Slovo od msgr. Silvestra Čuka

Od msgr. Silvestra Čuka, urednika Ognjišča smo se poslovili v petek, 16. januarja 2026.

Ob 10. uri smo ga sodelavci in drugi verniki sprejeli v koprski stolnici do 12. ure so se pred njegovo krsto zvrstili številni, ki so ga poznali, njegovi sorodniki, rojaki iz župnije Črni Vrh, Izole, Kopra ... tisti, ki so so ga sečevali na njegovih poteh ... brali njegove knjige, članke v Ognjišču ... ves čas pa je slovo od pokojnega Silvestra spremljala molitev ...

Ob 12. uri je bila pogrebna maša, ki se je je  udeležilo okrog 70 duhovnikov.

nagovor koprskega škofa Jurija Bizjaka

Dragi bratje mašniki, dragi sorodniki, bratje in sestre, domači in gostje. Sožalje!

Naš brat Silvester je bil rojen 1 januarja 1940 v Lomeh, župnija Črni Vrh nad Idrijo. Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu (1946-1954), gimnazijo v Ajdovščini (1954-1958, teološko fakulteto v Ljubljani (1958-1965). Mašniško posvečenje je prejel 28 junija 1964 na Sveti Gori. Po novi maši je bil nedeljski kaplan v Šempetru pri Gorici (1964-1965) in v Postojni (1965); vikar v Slivju in Brezovici (1965-1966). Leta 1966 je doživel hude poškodbe na cesti in bil skoraj celo leto v bolnišnici in na postelji. Potem je bil več kot 50 let duhovni pomočnik v stolnici in nedeljski kaplan v Izoli (1967-2021). Zadnja leta je bil duhovni pomočnik v stolnici (2021-25). Urednik Ognjišča je bil v letih (1965-2007), kjer je bil dejaven tudi po upokojitvi do svojega odhoda v večnost.

Naš brat Silvester je bil mož žive vere, trdnega upanja, dejavne ljubezni. Izvéden v modrosti in pravičnosti, v srčnosti in zmernosti. Delaven in vztrajen, zanesljiv in redoljuben. Kakor čebela in kakor mravlja (Prg 6,6). Iz globokega prepričanja, da samo od sebe ne nastane nič, da je vse treba narediti! Kakor piše apostol Pavel: 'Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje' (Flp 2,12). Silvestrov oče je bil čevljar, kar nam kliče v spomin znano rabinsko zgodbo, ki lepo označuje tudi našega Silvestra: Veliki rabinski modrec Israel Salanter (1810-1883) je nekoč prenočeval v čevljarjevi hiši. Pozno ponoči je Salanter videl moža, ki je še delal pri utripajoči in skoraj ugasli svetilki. Rabi Salanter je stopil k možu in mu dejal: 'Poglej, kako pozno je; tvoja svetilka pojema. Čemú še delaš?' Čevljar, ki ga rabinove besede niso zmedle, je odgovoril: 'Dokler svetilka gori, je mogoče popravljati!'

Naš brat Silvester je bil velik učitelj in vzgojitelj. Kakor pravi latinski pregovor: 'Serva ordinem, et ordo servabit te. Ohrani red in red te bo ohranil!' Kakor pravi spev v čast pastirjem: 'Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.' Kakor piše prerok Malahija: 'Ustnice duhovnika naj ohranjajo spoznanje in iz njegovih ust se pričakuje pouk, ker je poslanec Gospoda nad vojskami' (Mal 2,7). Kakor pravi tudi evangelij: 'Pismouk je podoben hišnemu gospodarju, ki iz svojega zaklada prinaša novo in staro' (Mt 13,51). In kakor apostol Pavel naroča svojemu učencu Timoteju v Efez: 'Oznanjuj besedo, vztrajaj, v ugodnih in neugodnih časih; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem' (2 Tim 4,2). 'Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, za svarjenje, za poboljševanje, za vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln, za vsako dobro delo pripravljen' (2 Tim 3,16-17). 'Učitelji Cerkve bodo blesteli kakor sijaj neba in tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost' (Dan 12,3).

