Pisatelj Zorko Simčič stopa v stoto leto življenja

ZORKO SIMČIČ, pisatelj, dramatik, pesnik, esejist, publicist – akademik

stopa danes v stoto leto življenja

Česttamo tudi z uredništva mesečnika in založbe Ognjišče, želimo veliko Božjega blagoslova, s hvaležnostjo za vse iskrive nasvete, s katerimi spremlja Ognjišče in naše izdaje ...

Pri Ognjišču smo Zorku Simčiču izdali novi natis njegovega Krsta pri Savici (1994), istega leta je bil v Ognjišču tudi daljši pogovor z njim (gost meseca 1994/9), že leto prej pa smo z krajšim zapisom "spremljali" tudi njegovo vrnitev v domovino. Silvester Čuk je v rubriki Priporočamo berite predstavil njegovo knjigo Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide (Ognjišče 1/1995), nazadnje pa tudi Dohojene stopinje Ognjišče 7/2019), kjer je zapisal

Ko sem z rastočim zanimanjem prebiral to zajetno knjigo, napisano v obliki pogovorov, ki sta jih imela med letoma 2000 in 2018 literarni zgodovinar France Pibernik ter pisatelj, dramatik in publicist Zorko Simčič, so se mi odpirali novi pogledi na polpreteklo zgodovino našega naroda. Zorko Simčič, ki bo letošnjo jesen dopolnil osemindevetdeset let, jo je doživljal ne samo kot narodno, ampak tudi družinsko in osebno tragedijo. Med vojno in v pobojih po vojni je izgubil dva brata, prisiljen je bil zapustiti svoje starše in oditi v begunstvo. Ko se ozira nazaj, mirno in trezno spregovori o zlu, zaradi katerega je slovenski narod po skoraj tridesetih letih samostojne države še vedno usodno razdeljen. Ko se je leta 1994 s svojo družino dokončno vrnil v domovino, je na vprašanje o neizpolnjenih željah odgovoril: »Da bi v vseh Slovencih zaživela zavest o nujnosti sprave.« Vendar si ne dela utvar, ampak se jasno zaveda da dialog ni mogoč, “preden diskutanta besed resnica, in laž ne pojmujeta enako”. Njegova globoka razmišljanja nam lahko služijo kot ‘pomožni učbenik’ zgodovine.
Pogovori so razporejeni po časovnih obdobjih od Maribora (1921–1941), kjer se je rodil in šolal, preko medvojne Ljubljane (1941–1941) in evropskega begunskega časa (1945–1948) do ‘večstopenjskega’ zdomstva v Argentini (1948–1993) in vrnitve v domovino (1994), sledijo v letih 2017 in 2018 dodani pogovori. Preseneča nas bistrina duha moža, ki se mu nič ne pozna bližina stotega leta. V skoraj pol stoletja življenja v Argentini je bil eden vodilnih pobudnikov živahnega kulturnega življenja – slovenskega ‘argentinskega čudeža’. Na koncu knjige so izčrpne opombe, ki dopolnjujejo besedilo pogovorov, sledi še 50 strani dokumentarnih fotografij in slik.

