iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Tudi dan, ki se zdaj začenja,
potrebuje besede pozdrava, zahvale.
Besede soglasja in zavračanja,
predvsem pa premišljene besede.
Živimo in mislimo,
se odločamo in molimo,
kaznujemo in ljubimo –
v besedah in z besedami.

Besede lahko povezujejo
pomagajo in ozdravljajo.
Lahko ločujejo, ranijo in ubijajo.
Lahko učijo in opominjajo,
lažejo in zapeljujejo.

Ko sem izrekel besedo,
nimam več moči nad njo.
Živi svoje življenje,
ni je mogoče več ujeti.

Gospod, daj mi besede življenja,
da mi danes zvečer
ne bo treba obžalovati
nobene besede,
ki sem jih ta dan izrekel.

P. Roth, Molitev, v: Ognjišče 3 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod,
ti veš,
kako blaženo
sva pričakovala
prvega otroka.
To so bili čudoviti dnevi.
Malo tudi dnevi strahu,
ali se bo rodil zdrav.

Ko si nama ga podaril
in je ležal v najinih rokah,
sva čutila, kakšen
nedopovedljiv
dar je življenje,
kakšen dar je otrok.
A tudi odgovornost.

Potem sva ga nesla h krstu …
Zatem je rasel.
Prišel je tudi drugi in tretji
otrok, drugi in tretji krst.
Kakšni darovi, kakšna
odgovornost!

Gospod, naj najina vera,
v katero so bili najini otroci
krščeni, iz dneva v dan raste!
Naj bova tvoja
ljubljena zakonca,
da boš imel tudi nad nama
in nad najinimi otroki veselje
zdaj in vekomaj.

V. Vider, Molitev, v: Ognjišče 2 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Blagoslov je molitev,
s katero prosim Boga,
naj nekemu določenemu človeku
podari dobroto in ljubezen,
veselje in uspeh, blagor in vse,
kar mu koristi za zveličanje.
Blagoslovi vsakogar,
ki se sreča s teboj.
Pošlji mu misel dobre volje
in naklonjenosti.

Mnogi potrebujejo tvoj blagoslov. 
Če je koga zajelo malodušje
ali se čuti nesrečnega,
ga blagoslovi.
Bog mu bo pomagal,
da se bo razveselil. 

Mnogi se obnašajo tako,
da jih drugi samo odklanjajo
in jih obsojajo.
Blagoslovi takega človeka 
in pojdi mu naproti 
z razumevanjem, 
s pripravljenostjo 
za pomoč in z dobrohotnostjo.

Mnogi neutrudno delajo,
so zasvojeni in ne najdejo časa 
zase in za svoje soljudi.
Blagoslovi jih ter jim izrazi 
zahvalo in priznanje. 
Po tvoji molitvi bo Bog 
tem ljudem podaril
moč in veselje.

P. Haschek, Pogled v nebo, v: Ognjišče 11 (2011), 33.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

O Brezmadežna, mnogi ne poznajo niti tvojega imena.
Drugi tičijo v močvirju nemoralnosti
in si ne upajo povzdigniti oči k tebi.
Spet drugi menijo, da te za dosego
svojih življenjskih ciljev ne potrebujejo.
Obstajajo tudi mnogi, katerim satan,
ki te sam noče priznati za Kraljico
in je zato iz angela postal satan,
prepoveduje poklekniti pred teboj.
Mnogi te ljubijo, toda le malo je takih,
ki so pripravljeni za tvojo ljubezen
vse pretrpeti in sprejeti vsako delo,
vsako trpljenje, celo žrtvovati življenje.
Kdaj, o Gospodarica,
boš zavladala v vseh srcih?
Kdaj te bodo vsi prebivalci Zemlje
priznali za svojo Mater in Očeta v nebesih
za svojega Očeta,
da se bodo potem čutili
kot bratje med seboj?

sv. Maksimilijan Kolbe, v: Ognjišče 8 (2010), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vsaka cvetlica ima svojo barvo,
in jaz?
Katero barvo si izbral zame,
moj Bog?

Vsaka zvezda ima svoj prostor na nebu,
in jaz?
Kateri prostor si pripravil zame,
moj Bog?

Vsak kolešček ima svojo nalogo v stroju,
in jaz?
Katero nalogo si mi dodelil,
moj Bog?

Vsak člen je potreben v verigi,
in jaz?
Kje me potrebujejo, moj Bog?

A. Rotzetter, Molitev, v: Ognjišče 9 (2010), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Svoboda kot vrednota sodi v sam vrh tako imenovanih »lestvic vrednot«, to je naborov vrednot, ki jih s pomočjo različnih raziskovalnih postopkov strokovnjaki sestavljajo tako, da kažejo tudi vrstni red po pomenu, ki jim ga ljudje pripisujejo. Najbrž je tako že od pradavnine. Kristjani najdemo za takšno domnevo dovolj dokazov že v Svetem pismu, ki tako veliko piše prav o svobodi. Že sam začetek, pripoved o stvarjenju sveta in človeka, postavlja svobodo v središče pozornosti, saj beremo, da je Bog ustvaril človeka in mu dal »svobodno voljo«.

Svoboda pa ima dva temeljna pomena:
– »Svoboda od« ali prostost, kar pomeni neko zunanjo svobodo, prostost brez omejitev. Že v zgodbi o Adamu in Evi beremo, kako zelo močna in na neki način »nenasitna« je ta težnja po prostosti pri človeku. Adam in Eva sta imela praktično popolno svobodo, brez vseh omejitev – razen ene same, ne jesti od prepovedanega drevesa. In vendar je postala že ta ena sama zunanja omejitev preveč, Evi se je porodila ideja, da ju ovira v njuni svobodi – in sta to edino mejo, omejitev prestopila. Beremo: hotela sta postati »kakor Bog«, torej brez vseh zunanjih omejitev, popolno svobodna. In potem naprej vsa zgodovina Izraelskega ljudstva , vsa Stara zaveza, je prežeta z nenehnimi boji »za svobodo« – torej boji z »zunanjimi sovražniki«, ki so Izraelcem hoteli odvzeti svobodo – pa tudi z notranjimi spopadi med Izraelci sami, s spopadi za moč oblast – oblast pa vedno pomeni kontrolo nad zakoni, pravili, torej svobodo! Toda ne gre samo za Izraelsko ljudstvo – tudi vsa človeška zgodovina nasploh je prežeta s temi »boji za svobodo« – od pradavnine, pa do današnjih dni! In kadar ljudje skušajo neko vojno označiti kot pravično – vselej rečejo, da je to vojna za svobodo!
– »Svoboda za«, kar pomeni možnost izbire, možnost, da se posameznik sam »po svoji svobodni volji« odloči za nekaj. Ta svobodna volja je človekova notranja stvar, ni več v tako veliki meri odvisna od zunanjih dejavnikov. Tudi o tej svobodi govori Sveto pismo. Vendar je zanimivo, da Stara zaveza govori o njej dokaj medlo, nejasno, jo le nakazuje, in še takrat jo zelo povezuje s tisto prvo »svobodo za«. Povsem jasno, rekli bi lahko na nov način, pa jo opredeljuje šele Jezusov nauk. Z Jezusovim naukom je torej pojem svobode dopolnjen. Predvsem je pojasnjeno bistveno dejstvo: človekove notranje svobode ne more omejiti nobena zunanja omejitev, niti zapor, celo niti usmrtitev!

V današnjem času je svoboda še posebej visoko postavljena. A zdi se, da se je človeštvo nove dobe močno odmaknilo od tiste pristne, rekli bi višje stopnje svobode, od »svobode za« ter se pomaknilo nazaj k nižji »svobodi od«. Devetnajsto in dvajseto stoletje sta že v širšem družbenem in političnem smislu zaznamovani z »boji za svobodo« in revolucijami, ki naj bi »človeka osvobodili«, pa tudi z najrazličnejšimi gibanji, verovanji in miselnostmi »za človekovo osvoboditev«.
Pravzaprav bi zadostovalo že to, da bi dovolj kritično ovrednotili človekova prizadevanja za »osvoboditev« v teh zadnjih dveh stoletjih – in bi se lahko dovolj naučili. Vsa ta prizadevanja so v ospredje postavljala neko zunanjo svobodo, prostost: obljubljala ukinitev pravil, omejitev, zakonov, odpravo vsega, kar naj bi »omejevalo svobodo« – torej je šlo predvsem, ali celo izključno za to zunanjo svobodo. Pri tem pa so vedno odpravljena pravila in omejitve nadomeščali z novimi, svojimi – ne da bi upoštevali, da tudi ta pravila prav tako pomenijo omejevanje te idealizirane svobode. Največji paradoks pri tem je pravzaprav naša zahodna demokracija, ki jo pojmujemo kot »najvišji dosežek človeške demokratične, svobodne družbe v človeški zgodovini«. Toda pri tem spregledujemo, da prav nobena družbena ureditev v človeški zgodovini ni imela toliko predpisov, zakonov ter omejitev in prav nobena ni postavljala novih in novih predpisov ter omejitev tako naglo, kot prav ta naša demokracija!
Pa pri tem ne mislim zapeljati tega zapisa v neko počez politiziranje, saj ima ta zapis vzgojni namen. Želim le poudariti, da je neka »popolna svoboda« le iluzija, ki nosi v sebi kal Evine praželje – »biti kakor Bog«! V resnici neke popolne prostosti ni! Človek je vedno z nečim od zunaj omejen: že s pogoji fizičnega življenja (zrak, toplota, hrana, gibanje…), pa tudi s pogoji sobivanja z drugimi ljudmi in živimi bitji nasploh!

In prav tu se začne vzgoja za svobodo! Res je to sicer paradoks, navidezno nasprotje – ampak tega je tudi sicer v življenju zelo veliko. Vzgoja za svobodo se torej začne s postavljanjem pravil, meja, omejitev! Otrok mora najprej spoznati in sprejeti omejitve, v katere je postavljen v življenju in šele potem se lahko začne zavedati svoje resnične, prave svobode življenja in »svobodne izbire« – znotraj teh omejitev.
Postavljanje meja, omejitev, pravil… se začne pri otroku že zelo zgodaj. Zgrešena je torej miselnost, ki se je zelo razširila, da je otroku najprej potrebno zagotoviti »varno in srečno, brezskrbno otroštvo« – vse drugo pa pride kasneje. Že dojenčku je potrebno postavljati neke omejitve, seveda znotraj tega, kar zmore dojeti in sprejeti. Angleški otroški zdravnik in psihoterapevt Gordon Wheeller je postavil trditev, da je za otroka največje zlo »idealna mama« – torej mama, ki skuša v vsem in vedno ugoditi, ustreči otroku, mu biti sužnja… Že dojenček mora dojeti, da ne more biti vsaka njegova potreba takoj in brezpogojno zadovoljena.
Postavljanje pravih meja in omejitev pa se začne takoj, ko se otrok začne zavedati okolja, ga raziskovati, osvajati, se gibati, postavljati svoje želje in zahteve – pravzaprav se to začne dogajati že v prvih mesecih, še preden otrok shodi. To pomeni, postavljanje jasnih pravil o tem, kaj otrok sme in česa ne sme, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj je primerno in kaj ni… Če hočemo, da bo te meje, pravila, omejitve… otrok sprejel, mu jih je potrebno najprej postaviti na dovolj jasen način, tako da otrok to razume. Dvoumno postavljene meje, meje, ki jih otrok ne razume, so huda ovira na poti v svobodo! Prvo pravilo je torej: jasnost v postavljanju meja.

Drugo pravilo je: možnost eksperimentiranja z mejami. Ni dovolj, da otroku postavimo meje, potrebno mu je omogočiti, da »prepozna, kaj je na drugi strani«, torej da spozna, kaj se zgodi, če mejo prestopi. Gre torej za učenje po pravilu lastne izkušnje, »lastne kože«. Otrok naj, kjer je le mogoče, sam izkusi, da meje niso le neka starševska muha, ampak da mu prestopanje meja res prinese neugodne posledice! Kadar pa te lastne izkušnje ni mogoče dopustiti (primer: otroku postavimo pravilo, da ne sme stopiti s pločnika na cesto – in ne moremo si dovoliti, da bi čakali, da otrok krši pravilo – in ga avto povozi!), je potrebno to zanj neugodno posledico ustvariti že ob minimalnem poskusu kršitve pravila, s kaznijo! Vzgoja res ne more sloneti na kazni, ampak kazni se pri vzgoji ni mogoče izogniti! Torej, pozor: tudi starši, ki so pretirano zaščitniški, vzgojijo otroka v nesvobodno osebnost!

Sodobni učitelji »svobode« trdijo, da je bistvo svobode v možnosti izbire. To je res! Toda, tudi svobodne izbire se mora otrok naučiti. To učenje pa se prav tako začne že zelo zgodaj, že pred tretjim letom, čisto zaresno pa nekje v tej starosti. Takrat se otrok že nauči postavljati svoje želje in zahteve. Govorimo o obdobjih »otroške trme«, ki pomenijo prav to: da se je otrok začel zavedati samega sebe, svojih želja in potreb. In tu se začne vzgoja za svobodno izbiro. Tako kot imamo odrasli vedno različne želje, vedno več želja, kot jih je mogoče v nekem trenutku uresničiti, izpolniti, je to že pri otroku. Najprej je torej potrebno, da otroka učimo izražanja svojih želja. Mama, ki vedno »ugane«, kaj si otrok želi, ki je ponosna na to, da »vedno ve, kaj otrok želi«, je slaba mama, ker otroku ne da možnosti, da bi prepoznaval in izražal svoje želje! Pri tem je potrebna strpnost in odprtost. Strpni, potrpežljivi starši bodo kmalu ugotovili, da si otrok želi istočasno več stvari – in ga lahko takoj »postavijo pred izbiro«. Bistvo izbire je torej v tem, da otrok izbira med različnimi stvarmi, ki si jih istočasno želi.

