Luč na oknu

Mesto je nenadoma zajela čudna epidemija. Začela se je kot prehlad: okuženi so začeli kihati, potem jim je koža malo posivela, dokler ni bolezen udarila z vso močjo. Oboleli so najprej postali pohlepni, potem predrzni, celo tatinski in drug do drugega strašno nezaupljivi. Misel na denar je prevladala nad vsemi drugimi mislimi.
»V življenju je pomemben samo denar. Z denarjem lahko dosežeš vse,« so trdili.
Z mislijo na denar je prišel tudi strah. Prodajalci blagajn in varnostnih ključavnic niso mogli ustreči naročilom.
V družinah so starši kradli denar iz hranilnikov svojih otrok. Otroci pa so samo še spraševali: »Koliko mi boš plačal?« Ne samo zato, da so pomili posodo, ampak tudi za to, da so se šli v park igrat.
Lekarnar je poskušal bolnikom razdeliti knjige o velikodušnosti in dobroti. Toda bolniki so knjige hiteli prodajat. Neke sobote popoldne je nastal velik pretep na glavni ulici zaradi enega samega kovanca.
Življenje v mestu je postalo neznosno. Skoraj vsi so hodili okrog oboroženi, bogatejši so najeli telesne stražarje. Bolnikom se je videlo, da so nesrečni. Predvsem pa so delali nesrečne tiste, ki so z njimi živeli. Slišal si lahko samo besede: denar, menjava, obresti ... Župan in občinski svetniki so sklenili, da se gredo posvetovat k Barnabu, ki je bil samotar pa tudi malo čarovnika. Prosili ga bodo za zdravilo ali vsaj za nasvet.
Puščavnik z dolgo belo brado jim je pozorno prisluhnil. Bolezen je poznal, prav tako virus, ki jo povzroča. »To je strašen virus. Kdor se okuži, postane vedno bolj neobčutljiv, njegovo srce okameni, njegovi možgani pa se spremenijo v računalnik. Virus je mogoče za nekaj časa zatreti, če opravljamo dobra dela in smo velikodušni, a za stalno ozdravljenje obstaja samo eno zdravilo: voda s Pojoče gore. Najti morate močnega in pogumnega mladeniča, popolnoma duhovnega, ki bo to nalogo opravil samo iz ljubezni do ljudi. Voda velikodušnosti deluje samo, če jo res želimo, pričakujemo in sprejmemo. To je razumljivo, mar ne? Tudi če boste našli primernega mladeniča, ki se bo lotil te naloge – in ta ne bo tako lahka – bo zdravilo učinkovito samo, če ga bo kdo pričakoval.«
»Vsi ga bomo pričakovali!« so v en glas zagotavljali župan in svetniki.
Naslednji dan so po vseh zidovih v mestu viseli plakati: »Iščemo pogumnega mladeniča za junaško dejanje.«
Dva tisoč mladeničev se je odzvalo na razpis. Ko so zvedeli, da za to ne bodo dobili nikakršnega plačila, pa so odstopili vsi, razen enega. To je bil velik, prijeten fant, predvsem pa zaskrbljen zaradi nenavadne bolezni, ki je razsajala v mestu. Ime mu je bilo Jože.
Župan in svetniki so mu razložili, kakšna je njegova naloga, čeprav niso imeli pojma, kje naj bi bila Pojoča gora. Jože jim je mirno dejal: »Poiskal jo bom!«
»Čakali te bomo,« so obljubili ljudje. »Na okna bomo vsak večer postavili luč. Tako boš vedel, da te čakamo.«
Jože se je odpravil na pot. Tri dni je odločno korakal proti goram daleč na obzorju. “Ko pridem do njih, bom samo še poiskal Pojočo goro,” si je mislil. A se je motil. Po desetih dneh hoje se je zdelo, da so gore še bolj daleč. Vendar Jože ni odnehal. Mislil je na meščane, ki ga gotovo čakajo. Minilo je še deset dni in potem še deset mesecev.
V mestu so prve noči res na številnih oknih bile prižgane luči. Bila je prava paša za oči. Prižgane luči so bile zares znamenje upanja: pričakovali so vodo velikodušnosti, ki naj bi jo prinesel Jože. Bolj ko je mineval čas, manj luči je gorelo. Nekateri so na luči preprosto pozabili, drugi pa so zaradi svoje bolezni varčevali. Večina meščanov pa je po kakšnem mesecu menila, da Jožetu ni uspelo in ga ne bo več nazaj.
