10. oktober


LETA 1813 ROJEN GIUSEPPE VERDI

10 10 1813-Giuseppe-VerdiITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ, ČAROVNIK OPERNE GLASBE († 1901)

Skladatelj Giuseppe Verdi se je v zgodovino glasbe zapisal ne samo kot največji italijanski operni skladatelj, ampak tudi kot eden največjih sploh. Ustvarjal je dobrih šestdeset let, razdeljenih na tri obdobja. V prvem se je ob ustvarjanju učil in zaslovel s svojo opero Nabucco, v drugem je dosegel višek s svojimi operama Trubadur in Aida. V tretjem obdobju pa je napisal samo dve operi – Othello in Falstaff, ki pa sta njegovi največji mojstrovini. Njegova glasba je govorica, ki jo razumejo ljudje vseh časov.

... več o njem v rubriki priloga 03_2001

drugi o Verdiju

»Giuseppe Verdi je najbolj dovršen italijanski operni skladatelj prejšnjega stoletja, čigar dela so šla prek vseh opernih odrov sveta in so odločilno vplivala na nadaljnji razvoj operne glasbe... Sprva je posnemal znane zglede in šele počasi se je osamosvajal, dokler ni slednjič prišel do sloga, ki je ustrezal zahtevam modernejšega okusa, obenem pa pričakovanju, ki ga imajo operni poslušalci vsega sveta« (Lucijan Marija Škerjanc)

»Verdi ni živel v 19. stoletju, temveč je 19. stoletje živelo v Verdiju« (neki italijanski poslanec).

»Številne Verdijeve opere so postale pomembno politično sredstvo. Po naključju njegov priimek sestavljajo začetnice besed Vittorio Emmanuele, Re d'ltalia, in klic Evviva VERDI je bil obenem tudi bojni klic« (Krešimir Kovačevič).

»Verdi ne gradi na junaku, temveč na strasteh, ki so v njem in katerih žrtev je; njegovi ljudje so taki kot mi sami: v bistvu šibki in ne poznajo sami sebe, dosledni samo v svojih strasteh, ne pa v dejanjih« (Paul Lang).

»V svojih osemdesetih ietih je Verdi za slovo od življenja kot s spokojnim nasmehom ob pogledu na svoje življenje napisal komično opero Falstaff« (Vilko Ukmar).

»Jedro Rekviema sestavlja monumentalni Dies irae, ki je tonska slika z michelangelovsko izrazno močjo.... Verdi bi zanikal samega sebe, če se ne bi vnel za dramatiko zadnje sodbe« (Roberto Rosi).

Vse Verdijeve opere: Oberto, 1839; Lažni Stanislav, 1840; Lombardi na prvi križarski vojni, 1843; Nabucco, 1842; Emani, 1844; Dva Foscarija, 1844; Devica Orleanska, 1845; Alzira, 1845; Atila, 1846; Macbeth, 1847; Razbojniki, 1847; Gusar, 1848; Bitka pri Legnanu, 1849; Luisa Miller, 1849; Stiffelio, 1850; Rigoletto, 1851; Trubadur, 1853; Traviata, 1853; Sicilijanske večernice, 1855; Simon Boccanegra, 1857; Ples v maskah, 1859; Moč usode, 1862; Don Carlos, 1867; Aida, 1871 Otelo, 1887; Falstaff, 1893

 

LETA 1854 ROJEN FRANČIŠEK BORGIA SEDEJ

10 10 1854-Francisek-Borgia-SedejDUHOVNIK, ŠKOF, NADŠKOF, NA SVOJEM MESTU PRAVI MOŽ († 1931)

Ko je bil Frančišek Borgia Sedej 25. marca 1906 posvečen in usto­ličen za goriškega nadškofa, mu je prijatelj Simon Gregorčič napi­sal pesem, v kateri pravi: "Ne stol možu, mož stolu da sijaj" ter napoveduje: "In mož ti boš, na svojem mestu pravi mož!" Prerokba se je uresničila: nadškof Sedej je škofijo modro vodil petindvajset let (1906-1931). Huda so bila leta prve svetovne vojne, ko je tod divjala fronta, še huje pa je bilo v času po vojni, ko je ita­lijanski fašizem hotel primorskim Slovencem vzeti materino besedo in narodno zavest. Nadškof Sedej jih je branil z odločnostjo dob­rega pastirja. Leta 1927 so fašistični veljaki, ki jim je bil nadškof Sedej trn v peti in so ga imenovali 'kača', na posvetu v Trstu sklenili, naj bo verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku. Nadškof Se­dej je tedaj ustanovil 'župnijske šole': odredil je, naj se pov­sod uvede slovenski verouk v cerkvah. Starše je opozoril, da so po vesti dolžni pošiljati otroke k slovenskemu verouku. V pastir­skem pismu o krščanskem nauku v materinščini (1929) je zapisal, da "državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje".

... več o njem v rubriki pričevanje 11_2001

nekaj njegovih misli:

+ Poseben dar in zmožnost tolažiti otroke ima mati. Ena beseda, en pogled, eno pismo matere zadostuje, da se žalosten otrok potolaži. Nobeden ne spozna tako hitro in jasno, kaj manjka otroku, kje tiči vzrok njegove žalosti, kakor mati.

+ Čim plemenitejše in popolnejše je matere srce, tem boljše zna tolažiti. V Materi Mariji bije najblažje in najplemenitejše srce, zatorej zna Ona tolažiti bolje ko vse človeške matere svoje otroke v solzni dolini.