Pri tem pa se neopazno, brez prevelikega »filozofiranja«, »nakladanja« uči še tretjega stebra svobode – to je odrekanje! Brez odrekanja ni svobode! Svobodna izbira je zares opravljena takrat, ko se človek zavestno odreče neizbrani želeni stvari. Primer: otroka peljemo na sladoled, in ga postavimo pred vitrino s sladoledi, naj si izbere eno kepico. Seveda bi otrok rad vse, izbira zanj v resnici ni težka. A se zaveda, da se z izbiro ene kepice odreče drugim.
Seveda morajo starši pri tem vztrajati in omogočiti otroku, da utrjuje svoj občutek »svobodne izbire«, zadovoljstva pri tem, za ostaja trden pri svoji izbirah, odločitvah! Torej: vzgoja za svobodo res ni v tem, da otroku dopuščamo, da »dela kar hoče«!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 7, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je RAZPRODANA
O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Ne moremo začeti našega sprehoda skozi vzgojo konkretnih vrednot drugače, kot pri družini. Problem je kar večplasten: v družini otrok dobi prve in najpomembnejše informacije o svetu, dobi temelje vseh vrednot – in si tudi postavlja temelje precej širokemu krogu vrednot, ki mu pravimo kar »družinske vrednote«. Gre za vrednote, ki se tako ali drugače povezujejo z družino, njenim obstojem, pomenom, vlogo, načinom vzpostavljanja, vzdrževanja, prekinjanja medsebojnih odnosov, posebej odnosov do otrok in starejših…

Obče znana resnica je, tudi v naših sestavkih o vrednotah smo jo že nekajkrat ponovili, da je najpomembnejše vzgojno sredstvo zgled. To pomeni, da najpomembnejše temelje družinskih vrednot otrok dobiva – pač s tem, da odrašča v nekem družinskem okolju. Kakršni so odnosi v tem okolju, tak zgled otrok dobiva, in takšne temelje družinskih vrednot si postavlja.
Toda to zveni preveč trdo, togo, nekako deterministično, na način »vdanosti v usodo«. Posebej je to pomembno v našem času, ko dobra tretjina vseh naših otrok ne odrašča v popolnih družinah. Torej odrašča ob zgledu, da je »družina« nekaj nejasnega, neotipljivega, krhkega, neobstojnega… Toda, da ne bom krivičen: tudi med »popolnimi« družinami je zelo velik del takih, v katerih otroci niti slučajno niso deležni »zgleda lepe, dobre, zdrave, varne… družine«. Ali lahko vse te otroke kar »odpišemo«, ker niso deležni dobrih zgledov? Nikakor ne! In še več kot to! Življenje nas uči, da si tudi z odraščanjem v družinah, ki nikakor niso »zgled dobre družine« ,otrok lahko privzgoji zdrave družinske vrednote.
Prav o tem želim spregovoriti – ne na način nekega idealiziranja in izključevanja, ampak z zavedanjem in sprejemanjem resničnosti časa in razmer, v katerih živimo. Pač: v neki »dobri« družini otrok dobi temelje družinskih vrednot nekako »mimogrede«, tako da se zgleduje po svoji družini. Kjer temu ni tako – je pač potrebno, da starši (ali vsaj eden od njiju) nameni vzgoji družinskih vrednot posebno skrb! In o tem želim nekaj spregovoriti!

Splošno o »družinskem zgledu«. Vsak majhen otrok doživlja svoje starše kot idealne, kot najboljše, najpopolnejše starše. Napak svojih staršev preprosto ne vidi. To sicer ne pomeni, da jih ne občuti – občuti, doživlja prav vse, kar se dogaja v družini.
Vzemimo primer nasilja v družini. Tudi otrok, ki s strani svojih staršev, ali enega od njiju, doživlja nasilje, ali je priča nasilju med staršema, to nasilje občuti, doživlja kot nasilje, ob tem trpi, v njegovi osebnosti se oblikuje travma nasilja. Toda kljub temu doživlja tudi tega svojega nasilnega starša kot »najboljšega« – in v njem se počasi oblikuje »zgled« nasilja – nasilje začne sprejemati kot način družinskih odnosov. Podoba družine bo v njem povezana z nasiljem. To je zgled nasilja, ki se na ta način prenaša iz roda v rod. Želel si bo tudi sam ustvariti družino, kasneje se bo morda na razumski ravni celo opredelil za nenasilje. Toda, v nekih kritičnih, obremenjujočih situacijah se bo, zaradi izkušnje (zgleda) nasilja kot načina za reševanje zapletenih problemov – tudi sam zatekel k nasilju. Če se bo hotel tega rešiti, zgolj deklaratorna opredelitev za nenasilje ne zadošča, potrebna je terapevtska predelava izkušnje nasilja – a to je že druga zgodba. Kako pa lahko pomagamo otroku, ki odrašča v takem okolju? Če je eden od staršev nasilen, je zelo pomembna vloga drugega starša. Če je drugi starš (običajno mama) v taki družini pretirano prestrašen, nemočen, ostaja v vlogi žrtve – s tem le utrjuje pri otroku zgled nasilja, saj otrok »vidi, da se na drugačen način nič ne doseže«. Če taka mati grdo govori čez očeta, ga vpričo otroka kritizira in podobno – spet v bistvu pritrjuje izkušnji nasilja (otrok si ustvari lažno sliko, po kateri je očetovo nasilje upravičeno . ker sta z mamo grda v odnosu do njega). Če mati skuša na različne načine otroka zaščititi pred nasiljem, pa to otrok občuti, doživlja kot oporo, varnost, ob mami se počuti varen. Očetovo nasilje mu je še vedno travma, očetovega nasilja ne razume. Vendar bo zmogel kasneje, z odraščanjem, tudi to sprejeti. Imel bo oba zgleda – zgled nasilja in zgled občutka varnosti na nenasilen način. Zato se bo do izkušnje nasilja lahko opredelil – in lahko sam sploh ne bo nasilen, ampak bo znal lepo razreševati družinske konflikte. Zgled nasilja, ki ga je doživljal, mu bo pomembna, koristna (čeprav boleča) izkušnja, ki mu bo pomagala pri oblikovanju svojega življenjskega odnosa do nasilja, torej si bo lahko kljub tako obremenjujočim izkušnjam, zgledom, lahko oblikoval zdrave družinske vrednote.

Zgled je torej vedno celosten odnos, odnos v kontekstu tudi drugih družinskih vrednot. To pa pomeni, da za oblikovanje zdravih družinskih vrednot otroci pravzaprav ne potrebujejo nekih idealnih, popolnih družin brez napak. Škodljiv vliv vzgojnih napak ali »slabih zgledov« je mogoče blažiti, zmanjševati, če se teh napak zavedamo, si jih priznavamo, in se temu primerno odzivamo. Pri tem si lahko izdatno pomagamo z različnimi vzgojnimi pripomočki.

Pravljice. Pravljice so od nekdaj veljale za močno, pomembno vzgojno sredstvo. Še prav posebno so pomembne pri vzgoji vrednot. Zato pa ni vseeno, kakšne pravljice otrok posluša. Družina naj bi bila za otroka prostor, v katerem se počuti varen, sprejet. Delček svojih morebiti nezadovoljenih potreb po varnosti otrok lahko prepoznava in nadomestno zapolnjuje prav s pomočjo pravljic. Otrok se vedno istoveti z nekimi junaki iz pravljice, s tistimi, ki so mu po nekih njegovih merilih najbližji. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da majhen otrok še ne loči dobro med neresničnim svetom pravljic in resničnim, svetom – in prav v tem je nekaka moč pravljic. Pomembno je torej, da otrok posluša pravljice, v katerih najde, prepoznava pozitivne junake, s katerimi se lahko istoveti. To velja tudi za družine. Pomembno je, da otrok posluša pravljice, v katerih »nastopajo dobre družine« – pri čemer je čisto vseeno, ali gre za ljudi, živali ali neka pravljična bitja. Pomembni so lepi, dobri odnosi, v katerih se junak, s katerim se on poistoveti, počuti varen, sprejet.

