Uporna antena

Na rdeči strehi velikega bloka je kraljevala televizijska antena, ki je zelo vestno izpolnjevala svojo nalogo. Vsem stanovanjem je morala posredovati televizijsko sliko.
Že leta je bila tam gori in poznala je že vse. Vsak dan je televizorjem v bloku pošiljala slike, ki jih je ujela v zraku. Stalno so jo obdajale barve in zvoki, ki so bili za druge nevidni, ne pa zanjo. Te barve in zvoke je ujela in posredovala televizijskim sprejemnikom.
Njen dan se je začenjal zelo zgodaj. Velik možak Jože iz drugega nadstropja je vstajal že ob šesti uri in je želel gledati poročila. Niko in Marjan, bratca iz tretjega nadstropja, sta hotela gledati risanke ob osmi uri. In gledala sta jih kar leže v postelji.
Kako jima je to antena zavidala! Zlasti pozimi, ko je pihal leden veter in se je nanjo obešal led in se je morala z vsemi močmi držati za strešnike, da je ostala pokonci in da slika ni bila popačena.
Potem so bili tu filmi in televizijske limonade, ki so tudi anteno zelo ganile. Prepovedani zakon za sestri Babič v tretjem nadstropju. Črni biser za bogato gospo Sivec iz pritličja. Bolečina, solze in zmešnjava za upokojenega računovodja, ki je gledal te limonade, a ni hotel, da bi drugi to zvedeli.
Potem še lepotna tekmovanja in pevske tekme za najstnico družine Novak v petem nadstropju. In tako ves dan, pa še lep del noči: tekme, filmi, dokumentarci, videospoti in celo okrogle mize o politiki. Te so bile za anteno najbolj nevarne, saj je bilo nevarno, da med njimi zaspi.
Vedno, ko je bil prižgan kakšen televizor, je antena vstopala v stanovanje. Ni se omejevala na posredovanje samo želenih podob, ampak je izkoristila elektronske oči televizorja, da je pokukala v notranjost. Številni so pustili prižgan televizor, ko so kaj delali. Tako je antena temeljito spoznala prebivalce stolpnice in ne le njihov televizijski okus. Odkrila je, da marsikaj ni tako kot bi moralo biti.
»In če jaz česa ne ukrenem«, je dejala sama pri sebi, »nikoli ne bodo našli rešitve. Niti zavedajo se ne, in prav to je najbolj hudo.«
Odločila se je. Zbrala je vse svoje moči in pripravila najlepši prenos v svojem življenju. Namesto da bi posredovala slike od zunaj, jih je začela snemati iz enega stanovanja in jih posredovati v drugo. Pri tem je imela svoj načrt.
Začela je s sestrama Babič. Namesto da bi na svojem zaslonu videli priljubljeno televizijsko nadaljevanko, se jima je nenadoma prikazala starka, ki je silno žalostno strmela v neko fotografijo.

»To bo najbrž nova nadaljevanka,« je rekla starejša sestra.
»Ampak to je starka iz četrtega nadstropja!« je vzkliknila mlajša.
»Ali je televizijska zvezda?«
»Ne, saj je v svojem stanovanju. Poglej okna!«
Pozorno sta pogledali. Starka je imela solzne oči. Z robom predpasnika si je obrisala solze. Pojedla je kakšno žlico mineštre, a brez volje in s pogledom, ves čas uprtim v fotografijo, naslonjeno ob steklenico vode.
»Jaz je nikoli nisem niti pozdravila,« je rekla starejša sestra.
»Biti mora strašno osamljena,« je dodala mlajša.
»Zakaj je ne bi povabili na kavo?« je vprašala starejša.
»In na piškote,« je dodala mlajša.
»Pojdiva takoj,« je rekla starejša. Sestri sta vstali in prvič v toliko letih pozabili na svojo nadaljevanko.

Niko in Marjan sta se posvečala svoji priljubljeni igri – medsebojnemu prepiru. Televizija je predvajala dokumentarec o živalih, ki se je nenadoma prekinil.
»Poglej,« je rekel Niko. »Nova reklama.«
Na ekranu sta se pojavila dečka, ki sta se igrala v svoji sobi.
»Saj ... saj ...« je zajecljal Marjan. »To sta vratarjeva sinova.«
»In tisto je razbita igrača, ki smo jo včeraj vrgli v smeti.«
»In ono so moji stari stripi.«
»Igrata se s tistim, kar smo mi vrgli stran ...« je rekel Niko.
»Pokličiva ju, naj se prideta igrat z nama,« je dejal Marjan.
»Štirje se lahko kregajo bolje kot samo dva,« je sklenil Niko.
»Mama, pri malici bomo štirje,« sta zaklicala v en glas in odšla ven.

Lepotica Lili se je česala in vzdihovaje občudovala pevce. »Kako so lepi,« si je dejala in srce ji je močneje bilo. »Ne pa one mozoljaste face iz mladinske skupine. Kako so zdolgočaseni.«
Naenkrat se njena priljubljena oddaja prekine in na ekranu se prikaže preprosta, a urejena sobica. In z nečim, kar ji je bilo znano. Nad mizo se je sklanjal fant z bujnimi lasmi in študiral pravo iz debele knjige. Videti je bilo, da ga zmaguje spanec, a stiskal je pesti ter bral in bral.
»Sveta nebesa!« je dejala Lili. »Saj to je fant iz petega nadstropja, ki dela v blagovnici. Vsak dan, vedno me pozdravi, ko se srečava na stopnicah, jaz pa ga še pogledam ne. Joj, kako sem neumna ... Mama,« je na lepem zaklicala, »ali lahko povabim prijatelja na kosilo za božič?«

V vseh stanovanjih stolpnice se je godilo enako. Ljudje, ki so živeli pod isto streho, ki so se tolikokrat na dan srečevali na stopnicah, v dvigalu ali na ulici, ko so celo življenje živeli v istem stanovanju, so se nenadoma prvič ‘videli’.
Visoko na strehi se je antena izčrpana, toda srečna veselila in pripravljala, da bo prenašala 5000. del nadaljevanke Bolečine, solze in zmešnjava.

⨳ ⨳ ⨳

Obstaja skrivnostna bolezen, za katero zbolijo mnogi. Ime ji je sindrom nevidnega človeka. So ljudje, ki živijo z nami, jedo z nami, so z nami morda cele dneve, vendar jih ne vidimo. Koliko ljudi trpi prav zato, ker jih ne vidijo, so kot tapete na stenah: so tam, vidimo jih, a nas ne zanimajo.
Uporna antena nas uči videti »nevidno«. Dobro se vidi samo s srcem in z dušo.
Ali bodo ljudje, ki ne znajo videti niti tistih, ki jih imajo cele dneve pred nosom, znali videti Boga v betlehemskem Detetu?

zgodba Uporna antena je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 33-37. ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 58. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk