Frančišek Borgia Sedej

* 10. oktober 1854, Cerkno, † 29. november 1931

Nadškof Sedej, ki je umrl pred sedemdesetimi leti, je ljubezen do materinega jezika in živo narodno zavest prejel v domači dru­žini. Rodil se je 10. oktobra 1854 v Cerknem v trdni kmečki hiši "pri Anžigovcu". Njegov oče Lovro je bil srednje premožen kmet, pošten in spoštovan mož. Mati Marija Bevk je bila, preden se je poročila, gospodinja pri svojem bratu Janezu, vikarju na Libušnjem, ki je poslal v šole Simona Gregorčiča, kasnejšega "goriškega slavčka". V družini je bilo šest otrok: prvorojenka je bila Mari­ja/Mica, za njo je prišel Franc, po cerkljansko Frenčk, nato pa še Tone, Miha, Andrej in Janko (slednji je bil duhovnik). Frenčk je že v prvih šolah doma v Cerknem dokazal svojo brihtnost. Stric Janez Bevk in tedanji cerkljanski dekan Jeram sta očeta Lovra pre­govorila, da ga je dal v goriške šole. Tam je končal najprej nor­malko (pripravnico), nato pa še gimnazijo, kjer je bil vseskozi odličnjak. Med njegovimi sošolci je bil tudi Karel Štrekelj, kas­nejši zbiralec narodnih pesmi (lepo število mu jih je nabral tudi Sedej). Leta 1873 se je kot zunanji slušatelj vpisal v goriško bogoslovje, da bi se izognil vpoklicu k vojakom, kar bi mu vzelo štiri dragocena leta. Naslednje leto je maturiral na frančiškan­ski gimnaziji na Kostanjevici v Gorici. V bogoslovju je bil vsesko­zi "prva eminenca". Veliko se je ukvarjal z glasbo in vodil je semeniški zbor 26. avgusta 1877 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan je pel novo mašo v Cerknem. Kot kaplan v domačem kraju in okolici si je pridobil srca ljudi s svojo preprostostjo in domačnostjo. Nadškof Andrej Gollmayr je nadarjenega mladega duhovnika poslal leta 1878 na Dunaj, v zavod Avguštinej, kjer se je Sedej posvetil študiju Svetega pisma in orientalskih jezikov. Potoval je tudi v Sveto deželo in po Evropi, da si je širil ob­zorje. Novembra 1882 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za pro­fesorja Svetega pisma v bogoslovnem semenišču. Zraven je še štu­diral in junija 1884 je na dunajski univerzi dosegel naslov dok­torja teologije. Od leta 1889 do leta 1898 je bil ravnatelj zavo­da Avguštinej na Dunaju in dvorni kaplan. Ko je leta 1898 prišel v Gorico za nadškofa Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, je želel imeti ob sebi dobre sodelavce, zato je Sedeja poklical domov in ga imenoval za kanonika in stolnega župnika.

Sedej je že takrat veljal za "možnega naslednika" na škofij­skem sedežu. To se je dejansko zgodilo po smrti nadškofa Jordana, ki je škofijo vodil le tri leta. 21. februarja 1906 je bil imeno­van za goriškega nadškofa, 25. marca pa posvečen in ustoličen. Zgodovinar Franc Kralj deli petindvajset let njegovega škofova­nja na tri obdobja: predvojno (1906-1914) - priprava na duhovno prenovo škofije; medvojno (1914-1918) - zaton velikih pričakovanj; povojno (1919-1931) - obnova, prilagajanje, vztrajanje. To odse­va tudi iz njegovih pastirskih pisem.

Fašisti so se z vsemi močmi borili, da ga odstranijo z goriš­kega nadškofijskega sedeža. Ni se vdal, ker se je zavedal, da lahko samo kot škof zaščiti svoje preganjano ljudstvo. Ko so mu zahtevo, naj prosi za upokojitev, predstavili kot željo papeža Pija XI., se je vdal, a pod pogojem, da Gorica dobi škofa, ki bo enako naklonjen italijanskim in slovenskim vernikom. Vatikan je dano besedo prelomil in je na zahtevo fašističnih oblasti za nje­govega naslednika, apostolskega administratorja, imenoval zagri­zenega nacionalista, poitalijančenega Hrvata Giovannija Sirottija. To je Sedeju strlo srce. Poldrugi mesec po odstopu, 28. novembra 1931, je umrl in 1. decembra so ga ob množični udeležbi slovenskih vernikov pokopali v baziliki na Sveti gori.

(pričevanje 11_2001)