Naš brat Silvester je bil velik mislec in raziskovalec. Kakor pravi psalmist: 'Iščite Gospoda in njegovo mogočnost, vedno se ozirajte za njegovim obličjem' (Ps 105,4). In kakor pravi kralj Salomon: 'Brez zahrbtnega namena sem se naučil modrosti, brez zavisti jo delim' (Mdr 7,13). 'Pošlji jo iz svetih nebes, od prestola svojega veličastva jo pošlji, da bo pri meni in bo z menoj delala, da bom spoznal, kaj ti ugaja' (Mdr 9,10). Bil je zvest v malem, kakor pravi David: 'Gospod, moje srce ni ošabno, moje oči niso prevzetne. Ne pristopam k prevelikim delom, ne k takšnim, ki me presegajo' (Ps 131,1). Verjamemo, da bo slišal Gospodove besede: 'Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil' (Mt 25,21).

Naš brat Silvester je bil velik pisec in prevajalec. Njegova življenjska pot je najtesneje povezana z Revijo Ognjišče, ki je začela izhajati v letu po Silvestrovi novi maši. Njegov prispevek za Revijo Ognjišče je skozi skoraj šest desetletij resnično obsežen in ogromen. Napisal je večino mesečnih prilog Ognjišča, ki zajemajo zgodovinske in narodopisne vsebine, vsebine iz življenja Cerkve in druge. Predstavil je na stotine znanih slovenskih in drugih osebnosti. Prevajal je iz francoščine, italijanščine in španščine ter sodeloval pri objavi nekaj slikanic za otroke. Od vsega začetka izhajanja Ognjišča je opravljal nalogo lektorja in korektorja. Objavil je tudi številna izvirna literarna dela za odrasle. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov je veliko pripomogel k razvoju in ugledu tako mesečnika kot založbe Ognjišče.
V bibliografskem sistemu je navedenih okrog 900 njegovih enot. Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in izbrušen jezik. Za svoje delo na duhovniškem in uredniškem ter pisateljskem področju je leta 2014 ob svoji zlati maši prejel odličje sv. Cirila in Metoda, priznanje SŠK. Leta 2020 mu je Škofija Koper ob 80-letnici življenja podelila Odličje svetega Jožefa delavca.

Najlepši nauk, ki nam ga je zapustil, pa je verjetno ta: Kako je dve veliki izgubi, ki ju je doživel, pretvoril v izjemno velik dobiček in izjemno veliko bogastvo. Prva njegova velika izguba je bila, da ni smel na študij v Rim, druga njegova velika izguba pa je bila huda poškodba na cesti. Iz obeh izgub je s svojim preprostim pristopom in s svojim vztrajnim delom iztržil bogastvo, ki ga molj ne bo pojedel in ga rja ne bo razžrla. Dragi Silvester, hvala za tvoj privlačen zgled in za tvoje zvesto pričevanje. – Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.

SLOVO V IMENU SODELAVCEV REVIJE in RADIA OGNJIŠČE  (dolgoletni sodelavec Marko Čuk)

Dragi Silvester.

V imenu tvojih sodelavcev na Ognjišču in Radiu Ognjišče, bi se ti rad ob zemeljskem slovesu zahvalil za vse, kar si storil za nas, za vse bralce revije in knjig založbe Ognjišče, za poslušalce Radia … pa tudi za Cerkev na Slovenskem in slovenski narod!

