Trije nebeški ključi

Nekoč je živel mogočen kralj, najmogočnejši v svojem času. To je bil čas, ko so ljudje še vedeli, kje so nebeška vrata.
Kralj je osvojil vse, kar se je dalo osvojiti, a hotel je priti še do najpomembnejšega: hotel je najti ključe, ki odpirajo nebeška vrata. Toda nihče mu ni mogel ustreči.
Kralj je porabil velik del svojega ogromnega premoženja, da je plačeval ljudi, ki so raziskovali vse kotičke zemlje, da bi našli tiste tako zaželene ključe. Toda vse zaman! Svoje poslance je napotil v najbolj odročne kraje, a brezuspešno.
Tako je nekega dne kralj prijezdil na konju pred vrata. Stegnil je pest proti angelom, ki so jih stražili, in jim zaklical: »Ne bom imel miru, dokler ne pridem do ključev, ki odpirajo ta vrata!«
Eden od angelov je pogledal kralja in mu dejal: »Na zemlji je na tisoče ključev, s katerimi lahko odpreš nebeška vrata. Cvetijo prav pod nogami ljudi, ljudje pa jih teptajo. Tudi ti jih lahko najdeš, če jih boš znal iskati. Tebi so namenjeni trije. Če jih boš našel, boš lahko odprl nebeška vrata.«Kralj je razjahal konja in nemudoma začel iskati ključe. Več let je natančno pregledoval tla pod svojimi nogami, a noben ključ ni tam vzcvetel.
Ko se je nekega dne sprehajal, se je skoraj spotaknil ob revno in skoraj suho drevesce. V letih, ko je iskal ključe nebes, je postal manj ošaben in bolj pozoren na male stvari. Vzel je drevesce domov. Izkopal je jamo, vanjo nasul rahlo zemljo in posadil drevesce ter skrbel zanj.
Nekdo, ki je šel mimo in ga je opazoval, mu je rekel: »Ne muči se s tem ničvrednim drevescem. Tudi če ga rešiš, si prestar, da bi lahko počival v njegovi senci ali užival njegove sadove!«
»Nekega dne se bo le kdo tu usedel in blagroval senco tega drevesa in njegove sadove. Torej bo malo blagroval tudi mene,« je odvrnil kralj. »Že sedaj sem lahko srečen.«
V tistem trenutku je zagledal prvi ključ. Bil je prav pod njegovo desno nogo in zdelo se je, da je pognal iz zemlje. Bil je ključ iz nenavadne kovine: zelen kot smaragd.
Minilo je še nekaj časa. Kralj je še naprej iskal. Nekega zimskega popoldneva, med hudo nevihto, je zagledal razcapano in boso dekletce, ki se je treslo ob starih mestnih vratih. Kralj se je ustavil, vzel plašč in z njim ogrnil deklico. Potem jo je dvignil v naročje in jo odnesel v svojo palačo. Sam ji je pripravil toplo jed in poiskal primerna oblačila.
In tisti trenutek je zagledal pod svojo levo nogo drugi ključ. Tudi ta je bil skovan iz posebne kovine in bil rdeč kakor rubin.
Minilo je še nekaj let. Kralj je postal star in utrujen romar. Težko je hodil, opiraje se na palico, a ni nehal iskati ključa, ki mu je še manjkal.
Neke noči je prispel v majhno mesto na Vzhodu. Iskal je prostor, kjer bi se odpočil, tedaj je njegovo pozornost pritegnil nenavaden vrvež ljudi. Presenečen je zagledal sprevod, ki se je vil iz mesta.
»Kam gredo sedaj, ko bo že skoraj polnoč?« se je spraševal kralj. Šel je za njimi. Prišel je do revne barake, ki je služila za hlev. Ljudje, ki so hodili hitreje kot on, so se že vračali v mesto, ko je on komaj prispel do hleva. Pri medli svetlobi bakle je ugledal mlado mamo, ki je zibala svojega otroka. Tisti trenutek je otrok odprl oči. Ostarelega kralja je tisti pogled prevzel in prvič v življenju je pred nekom pokleknil. Njegovo srce pa je napolnilo veselje, kajti pred njim je kakor iz nič vzcvetel tretji ključ. Čisto zlat ključ.
Našel je vse tri ključe in zdaj je lahko odprl nebeška vrata.
⨳⨳⨳
Kralj v naši zgodbi je našel ključe nebeškega kraljestva, ne z bogastvom, močjo ali oblastjo, ampak tedaj, ko je začel zares živeti vero, upanje in ljubezen, ki jih predstavljajo zlat, zelen in rdeč ključ.
Vsi mi bi radi našli nebeške ključe, rešitev najpomembnejših vprašanj. Vsi nosimo v sebi željo, da bi našli Boga.
Prvo vprašanje, ki ga je Jezus postavil dvema učencema Janeza Krstnika, ki sta hodila za njim, je: »Koga iščeta?« Božič nam govori, da je Jezus prišel bivat na našo zemljo in da ga bo našel, kdor ga iskreno išče.
Iskati pomeni biti na poti, hoditi nekemu cilju naproti. Iskanje je vedno dejanje zaupanja in poguma. Zato malo ljudi zares išče ključe nebes. Iskati pomeni tudi napor, moč volje, ceno, ki jo je treba plačati, kot se je zgodilo kralju v naši zgodbi. ‘Iskati Boga’ pomeni predvsem posvečati pozornost temu, kar je majhno, šibko in skrito. Božič nas hoče naučiti, da so prav te stopinje tiste, ki nas vodijo k Bogu.
Mnogi ne zmorejo najti Boga, ki za večino naših sodobnikov ostaja neznanec. »Med vami stoji on, ki ga ne poznate,« nas opozarja Janez Krstnik.
Zato, ker iščejo na napačen način ali ga sploh ne iščejo.

zgodba Trije nebeški ključi je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 19 ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 22. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