Dobri starši so tisti starši, ki znajo, zmorejo tudi morebitne resne primanjkljaje iz svoje družine do neke mere blažiti s pomočjo pravljic.
Naj to ilustriram z dvema primeroma! Če ostanem pri primeru nasilnega očeta – mama lahko otroku pomaga z različnimi pravljicami: s takimi, pri katerih nastopajo ljubeči, skrbni, nenasilni očetje (drugačna, pozitivna pravljična izkušnja); tudi s pravljicami, pri katerih nastopajo nasilni očetje, a za izbruh nasilja ni kriv »poredni otrok«, ampak kaki drugi, zunanji sprožitelji, in se izbruh za otroka konča ugodno. Vsekakor se mora taka mama izogibati pravljicam, v katerih je vzrok za izbruh očetovega nasilja »poredni otrok«! Drug primer, primer enostarševske družine, matere z otrokom. Tudi ta mati naj otroku pripoveduje pravljice, v katerih nastopajo popolne družine. Naj se izogiba indoktrinarnim pravljicam: takim, v katerih »hudobni oče zapusti družino«, v katerih »je lepo in mirno, ker ni očeta, ki bi delal zgago« in podobno.
Seveda bodo takšne pravljice izzvale pri otroku vprašanja, ki se nanašajo na svojo družino. Mati mora biti na takšna vprašanja pripravljena – že postavitev takšnega vprašanja pomeni, da se otrok počuti dovolj varen! Otroku naj odgovori, starosti primerno – in le to, kar otrok od nje pričakuje. Nikar naj pri tem ne prehiteva, in otroku razlaga stvari, ki jih on ne more razumeti in sprejeti. Otrok se zadovolji tudi z delnim, skopim odgovorom -. Da le ohranja občutek, da JE MATI NJEGOVO VPRAŠANJE SPREJELA, GA RAZUME, MU GA DOVOLJUJE – DA JE TOREJ S SVOJIM VPRAŠANJEM SPREJET!
Pri pravljicah pa ni pomembno le to, da otrok posluša primerne pravljice. Pomembno je tudi, da ima poslušalca, da pravljice lahko tudi sam pripoveduje, da si jih celo sam izmišlja. Dobri starši bodo v teh otrokovih izmišljenih pravljicah vedno lahko prepoznavali svojo lastno družinsko situacijo, sebe, svoje družinske odnose. Seveda, skozi otrokovo doživljanje! Pravljica je sedaj za otroka postala nekak ventil, s pomočjo katerega sprošča svoje napetosti. Pri tem se bo lahko včasih zgodilo, da bo otrok povedal kaj zelo »čudnega«, izkrivljenega, morda celo kaj takega, kar se nam bo zdelo v nasprotju z družinskimi vrednotami. A ga zaradi tega ne kritizirajmo! Če se kak njegov pravljični zaplet ali razplet zdi »prehud«, se poskušajmo sami postaviti v vlogo nekega junaka iz pravljice, morda tistega ki je največja žrtev, in s pomočjo sporočil tega junaka spodbudimo otroka, da išče drugačen razplet, takšen, ki bo tega junaka bolj razveselil! Tudi to je način, kako s pomočjo pravljic otrok oblikuje zdrave nastavke družinskih vrednot, do neke mere pa blaži tudi škodljive vzgojne vplive!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Razmišljanje o tem, kako delujejo vrednote, smo sklenili z ugotovitvijo, da je delovanje vrednot odvisno od tega, kako so ponotranjene. Če vrednote delujejo le kot neki skupek pravil, načel, stališč…, je njihova vloga v posameznikovih odločitvah vprašljiva.

Srečujemo se s kar veliko pestrostjo védenja in delovanja ljudi, ki kaže na velika odstopanja od vrednot:
V prvi skupini so ljudje, ki so vzgojeni brez vrednot in vrednot ne poznajo. Takim ljudem so pač osnovno vodilo v življenju njihove potrebe. V razmišljanju o potrebah pa smo ugotavljali, kako nejasno je razlikovanje med človekovimi pristnimi, naravnimi potrebami – torej tistimi, katerih zadovoljevanje je nujno potrebno za življenje posameznika – in potrebami, ki so umetno vsiljene z zunanjimi vplivi, v resnici pa za človekovo življenje niso zelo pomembne. Tak človek je nezmožen prepoznavanja svojih lastnih potreb in svobodne izbire med njimi, saj so človeku najpomembnejša opora pri tem prav vrednote. V naši družbi, v našem času je tak človek tipični potrošnik, ki zlahka prestopa moralne in tudi zakonske norme.
V drugi skupini so ljudje, ki so vzgojeni v zelo togem okolju, kjer vrednote pomenijo pravzaprav »nedotakljiva pravila«, kjer so vse vrednote strogo podrejene verskim ali drugim prepričanjem – in so tudi ta prepričanja skrčena na skupek pravil, norm, načel, ki urejajo vsakdanje življenje. Tak človek postane suženj svojih vrednot, načel – torej fundamentalist. Če se tak človek po kakršnihkoli okoliščinah znajde v drugačnem okolju, z drugačnim načinom življenja, je v nevarnosti, da zavrže vse svoje vrednote – in postane »goreč pristaš novih prepričanj« – torej fundamentalist nove ideologije.
V tretji skupini so ljudje, ki so vzgojeni v okolju, ki jim ponuja preveč očitna dvojna merila: eno so deklarirana načela, deklarirane resnice – drugo pa je resnično življenje. Tak posameznik vrednote lahko sicer dobro pozna – jih pa ni sprejel za svoje, torej tudi sam živi »dvojno življenje«. Pozna in priznava vrednote, pričakuje od drugih, da bodo živeli v skladu z njimi, sam pa živi le pod vplivom svojih potreb, resničnih in tistih, ki jih pač postavi v ospredje svojih življenjskih ciljev. Vrednote so torej v tem primeru podrejene potrebam!

