sv. Judita

Nekdaj smo se 10. decembra spominjali sv. Judite, svetopisemske junakinje, ki je z vojno zvijačo in drzno odločitvijo rešila svoje ljudstvo v veliki nevarnosti ... O tem govori svetopisemska Juditina knjiga, ki pa ne more biti zgodovinsko zanesljivo poročilo, čeprav slavi moč zaupanja v Boga in v Božjo ljubezen do izvoljenega ljudstva. Judite po prenovi koledarja ni več v našem LS niti v Rimskem martirologiju, čeprav se na koledarjih še pojavlja in tudi pri nas je kar razširjeno (626 oseb). Judita je svetopisemsko ime (iz hebr.: ‘judovska, iz Judeje’, tj. ‘Judinja’). Pri nas znane oblike so še Judit (15), Dita (31), Ditka (28), Juta (37). Dekleta in žene s temi imeni lahko godujejo 12. 5. (sv. Juta) ali na god sv. Ivete (13. 1.)

IME in GOD:
Judita je svetopisemsko ime in izhaja iz hebrejskega imena Jehudít v pomenu 'judovska, iz Judeje', tj. 'Judinja'. V vulgati je oblika Iudith, v grščini Júdith. Moška oblika imena Judita je Juda, tj. Jud, hebrejsko Jehúd, ki ga razlagajo iz pridevnika jehudí 'judovski'. Različica Dita je nastala po opustitvi prvega zloga Ju-dita, Ditka pa je tvorjenka na ‑ka iz imena Dita. Ime Juta, nemško Jutta, Jutti, je lahko nastalo tudi po naslonitvi na germansko plemensko ime Juti. Pogosta angleška različica Judy se je posplošila in pomeni 'ženska oseba v lutkovnem gledališču' in pogovorno 'ženska; dekle' (gl. tudi izraz marionéta, ki je nastal po francoski manjšalnici imena Marion – Marionette). (dr. Janez Keber)

S. Čuk, Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - M. Čuk. Koper: Ognjišče, 2018, 330.

 več o sv. Juditi:

"V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova..." Tako se začenja evangeljski odlomek 29. navadne nedelje (letos 21. oktobra). Glavni osebi prilike, s katero Jezus svoje poslušalce (in tudi nas) spodbuja, da morajo vedno moliti in se ne naveličati, sta uboga vdova in brezvesten sodnik. Podoben par najdemo tudi v svetopisemski knjigi, ki nosi ime po glavni "junakinji", pobožni vdovi Juditi (ime je simbolično, pomeni "Judinja" in pooseblja žlahtno bistvo najčistejšega judovstva); njej nasproti stoji Holofern, debel in pohoten vrhovni poveljnik vojske babilonskega kralja Nabukadnezarja, ki oblega mesto Betulijo, kar naj bi bilo "prikrito" ime za Jeruzalem, saj pomeni "Hiša Božja". Svetopisemski avtor ni imel namena pisati zgodovinsko točnega sporočila, čeprav je neko zgodovinsko ozadje obstajalo, hotel je napisati poučno in vzgojno knjigo, versko spodbudno branje.

Pozornost posvetimo Juditi, ki je za Izraelce postala "mati domovine", ker je s svojo krhko žensko močjo, ki jo je podpirala neomajna vera v Boga, premagala silovitega sovražnika. Trdnjava Betulija je bila oblegana, vodnjaki in kapnice so usahnili, mesto bo vzdržalo le še pet dni. Ljudje so bili obupani. Ko je bogata in lepa vdova Judita slišala, da se misli mesto predati sovražnikom, je obljubila svojo pomoč. Najprej se je v iskreni molitvi obrnila k Bogu, potem pa se je po njegovem navdihu odpravila v sovražni tabor, kjer je s svojo lepoto "oslepila" sovražnega vojskovodja Holoferna. "Vendar tudi sredi sovražnega tabora Judita ne pozabi Boga," beremo v uvodu v Juditino knjigo v Slovenskem standardnem prevodu (Ljubljana 1996). "Dan za dnem se posti, noč za nočjo se odpravlja k molitvi in očiščevalnim obredom. Končno nastopi njen trenutek, ko po neki gostiji pijanemu in spečemu Holofernu z njegovim lastnim mečem odseka glavo. Po opravljenem junaškem dejanju se s Holofernovo glavo srečno vrne v Betulijo. Ob novici o uboju svojega poglavarja se sovražna vojska spusti v beg. Zmagoviti Izraelci zasledujejo svoje sovražnike daleč prek meja svoje domovine, Judito pa proslavljajo kot svojo rešiteljico."

Slovenski življenjepisec te svetopisemske junakinje pravi: "Če pozorno beremo zgodbo, vidimo, da vsa svetloba v njej pada na eno osebo -na junaško Judito, ki ni dala knjigi samo ime, marveč ji je bila tudi povod, da je bila napisana. Če prezremo njeno zvijačnost, ki jo je uporabila za to, da je rešila svoje ljudi v največji stiski, to bogato in lepo vdovo označujejo bogaboječnost, zaupanje v božjo pomoč, pogum in hrabrost, zvestoba do pokojnega moža in naposled tudi njena velikodušnost, s katero je svoj bojni plen darovala Gospodu kot zaobljubljeno daritev."

Te lastnosti, zlasti pa njena čistost in njena duševna moč, so bile povod, da so Judito navajali kot predpodobo Jezusove matere Marije: Juditin hvalospev Gospodu za zmago na Holofernom so uporabljali v marijanskih molitvah, kjer Juditino zmago primerjajo z Marijino zmago nad kačo, ki ji je glavo strla.

S. Čuk, Svetopisemski lik, v: Ognjišče 10 (2007),16. in v knjigi ČUK, Silvester. Svetopisemski liki. Koper: Ognjišče, 2014, str. 50.