Božična devetdnevnica v zgodbah

Knjižica je namenjena vsem, ki želijo z otroki ponovno odkriti pomen božične devetdnevnice kot posebnega trenutka na poti vere. Za vsak dan nam ponuja zgodbo, misli ob njej, kratko molitev, nalogo in predlaga dobro delo, ki naj ga opravijo sodelujoči. Vsebina je uglašena na določeno temo v dneh priprave na Jezusovo rojstvo.
Zanimiva zgodba bo pritegnila tudi otroke in mladostnike. Nedvomno tudi odrasle, saj imamo vsi radi jasno in nazorno govorico.
Lahko jo uporabimo doma, v družini, v cerkvi, pri verouku ali kot osebno pripravo na božič. Zadnji zgodbi sta že uglašeni na božično skrivnost in z njima lahko obogatimo sveti večer ali sam božični praznik.

navodila za uporabo knjižice

1. Tema
Vsako adventno srečanje se vrti okrog ene velikih tem bogoslužja priprave na božič.
Zdi se, da je bogoslužje pogosto umaknjeno miselnosti in kulturi današnjih otrok in mladostnikov. Zato smo nekatere vidike odrinili na rob. Mnogim otrokom so tuje. Ne smemo pa pozabiti, da je bogoslužje ‘življenje’ Cerkve. Gre torej za nekaj odmevnega, kar nas bo čustveno zapletlo, resničnega in sposobnega oblikovati osebnost s pristno vzgojno močjo.
Bogoslužje ni sinonim za obred ali versko prakso, ampak je potopitev v duhovnost Cerkve, začenši s simboli in čustvi. Težava številnih najstnikov je prav v tem, da “ne čutijo” bogoslužja.
Pomagati otrokom in najstnikom vstopati v svet bogoslužja gotovo ni lahko, je pa nujno potrebno. Brez sodelovanja pri bogoslužnem življenju zelo težko raste duhovno in notranje življenje, ki prav iz bogoslužja dobiva podporo in hrano.
Prvi konkretni korak v tej smeri je lahko to, da “napolnimo s smislom” velike besede in pojme bogoslužja. Tudi katekizmi priporočajo tovrstne posege.

2. Zgodba
Pripoved, ki naj zbudi pozornost in najde pravi ‘kanal’, da vstopi v sozvočje z otroki. Moramo jo ‘pripovedovati’, ne brati, obogatiti in aktualizirati. Naloga animatorja je, da prikaže globoko (včasih tudi skrito) ‘resnico’ tistega, kar pripoveduje.

3. Razmislek
Eden od ključev branja med številnimi možnimi. Je popolnoma neobvezen. Lahko je na vrsti pred zgodbo, med njo ali po njej.

4. Molitev
Preprosta in kratka, da jo lahko napišemo na listek ali jo ponavljamo v slogu litanij.

5. Naloga
Majhen predlog, ki miselno obogati srečanje. To je nekaj, kar bodo otroci ‘odnesli’ domov (in nalepili v zvezek). Nekaj, kar je treba narediti ali recitirati. Ustvarjalnost animatorjev bo gotovo našla še nove predloge.

6. Dobro delo
Tradicionalna naloga naučiti otroke pričevati to, kar verujejo in molijo v vsakdanjem življenju.

Pomembno je, da poskrbimo za urejenost prostora in za vzdušje. Otroci se morajo počutiti prijetno in imeti udoben prostor. Morda bo koristno, če vsak dan devetdnevnice dopolnimo jaslice v cerkvi. (V Sloveniji morda tako, da dodajamo v posebno košaro slamice, na katerih bo potem ‘udobneje’ ležal Jezušček.)
Potrebno je, da ima srečanje svoj umirjeni ritem, brez premorov, ki ustvarjajo dolgčas.
V začetku zapojemo primerno pesem. Lahko je enaka za vso devetdnevnico. (lahko pojemo pesmi iz božične devetdnevnice, adventne pesmi ali morda prve kitice pesmi Poslušajte vsi ljudje.)
Po pesmi animator pripoveduje zgodbo.
Tej sledi razmislek. Bolje je, da otroci odkrijejo sporočilo tako, da jih spodbujamo z vprašanji, a brez dolgovezenja.
Naloga podkrepi smisel pripovedi in pomaga, da si jo zapomnimo. Če imajo otroci zvezek ali album, lahko vanj nalepijo predmete, ki so jih izdelali.
Molitev lahko napišemo na plakat (danes lahko pri tem uporabimo računalnik), da jo lahko vsi vidijo. Lahko tudi ponavljamo obliki litanij: animator izreče en stavek, otroci ga ponovijo.
Dobro delo mora biti vsak dan presenečenje: da ga izvlečemo iz skrinje, iz kakšnega kotička blizu betlehemskega hlevčka, da “pade z neba”, da ga prinese angelček, da ga izvlečemo iz košare, kjer je slama ...
S pesmijo sklenemo srečanje.

pripravlja Marko Čuk