Torej smo pri vzgoji! Vzgoja pa je zapleten proces, ki ga sooblikujejo zavestni, načrtni vplivi staršev, učenje, nezavedni procesi, ki jim je otrok pasivno ali aktivno priča, v katere je vključen (od prenosa vzorcev, do travmatskih izkušenj), vplivi vrstniškega okolja, vplivi učiteljev in vzgojiteljev, vplivi širšega okolja (od vplivov medijev, do vplivov, ki jih imajo živi stiki z okoljem).
Z vzgojo »brez vrednot« se tu ne bomo ukvarjali – starši, ki tako vzgajajo svoje otroke, po vsej verjetnosti nikoli ne bodo brali teh sestavkov!
O togi vzgoji kaže vsaj nekoliko spregovoriti! Včasih imam občutek, da se tudi znotraj krščanskih skupnosti srečujemo s pogledi in razmišljanji, ki podpirajo takšno vzgojo – pa čeprav je ta podpora zelo prikrita, skrita za zelo lepimi idejam… Pri tem se morda celo sklicujejo na svetopisemske odlomke, ki podpirajo trdo vzgojo, na nekaterih mestih celo nasilno. Nikakor ne mislim trditi, da si ta svetopisemska mesta zgrešena – gre le za to, da jih ne smemo uporabljati iztrgano iz konteksta in celote. Ne samo na drugih mestih – celo tudi v istih knjigah in istih poglavjih Sveto pismo govori tudi o ljubezni, o spoštovanju otrokove osebnosti in o preizkušnjah. Predvsem pa o svobodni volji, o svobodi: že na samem začetku, v poglavjih o stvarjenju sveta, beremo, da je Bog dal človeku svobodno voljo. Taki starši pa s preveč togo, avtoritarno vzgojo to svobodo, ta izjemni božji dar, v otroku uničijo, zlomijo – in vzgajajo svojega otroka v podredljivo osebnost, ki nima samospoštovanja, ki ne živi v svobodi, ampak v strahu. Otrok, ki se pretirano boji svojih staršev, se tudi (če je verno vzgojen) pretirano boji Boga. Vrednote, ki jih ob tem prevzame, temeljijo na tem strahu. Ko tak otrok odraste, lahko ostane in živi kot toga, podredljiva, nesamostojna, nezaupljiva osebnost – ali pa se ob srečanju s svobodo, ki jo danes zunanji svet poudarja v tako sprevrženi obliki – navidezno »osvobodi« tega strahu – in s tem, ko odvrže strah, odvrže tudi vrednote!
Ko govorimo o vzgoji z »dvojno moralo« moramo spet razlikovati vsaj med dvema velikima skupinama te dvojnosti.
Prva je dokaj obče znana in prepoznavna – gre za tisti znani vzorec, ki ga tako lepo zna prav vsakdo prepoznati in opisati – pri drugih: za vzorec »eno delati – drugo učiti«. Za vzorec torej, kjer starši otroke sicer lepo vzgajajo, v pravih vrednotah – ampak sami ne živijo skladno s temi vrednotami. Že stara ljudska modrost ve, da je najmočnejše vzgojno sredstvo zgled. Z življenjem, ki je v nasprotju z deklariranimi vrednotami, pa dajemo otroku zgled, da se vrednot ni treba držati. In velika verjetnost je, da bo ta otrok vrednote dobro poznal, jih načelno priznaval, sam pa se jih s svojim načinom življenja ne bo držal, bo živel mimo teh vrednot!

Druga skupina pa so starši, ki svoje otroke vzgajajo s pretirano popustljivostjo, permisivnostjo, z razvajanjem. Tudi ti otroci se vrednot »naučijo«, jih torej poznajo, lahko celo zelo cenijo, spoštujejo, jim vrednote »zelo veliko pomenijo«, toda sami ne živijo v skladu z njimi, saj tega starši od njih niso zahtevali, in živijo v neki življenjski drži, kot da vrednote veljajo le za druge!
Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj pomeni »življenje v skladu z vrednotami«. Ali to pomeni, da bomo vedno, povsod in dosledno živeli tako, da bomo uresničevali vrednote? To je resnično nemogoče! Najprej že zato, ker že vrednote same tega ne dopuščajo! Vzemimo kot primer dve zelo »močni« vrednoti: skrb za svoje zdravje in dobrodelnost. Če hočem »zelo dosledno« skrbeti za svoje zdravje, bom kaj hitro prišel do situacije, ko mi bo za karkoli drugega zmanjkalo časa, predvsem pa se bo hitro začel nevarno širiti krog tistih dejavnosti in opravil, ki ogrožajo moje zdravje! Če se zelo zagnano predam dobrodelnosti, se pa lahko kaj hitro znajdem v situaciji, ko zanemarim skrb zase, za svoje zdravje (tu ne mislim le na telesno, ampak tudi duševno zdravje). Potrebna je torej »prava mera«, »zdrava mera« vsega. A kje je ta »zdrava mera«? Odgovora na to vprašanje ni! Odgovor je v tem, čemur rečemo: človekova svobodna izbira!
Človek torej ne živi v skladu s svojimi vrednotami šele takrat, ko »postane popoln«, ampak ko živi zavestno in odgovorno, ko se trudi živeti v skladu z vrednotami in ko pri tem čim bolj zavestno izbira med sprotnimi možnostmi, ki jih ima na voljo! Kaj pa Jezusov poziv »Bodite popolni…!«? Jaz ga razumem v luči prej povedanega: torej, prosto povedano, zavestno se trudite postajati vse bolj popolni, vse bližje temu idealu popolnosti – pa čeprav je bolj ali manj jasno, da tega ideala do konca svojih zemeljskih dni ne bomo uspeli uresničiti!

Sedaj pa je že čas, da rečemo nekaj o tem, kako otroka vzgajati, da bo kot odrasel človek živel v skladu z vrednotami in da se bo kot svoboden človek zavestno trudil v svoji rasti, v približevanju popolnosti!
Strokovnjaki nas učijo, da se vrednote oblikujejo pri otroku v najstniških letih, v adolescenci. Toda to ne pomeni, da se vzgoja za vrednote začne šele v najstniških letih in še manj, da se v najstniških letih konča. Vzgoja za vrednote je proces, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo! Starši s svojim vzgojnim poslanstvom torej krmilijo, uravnavajo ta proces le do določene stopnje, do otrokove odraslosti, osamosvojitve. Od tu dalje ga pelje posameznik sam. Seveda ne povsem samostojno, še vedno pod vplivom celotnega okolja (v katerega sodijo še vedno tudi starši), vendar ima glavno vlogo sam! Prav to dejstvo pa še posebej poudarja vzgojno vlogo staršev: ta del procesa, ki se začne v najzgodnejšem otroštvu, namreč zelo pomembno vpliva na to, kako ga bo otrok sam nadaljeval, ko odraste!
Proces vzgoje za vrednote se začne s postavljanjem meja in pravil, z zapovedmi in prepovedmi! To se morda čudno sliši, pa vendar drugače ne gre. Otrok vrednot ne razume, ne dojema. Vrednote so abstraktne, niso stvarne, konkretne, otrok pa dozori, postane zmožen abstraktnega mišljenja in dojemanja šele okrog 9., oz. 10. leta starosti. Pred tem pa je zmožen razumeti, dojeti konkretna pravila, zapovedi, prepovedi, navodila, pojasnila… Otrok sicer zelo želi dobiti pojasnila, tolmačenja, razlage; radoveden je, in po tem sprašuje. Zmore pa sprejeti, dojeti, razumeti le zelo konkretne, stvarne razlage. To velja tudi za vrednote. Že majhen otrok se srečuje s temeljnimi vrednotami: s tem, kaj je lepo in kaj ni lepo, kaj je resnica in kaj laž, kaj je dobro in kaj ni dobro, kaj pomeni delati dobro, kaj delati škodo, krivico…, pa tudi, kaj pomeni dom, družina, vera… A vse to otrok sprejema na zelo konkretnem nivoju. Večino tega otrok sprejme preprosto na čustveni podlagi – ker prihaja od staršev, ker si s spoštovanjem nekih starševskih zahtev, zapovedi, prepovedi, pridobi naklonjenost staršev, se izogne kazni… Vzgoja vrednot se začne torej sila preprosto – s tem, kar čisto vsak od staršev dobro zna in obvlada! Pomembno je, da starši zanjo otroku pojasniti, utemeljiti, zakaj nekaj od njega zahtevajo, da torej dopuščajo, spodbujajo njegovo radovednost. Ko dozori otrokova zmožnost abstraktnega mišljenja, pa je pomembno, da ta pojasnila presegajo nivo stvarnega, da se premikajo v polje duhovnih, presežnih razlag.
Že zgodaj v otroštvu, še posebej poudarjeno pa v najstniških letih, pa se dogaja proces ponotranjenja vrednot. Tudi ta proces traja vse življenje. V otrokovem življenju pa je ta proces v veliki meri določan z njegovimi možnostmi eksperimentiranja in s tem bogatitve lastnih izkušenj. Dokler otrok spoštuje neko prepoved, ker starši od njega to zahtevajo – to ne bo njegova vrednota. Če pa bo z lastno izkušnjo prišel do spoznanja, uvida v to, da je spoštovanje tega načela nekaj dobrega, koristnega, pomembnega – bo vrednota postala – NJEGOVA, se bo z njo poistovetil. In prav to naj bi bil poglavitni cilj vzgoje za vrednote: ustvarjanje pogojev, možnosti, da otrok vrednote ponotranji.