Zorko SIMČIČ (19. 11. 1921, Maribor)
Zorko se je rodil v Mariboru (v družini beguncev iz Goriških Brd), kjer je preživel otroštvo in mladost. Med vojno je študiral na državnem učiteljišču in na ljubljanski filozofski fakulteti. Prve dni maja 1945 pa je med množico preko Ljubelja na Koroško se umikajočih bil tudi štiriindvajsetletni mladenič Zorko. Pot ga je pozneje vodila v Italijo, iz Rima nazaj v Trst, potem pa preko morja v Argentino in po raznih južnoameriških deželah. Ko je leta 1948 prišel v  Argentino, je deset let neutrudno sodeloval pri Slovenski kulturni akciji in nekaj časa urejal revijo Meddobje. Kasneje se je preselil v Bariloche, kjer se je posvetil literarnemu ustvarjanju. Čeprav je v naslednjih desetletjih večkrat prišel v Evropo, je šele potem - po skoraj pol stoletja... - ko se je v Sloveniji zrušil komunizem, ponovno prestopil njene meje. Od leta 1994 živi v Ljubljani.
Za roman Prebujenje (1942) je prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana. Leta 1944 je izšla tudi njegova zbirka satir Tragedija stoletja. V izgnanstvu je pisal za tržaški radio, nato za literarne revije v zdomstvu.leta 1956 je je izdal libreto Krst pri Savci, nakar je sledila knjiga Človek na obveh straneh stene, novela, ki je po mnenju kritike "estetski vrh emigracije" in najpomembnejše delo slovenske povojne proze. Knjigo so ponatisnili v domovini (1991) in Zorko je zanjo prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1965 je izšla drama Krst pri Savici, nato drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967), ciklus pesmi Korenine večnosti (1974) mladinski igri Čarovnik začarane doline in Družina Zebedej (1980) Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide (1989), za katero je leta 1991 je dobil slovensko-kanadsko kulturno nagrado in tržaško nagrado vstajenje. V Buenos Airesu je tiskana knjiga Prepad kliče prepad (1992) z dramama Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolg mesec avgust.
Ko se je Zorko Simčič po skoraj petsedetih letih vrnil v domovino (1993) izidejo Odhojene stopinje, knjiga, v kateri je prvič v domovini tiskana Zgodaj dopolnjena mladost, skupaj z izborom avtorjeve krajše proze in esejistike. Od leta 2006 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ob njegovi 90-letnici je založba Beletrina izdala literarno mojstrovino Poslednji deseti bratje, »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«, roman na več kot 700 straneh, ki ga je Zorko Simčič pisal, ga klesal in pilil več kot tri desetletja. Leta 2013 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Lansko leto pa je pri Beletrini izšla obsežna knjiga Dohojene stopinje, izbor intervjujev, ki jih je z Zorkom naredil France Pibernik. V Sloveniji so ponatisnili vsa njegova dela, ki so izšla v izseljenstvu, saj je bil pri nas po vojnii zamolčan. Del Simčičeve proze in poezije je vključen v razne antologije (Dnevi smrtnikov, Antologija slovenskega zdomskega pesništva, Zrasle na tujih tleh in Pod južnim križem ...)

nekaj misli:

Doma in po svetu živijo ljudje, ki našemu narodu ne samo "pripadajo", ampak ki zanj živijo.

Vsakomur, ki je imel tesnejše stike z ljudmi različnih narodnosti, je jasno: samo kdor ljubi svoj narod, svoje korenine, je v resnici zmožen ljubiti ali vsaj spoštovati tudi druge; samo taki ljudje so zdravi univerzalisti.

Strogost in milina. Na prvi pogled gre za nasprotji, toda kakor se izkaže v življenju tolikih velikih duhov, gre za nujno potrebni sestavini vsake zdrave in močne "celote".

Med seboj tolikokrat opazujemo, in to dostikrat prav v imenu kulture, preziranje narave. Preziranje ne samo moralnih, ampak tudi naravnih zakonov.

Brez sprave naš narod ne bo mogel živeti, bo kvečjemu životaril, bolehal, da pa se bojim, da do nje še dolgo ne bo prišlo. In da je to - nevarno. V svetu, ki se bliža "še vse kaj večja 'hiša' kakor je slovenska" ne bo obstala, če je "razdeljena zoper sebe ...

Svetnik je človek, ki je v vseh dobah aktualen, od katerega se lahko v vseh časih in kjer koli učimo živeti.

Zdaj (1994), ko se sonce nagiblje -ko pa seveda upam, da se šele pričenja nagibati v zaton...- vidim še posebej, kako je življenje ob vsej sivini, kdaj celo črnih dnevih, nekaj čudovitega. Vidim -bi dejal s Chestertonom- da kristjan res nima pravice biti pesimist.

Za kaj bi še posebej božji Previdnosti rekel hvala? Za življenje. To je - za očeta in mater. Rekel bi hvala tudi zato, ker življenja nisem kakor toliki že v mladih letih izgubil... Hvala za prijatelje, za vrsto prijateljev, ko si še sam ne znam razložiti, odkod meni ta veliki božji dar. Hvala za družino, v kateri sem rasel in hvala za družino, ki sem si jo lahko ustvaril. Hvala za ženo in otroke. Hvala za vsakega človeka, ki sem ga v življenju srečal, pa čeprav sem se ob marsikom moral zamisliti, kdaj v boju z njim celo spopasti. Hvala Bogu za vse. In predvsem za milost, da sem se mogel vrniti v svojo in to svobodno domovino.

pripravlja Marko Čuk