Prišli so samo trije

zgodba za tretji dan devetdnevnice

Vemo, da je bilo takrat, ko še ni bilo računalnikov, vse znanje v posesti sedmih ljudi. To je bilo slavnih sedem modrih. Sedem modrih, ki so poznali odgovore na vprašanja zakaj, kako, kdaj, in poznali so rešitve za vse, kar se je dogajalo.
Bili so tako pomembni, da so jih imeli za kralje dežel, kjer so živeli, čeprav dejansko vsi niso bili kralji. Zato so teh sedem modrih imenovali tudi modri kralji.
Leta 0 je vseh sedem modrecev, ko so se poglobili v svoje skrivnostne rokopise, prišlo do presenetljivega sklepa. Prav neke noči tistega leta naj bi se pojavila izredna zvezda, ki naj bi jih vodila do zibelke Kralja kraljev.
Od tedaj so vse noči skrbno raziskovali nebo in se vsak dan pripravljali na odhod. Dokler se neke noči ni na nebu pojavila zvezda, popolnoma drugačna od drugih. Brez odlašanja je sedem modrecev krenilo na pot iz različnih koncev sveta, kjer so bivali. Truditi so se morali, da zvezde, ki jim je kazala pot, nikoli ne izgubijo izpred oči.
Vseh sedem modrih je bilo stalno zazrtih v zvezdo, ki so jo samo oni lahko videli dan in noč. Oblečeni so bili v plašče, stkane iz zlatih niti in vsak plašč je bil pravi zaklad. Za njimi so bili vsi njihovi spremljevalci. Konji in kamele so bili otovorjeni s čudovitimi oblačili, z opremo in predvsem z dragocenimi darovi za Božje Dete.
Počasi se je sedem karavan pomikalo proti Gori zmage, kamor jih je vodila zvezda, da bi se tam modri srečali in se združili v eno samo karavano.

Olaf, modrec iz hladne in negostoljubne Dežele fjordov, je prepotoval neizmerno stepo in verigo ledenih gora. Prispel je v toplo in zeleno dolino, kjer so bila drevesa polna okusnega sadja, podnebje pa milo. Olaf in njegovi spremljevalci še nikdar niso videli česa lepšega, zato so se odločili, da se za nekaj časa ustavijo. Zaman je zvezda z neba utripala in vabila modreca, naj nadaljuje pot.
Olaf je plaval v topli vodi jezer čarobne doline, porjavel je na prijetnem soncu in začel graditi velik grad.
Igor, modrec iz dežele Sotočij, je bil mlad, močan in samozavesten, vešč mečevanja in velikodušen. Brž ko se je zvezda pojavila, je krenil na pot. Spremljali so ga dvorjani, modrooki in svetlolasi kakor on, vsi so imeli srebrne čelade, okrašene z rdečim perjem.
Prepotovali so ravnine in zorana polja in prišli v kraljestvo Rdečega kralja, hudobnega in krutega vladarja. Njegovi rablji so pretepali in pobijali njegove podložnike.
Plemenita srca Igorja in njegovih spremljevalcev, je bolela vsaka krivica, zato so sklenili, da nekaj ukrenejo. Neko jutro so srečali četo kraljevih stražarjev, ki so gnali uklenjene in lačne kmete. Igor je s svojimi vojaki napadel stražarje. Začela se je dolga in krvava vojna. Igor je postal branilec ubogih, toda izgubil je izpred oči zvezdo. In je ni več iskal.

Yan Hu je bil modrec Nebeškega cesarstva. Njegov razum je bil bister kot diamant in prodoren kot nož. Vsi njegovi sopotniki so bili modroslovci in učenjaki.
Ko so sledili zvezdi, so razpravljali o matematiki in reševali najbolj zapletene probleme.
Prispeli so v čudovito mesto, bogato s spomeniki iz marmorja, z vrtovi in z znamenito univerzo, kjer so poučevali slavni učitelji. Yan Hu se ni mogel upreti.
»Ustavil se bom za kakšno uro,« je rekel sam pri sebi. Prav tisti dan je neki zelo znan učenjak imel predavanje o nastanku vesolja. Yan Hu ga je izzval na javni debati, ki je bila nepozabna.
Trajala je cel teden in med njo se je Yan Hu z znanstvenikom sprehodil po vseh poljih znanosti. Soočenje sta končala s partijo šaha, ki še danes zanima poznavalce zaradi genialnih potez modrega kralja Yan Huja. On je namreč zmagal. Ko pa se je spomnil na zvezdo, je bilo prepozno. Ni je uspel več najti.

