Luka in zakleti stolp

Nekoč je v dolgi in ozki dolini med visokimi skalnimi gorami stala vas. Dolina se je razširila tam, kjer so se razprostirali pašniki in travniki. Prebivalci vasi so bili kar zadovoljni: njihove krave in ovce so imele dobro pašo, mleko in sir so dobro prodajali, čeprav je bilo do trga daleč. Toda nad njihovo srečo je visela temna senca. Črna senca Zakletega stolpa.
Zakleti stolp je bil kamnita gmota, ki je zapirala dolino in grozila vasi ter ji zakrivala sonce, da jo je osvetljevalo, le nekaj minut zjutraj in zvečer pred zahodom. Preostali del dneva je sonce obsevalo samo najvišja pobočja doline. Tako je bila vas čez dan v senci.
Luka, fant odprtega in odločnega značaja, se ni mogel s tem sprijazniti. Zelo rad bi imel pred svojo hišo vrt z rožami, s češnjo, dvema marelicama in jablano. Toda v vasi niso uspevale ne rože ne zelenjava, ker je bilo premalo sonca. Kdor je hotel imeti vrt, ga je moral hoditi obdelovat daleč iz vasi.
Zato so mnogi šli živet drugam in počasi se je vas praznila. Pretila je nevarnost, da bo izumrla zaradi Zakletega stolpa.
Edino ta stvar je lahko Luka spravila v slabo voljo. Vsako jutro, ko se je pretegoval na balkonu svoje sobe in se prepustil božanju sončnih žarkov, preden jih je pogoltnila senca, se je zagledal v ošabno črno gmoto.
»Presneto, presneto,« je zdihoval. »Vas brez cvetja, brez metuljev, brez petja in vas brez otrok je vas, ki izumira ...«
Oziral se je po skrilastih strehah hiš in pomislil na prebivalce, ki jih je vse poznal po imenu, priimku in vzdevku ter dejal sam pri sebi: »Na vsak način moram nekaj storiti. Sem najmlajši v vasi in to je moja naloga.«
Ko se je sonce nekega jutra skrilo za stenami stolpa, se je odločil. Na rame je vzel kramp in se odločno odpravil proti gori.
»Kam greš?« ga je vprašala mama.
»Grem porušit Zakleti stolp,« je odgovoril Luka.
»Kaj govoriš? Ali si znorel? Ne bo ti uspelo!«
»Nekdo vendar mora začeti,« je odvrnil trmasto.
Prišel je do vznožja stolpa in povzdignil pogled proti neskončni temni steni, ki se je grozeče dvigala nad njim.
»Kdo bo koga!« je rekel Luka. Odgovorilo mu je zamolklo grmenje, kakor krohot.
»Začel bom na vrhu,« si je dejal in se začel vzpenjati.
Na vrhu stolpa je bilo še nekaj snega, a Luka se ni oziral okoli. Zavihtel je kramp in z vso močjo udaril po skali. »Na, tu imaš!« Presenečen je ugotovil, da je z zamahom krampa oddrobil velik kamnit blok, ki je zdrsnil po pobočju ter se na dnu razletel v številne majhne kamne.
»Torej je mogoče!« je vzkliknil. Nadaljeval je svoje delo. Malo vesel, malo jezen.
»Odprl bom pot soncu!«
Čez kakšno uro se je vrgel na tla ves prepoten in utrujen. Pogledal je na uspeh svojega dela. V globel je zmetal že veliko kamnov, a stolpa ni znižal niti za milimeter.
»Tudi če bom moral delati celo življenje, ne bom odnehal,« je dejal sam pri sebi.
Luka je nadaljeval delo. Minil je prvi dan. In drugi ter tako cel mesec.
Vsako jutro se je Luka znova spopadel s stolpom. Toda rezultat dela je skromen; vrh se je zdel višji in trdnejši kot prej.
»Odnehaj,« so ga pregovarjali vaščani, ki so ga imeli za malo zmešanega. »Saj smo se že navadili.«
Luka pa je zmajal z glavo in dejal: »Storil bom, da bo sonce sijalo na vaše balkone ves dan in na trgu bodo vzcvetele rože.«
Vrnil se je na stolp in nadaljeval svoje delo. Čez nekaj mesecev je postalo udarjanje krampa ob skalo že domače ovcam in kravam na pašniku. Nekega jutra pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Luka je valil dol s stolpa velik kamen, ko je jasno zaslišal glasek, ki ga je klical:
»Luka, Luka.«
Presenečen je pogledal okrog sebe. Zopet je zaslišal klic. Najbolj čudno je bilo, da je glas prihajal iz notranjosti gore.
»Kje si?« je vprašal Luka.
»Tu spodaj, pod tvojimi nogami, v skali!«
Luka je pokleknil in skrbno pregledal luknjo, odkoder je odvalil kamen. Na dnu se je odpirala zelo majhna razpoka, iz katere je mahala bela ročica.
»Osvobodi me,« je prosil glasek. Vzel je v roke kramp in kopal, dokler ni prišel do ročice, potem pa pazljivo nadaljeval, dokler se ni znašel pred deklico, ki je imela oči modre barve kot gorsko jezero, njena obleka pa barvo pene gorskega potoka.
»Hvala,« je rekla deklica, Luka pa jo je zmedeno gledal. »Jaz sem vila izvirov. Hudobni graditelj Zakletega stolpa pa me je zaprl. Ker si me osvobodil, ti bom izpolnila željo.«
»Kako bi to naredila? Tako majhna in krhka si.«
»S potrpežljivostjo, z močjo vode in z nekaj časa,« se je nasmehnila vila. Dvignila je roko kot dirigent, ko daje orkestru znamenje za začetek. Tisoč izvirov se je odprlo na Zakletem stolpu. Sprva majhni so se združili v potoke, hudournike in slapove. Ti so vrezovali, kopali, rušili in nosili v dolino prod, kamenje, grušč.
»Zakleti stolp se ruši!« je zaklical Luka in vrgel klobuk v zrak. Hotel se je zahvaliti vili izvirov, a je ni bilo več.
Stekel je, da sporoči novico v vasi, ob kateri je sedaj tekel nov potok, izvirajoč iz Zakletega stolpa. Danes to vas obliva sonce od jutra do večera. V njej je polno cvetja. Kjer je stal Zakleti stolp, je zdaj skalovje. Prerašča ga mah in grmičevje. Tja hodijo starejši ljudje nabirat gobe.

Razmislek
Kako žalostno je živeti v senci! Če bi bilo kaj, kar bi preprečevalo soncu, da bi prišlo do nas, bi storili enako kot Luka. Poskušali bi odstraniti oviro, kajti sonce je pomembno, je življenje.
Tudi za prihod pomembne osebnosti, za obisk predsednika države je veliko priprav: določi se pot, postanki, srečanja. Odstranijo se vse mogoče ovire.
Janez Krstnik nas vabi, da podobno naredimo za Jezusov prihod. On je pomembnejši od sonca in katerekoli osebnosti. Ovire, ki jih moramo odstraniti, pa so v nas; slabe navade, grehi, lenoba, grde besede. Vse te stvari padajo kot senca na našo dušo.
Luku je veliko dejanje uspelo, ker je dopustil, da mu je pomagala vila izvirov. Tudi mi moramo dopustiti, da nam pomaga Božja milost, to je moč, ki jo Bog daje vsem, ki trdno sklenejo, da ga bodo sprejeli v svoje življenje.
Zato imamo zakramente, zlasti zakrament sprave ali spovedi.

Molitev
Pridi, Gospod,
na poti do mojega srca
ni ovir.
Zasij kakor luč
v moji temi.
Moje ustnice bodo
oznanjale tvoje ime;
vsa zemlja bo spoznala
tvojo ljubezen
in vsi ljudje tvoje odrešenje.

zgodba Luka in zakleti stolp je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 40-45. ...

pripravlja Marko Čuk