Rojaka sva, v črnovrški fari doma, na pobočju Javornika; ti spodaj, jaz dobro uro hoda višje. Vsak po svoji strani gore sva odšla v svet … Bog pa v svoji brezmejni modrosti vodi naša pota in piše ravno s krivuljami. Najprej je ‘krivuljo’ tvoje nesreče s kolesom obrnil tako, da te je pripeljal k Boletu; potem pa je tu še moja ‘krivulja’: pred 42. leti sem prišel v Koper in oče urednik Bole me je sprejel na uredništvo. Ti si bil tam že petnajst let urednikova ‘desna roka’. Znašel sem ob dveh ustvarjalcih mladinskega lista, ki se mu je tedaj naklada že strmo dvigala in se bližala 100.000. Spremljal sem vajino delo: ‘seje uredništva’ na štiri oči, izmenjavo kratkih besed, tu in tam kakšen vic ... vse je delovalo silno usklajeno. Res sta bila posrečena dvojica, po značaju tako zelo različna, pri delu pa tako učinkovita ... Težko si sprejemal novosti, spremembe … tudi mene si sprejel bolj zadržano. Pa sva se kmalu ujela in v naslednjih letih tudi marsikaj naredila skupaj. O svojem delu nisi veliko govoril. Ko sem pripravljal kazalo za 20 let Ognjišča, sem te spraševal po psevdonimih in kraticah pod članki … in odkril, da si vsak mesec sam napisal, prevedel, priredil, opremil … skoraj pol Ognjišča. Pa se ti to ni zdelo nič takega, rekel si samo, da sta Bole in Bojan ustanovitelja, ti pa izvrševalec njunih zamisli.

 Vse, kar je Ognjišče izdalo v prvih tridesetih letih je šlo skozi tvoje roke: jezikovno in pravopisno si ‘likal’ vsa besedila … vsi po vrsti smo ‘zardevali’ in se učili. Prepričan si bil, da je ta tvoj občutek za jezik dediščina gimnazijske profesorice Lojzke Brus, in njenih spodbud za branje domačih klasikov. Ljubezen do knjig si vedno postavil na prvo mesto, rekel si, da imaš to po svoji mami. Koliko si jih prebral v svojem življenju, koliko si jih prevedel in tudi sam napisal. Hvala za poljudna in prijazna povabila k branju, hvala za vse prevode, v zadnjih letih predvsem knjižic in slikanic za otroke, hvala za vsa plemenita življenjska sporočila, ki jih zajemamo iz tvojih knjig. Tu je še dediščina tvojega očeta: tvoje druženje s svetniki, o katerih si najprej pisal v Ognjišču, potem za Radio Ognjišče in iz tega je nastala knjiga Svetnik za vsak dan (zadnjo izdajo sva pripravila prav pred nekaj meseci in jo tudi letos prebirajo na radiu). Še nekaj ti je bilo zelo drago: odkrivanje osebnosti iz naše preteklosti, ki so s svojim ustvarjalnim delom na raznih področjih prispevali pomemben delež v slovensko kulturno zakladnico. Bralci se s hvaležnostjo spominjamo tvojih skrbno pripravljenih prilog, večino si jih napisal sam, po skrbnem zbiranju in temeljitem študiranju virov. Predolgo bi trajalo naštevanje, … vse tja do risanja in pripravljanja križank, izbiranja vicev … misli za koledarje, podobice, pisanja posvetil, voščil … za katera si bil pravi mojster. Na uredništvu je do tvojega odhoda v bolnišnico veljalo: “bo že Silvester kaj napisal”.

Občudoval sem tvojo natančnost in zavzeto delo: pri pisanju si vedno vedel, kaj hočeš povedati, imel si točno mero, znal si delati povzetke, pisal si jasno in razumljivo … z malo besedami si znal povedati veliko. Tudi tole, kar imam v rokah bi mi verjetno precej ‘sfriziral’, kot si rad rekel. Hvala ti tudi za to, da si pred dvajsetimi leti ‘udomačil’ računalnik in nam prihranil nekaj dela.

In sredi vsega tega dela, obveznosti, si bil ti, Silvester, oče Silvester, po značaju vesele narave, dobrohoten, prijazen … ko je kdo dregnil v tvoj red in delovni ritem, si pa znal pokazati, da si tudi ti “krvav pod kožo”. Zelo pa si bil pozoren do sodelavcev, zanimal si se za naše družine, nas obiskoval, spremljal si odraščanje naših otrok … Ne morem mimo tvoje dobrote, saj si bil do zadnjega, naš ‘dobri mož’, naš ‘Miklavž’ na Ognjišču in tudi daleč naokrog … Vedel si za vse rojstne dneve, vse obletnice. V prvih letih si nas vabil na sobotne večerje, vsako leto smo se vsi sodelavci, prijatelji, znanci z družinami zbrali okrog tebe za tvoj god.