+ O krščanska mati, ki si izgubila svojega sina in morda še svojega moža, obrni svoje solzne oči na Marijo, Mater sedem žalosti, sto­ječo tam pod križem svojega edinorojenega božjega Sina.

+ Družina je bila prej kot država, zaradi tega ima ona od države neodvisno pravico do svojih otrok, ki jo je Bog Stvarnik dal. Huda zloraba državne oblasti in nasilstvo vesti je, ako država vzame staršem otroke proti njih izrecni volji in jih sili v šole, kjer jih podučujejo v načelih, ki so njihovim staršem nasprotna.

+ Očetje, učite se od svetega Jožefa, mizarja in poglavarja svete družine, živeti doma skromno, delavno in mirno, vdati se v stiskah in nadlogah v božjo voljo, skrbeti z delom svojih rok za izročeno vam družino, s soprogo živeti v edinosti in ljubezni in dajati drug drugemu s krščanskim življenjem dober zgled.

+ Jezus, Marija in Jožef so bili skupaj v nazareški hišici. O kako sveta je bila ta hišica, polna milosti - prava hiša božja! Drug je dajal drugemu dober zgled v besedah in dejanjih, drug je dru­gemu ljubezen in čast izkazoval; njih srca, vneta božje ljubezni, so se zlivala v svete občutke, molitve in pogovore.

+ Ljubezen do svojega naroda in domovine je dobra, celo od Boga zapovedana. Saj je Stvarnik sam nam položil v srce večjo ljubezen do staršev in sorodnikov kot do drugih ljudi. Narod, iz katerega izhajamo, pa je velika družina, velika krvna sorodnost, torej moramo rojake bolj ljubiti kot tujce.

 

LETA 1887 ROJEN FRANCE PODREKAR

10 10 1887-France-PodrekarSLIKAR, KARIKATURIST († 1964)

Ljubljančan po rodu, nekaj časa študiral tudi v Pragi, Munchenu in na Dunaju(slikarska akademija). Njegov poklic je bil profesor risanja in kasneje restavrator in kustos Mestnega muzeja v Ljubljani. Bil je ilustrator, karikaturist in uporabni grafik, tudi portretist. V dnevnikih in humorističnih časopisih je objavljal ostre in satirične protiavstrijske karikature; ilustriral je veliko knjig, tudi mladinskih. Glavna dela: ilustracije Meškovega Volka spokornika; mnoge uspele portretne karikature slov. osebnosti ... portret očeta in Ivana Cankarja.

 

LETA 1889 ROJEN LAVO ČERMELJ

10 10 1889-Lavo-CermeljFIZIK IN PUBLICIST († 1980)

Matematiko in fiziko je študiral na Dunaju, kjer je doktoriral (iz fizike). Poučeval je na Tržaškem, leta 1929 pa je emigriral v Jugoslavijo in bil gimnazijski profesor v Ljubljani. Na drugem tržaškem procesu obsojen na smrt, pomiloščen (dosmrtna ječa). Po vojni sodeluje na mirovnih konferencah v Londonu in Parizu. Načrtno je zbiral gradivo o zatiranju Slovencev in Hrvatov na Primorskem in pripravil dobre temelje za znanstveno preučevanje položaja Slovencev v Italiji. Napisal je vrsto strokovnih knjig in učbenikov in bil med ustanovitelji poljudnoznanstvene naravoslovne revije Proteus.

 

LETA 1920 – IZVEDEJO KOROŠKI PLEBISCIT

10 10 1920-koroski-plebiscit60 % VOLIVCEV GLASUJE ZA PRIKLJUČITEV KOROŠKE AVSTRIJI

Plebiscit je ljudsko glasovanje na kakem ozemlju o priključitvi tega določeni državi. Kadar govorimo o Koroških Slovencih na ozemlju Avstrije, imamo pred očmi žalostni plebiscit 10. oktobra 1920, ko so prebivalci na Koroškem glasovali, pod katero državo - Avstrijo ali Jugoslavijo - naj bi pripadali. Zaradi umazanih zakulisnih iger se je plebiscit iztekel v korist Avstrije.

 

LETA 1963 UMRLA EDITH PIAF (pravo ime Edith Giovanna Gassion)

10 10 1963 Edith Piaffrancoska pevka šansonov (* 1915)

Francoska pevka, ki je zaslovela že leta 1937 z uspehom v Théâtre de l’ABC je svojo pevsko nesmrtnost doživela po drugi svetovni vojni. Postala je najbolj priljubljena pevka šansonov, s svojim grlenim glasom in veliko mero občutka pri petju pa je dosegla prepoznavnost po vsem svetu. Njeno življenje je zavito v veliko mero skrivnosti in mitov, tako da si zgodovinarji in njeni biografi še vedno niso povsem enotni, kaj v njenem življenju je resnično. Ne glede na to, ali je kot otrok res oslepela in nato čudežno spregledala in ali se je res rodila dobesedno na ulici, je dejstvo, da je njena glasbena zapuščina ogromna. Sodelovala je s skladateljema Francisem Laiem in Charlesom Dumontom, kompilacije z njenimi skladbami pa se iz leta v leto še vedno delajo. Njene nesmrtne skladbe: Non, je ne regrette rien, Milord, La Foule, Hymne à l'amour, La Vie en rose, Le Fanion de la Légion, Mon légionnaire ...

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

O Gospod, z grenkobami se ljudje poživljajo, življenje mojega duha je v vsaki od njih: okrepil si me in me poživil.

(prerok Izaija)
Ponedeljek, 14. Oktober 2019
Na vrh