in vzemi v roke knjigo. Ali pa se pogovarjaj s tistimi, ki živijo s teboj.
7. Od mize vstani vedno nekoliko lačen. Strokovnjaki za prehranjevanje svetujejo: delaj tako vse leto.
8. ‘Od-pustiti’ je najvišja stopnja glagola ‘dati’ (par-donner / donner).
9. Večkrat si že obljubil, da boš koga poklical po telefonu ali ga obiskal. Stori to vendar!
10. Ne daj se zavesti reklamam, ki oglašujejo popuste. Sicer je res 30% ceneje. Toda tvoja omara za obleko že ‘poka po šivih’ in je za 30% preveč nabasana.

v knjigi: B. Rustja, Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 110.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Naj starše vedno ubogam? Naj učitelje samo poslušam?

Ko je mali kenguru prvič pokukal iz vreče, kjer ga je nosila mama, je poln navdušenja vzkliknil:
“O, kako čudovit je svet! Mami, kdaj mi boš dovolila, da grem ven in uživam med temi čudesi.”
Zaskrbljena mama ga je nežno obliznila po glavi in dejala: “Ni ti potrebno, dragi, da me zapustiš. Jaz ti bom povedala vse o svetu, zato ni treba, da greš iz moje vreče. Nočem, da zaideš v slabo družbo. Ne morem si dovoliti, da bi bil izpostavljen nevarnostim hudobnega sveta. Mnoge, premnoge kengurujčke, podobne tebi, je svet pokvaril. Jaz pa sem odgovorna mati, ki svojega otroka ljubi.”
Kengurujček je zaprl oči, se skril v vrečo in krotko ubogal ljubečo mater. Dnevi so minevali in mali kenguru je postajal vse večji. Mamin trebuh je postajal premajhen. Končno je začel pokati.
Zato je mama nekega dne ukazala: “Prepovedujem ti, da bi še rasel, ker mi to povzroča velike bolečine. Počutim se neprijetno!”
Ker je bil kengurujček ubogljiv, je nehal rasti, da bi ugajal svoji mami. Ni ji želel povzročati bolečin. Ostal je pridno pri njej, a ji je postavljal veliko vprašanj:
“Mami, zakaj mi ne pustiš, da odidem? Na kakšne nevarnosti bom naletel, če grem ven? Mama, od kje pa pridejo majhni kenguruji?”
Nekega dne se je mama naveličala vprašanj in strogo dejala: “Nehaj me spraševati. Dobri otroci ne postavljajo vprašanj. Bodi priden fantek in delaj, kar ti ukažem. Ni ti treba premišljevati!” Ubogljiv in pokoren kengurujček je nehal spraševati in razmišljati. Mama je bila tega zelo vesela. Toda kengurujček je postajal vse bolj neuk.
Čez dolgo časa je kengurujček odkril majhno kengurujko. Bila je najbolj privlačna mlada kengurujka, kar jih je kdaj videl. Zaklical je:
“O, mama, kako je lepa! Kako očarljiva! Rad bi se poročil z njo!”
Mama pa jezna v solze:
“Kaj slišim? Me nameravaš zapustiti, samo da bi se poročil z mlado kengurujko, ki ni nič posebnega? Ali mi tako vračaš žrtve, ki sem jih naredila zate? Kako si nehvaležen! Zelo si me prizadel!”
Potem je s prosečim in obenem grozečim glasom nadaljevala: “Nikoli ti ne bom dovolila, da bi se poročil z njo ali katerokoli drugo kengurujko. Priden moraš biti in paziti name, dokler ne umrjem.”
Ubogljiv in pokoren kengurujček ni mami nikoli več omenil kengurujke, nikoli ni nobene ljubil, nikoli se z nobeno oženil. Ostal je pri svoji mami, dokler ni umrla.
Ko je mama umrla, so vzeli majhnega kenguruja iz trebuha.
Bil je nenavadna pojava! Njegovo telo je bilo majhno in šibko kot je nemočno telo komaj rojenega mladička. Njegov obraz pa je bil zguban kot je zguban obraz starega kenguruja. Ko so ga postavili na tla, na svet, po katerem je tako hrepenel, je padel in takoj umrl.

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Zgodba se ukvarja s štirimi temeljnimi držami, ki jih imamo do avtoritete:
1. POKORNOST – delam tisto, kar mi naroča avtoriteta in brez pridržkov ubogam, kar mi ukaže. Moj nadrejeni ima pravico, da mi ukazuje, moja dolžnost pa je, da ubogam.
2. PODREJENOST Svojemu nadrejenemu sem podložen tudi, ko ta nima pravice, da mi ukazuje ali ko mi ukazuje, za kar ni pristojen. V vsem se podrejam. Moje pravice so ogrožene. Ni moja dolžnost, da bi ubogal.
3. AGRESIVNOST Svojega nadrejenega ne ubogam, tudi ko ima prav. Izzivam njegovo avtoriteto in ga omalovažujem. Kršim pravice svojega nadrejenega.
4 SAMOZAVESTNOST Odločno in spoštljivo branim svoje pravice, ko jih nadrejeni krši, ali ko mi ukazuje nekaj, kar ni v njegovi pristojnosti. Zagovarjam svoje pravice in prav tako zagovarjam pravice svojega nadrejenega.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

• Ali je mati kengurujka resnično ljubila svojega sina? Je res skrbela zanj? Razloži, kaj je bila v resnici.
• Ali je bil mali kenguru res poslušen in spoštljiv do mame? Kakšen je bil v resnici?
• Je mali kenguru res ljubil mamo in samega sebe?
• Kako se je počutil kenguru, ko je stalno poslušal ukaze svoje mame? Kaj je čutil do sebe in do nje?
• Kaj se mu je zgodilo, ker je bil vedno pokoren materi?
• Ali moramo vedno poslušati in narediti tisto, kar nam ukažejo naši nadrejeni? Kdaj? Kako? Zakaj? Ali nimamo pravice zagovarjati samih sebe?
• Ali igraš kdaj vlogo kengurujčka (v družini), v šoli, pri igri, v zakonu, v skupini prijateljev? Ali se podrejaš?
• Ali lahko postajamo zrelejši, če nimamo svobode?
• Kaj pomeni “odgovorna svoboda”? Kaj rast v svobodi?
• Ali mi kdaj ravnamo podobno kot mati kengurujka, ko smo v stiku z drugimi? Npr. ne pustimo svobode drugim? Smo lastniški? Ali izkoriščamo druge v svojo korist? Se bojimo kritike? Ali ravnamo tako, da so drugi odvisni od nas?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Poslušajmo zgodbo znanstvenika, ki je Bogu obljubil, da bo veroval, če bo postavljen pred dejstvo. Dejstvo čudežnega ozdra­vljenja v Lurdu je dejansko doživel in v svoji poštenosti je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, milost pa Bog vlije le v odprto posodo ponižnega srca. Njegovo se je že odpiralo. Ni bil kakor znani francoski pisatelj Emile Zola, ki je tudi na lastne oči videl čudežno ozdravljenje v Lurdu, vendar ni veroval, ker je njegovo srce ostalo zaprto. Mož, ki ga bomo spoznali danes, pa je v noči po tistem čudežnem dogodku šel v lurško baziliko in z glavo med dlanmi roteče takole molil: »Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!

Ta mož je bil Alexis Carrel, ki se je rodil v juniju leta 1873 blizu Lyona, kjer je njegov oče, bogat industrijec, imel vilo in je v njej družina preživljala počitnice. Ko je imel Alexis štiri leta, je ostal brez očeta. Breme vzgoje je padlo na ramena matere, kateri pa so veliko pomagali njeni bratje. Alexis je odraščal v okolju, ki je bilo premožno, kulturno in pobožno. Srednjo šolo je obiskoval pri jezuitih, po maturi pa se je vpisal na medicinsko fakulteto lyonske univerze. Bil je eden najboljših študentov; že takrat je bil zelo samostojen, imel je izreden dar opazovanja, tako da so sošolci o njem govorili, da »ima oči tudi zadaj«. Povsem se je posvetil svoji medicini, čisti znanosti, popolnoma pa je zanemaril svoj notranji, duhovni svet. Za tedanjimi zagovorniki scientizma in pozitivizma (nazorov, da bo znanost dala odgovore na vsa človekova vprašanja in da zato samo čista znanost nekaj velja) je ponavljal: »Resnično je le to, kar je znanstveno dokazano!« Tako je kot študent prišel ob vero. Kasneje je v svoji knjigi Potovanje v Lurd priznal, da sta se njegovo srce in njegova duša upirala biti v tisti puščavi, v katero ju je bil izgnal. Požiral je knjigo za knjigo, delal poskuse, debatiral s profe­sorji, da bi od znanosti dobil čim več. In res je tako napredoval, da je bil s tridesetimi leti ne le doktor medicine, ampak tudi profesor anatomije na lyonski univerzi. To je bilo leta 1903 in takrat je Bog prvič potrkal na zanemarjeno dušo bleščečega mladega profesorja. Kolega zdravnik, ki bi moral v Lurd spremljati bolniški vlak, je bil nujno zadržan in prosil je Carrela, če bi šel namesto njega. Carrel ni skrival svojega negodovanja, vendar pa je prijatelju vse­eno naredil uslugo. »Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani!« si je mislil. Kolegu na vlaku je dejal: »Živčne bolezni je mogoče bolj ali manj uspešno zdraviti s sugestijo« (s prepričevanjem). Ta, ki je bil v Lurdu že večkrat, mu je pripo­vedoval, da tam popolnoma ozdravijo bolniki z raznimi organ­skimi boleznimi, pri katerih nobena sugestija nič ne pomaga. Vse ozdravljence na posebnem uradu natančno preišče strokovna komi­sija, v kateri so verni in neverni zdravniki iz raznih dežel. »Nesmi­selno je govoriti o čudežih,« je ugovarjal Carrel, »kajti naravni zakoni so nespremenljivi. Če so kakšno ozdravljenje razglasili za čudežno, pomeni, da so bolnika pred ozdravljenjem preveč površno preiskali. No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz. Po­stavite me pred trdno dejstvo in bom verjel!« Njegovo pozornost je pritegnila mlada umirajoča bolnica Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Bila je tako brezupen primer, da so vsi zdravniki dvignili roke od nje. Car­rel jo je preiskal in potrdil diagnozo svojih kolegov. Mislil je, da bo dekle izdihnilo v njegovih rokah. »Če bo tale ozdravela, bo to res čudež! Veroval bom in šel bom za meniha,« si je dejal. In Bog je njegovo izzivanje sprejel!

Ko so prišli v Lurd, je Marie že umirala. Njeno stanje je bilo tako kritično, da je dr. Carrel odločno prepovedal kopel pri lurškem čudežnem studencu in Marie so z lurško vodo le umili, nato pa jo odnesli pred votlino. Carrel je bil ves čas ob njej. Ko je gledal množico trpečih in pohabljenih bolnikov, je sam pri sebi – kot je zapisal sam – šepetaje prosil Marijo: »O, kako rad bi, ljuba Gospa, z vsemi temi nesrečniki veroval, da ti nisi le v domišljiji ustvarjeni zdravilni vrelec! Ozdravi torej to dekle, ki je že več kot dovolj trpela! Daj, da še nekaj časa živi, meni pa pomagaj, da bi veroval!« Potem se mu je zdelo, da sanja: umirajoče dekle je pred njegovimi očmi vstalo, njen obraz je dobil zdravo barvo, utrip žile je bil normalen. Carrel je vzel nalivno pero in kar na rokav svoje bele halje zapisal natančno uro: 2,40. »Ozdravljena sem!« je vzkliknila Marie in prosila kozarec mleka. »Nemogoče, nezaslišano! Pred mojimi očmi se je zgodil čudež!« je zapisal Carrel v svojem Potovanju v Lurd, ki ga je podpisal s psevdonimom Dr. Lerrac. Skupaj z dvema drugima zdravnikoma je ozdravljenko natančno pregledal: nobenega dvoma ni bilo – bila je popolnoma zdrava. Na vprašanje, kaj bo storila zdaj, je Marie odgovorila: »Šla bom k usmiljenim sestram sv. Vincencija, da bom stregla bolnikom.«

Kaj bo pa storil dr. Carrel, ki je Bogu obljubil, da bo veroval, če bo postavljen pred dejstvo? Vrnil se je v Lyon in svoje lurško doživetje pošteno opisal, zaradi česar si je onemogočil kariero v Franciji, ki je bila tedaj veri sovražna. Moral se je umakniti v ZDA, kjer so ga imenovali za predstojnika kirurškega laboratorija na Rockefellerjevem medicinskem raziskovalnem institutu v New Yorku. Prišel je do pomembnih odkritij o življenjski odpornosti celic in o zdravljenju tkiva s presajanjem. Za svoja odkritja je leta 1912 prejel najvišje znanstveno priznanje – Nobelovo nagrado za medicino. Leta prve svetovne vojne je preživel v domovini, potem je bil do leta 1939 spet v Ameriki. Ko se je pričela druga svetovna vojna, pa se je vnovič vrnil v Francijo in njej dal na razpolago svoje darove.

Njegova pot k veri otroških let je bila dolga in naporna. Veliko mu je na njej pomagal cistercijanski redovnik Alexis, s katerim ga je povezovalo iskreno prijateljstvo. V domovino se je leta 1939 vrnil že kot vernik in še prej je zapisal: »Hočem verovati vse, kar nas Cerkev uči. Pri tem ne čutim nobenih težav, kajti moj razum ni naletel na nikakršno nasprotje med vero in znanostjo.« O smislu življenja je zapisal: »Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.« Za božič leta 1939 je zapisal v svoj dnevnik: »Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo … Moj Bog, da bi ne bilo prepozno … Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje …«

Zadnja stran knjige njegovega življenja je bila obrnjena 4. novembra 1944. Pred smrtjo je otroško vdan prejel zakramente za umirajoče. Marija, ki jo v litanijah kličemo Zdravje bolnikov, je velikemu medicincu pomagala k Božjemu Zdravniku.

Čudež v Lurdu

Vsi bolniki v dvorani bolnišnice so na ta trenutek čakali na tleh. Bili so videti mirni in srečni. Neki mlad duhovnik je stopil na prazen prostor sredi bolnikov. Začele so se velike prošnje.Duhovnik je pokleknil, obrnjen proti bolnikom in množici. Povzdignil je proti nebu roke v obliki križa.
»Sveta Devica, ozdravi naše bolnike!« je zaklical.
»Sveta Devica, ozdravi naše bolnike!« je odvrnila množica s silnim klicem, ki je valoval kot morje.
»Sveta Devica, usliši nas!«
– Sveta Devica, usliši nas!
– Jezus, ljubimo te!
– Jezus, ljubimo te!. ..«
»Pridite torej pogledat mojo bolnico!« je dejal Lerrac mlademu internistu iz Bordeauxa.
Lerracov pogled je počival na Marie Ferrand: zdelo se mu je, da se je spremenila, da je njen mrtvaški videz izginil, da je njena koža manj bleda.
»Saj imam privide!« je dejal sam pri sebi. »To je zanimiv psihološki pojav, ki si ga je treba zabeležiti.«
Izvlekel je nalivno pero in je na rokav svoje srajce zapisal natančen čas svoje zaznave: ura je bila dve in štirideset minut.
»Kako to, do danes še nikoli nisem imel prividov?« si je dejal.
Lerrac je stopil bliže ter pomeril utrip žile in dihanje. Čez nekaj trenutkov je dejal mlademu kolegu: »Dihanje se je upočasnilo.«
»Tudi meni se zdi, da bo zdaj zdaj umrla,« je dejal oni, ki je bil brez vere in torej ni mogel spoznati izrednega dejstva – čudeža.
Lerrac ni odgovoril. Pred očmi je imel očitno in naglo izbolj­šanje splošnega stanja. Nekaj se je dogajalo …
Čez nekaj časa je ponovno stopil k Marie Ferrand, opazoval njeno dihanje. Bitje njenega srca je bilo dokaj hitro, vendar enako­merno.
»Kako se počutite?« jo je vprašal.
»Zelo dobro; sicer sem še slabotna, toda čutim, da sem ozdravljena,« je odgovorila Marie Ferrand čisto potihoma.
Lerrac se je vrnil v svoj hotel in je sam pri sebi sklenil da ne bo nič raziskoval, dokler mu ne bo povsem jasno, kaj se je Zgodilo. Okoli pol osmih je šel nazaj v bolnišnico, poln radoved­nosti in tesnobe. Mislil je: »Ali je nemogoča podmena postala resničnost?« Ko je odprl vrata dvorane Brezmadežnega spočetja, je pohitel proti postelji Marie Ferrand in brez besed obstal. Spre­memba je bila izredna!
Mlado dekle v beli bolniški halji je sedelo na postelji. Njene oči so sijale iz njene postave, ki je bila še medla in izpita, toda okretna in živahna. Na njenih licih se je že zarisala rahla rdečica.
»Gospod doktor, popolnoma sem ozdravljena,« je dejala Lerracu, ko je prišel do nje. »Počutim se še slabotno, toda zdi se mi, da bi mogla hoditi, če bi hotela.«
Lerrac jo je prijel za zapestje. Pod njegovimi prsti je njena žila bila redno in umirjeno. Tudi njeno dihanje je bilo normalno: prsi so se ji dvigale počasi in enakomerno …
Ozdravljenje je bilo popolno. Umirajoča se je v nekaj urah spremenila v skoraj normalno dekle, le shujšana in slabotna je še bila.
»Dejansko je ozdravljena!« je dejal doktor J., globoko ganjen. »Tega ozdravljenja ni mogoče razložiti po naravni poti.«
»To je velik čudež,« je pripomnil C. »Ali se boste zdaj spreo­brnili, gospod Lerrac? Veliko sem molil za vas.«
Številni glasovi so se dvigali v notranjosti bazilike. Skupina ba­skovskih romarjev je cerkev napolnila vse do vrat.
Lerrac je obstal na pragu. Moral je narediti zadnji korak. Neizpodbitno se je zgodil čudež, kajti to je bil čudež, velik čudež! Kakšna je narava tega čudeža? »To bomo videli kasneje,« si je dejal. »Zaenkrat je gotovo, da gre za ozdravljenje.« To je pač smel trditi. Morda pa je bilo že tedaj na dnu njegovega srca nemogoče ostati pri tem …
Lerrac je stopil naprej. V bleščavi luči in pozlate se je dviga­la pesem orgel in tisočerih ubranih glasov. Sedel je v klop k nekemu staremu kmečkemu možaku, zakopal glavo med dlani in dolgo ostal negiben. Pozibavala ga je pesem sredi noči, iz globine njegove duše pa se je dvigala tale molitev:
»Blaga Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka, ne da bi še kaj ugovarjal ali oporekal.
Tvoje ime je milejše kot jutranja zarja. Sprejmi nemirnega grešnika z razdvojenim srcem in nagubanim čelom, ki se izčrpava v blodnjah. Pod globokim in trdim prišepetavanjem mojega razu­marskega ponosa so skrite, žal še vedno potlačene, sanje, najbolj vabljive od vseh sanj, namreč tiste, da bi vate veroval in da bi te ljubil kakor menihi z belimi dušami.«

ALEXIS CARREL (Potovanje v Lurd) (iz knjige ČUK,Silvester, Iskalci in pričevalci : življenjske zgodbe 30 spreobrnjencev novejšega časa, Koper: Ognjišče, 1984).