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 5, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Vrednote od nekdaj povezujemo z vero. Morda je prav s tem povezano tako razširjeno pisanje in govorjenje o »krizi vrednot«. Takšno razmišljanje prihaja predvsem od tistih, ki pojem »sodobnega« in »naprednega« povezujejo z ateizmom, antiteizmom, zavračanjem sleherne vere in duhovnosti… Če je vera nekaj »nazadnjaškega«, potem so nujno »nazadnjaške tudi vrednote«, seveda tiste, ki so tesno povezane z vero. In zato ti sodobni ateisti govorijo o potrebi po oblikovanju »novih« vrednot, ker – bojda – stare ne veljajo več… Seveda, saj je to tudi razumljivo: človek izvor vrednot vedno in povsod, v vseh verskih sistemih tega sveta, povezuje z nadnaravnim, večnim, izvornim. Vrednote po vseh verovanjih niso nekaj, kar bi si človek preprosto izmislil, ampak prihajajo od Boga, ali od bogov, božanstev, višjih sil – od tam pač, od koder tudi vse prihaja in izvira… Človek, ki ne verjame v ne-materialni izvor vsega materialnega, ne more kar tako sprejemati tudi vrednot, ki imajo – ali naj bi imele tak nadnaravni, presežni, transcendentni, večnostni izvor… Ti materialistično usmerjeni ljudje sodobnega časa zato skušajo izumljati neki drugačen sistem vrednot – takšen, ki bo »čisto človeški«…

Pa vendar se nam ponuja tudi še drugačno gledanje in razmišljanje. Vsi raziskovalci vrednot prištevajo med vrednote tudi – vero! Kako to? Je res vera le ena izmed vrednot? Kaj potem sploh je vera? In v kakšnem razmerju so vrednote do vere?
Zavedam se, da pri takšnem razmišljanju presegam okvire čisto psihološkega in segam na področje teologije. Pa kljub temu ne nameravam pametovati z nekimi teološkimi temami, ki jim nisem kos. Ne nameravam odpirati nikakršnih polemik s teološkimi pogledi in razlagami. Kljub poseganju na teološko polje, bom poskušal ostajati v okvirih psihologije, ali še ožje, v okviru psiholoških tem, ki so pomembne za vzgojo. S tem teoloških pogledov niti ne zavračam, niti jih ne skušam po svoje obračati. Preprosto menim, da se teološko polje začne tam, kjer se moje, psihološko – ustavi!
Tudi s psihologi – raziskovalci vrednot ne nameravam polemizirati. Če raziskovalci uvrščajo vero med vrednote – to sprejemam! Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot…
Tudi če pogledamo v preteklost, najdemo nešteto lepih zgledov, ki nam izpričujejo vero kot vrednoto. Poglejmo si samo tisti znani avstroogrski rek, ki je tako zelo zaznamoval naš kulturni prostor: »Vse za vero, dom, cesarja!« Rek torej v neko sistemsko celoto povezuje tri vrednote, ki naj bi v tedanji dobi najbolj odločilno usmerjale človekovo življenje in delovanje. Ljudje so za vero živeli, za vero so se vojskovali – ne samo za obrambo vere, ampak tudi za širitev vere; za vero so umirali, se žrtvovali… in če se za hip zaustavimo ob tem, hitro ugotovimo, da so vero v vseh zgodovinskih obdobjih tudi zlorabljali – v politične, ekonomske ali kakršnekoli namene pač. Tako, kot je mogoče zlorabiti tudi katerokoli drugo vrednoto, pri čemer se vrednota, seveda sprevrže v nekaj nasprotnega, v »antivrednoto«, kot včasih slišimo…
Toda vera ni samo in zgolj vrednota. Vprašanje je, kje je črta ločnica, če sploh je, vprašanje je, kako razlikovati med vero kot vrednoto in vero kot »veliko več«, kot bistvo in izvor vrednot – če je takšno razlikovanje sploh potrebno in smiselno.
V vseh verstvih in verskih sistemih poznamo tako imenovani fundamentalizem – gre za zelo ozko, nestrpno, izključujoče pojmovanje verskega sistema, ki vodi v konflikte z drugimi, z drugače mislečimi. Kaj hitro v takšnem fundamentalizmu prepoznamo ozkost, ki se kaže v tem, da posameznik (ali še bolj običajno skupina) priznava in slepo izpolnjuje le del vrednot, ki jih oznanja ta njegova vera, druge pa zanemarja, spregleda. Toda tu se lahko vprašamo, če je to sploh še vera – jaz bi temu raje rekel ideologija! Kako se lahko to zgodi? Je to vprašanje vzgoje?
Da bi to razumeli, je potrebno odpreti neko čisto posebno vprašanje človekove osebnosti – človekovo radovednost. Prav to radovednost nekateri misleci označujejo kot najpomembnejše gibalo človekovega življenja. Človek želi vedeti, spoznati, odkriti, raziskati… vse, kar mu je še neznano. Radovednost je človeka v zgodovini silila v odkrivanje neznanih dežel, radovednost ga sili v odkrivanje skrivnosti našega planeta in vesolja, v odkrivanje skrivnosti življenja… radovednost poganja vso znanost.
Radovednost je res nekaj, kar je človeku »zapisano v genih«, kar je človeku dano, ne priučeno ali privzgojeno. Poglejmo dojenčka: komaj začne zaznavati svet okrog sebe, že se v njem zbudi radovednost in začne odkrivati svet okoli sebe – pač na način, ki ga s stopnjo svoje razvitosti zmore. Okolje začne raziskovati s pomočjo svojih čutov – vid, sluh, tip, sledita vonj in okus. Ko osvoji govor, se začne najbrž najlepše obdobje v otrokovem razvoju: obdobje neskončnih otroških »zakaj«, obdobje neskončnega spraševanja. Je sploh še kdo, ki se ob teh neskončnih in neskončno lepih otroških vprašanjih ni znašel v zadregi, ker ne bi znal odgovoriti? Kot je tako lepo zapel Lado Leskovar s tisto čudovito Ježkovo pesmico, v kateri potoži: »…ah, saj veš, tale tvoj ati tako malo ve…«.
In v tem otroškem spraševanju se skriva bistvo: človekov um drvi naprej v neskončna prostranstva. Misli, razmišlja, postavlja si vprašanja. Na nekatera uspe dobiti odgovore – še več pa jih ostane brez pravega odgovora. Vendar sla po odgovoru, po vedenju, po RESNICI – ostaja. Torej potrebuje nekaj, v kar verjame, da je resnica. Človek torej potrebuje vero, da v njej najde neki svoj notranji mir!
In kje so tu sedaj vrednote? Ja, prav tu so: v tej brezmejni človeški radovednosti. Ostanimo še nekoliko pri nedolžni otroški radovednosti! Ko otroku rečemo, da nekaj ni lepo – bo vprašal: »Zakaj?«. In ko mu rečemo, da nekaj ni dobro, bo enako vprašal. In ta zakaj se pojavi prav povsod. Tudi pri vrednotah.
V svoji psihoterapevtski praksi, še posebej pri delu z mladimi, sem se s tem velikokrat srečal. Naj tu omenim le nekaj takšnih »čudnih« vprašanj, s katerimi sem se srečal!
Ko sem se z mladimi pogovarjal o drogah, sem pogosto slišal vprašanje: »Saj vse vem, kar pravite, ampak zakaj jaz tega ne bi smel poskusiti?«
Ko sem se pogovarjal o zdravem življenju, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj si pa jaz sploh moram želeti biti zdrav?«
Ko sem se pogovarjal o poklicnem usmerjanju, sem slišal vprašanje: »Zakaj pa je sploh treba delati?«
Ko sem se pogovarjal o glasbi, o dobri glasbi, sem se ob komentiranju kake res sporne in slabe skladbe, srečal z vprašanjem: »Zakaj pa je to slabo, zakaj ne bi bilo to lahko dobro?«
Ko sem se pogovarjal o dobrodelnosti, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj bi pa jaz sploh moral drugemu nekaj delati, če on tega meni ne dela?«
Ko sem se pogovarjal o dobrih medsebojnih odnosih, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj je pa sploh dobro, da živimo v dobrih odnosih z drugimi?«
In tako naprej, in tako naprej!