Toda po enem letu je Jože prišel do gora. Te so od začetnih nizkih vzpetin postajale vse višje, bolj strme in težko prehodne. Fant je pozorno prisluškoval, da bi zaslišal Pojočo goro. Toda kakšna je piskala, ko je zavel veter, druga je bobnela, ker so po njenem pobočju tekle vode, pela pa ni nobena.
V majhni koči pod gorami je srečal starega pastirja in ga vprašal za Pojočo goro. Pastir mu je ponudil skodelico svežega mleka in dejal: »Pojoča gora? Seveda vem, kje je. Ne da mi spati, ko v tistih krajih pasem ovce. Strma je kot steber in ob njej je velikan Pihač«
»Kdo je to?«
»To je velikan, ki se zabava, da odpihne dol tiste, ki se skušajo povzpeti na goro.«
Toda Jože je bil trdno odločen, da se povzpne nanjo. Stari pastir ga je pospremil do vznožja in mu zaželel srečo.
Gora je res pela z mogočnim glasom, a nekoliko razglašeno. Mladenič se je začel vzpenjati. Stene so bile strme in ostre, da je kmalu imel krvave roke. Bil je že skoraj na sredi stene, ko je zapihal močan veter in plezalec je padel precej metrov nižje.
Ko je padel, je slišal smeh velikana Pihača, ki se je naslajal nad mladeničevim padcem. Toda tudi to hrabremu Jožetu ni vzelo poguma. Napolnil si je žepe s kamni. Naložil si jih je tudi pod srajco in se začel znova vzpenjati. Sedaj je bil težji in vsak centimeter je terjal večji napor. Velikan je zopet zapihal, a tokrat mu plezalca ni uspelo niti premakniti. Zato je kmalu odnehal z neslano šalo.
Ko je Jože stopil na vrh, je tam zagledal izvir kristalno čiste vode velikodušnosti. Gora je štiriglasno pela Händlovo Alelujo. Vračal se je veliko hitreje. Izpolnil je nalogo in njegovo srce je bilo zadovoljno, saj bodo meščani spet srečni, kot so bili nekoč. Na hrbtu je nosil sodček z dragoceno vodo. Tudi če je ne bo dovolj za vse, sedaj ve pot do nje.
Do hriba, od koder se je videlo njegovo mesto, je prispel prav v noči, ko niso sijale ne zvezde ne luna. Zadnjih nekaj metrov do razgledišča je pritekel, a pogled ga je razžalostil in razočaral. Mesto je bilo zavito v trdo temo. Na nobenem oknu ni bilo luči. Nihče ga ni pričakoval: »Vse je bilo zaman. Ves moj trud! Nihče me ne pričakuje. Voda ne bo imela učinka!« Najraje bi zlil vso vodo, za katero se je toliko namučil. Sedaj pa ga je nekaj zaustavilo. Tam zgoraj je luč! Drobna trepetajoča lučka se je bojevala s temo med mestnimi zidovi.
»Nekdo me pričakuje!« se je od sreče zasmejal Jože in stekel proti svetlobi. Prepoznal je hišo in okno. V globini srca pravzaprav ni nikoli podvomil. Močno je potrkal in zaklical ime svoje zaročenke: »Rožamarija!«
Zaročenca sta se objela in dekle je zašepetalo: »Jaz sem te vedno čakala.«
⨳ ⨳ ⨳
Voda velikodušnosti, ki more ozdraviti mesto sebičnosti, učinkuje, samo če jo pričakujemo. Kdor ničesar ne pričakuje, običajno tudi ničesar ne dobi. Prav naša pričakovanja nam pomagajo živeti in nam dajejo moč za upanje in usmerjajo naše življenje. Zato ni vseeno, koga pričakujem.
Samo zaročenka je do konca čakala na Jožeta, ker ga je ljubila. Imeti moramo koga radi, da ga res pričakujemo.
Kaj danes ljudje pričakujemo? Ali še pričakujemo Božje odrešenje? Kaj pričakujemo v teh adventnih dneh? Počitnice, darila, praznovanje ...?
So v našem mestu, v naši župniji ljudje, ki pričakujejo Kristusa in njegovo sporočilo?
Če pričakujemo pomembnega človeka ali osebo, ki jo ljubimo, potem se pripravljamo na njegov prihod. Koliko pa se pripravljamo na Kristusov prihod?

zgodba Pričakovati je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 11. ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 28. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