Tvoj delavnik je bil umirjen, vse je potekalo po redu, ki si se ga zelo natančno držal: od jutranjega pregledovanja pošte, prebiranja časopisov do rednega dela, prevajanja ali pisanja za Ognjišče. Dopoldne si se kot “apostol trgovin”, kot si v šali sam dejal, odpravil na obvezen obhod po Kopru. Na ulicah in trgih si rad ogovoril tega in onega, za vsakega naključnega znanca si imel vedno pripravljeno kakšno ‘iskrico’. Znal si tudi dobro opazovati: ves ta ozek krog tvojih poti je bil zate pravi svet v malem … in o tem, kar si doživel, si lahko dolgo pripovedoval in kaj tudi na kratko zapisal v dnevnik, ki si ga pisal več kot petdeset let. Večkrat na dan si prišel na upravo ali v knjigarno Ognjišča, sedel in klepetal z gospemi, povedal kakšno modro, smešno štorijo … spraševal.

Živel si blizu, se preselil bližje in zadnje leto najbližje − v prostore očeta urednika. Proti koncu so se tvoje poti vedno bolj krajšale … nazadnje so ostali tvoji jutranji obvezni odhodi v stolnico, k daritvenemu oltarju. Maša je bila zate vedno najvažnejši dogodek dneva; delo, ki si ga čez dan opravljal pa je bila molitev prenesena v življenje. Tudi vsako Ognjišče se je začenjalo z molitvijo. Več sto si jih v teh letih prevedel, priredil, štirideset let si izbiral misli za vsak dan, da so lahko bralci zajemali duhovno hrano.

Zadnja leta, ko si imel več težav z zdravjem, si kljub bolečinam delal naprej, nikoli nisi rekel, da imaš dovolj. Težko te je bilo prepričati, da bi odložil težo dneva, meseca. Po dolgem premisleku si se vendarle odločil, da boš delal še kaj drugega … morda pripravil spomine na očeta … že si začel prepisovati njegova pisma in svoje zapiske …

Pa se je ‘krivulja’ spet obrnila drugače: dan zatem, ko si sredi novembra oddal zadnji članek za Ognjišče, si nesrečno padel. Ko je šlo po operaciji že na bolje, sva na praznik Brezmadežne zadnjič govorila po telefonu iz zdravilišča … Naslednji dan po kapi nisi mogel več govoriti … v bolnišnici si preživel božič, svoj god, rojstni dan … Na praznik Sv. Treh kraljev sva se v bolnišnici zadnjikrat videla. Prinesel sem ti pozdrave vseh z Ognjišča, ti prebral besede tolažbe z blagoslovom škofa Petra … gledal si me s široko odprtimi očmi, verjamem, da si me slišal, a nisi imel več moči, da bi dal kakšno znamenje. Čutil sem, da je to slovo: naslednji dan si se rodil za večnost.

Silvester, nekoč si mi govoril, da je treba “živeti Božji danes” in da bo jutri še en ‘Božji danes’ … da je vsak dan potrebno navdušenje, čisto veselje, srčnost − ne pa evforija in pretiran zanos … da velik plamen zagori in kmalu ugasne, drobna lučka pa tiho gori in sveti, razsvetljuje … in se použiva. Tako si živel tudi ti.

Naj lučka vsega dobrega, kar si naredil za nas, za bralce revije, naših knjig, poslušalce Radia Ognjišče … sveti še dolgo po vsej domovini in širše. Hvala ti za vse, dragi Silvester.

Tako kot tvoj sopotnik Bole, tudi ti ostajaš v spominu srca.

pripravil Marko Čuk - fotografije Benjamin Pezdir