Vodnik skozi postni čas: prvi teden

Postni čas se začne s pepelnično sredo, na katero se blagoslovi pepel, ki ga potresejo vernikom na glavo. Pokaže nam, kakšen namen ima ta čas: pepel nas spominja na našo minljivost: »Prah si in v prah se povrneš.« Pepel pa je tudi simbol čiščenja, saj lahko z njim pomivamo posodo. Obred pepelnatega križa, s katerim nas na čelu zaznamuje duhovnik, bi nas naj povabil, da očistimo predvsem svoje mišljenje, kajti prav v glavi se začenjajo odkloni s prave poti. Če slabo razmišljamo, bomo tudi neprimerno živeli. Tako nam duhovnik pri podelitvi križa lahko tudi reče: »Spreobrni se in veruj evangeliju.« Grška beseda za spreobrnjenje je ‘metanoia’, kar v resnici pomeni spremembo mišljenja. Drugače bi naj začeli razmišljati o svojem življenju in o soljudeh. S tem se začne spreobrnjenje, kajti naše mišljenje je pogosto polno predsodkov in obsojanj, prav tako pa ga preveč določa javno mnenje. Sprememba mišljenja pa pomeni:
• ustvariti si drugo mišljenje o življenju in o soljudeh;
• ‘metanoein’ lahko tudi pomeni pogledati za stvari, v sebi in v drugih spoznavati dejansko stanje;
• ali pa tudi pogledati nazaj, obžalovati.
Oce odpusti jim01


Jezus ne odpravi posta, ampak nam naroča, naj se ne postimo s trpečim obrazom kot hinavci, ki hočejo s tem pritegniti pozornost: »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17). Tu ne gre samo za skrivanje posta, ampak za notranjo držo. Post ni nekaj temačnega, noben napad na nas same, nikakršno samokaznovanje, ker smo preveč jedli. Če se postimo, da bi se kaznovali ali da bi shujšali, to ne bo imelo dobrega učinka. To je samo stvar volje in končno temačna stvar. Pravi post pa potrebuje jasnost, lepoto in veselje. Pri postu moram s seboj dobro ravnati: ne postim se, ker se jezim na svojo odvečno težo; postim se predvsem zato, da bi se notranje očistil, da bi bolj čuječe in pazljiveje živel. Samo tako je post zame dragocen in zdravilen.
Post je istočasno maziljenje in umivanje:
• Izmije mi madeže, ki so umazali moje mišljenje in čustvovanje.
• Želi me maziliti – dobro dene mojemu telesu, s katerim ravnam skrbno in pazljivo. V postu veliko bolj občutim svoje roke, s svojim obrazom zaznavam še tako nežen vetrič, moji čuti so mnogo dovzetnejši.
Jezus ne povzame samo treh oblik judovske pobožnosti, ampak jih med seboj tudi poveže. Post je povezan z molitvijo in dobrimi deli: s postom lahko kaj privarčujem, da podarim ubogim; zato post tudi ni čisto naključno čas, ko svoje darove delimo z drugimi (to se kaže tudi v številnih postnih akcijah). Toda post in dobra dela imajo še drug pomen: v času posta se odprem za druge, postajam solidaren. Kadar sem na drugega jezen, se pogosto bašem z jedjo, da ga ne bi čutil ob sebi. Z nažiranjem se zapiram pred drugimi. Post pa me želi napraviti občutljivega za stiske ljudi okoli mene. Enemu pomagam z darom, drugemu s pozornostjo in odprtostjo za njegove stiske in težave.
Post je povezan tudi z molitvijo. Prvi menihi so razumeli post kot predpripravo na molitev:
• Post nas napravi notranje bolj čuječe.
• Mojo molitev očisti in naredi bolj poglobljeno.
• S postom dobi moja molitev krila.
Post pa je povezan predvsem s prošnjo: ko so imeli prvi kristjani kak problem, ali v svoji skupnosti ali tudi v javnosti zaradi preganjanja, so se skupaj postili in molili. Skupna molitev in post naj bi jim pomagala v stiski. Kadar imam postne duhovne vaje, vedno povabim udeležence, da se kak dan zavestno postijo in molijo za katerega človeka. Post me torej odpre za drugega. Lahko si predstavljam, da tega drugega istočasno nosim v sebi in ga podržim pred Bogom. Ko se postim in molim za drugega, ni to le nekaj pobožnih misli o njem ali mimogrede izgovorjena prošnja. Molitev za drugega občutim z vsem telesom; ko lakota narašča, molim zanj z dušo in telesom. Post je mojo molitev poglobil. V tej molitvi priznavam svojo nemoč, da drugemu ne morem sam pomagati. Zaupam ga ozdravljajočemu Božjemu Duhu, ki mu pomaga. Postna molitev me notranje povezuje s tistim, za katerega molim; skoraj telesno ga ves dan čutim ob sebi in v sebi in ga izročam Božjemu usmiljenju.
Cilj treh pobožnosti – dobrodelnost, molitev in post – je zaupanje v Božjo pomoč: »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,31–33). Postni čas bi nas naj ponovno vrnil k pravemu vrednotenju. Pred očmi moramo vedno imeti Božje kraljestvo, da lahko v nas vlada Bog. Če pa naše življenje vodi Bog, nas ne bodo obvladovale skrbi in strahovi, potrebe bodo izgubile svojo moč nad nami. Postajamo svobodni in živimo v zaupanju, ne v strahu.
Po Mateju nam Jezus ponuja še drugo utemeljitev za post. Ko Janezovi učenci vprašajo Jezusa, zakaj se apostoli ne postijo, jim odgovori: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.« (Mt 9,15). Post torej pomeni pričakovati ženina: med postom si želimo, da bi se zbližali z Jezusom. To odgovarja razlagi svetega Benedikta, ki pravi, da bi naj svete velikonočne praznike pričakovali z duhovnim hrepenenjem in veseljem (RB 497). Na velikonočno vigilijo so prvi kristjani pričakovali Kristusov ponovni prihod, prihod ženina, ki bi jih odpeljal v kraljestvo ljubezni.

