Alexis Carrell in čudež v Lurdu

Poslušajmo zgodbo znanstvenika, ki je Bogu obljubil, da bo veroval, če bo postavljen pred dejstvo. Dejstvo čudežnega ozdra­vljenja v Lurdu je dejansko doživel in v svoji poštenosti je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, milost pa Bog vlije le v odprto posodo ponižnega srca. Njegovo se je že odpiralo. Ni bil kakor znani francoski pisatelj Emile Zola, ki je tudi na lastne oči videl čudežno ozdravljenje v Lurdu, vendar ni veroval, ker je njegovo srce ostalo zaprto. Mož, ki ga bomo spoznali danes, pa je v noči po tistem čudežnem dogodku šel v lurško baziliko in z glavo med dlanmi roteče takole molil: »Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!

Ta mož je bil Alexis Carrel, ki se je rodil v juniju leta 1873 blizu Lyona, kjer je njegov oče, bogat industrijec, imel vilo in je v njej družina preživljala počitnice. Ko je imel Alexis štiri leta, je ostal brez očeta. Breme vzgoje je padlo na ramena matere, kateri pa so veliko pomagali njeni bratje. Alexis je odraščal v okolju, ki je bilo premožno, kulturno in pobožno. Srednjo šolo je obiskoval pri jezuitih, po maturi pa se je vpisal na medicinsko fakulteto lyonske univerze. Bil je eden najboljših študentov; že takrat je bil zelo samostojen, imel je izreden dar opazovanja, tako da so sošolci o njem govorili, da »ima oči tudi zadaj«. Povsem se je posvetil svoji medicini, čisti znanosti, popolnoma pa je zanemaril svoj notranji, duhovni svet. Za tedanjimi zagovorniki scientizma in pozitivizma (nazorov, da bo znanost dala odgovore na vsa človekova vprašanja in da zato samo čista znanost nekaj velja) je ponavljal: »Resnično je le to, kar je znanstveno dokazano!« Tako je kot študent prišel ob vero. Kasneje je v svoji knjigi Potovanje v Lurd priznal, da sta se njegovo srce in njegova duša upirala biti v tisti puščavi, v katero ju je bil izgnal. Požiral je knjigo za knjigo, delal poskuse, debatiral s profe­sorji, da bi od znanosti dobil čim več. In res je tako napredoval, da je bil s tridesetimi leti ne le doktor medicine, ampak tudi profesor anatomije na lyonski univerzi. To je bilo leta 1903 in takrat je Bog prvič potrkal na zanemarjeno dušo bleščečega mladega profesorja. Kolega zdravnik, ki bi moral v Lurd spremljati bolniški vlak, je bil nujno zadržan in prosil je Carrela, če bi šel namesto njega. Carrel ni skrival svojega negodovanja, vendar pa je prijatelju vse­eno naredil uslugo. »Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani!« si je mislil. Kolegu na vlaku je dejal: »Živčne bolezni je mogoče bolj ali manj uspešno zdraviti s sugestijo« (s prepričevanjem). Ta, ki je bil v Lurdu že večkrat, mu je pripo­vedoval, da tam popolnoma ozdravijo bolniki z raznimi organ­skimi boleznimi, pri katerih nobena sugestija nič ne pomaga. Vse ozdravljence na posebnem uradu natančno preišče strokovna komi­sija, v kateri so verni in neverni zdravniki iz raznih dežel. »Nesmi­selno je govoriti o čudežih,« je ugovarjal Carrel, »kajti naravni zakoni so nespremenljivi. Če so kakšno ozdravljenje razglasili za čudežno, pomeni, da so bolnika pred ozdravljenjem preveč površno preiskali. No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz. Po­stavite me pred trdno dejstvo in bom verjel!« Njegovo pozornost je pritegnila mlada umirajoča bolnica Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Bila je tako brezupen primer, da so vsi zdravniki dvignili roke od nje. Car­rel jo je preiskal in potrdil diagnozo svojih kolegov. Mislil je, da bo dekle izdihnilo v njegovih rokah. »Če bo tale ozdravela, bo to res čudež! Veroval bom in šel bom za meniha,« si je dejal. In Bog je njegovo izzivanje sprejel!

Ko so prišli v Lurd, je Marie že umirala. Njeno stanje je bilo tako kritično, da je dr. Carrel odločno prepovedal kopel pri lurškem čudežnem studencu in Marie so z lurško vodo le umili, nato pa jo odnesli pred votlino. Carrel je bil ves čas ob njej. Ko je gledal množico trpečih in pohabljenih bolnikov, je sam pri sebi - kot je zapisal sam - šepetaje prosil Marijo: »O, kako rad bi, ljuba Gospa, z vsemi temi nesrečniki veroval, da ti nisi le v domišljiji ustvarjeni zdravilni vrelec! Ozdravi torej to dekle, ki je že več kot dovolj trpela! Daj, da še nekaj časa živi, meni pa pomagaj, da bi veroval!« Potem se mu je zdelo, da sanja: umirajoče dekle je pred njegovimi očmi vstalo, njen obraz je dobil zdravo barvo, utrip žile je bil normalen. Carrel je vzel nalivno pero in kar na rokav svoje bele halje zapisal natančno uro: 2,40. »Ozdravljena sem!« je vzkliknila Marie in prosila kozarec mleka. »Nemogoče, nezaslišano! Pred mojimi očmi se je zgodil čudež!« je zapisal Carrel v svojem Potovanju v Lurd, ki ga je podpisal s psevdonimom Dr. Lerrac. Skupaj z dvema drugima zdravnikoma je ozdravljenko natančno pregledal: nobenega dvoma ni bilo - bila je popolnoma zdrava. Na vprašanje, kaj bo storila zdaj, je Marie odgovorila: »Šla bom k usmiljenim sestram sv. Vincencija, da bom stregla bolnikom.«

Kaj bo pa storil dr. Carrel, ki je Bogu obljubil, da bo veroval, če bo postavljen pred dejstvo? Vrnil se je v Lyon in svoje lurško doživetje pošteno opisal, zaradi česar si je onemogočil kariero v Franciji, ki je bila tedaj veri sovražna. Moral se je umakniti v ZDA, kjer so ga imenovali za predstojnika kirurškega laboratorija na Rockefellerjevem medicinskem raziskovalnem institutu v New Yorku. Prišel je do pomembnih odkritij o življenjski odpornosti celic in o zdravljenju tkiva s presajanjem. Za svoja odkritja je leta 1912 prejel najvišje znanstveno priznanje - Nobelovo nagrado za medicino. Leta prve svetovne vojne je preživel v domovini, potem je bil do leta 1939 spet v Ameriki. Ko se je pričela druga svetovna vojna, pa se je vnovič vrnil v Francijo in njej dal na razpolago svoje darove.

Njegova pot k veri otroških let je bila dolga in naporna. Veliko mu je na njej pomagal cistercijanski redovnik Alexis, s katerim ga je povezovalo iskreno prijateljstvo. V domovino se je leta 1939 vrnil že kot vernik in še prej je zapisal: »Hočem verovati vse, kar nas Cerkev uči. Pri tem ne čutim nobenih težav, kajti moj razum ni naletel na nikakršno nasprotje med vero in znanostjo.« O smislu življenja je zapisal: »Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.« Za božič leta 1939 je zapisal v svoj dnevnik: »Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo ... Moj Bog, da bi ne bilo prepozno ... Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje ...«

Zadnja stran knjige njegovega življenja je bila obrnjena 4. novembra 1944. Pred smrtjo je otroško vdan prejel zakramente za umirajoče. Marija, ki jo v litanijah kličemo Zdravje bolnikov, je velikemu medicincu pomagala k Božjemu Zdravniku.

Čudež v Lurdu

Vsi bolniki v dvorani bolnišnice so na ta trenutek čakali na tleh. Bili so videti mirni in srečni. Neki mlad duhovnik je stopil na prazen prostor sredi bolnikov. Začele so se velike prošnje.Duhovnik je pokleknil, obrnjen proti bolnikom in množici. Povzdignil je proti nebu roke v obliki križa.
»Sveta Devica, ozdravi naše bolnike!« je zaklical.
»Sveta Devica, ozdravi naše bolnike!« je odvrnila množica s silnim klicem, ki je valoval kot morje.
»Sveta Devica, usliši nas!«
- Sveta Devica, usliši nas!
- Jezus, ljubimo te!
- Jezus, ljubimo te!. ..«
»Pridite torej pogledat mojo bolnico!« je dejal Lerrac mlademu internistu iz Bordeauxa.
Lerracov pogled je počival na Marie Ferrand: zdelo se mu je, da se je spremenila, da je njen mrtvaški videz izginil, da je njena koža manj bleda.
»Saj imam privide!« je dejal sam pri sebi. »To je zanimiv psihološki pojav, ki si ga je treba zabeležiti.«
Izvlekel je nalivno pero in je na rokav svoje srajce zapisal natančen čas svoje zaznave: ura je bila dve in štirideset minut.
»Kako to, do danes še nikoli nisem imel prividov?« si je dejal.
Lerrac je stopil bliže ter pomeril utrip žile in dihanje. Čez nekaj trenutkov je dejal mlademu kolegu: »Dihanje se je upočasnilo.«
»Tudi meni se zdi, da bo zdaj zdaj umrla,« je dejal oni, ki je bil brez vere in torej ni mogel spoznati izrednega dejstva - čudeža.
Lerrac ni odgovoril. Pred očmi je imel očitno in naglo izbolj­šanje splošnega stanja. Nekaj se je dogajalo ...
Čez nekaj časa je ponovno stopil k Marie Ferrand, opazoval njeno dihanje. Bitje njenega srca je bilo dokaj hitro, vendar enako­merno.
»Kako se počutite?« jo je vprašal.
»Zelo dobro; sicer sem še slabotna, toda čutim, da sem ozdravljena,« je odgovorila Marie Ferrand čisto potihoma.
Lerrac se je vrnil v svoj hotel in je sam pri sebi sklenil da ne bo nič raziskoval, dokler mu ne bo povsem jasno, kaj se je Zgodilo. Okoli pol osmih je šel nazaj v bolnišnico, poln radoved­nosti in tesnobe. Mislil je: »Ali je nemogoča podmena postala resničnost?« Ko je odprl vrata dvorane Brezmadežnega spočetja, je pohitel proti postelji Marie Ferrand in brez besed obstal. Spre­memba je bila izredna!
Mlado dekle v beli bolniški halji je sedelo na postelji. Njene oči so sijale iz njene postave, ki je bila še medla in izpita, toda okretna in živahna. Na njenih licih se je že zarisala rahla rdečica.
»Gospod doktor, popolnoma sem ozdravljena,« je dejala Lerracu, ko je prišel do nje. »Počutim se še slabotno, toda zdi se mi, da bi mogla hoditi, če bi hotela.«
Lerrac jo je prijel za zapestje. Pod njegovimi prsti je njena žila bila redno in umirjeno. Tudi njeno dihanje je bilo normalno: prsi so se ji dvigale počasi in enakomerno ...
Ozdravljenje je bilo popolno. Umirajoča se je v nekaj urah spremenila v skoraj normalno dekle, le shujšana in slabotna je še bila.
»Dejansko je ozdravljena!« je dejal doktor J., globoko ganjen. »Tega ozdravljenja ni mogoče razložiti po naravni poti.«
»To je velik čudež,« je pripomnil C. »Ali se boste zdaj spreo­brnili, gospod Lerrac? Veliko sem molil za vas.«
Številni glasovi so se dvigali v notranjosti bazilike. Skupina ba­skovskih romarjev je cerkev napolnila vse do vrat.
Lerrac je obstal na pragu. Moral je narediti zadnji korak. Neizpodbitno se je zgodil čudež, kajti to je bil čudež, velik čudež! Kakšna je narava tega čudeža? »To bomo videli kasneje,« si je dejal. »Zaenkrat je gotovo, da gre za ozdravljenje.« To je pač smel trditi. Morda pa je bilo že tedaj na dnu njegovega srca nemogoče ostati pri tem ...
Lerrac je stopil naprej. V bleščavi luči in pozlate se je dviga­la pesem orgel in tisočerih ubranih glasov. Sedel je v klop k nekemu staremu kmečkemu možaku, zakopal glavo med dlani in dolgo ostal negiben. Pozibavala ga je pesem sredi noči, iz globine njegove duše pa se je dvigala tale molitev:
»Blaga Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka, ne da bi še kaj ugovarjal ali oporekal.
Tvoje ime je milejše kot jutranja zarja. Sprejmi nemirnega grešnika z razdvojenim srcem in nagubanim čelom, ki se izčrpava v blodnjah. Pod globokim in trdim prišepetavanjem mojega razu­marskega ponosa so skrite, žal še vedno potlačene, sanje, najbolj vabljive od vseh sanj, namreč tiste, da bi vate veroval in da bi te ljubil kakor menihi z belimi dušami.«

ALEXIS CARREL (Potovanje v Lurd) (iz knjige ČUK,Silvester, Iskalci in pričevalci : življenjske zgodbe 30 spreobrnjencev novejšega časa, Koper: Ognjišče, 1984).