Kengurujček

Naj starše vedno ubogam? Naj učitelje samo poslušam?

Ko je mali kenguru prvič pokukal iz vreče, kjer ga je nosila mama, je poln navdušenja vzkliknil:
"O, kako čudovit je svet! Mami, kdaj mi boš dovolila, da grem ven in uživam med temi čudesi."
Zaskrbljena mama ga je nežno obliznila po glavi in dejala: "Ni ti potrebno, dragi, da me zapustiš. Jaz ti bom povedala vse o svetu, zato ni treba, da greš iz moje vreče. Nočem, da zaideš v slabo družbo. Ne morem si dovoliti, da bi bil izpostavljen nevarnostim hudobnega sveta. Mnoge, premnoge kengurujčke, podobne tebi, je svet pokvaril. Jaz pa sem odgovorna mati, ki svojega otroka ljubi."
Kengurujček je zaprl oči, se skril v vrečo in krotko ubogal ljubečo mater. Dnevi so minevali in mali kenguru je postajal vse večji. Mamin trebuh je postajal premajhen. Končno je začel pokati.
Zato je mama nekega dne ukazala: "Prepovedujem ti, da bi še rasel, ker mi to povzroča velike bolečine. Počutim se neprijetno!"
Ker je bil kengurujček ubogljiv, je nehal rasti, da bi ugajal svoji mami. Ni ji želel povzročati bolečin. Ostal je pridno pri njej, a ji je postavljal veliko vprašanj:
"Mami, zakaj mi ne pustiš, da odidem? Na kakšne nevarnosti bom naletel, če grem ven? Mama, od kje pa pridejo majhni kenguruji?"
Nekega dne se je mama naveličala vprašanj in strogo dejala: "Nehaj me spraševati. Dobri otroci ne postavljajo vprašanj. Bodi priden fantek in delaj, kar ti ukažem. Ni ti treba premišljevati!" Ubogljiv in pokoren kengurujček je nehal spraševati in razmišljati. Mama je bila tega zelo vesela. Toda kengurujček je postajal vse bolj neuk.
Čez dolgo časa je kengurujček odkril majhno kengurujko. Bila je najbolj privlačna mlada kengurujka, kar jih je kdaj videl. Zaklical je:
"O, mama, kako je lepa! Kako očarljiva! Rad bi se poročil z njo!"
Mama pa jezna v solze:
"Kaj slišim? Me nameravaš zapustiti, samo da bi se poročil z mlado kengurujko, ki ni nič posebnega? Ali mi tako vračaš žrtve, ki sem jih naredila zate? Kako si nehvaležen! Zelo si me prizadel!"
Potem je s prosečim in obenem grozečim glasom nadaljevala: "Nikoli ti ne bom dovolila, da bi se poročil z njo ali katerokoli drugo kengurujko. Priden moraš biti in paziti name, dokler ne umrjem."
Ubogljiv in pokoren kengurujček ni mami nikoli več omenil kengurujke, nikoli ni nobene ljubil, nikoli se z nobeno oženil. Ostal je pri svoji mami, dokler ni umrla.
Ko je mama umrla, so vzeli majhnega kenguruja iz trebuha.
Bil je nenavadna pojava! Njegovo telo je bilo majhno in šibko kot je nemočno telo komaj rojenega mladička. Njegov obraz pa je bil zguban kot je zguban obraz starega kenguruja. Ko so ga postavili na tla, na svet, po katerem je tako hrepenel, je padel in takoj umrl.

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Zgodba se ukvarja s štirimi temeljnimi držami, ki jih imamo do avtoritete:
1. POKORNOST - delam tisto, kar mi naroča avtoriteta in brez pridržkov ubogam, kar mi ukaže. Moj nadrejeni ima pravico, da mi ukazuje, moja dolžnost pa je, da ubogam.
2. PODREJENOST Svojemu nadrejenemu sem podložen tudi, ko ta nima pravice, da mi ukazuje ali ko mi ukazuje, za kar ni pristojen. V vsem se podrejam. Moje pravice so ogrožene. Ni moja dolžnost, da bi ubogal.
3. AGRESIVNOST Svojega nadrejenega ne ubogam, tudi ko ima prav. Izzivam njegovo avtoriteto in ga omalovažujem. Kršim pravice svojega nadrejenega.
4 SAMOZAVESTNOST Odločno in spoštljivo branim svoje pravice, ko jih nadrejeni krši, ali ko mi ukazuje nekaj, kar ni v njegovi pristojnosti. Zagovarjam svoje pravice in prav tako zagovarjam pravice svojega nadrejenega.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

• Ali je mati kengurujka resnično ljubila svojega sina? Je res skrbela zanj? Razloži, kaj je bila v resnici.
• Ali je bil mali kenguru res poslušen in spoštljiv do mame? Kakšen je bil v resnici?
• Je mali kenguru res ljubil mamo in samega sebe?
• Kako se je počutil kenguru, ko je stalno poslušal ukaze svoje mame? Kaj je čutil do sebe in do nje?
• Kaj se mu je zgodilo, ker je bil vedno pokoren materi?
• Ali moramo vedno poslušati in narediti tisto, kar nam ukažejo naši nadrejeni? Kdaj? Kako? Zakaj? Ali nimamo pravice zagovarjati samih sebe?
• Ali igraš kdaj vlogo kengurujčka (v družini), v šoli, pri igri, v zakonu, v skupini prijateljev? Ali se podrejaš?
• Ali lahko postajamo zrelejši, če nimamo svobode?
• Kaj pomeni "odgovorna svoboda"? Kaj rast v svobodi?
• Ali mi kdaj ravnamo podobno kot mati kengurujka, ko smo v stiku z drugimi? Npr. ne pustimo svobode drugim? Smo lastniški? Ali izkoriščamo druge v svojo korist? Se bojimo kritike? Ali ravnamo tako, da so drugi odvisni od nas?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.