Osebne vaje
Post je čas uvajanja v notranjo svobodo ter čas notranjega in zunanjega prečiščevanja, zato premisli: Kakšen načrt bi si rad zamislil za ta post? (*V slovenščini je zaradi jezikovne posebnosti nagovor samo v moškem spolu, velja pa seveda tudi za ženskega. Op. prev.)
• Tvoj načrt je lahko povezan z jedjo in pijačo; v teh štiridesetih dneh se lahko odpoveš alkoholu, sladkarijam ali mesu.
• Morda pa tvoj problem ni v hrani, ampak v govorjenju o drugih; tako si lahko zastaviš načrt, da v postnem času ne boš govoril o drugih, da ne boš razglašal njihovih napak in se ne boš udeleževal vsesplošnega obrekovanja.
• Ali pa je tvoj problem v čiščenju nepotrebnega: svoj koledar terminov lahko sprostiš in si ustvariš čas za branje, sprehod, meditacijo, tišino. Kaj bi ti pri tem pomagalo?
• Bi bil zate smiseln post brez televizije?
• Ali pa to čiščenje odvečnega zadeva tvoje stanovanje? Se v njem še dobro počutiš ali je založeno s stvarmi, ki jih pravzaprav ne potrebuješ in ti ne dajo dihati?

Sveti Benedikt ob tem svetuje, naj si vsak menih svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom. Tak pogovor z drugim, pa naj je to prijateljica, duhovni spremljevalec ali zakonski partner, nam je lahko v pomoč, da se za svoj postni načrt obvežemo. Naši lastni odločitvi da to še poseben poudarek. Kot drugo pa mi tak pogovor lahko pove, če sem se lotil prave teme. Morda pa hrana sploh ni moj problem, ampak je moja težava v stalnem prelaganju odločitev ali dela, ki bi ga moral že zdavnaj opraviti. Potem je treba prav to vključiti v svoj osebni program. Premisli, kaj bi ti v postnem času dobro delo, nato si to zapiši in pokaži nekomu, da ne boš ostal brez vsake obveze. Tako bo post zate res pravi duhovni trening. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih; imenujejo se ‘atleti’, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovorijo za program treninga. Samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kdor je modrega srca, sprejema zapovedi, kdor je bedastih ustnic, se ugonablja. Kdor hodi v popolnosti, hodi varno.

(Pregovori)
Torek, 2. Junij 2020
Na vrh