No, nekomu se zdijo morda ta vprašanja neresna. In v tem je problem! Ne, niso neresna, ampak so zelo resna. Mladi jih postavljajo zelo resno. In če smo pošteni, tudi odrasli, le da si jih mladi upajo postaviti odkrito in glasno, odrasli pa se ob teh vprašanjih – sprenevedajo!
Tudi takšna vprašanja so resna, saj vsa izhajajo iz človekove brezmejne radovednosti! Da ne govorimo o čisto temeljnih bivanjskih vprašanjih: kdo sem, od kod sem, zakaj sem na svetu, zakaj je treba trpeti, zakaj je treba umreti, kaj bo po smrti… In tista, na videz »brezvezna« gornja vprašanja – so pravzaprav še kako povezana s temi temeljnimi bivanjskimi vprašanji.
Da, od kod so vrednote? Kdo jih je postavil? Zakaj jih je treba spoštovati? Kdo jih lahko spremeni?…
Vse to so vprašanja, na katera za gotovo ni znanstvenega odgovora, na katere znanost ne zna in brez dvoma tudi nikoli ne bo znala odgovoriti! Na to vprašanje odgovarja vera! In zato je vera veliko več kot le vrednota: vera je temelj, izvor vrednot! Če pade vera – padejo tudi vse vrednote, pade človeška civilizacija!
Brez temeljev vere so vrednote le nekak skupek pravil, predpisov. V življenju res srečujem tudi ljudi, ki niso verni v smislu pripadnosti neki verski skupnosti, živijo pa zelo v skladu z vrednotami. Vendar če jih spoznamo pobliže, bomo takoj ugotovili, da v te vrednote zelo – verjamejo! Torej SO verni! Tako kot, resnici na ljubo, srečujemo tudi ljudi, ki sami sebe razglašajo za verne – jim je pa njihova vera le skupek predpisov in običajev – z vero vred pa imajo zanje tako vrednost tudi vrednote!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 4, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 – Prelistajte … knjiga je RAZPRODANA.
O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi … sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili …. Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani … Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji …, Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Naše prvo razmišljanje  – Med potrebami in  vrednotami (1) je bilo namenjeno potrebam, tistemu osnovnemu gibalu, ki človeka – posameznika sili, žene, potiska v neko dejavnost, ne kakršnokoli – ampak dejavnost, ki naj bi privedla do zadovoljitve potrebe. Potreba, ki se pojavi v človeku, namreč pomeni porušitev ravnotežja, harmonije v organizmu – in organizem teži k ponovni vzpostavitvi tega ravnovesja. Zadovoljitev potrebe pomeni prav to vzpostavitev ravnotežja, harmonije – torej zadovoljstvo. Na koncu smo ugotovili, da sodobni človek v potrošniški družbi vse manj zadovoljuje svoje resnične potrebe in vse bolj neke navidezne potrebe, ki mu jih kot »njegove« vsiljuje »potrošniška mašinerija«, kot rad označim celoten sistem, s katerim se (zaenkrat še vedno zelo uspešno) utrjuje in širi potrošniška miselnost. Ob tem smo si zastavili vprašanje človekove svobode – in se takoj znašli ob vrednotah.