Leon je bil modrec, knez in pesnik iz zahodnih dežel. Za zvezdo je šel s svojimi najdražjimi prijatelji, ki niso nosili orožja, ampak samo glasbene instrumente. Leon je zložil milo pesem na čast zvezde in Kralja kraljev, ki je prišel na zemljo, da prinese ljubezen in mir vsem ljudem. Vsi, ki so jo slišali, so bili ganjeni do solz.
Leonova karavana je potovala skozi dva velika gozdova in nekega večera so prosili za gostoljubje v vasi, kjer so bili kmetje mirni in delavni.
Župan je mladega kralja in njegovo spremstvo povabil na gostijo. Prikupna županova hči je plesala in pela pred povabljenci.
In Leon se je zaljubil in zaman so ga njegovi tovariši spominjali pomembne poti, na katero se je odpravil. Vse njegove misli so se sukale okrog županove hčerke. Na njegovem nebu je zvezda počasi bledela, dokler ni povsem zašla.

Melhior, perzijski kralj, je jezdil pred svojimi dvorjani in ni nikoli izgubil zvezde izpred oči.
Bil je vajen naporov in žrtev in svojim očem noč in dan ni dal spati. Ni hotel tvegati, da bi izgubil izpred oči zvezdo, ki mu je kazala pot.

Gašper, kralj Indije, je imel s seboj malo zaupnih ljudi. Njegova pot je bila zelo dolga in ni maral zamuditi srečanja. »Zagotovo vem in ne morem se motiti. Rodil se je človek, nam povsem podoben, ki bo Gospod vse zemlje in bo vladal na veke. Trepetajočega srca bom padel predenj. To bo največje doživetje mojega življenja,« je razmišljal.

Baltazar, kralj v Arabiji, je bil že star. Potoval je na kameli. Enolično jahanje ga je uspavalo. Zato je bil ob njem paž, ki je skrbel, da je ostal buden. Tudi s kakšnim sunkom pod rebra. Samo da se ne bi zgodilo, da bi zaspal in bi izgubil zvezdo, ki ga je vodila.

Tako so na srečanje na Goro zmage prišli samo trije modri. Ko so razjahali, so zagledali, kako se je nebo na široko odprlo in prikazali so se čudoviti angeli, ki so v rokah nosili zvezdo repatico in vsa gora je sijala.
Ob vznožju gore so prišli skupaj in se umili pri izviru. Ob njemu je raslo sedem dreves: oljka, trta, mirta, cipresa, limonovec, cedra in jelka. Toda štiri drevesa so se sušila in Melhior, Gašper in Baltazar so razumeli, da drugi štirje modri ne bodo prišli.
Potem ko so se umili, so se združili v eno samo karavano. »Čas je, da krenemo,« je rekel Baltazar, ki je bil najstarejši in najmodrejši od vseh. In zvezda je spet vstala nad njimi in jim kazala pot proti Betlehemu.

Razmislek
Samo modri, ki so resnično bedeli, niso zamudili najpomembnejšega srečanja v svojem življenju. Kristjan je kot stražar, biti mora čuječ in se ne sme prepustiti lenobi. Če hočeš biti kristjan, moraš biti sposoben upreti se skušnjavam.
Biti buden pomeni, biti gospodar svojega življenja in se ne prepustiti temu, kar mislijo drugi.
Življenje je resna zadeva. Zato moramo biti čuječi in pozorni ter ne smemo tvegati, da bi izgubili, kar je res pomembno v življenju: tisto, kar nam je prišel povedat Kristus.
Danes ljudje velikokrat ponočujejo, a tvegajo, da zgrešijo najpomembnejše bedenje: tisto, ko pričakujemo Jezusa Kristusa.

Molitev
Velik si ti, Gospod
in prišel si med nas
kot brat, kot nam enak.
Prišel si nas iskat
in klicat enega za drugim nas.
Šel bom za teboj
in vsem svojiim prijateljem dejal:
Prišel je,
Tisti, ki ga je čakalo naše srce!

zgodba Prišli so samo trije je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 25-31. ...(RAZPRODANO)

pripravlja Marko Čuk