Prosim, povejte jim, kako mi je ime

Temelji človeškega samozaupanja so v družini. Otrok se mora soočiti z izzivi in težavami življenja.

Janezek je bil zdrav in popolnoma normalen deček. Bil je prijeten in razigran, kakršni so pač otroci. Rad se je igral, kakor se otroci radi igrajo. Toda njegovi preveč skrbni starši so mu neprestano govorili:
"Janezek, da ne bi šel iz hiše, lahko bi še padel!
Oh, otrok, nikar tako ne divjaj in ne skači, saj se boš še polomil!
Ne igraj se z drugimi otroki. Lahko te pokvarijo!
Ne pogovarjaj se z ljudmi, ki jih ne poznaš," in tako dalje in tako dalje.
Nekega dne so obiskovalci vprašali Janezka: "Kako ti je ime?"
Očka mu je prišepnil: "Ne povej jim, lahko bi se zmotil!" in se obrnil k obiskovalcem ter rekel: "Janezek! Janezek mu je ime. A ni luštno ime?"
Ob drugi priložnosti so otroka vprašali: "Koliko si star? No, povej nam!"
Takoj je priskočila mama in rekla:
"Pet let ima! Oh, saj je še otrok!"
Občasno so sosedje vprašali Janezka:
"A boš bombone?"
Oče in mama sta jih takoj prekinila:
"Ne, hvala! Sploh ne je bombonov!"
In tako Janezek ni nikoli imel priložnosti, da bi sam govoril ali sam nekaj naredil.
Kako bi bilo mogoče, da bi tako dobri in odgovorni starši dovolili Janezku, da bi delal napake in ga tako osmešili? Kako bi ga lahko prepustili nevarnostim? In kako dovolili, da se mu kaj zgodi?
Ko pa je Janezek postal velik fant, so mu starši rekli:
"Od danes boš lahko govoril z drugimi ljudmi, toda seveda samo v naši navzočnosti."
Naslednji dan so dobili obiske. Ko so obiskovalci videli Janezka, so ga vprašali: "Kako pa je tebi ime?" Janezek se je začel tresti in popolnoma negotov se je obrnil k staršem in jih vprašal: "Ali jim lahko povem?"
Staršem je ugajalo, da jim je Janezek tako pokoren. Zato sta odgovorila: "Seveda, dragi, kar povej jim."
Janezek je odprl usta in videlo se je, da se je trudil, da bi spregovoril. Ko je spet poskusil spregovoriti, je bruhnil v jok.
Objokanih oči in jokajočega glasu je Janezek zaprosil starše: "Očka, mama, prosim, povejta jim moje ime!"
Starša sta enoglasno rekla obiskovalcem: "Janezek je njegovo ime! Tako dober, ljubezniv in ubogljiv sinek je!"

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Otroci potrebujejo svobodo in dovoljenje, da se zmotijo, da izkusijo rane zato, da bi dozoreli. Preveč pokroviteljski in preveč skrbni starši preprečijo rast svojih otrok.
Brez tveganja otroci ne morejo doseči samozaupanja.
Brez svobode otrok v poznejšem življenju ne bo nikoli sposoben odločanja. Ena stvar je voditi otroka, druga pa je zadušiti njegovo svobodo in pobudo.
Preveč skrbni in posesivni starši zmaličijo značaj svojih otrok.
Učimo se tudi s poskusi in na napakah. Otroci imajo pravico, da se zmotijo, da bi se iz tega naučili česa koristnega za življenje.
Rane, kritike in izpostavljanje napakam so potrebni, da bi postajali zrelejši in dosegli življenjsko izkušnjo.
Otrokom stvari ne smemo poenostavljati in preveč olajševati. Soočiti se morajo z življenjem, tudi z njegovo težko stranjo. Moderni starši prevečkrat razvajajo svoje otroke in jih zato pogosto pomehkužijo.
Otrokom moramo pomagati, da se soočijo s svojimi problemi in težavami, ne pa, da pred njimi zbežijo ali se jim izognejo.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

• Kaj so Janezkovi starši hoteli narediti s svojim otrokom? So uspeli pri tem? Zakaj?
• Kaj so pravzaprav storili svojemu sinu? Razloži. Kako?
  Kaj otroci najbolj potrebujejo za rast in za to, da postanejo pristni, da bodo res oni?
• Kakšno korist imamo od tega, če delamo napake?
• Česa se naučijo otroci, ko se ranijo, ko pogrešijo in doživljajo kritiko?
• Kako vzgajati otroke za odgovorno svobodo?
• Zakaj Janezek ni mogel povedati svojega imena obiskovalcem? Kaj se lahko iz takega dogodka naučimo?
• So s teboj kdaj v življenju ravnati kot z Janezkom? Navedi kakšen primer.
• Kako si se takrat počutil? Kakšne dobre in slabe učinke je to naredilo nate? Lahko te izkušnje poveš tudi drugim?

Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31. (ilustracija Peter Škerl) - knjiga je pošla ... morda se kje najde še kakšen izvod ...