Kaj pravzaprav so vrednote? Na to vprašanje ni tako lahko odgovoriti, kot na vprašanje, kaj so potrebe. Tu si bom izposodil kar misli našega psihologa Janeka Museka. V svoji knjigi »Ljubezen, družina, vrednote« pravi: »V osebnostnem razvoju posameznika imajo poseben pomen življenjski cilji, ideali in vrednote. Njihove zasnove se pojavljajo že v otroštvu, trdneje se uveljavijo v adolescenci, a v bistvu jih zgrajujemo in oblikujemo vse življenje. Pomenijo nam merilo, s katerim ocenjujemo svoje ravnanje in ravnanje drugih. In pomenijo nam smernice, po katerih uravnavamo svoja dejanja. Še več, z njimi naravnavamo in načrtujemo svoje življenje tudi dolgoročno – tudi in predvsem pri najpomembnejših odločitvah v zvezi z našim izobraževanjem, poklicem, v zvezi z našimi življenjskimi partnerji. Z njimi osmišljamo svoje življenje. Življenjski cilji in vrednote so resnično svojevrstni življenjski kažipoti. V današnjem dinamičnem in protislovnem času je to še posebej pomembno.«
Musek torej ločuje vrednote od življenjskih ciljev in idealov, vendar pa vse to troje neločljivo povezuje. Vrednote so pravzaprav same po sebi neki ideali, ki pomenijo nekaj dobrega, privlačnega, nekaj »več vrednega« v smislu človekovih dosežkov. Ko pa poskušamo ta »nekaj« jasneje opredeliti, se znajdemo v težavah. Zelo pogosto je ta »nekaj« v resnici nekaj, kar pripada človekovi duhovni bivanjski dimenziji in je zato tako težko opredeljivo v razumskih izrazih. Poznavalci se zato tu ponavadi izogibajo definicijam, celo opisom – in se raje zatekajo k metaforam, k nekim prispodobam. Tako skorajda drugače kot s prispodobami ne moremo opredeliti pojmov, kot so: svoboda, ljubezen, pravica, dobrota, lepota … In prav to so pojmi, ki so pravzaprav nekake temeljne človeške vrednote! Tu se torej pojma »ideal« in »vrednota« zelo približata!
Posamezniki pa svoje osebne življenjske cilje zelo pogosto uravnavajo v skladu s svojimi vrednotami. Pogosto ti življenjski cilji tudi niso nekaj zelo jasnega, konkretnega – ampak neka zelo splošna naravnanost. Pogosto slišimo izjave kot n.pr.: »Moj življenjski cilj je živeti pošteno!«, »Moj življenjsko cilj je delati dobro!« V obeh primerih pravzaprav zopet prepoznamo vrednote. Torej vrednote, ki jih posameznik sprejme za svoje, zanj najpomembnejše, postanejo ne le življenjsko vodilo, ampak tudi življenjski cilj!
Naš že omenjeni psiholog Musek je s svojimi raziskavami poskušal ugotavljati, kako se grupirajo vrednote. Ugotavljal je, da obstaja neka hierarhija vrednot, oziroma grupiranja vrednot. Na vrhu sta dve tako imenovani velekategoriji vrednot, ki ju je Musek poimenoval »apolonske« in »dionizične« vrednote. Vsaka od teh se deli še na dve veliki skupini, vrednostne tipe. Dionizične vrednote se tako delijo na hedonske in potenčne vrednote, apolonske pa na moralne in izpolnitvene vrednote. Nato se navzdol delijo še na vrednotne kategorije in na koncu so posamezne vrednote.
Musek je proučeval tudi razvoj vrednot in ugotavlja, da so vrednote nekaj najbolj stalnega, trajnega v človekovem življenju. Kljub temu pa obstaja neka razvojna hierarhija, razvojna pot. Na dnu te hierarhije, so hedonske vrednote, torej tiste, ki so najbolj tesno povezane s človekovimi resničnimi življenjskimi potrebami. V procesu rasti in oblikovanja osebnosti se torej najprej pojavijo hedonske vrednote in v zgodnji mladosti so tudi najpomembnejše. Sledijo potenčne vrednote, povezane z ugledom, uspehom, močjo, slavo, položajem… Te postanejo najpomembnejše v naslednjem obdobju, ko je nekako človekova ustvarjalnost na vrhuncu. Kasneje pričnejo pridobivati vse večjo težo moralne vrednote in na koncu izpolnitvene, ki so povezane s kulturo, lepoto, znanjem, naravo, resnico, upanjem, modrostjo…
Nekoliko bolj preprosto povedano: nekako naravno je, da so mlajši bolj usmerjeni k vrednotam, ki so povezane z ugodjem, v srednjih letih so bolj usmerjeni k vrednotam, ki so povezane z močjo, ugledom, položajem ustvarjalnostjo.., v poznejših letih pa bolj usmerjeni v vrednotam, ki so povezane s kulturo, lepoto, naravo, resnico, modrostjo…
Seveda pa so to neki statistični okviri, ki nikakor ne pomenijo, da mora iti pri vsakem posamezniku razvoj vrednot ravno po tem zaporedju. Še vedno najdemo tudi zelo mlade, ki so izrazito usmerjeni n.pr. v vrednote, povezane s kulturo…, pa tudi stare ljudi, ki so (še vedno) priklenjeni na vrednote uživanja…
Vrednote pa niso trdne, trajne le pri posamezniku. Vrednote so nekaj najbolj trdnega, najbolj trajnega nasploh v človeški zgodovini! Vrednote so brezčasne, vedno, v vseh časovnih (zgodovinskih) obdobjih so veljale bolj ali manj iste vrednote. Ob tem, ko se v človeškem razvoju vse spreminja – vrednote ostajajo iste! Pogosto slišimo trditev, da so vrednote večne. Lahko bi torej rekli, da to drži!
Vrednote so torej tudi univerzalne – torej veljajo iste vrednote v vseh okoljih, v vseh kulturah. Razlike so le v tem, katere vrednote so bolj »cenjene«, katere vrednote so v posameznem kulturnem okolju višje na hierarhični lestvici in katere so nižje!
Velikokrat tudi govorimo o vrednotah, ki si jih lastijo določene skupine (recimo »gasilske« vrednote«, »naravovarstvene« vrednote, ali, recimo »«lovske« vrednote, pa »planinske« vrednote…). Tudi tu gre za neko površnost v izražanju: ni nekih posebnih vrednot, ki bi bile gasilske ali lovske ali naravovarstvene ali planinske…, so le obče vrednote. Res pa je, da posamezna skupina ljudi, posamezna skupnost, gibanje … lahko bolj izrazito poudarja, neguje določene vrednote in je zato v tej skupini hierarhija vrednot, ki jo omenjam, nekoliko drugačna, prilagojena področju, s katerim se ukvarja. Tudi s »krščanskimi vrednotami«, ki jih tako radi poudarjamo kristjani, ni nič drugače. Res pa je, da krščanstvo svoj nabor vrednot, svojo hierarhijo vrednot zelo izrazito poudarja, pri čemer je v krščanstvu jasno postavljeno versko prepričanje, verska resnica, da so vrednote od Boga, da torej niso »človeški izum«, ampak Božji dar, milost!
Kaj je torej s trditvami, ki jih danes tudi tako pogosto slišimo: s trditvami o »krizi vrednot«, o »razpadu vrednot«, o tem, da »stare vrednote umirajo, novih pa ni« in podobno?
Take trditve pomenijo mešanje pojmov. Prav zanimivo je: danes, v času, ko tako zelo (slepo) verjamemo znanosti, verjamemo stroki – s tako lahkoto povsem ignoriramo strokovna spoznanja, kadar gre za vrednote! O vrednotah pač še najlažje govorijo tisti – ki se nanje ne spoznajo!
Vrednote prav nič ne razpadajo, skorajda se niti spreminjajo ne! Spreminja se le človek, in spreminja so človekov odnos do vrednot. Potrošniška družba sistematično in zelo agresivno vsiljuje vrednote užitka, zadovoljstva, torej »nižje« hedonske vrednote, kot nekaj edino pomembnega. Na drugi strani pa tudi poveličevanje strokovnosti, znanja, prava (iluzija »pravne države« kot nekaj idealnega, ki nam jo tako vneto vsiljujejo politiki!) prav tako vsiljuje nekakšno mišljenje, da so vrednote nepotrebne, nekaj »preživelega«, »zastarelega«… Trditve in ocene o »razpadu vrednot« torej smemo obravnavati kar kot del te splošne, vulgarno materialistične in potrošniške ideologije, ki se lahko razširja le tako, da izrinja vrednote!
Če danes torej vse bolj jasno spoznavamo, da potrošniška miselnost, da vulgarno materialistična in vulgarno liberalistična miselnost vodi proti propadu civilizacije – potem je torej za preusmeritev tega toka potrebna usmeritev k vrednotam!

ŽORŽ, Bogdan. Med potrebami in vrednotami. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 2, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk