Vodnik skozi postni čas: skušnjave

Na prvo postno nedeljo poslušamo vsako leto evangelij o Jezusovih skušnjavah. Post nas vodi v skušnjave. Če v tem času opustimo samotolažbo, s katero izpolnimo svojo praznino, bomo prišli v konflikt sami s seboj. Šele tako odkrivamo, kako težka je prava pot do človečnosti in do Boga. Matej razume Jezusove skušnjave kot preizkušnje njegovega sinovstva. Satan ga nagovori dvakrat: »Če si Božji Sin …« Jezus prestane skušnjavo, ne pusti se ločiti od svoje navezanosti na Očeta. V postnem času gre za to, da se potrdimo kot Božji sinovi ali hčere, da svoj najgloblji smisel najdemo v Bogu, ne pa v imetju, časti in moči.
To je tipična skušnjava, ki smo ji izpostavljeni tudi mi, v kateri bi se naj pokazali kot Božji sinovi ali hčere.

Prva skušnjava je v tem, da bi iz kamnov naredili kruh: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4,3).

• To je skušnjava, da skušamo napraviti zase vse koristno, uporabno. Vse nam mora služiti. Namesto da bi pustili ‘kamne’ takšne, kot so, naj bi postali ‘kruh’, da ga lahko uživamo.
• To pa se ne nanaša samo na hrano, temveč tudi na naše odnose. Tudi ti bi nam naj kaj prinašali, koristili.
• In tu je tudi naš odnos do Boga: radi bi ga izkoristili zase, da bi skrbel za naše dobro počutje.

Vse nam mora služiti, vse stvari bi radi spreminjali. Že Izraelci so imeli svete kamne – tudi sveto nam mora služiti. Toda sveto nas presega, je zunaj vsakega namena. V naši družbi pa obstaja zahteva, da nam mora vse služiti. Celo svete cerkvene prostore delamo posvetne: turisti imajo pravico, da vse vidijo, zato mnogi ne morejo sprejeti, da ne smejo prestopiti klavzure v samostanih. Mislijo, da naj bi imeli pravico tudi do tega. Svetega ne priznavamo več, saj ga ne moremo koristiti, ampak se lahko le čudimo in ga molimo. Jezus v svojem odgovoru pokaže na pravi temelj, iz katerega živimo, na Božjo besedo, ki nas resnično hrani, ki si je ne moremo lastiti, ampak nas le nagovarja, da bi jo poslušali. »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4,4). Ne hrani nas resnično to, kar uživamo, ampak to, kar nam je podarjeno od Boga. Božja beseda lahko nahrani našo najglobljo lakoto. Jedi nas nasitijo, ne nahranijo pa lakote naše duše.

Jezusa skuša hudič. Matej zanj vedno uporablja besedo ‘diabolos’; to je “zapeljivec, ta, ki vse pomeša, vse postavi na glavo”. Pomeša sveto z uživaštvom, dobro s slabim. Celo med svetopisemske besede podtakne svoje nečiste namene. Jezusa skuša z Božjo besedo, s sveto besedo. V njegovih ustih izgubi svetost in postane zapeljevanje. Zmešnjava misli je verjetno največja skušnjava, ki smo ji danes izpostavljeni v naši družbi, ko misli nimajo meja in si lahko vsak ustvari svoj miselni svet.

To nam je jasno v drugi skušnjavi. Tu ga skuša hudič z namigom na psalm, ki ga običajno pojemo v liturgiji prve adventne nedelje: »Svojim angelom je ukazal, da te bodo nosili na rokah.« To je čudovita tolažba, toda satan jo izkoristi za to, da bi Jezusa prepričal, da bi se vrgel s tempeljskega obzidja. S tem naj bi zlorabil Božjo obljubo, saj bi se sam pokazal kot čudodelnik. To je skušnjava, da bi svojo duhovno pot uporabili za razkazovanje in postavljanje nad druge. Ta skušnjava je danes zelo aktualna. V pogovorih vedno znova srečujem ljudi, ki svojo duhovnost zlorabljajo za to, da bi napihnili svoj ego, da bi se čutili boljše kot tisti, na katere gledajo zviška. Njihova duhovnost je narcisoidno kroženje okoli samega sebe, s čimer hočejo pritegniti pozornost drugih. Jezus se upre hudiču v vseh treh skušnjavah z besedami iz 5. Mojzesove knjige, ki je na novo razložila Izraelcem Božjo voljo, evangelist Matej pa jo citira: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« (Mt, 4,7). S to mislijo Jezus potrdi, da je pripravljen izpolnjevati Božjo voljo, se popolnoma prepustiti Bogu, ne pa ga zlorabiti zase. Ne smemo ga postavljati na preizkušnjo, tako da bi ga postavili v kalup naših lastnih predstav. Bogu moramo pustiti, da je Bog, in mu služiti, namesto da bi on služil našim potrebam.

Tretja je skušnjava moči in posedovanja. Hudič je pripravljen dati Jezusu vsa bogastva sveta z njihovim sijajem, če bi k njemu molil. Ta motiv pogodbe s hudičem poznamo iz številnih pravljic. Tu hudič obljublja, da nam bo izpolnil vse želje, da bomo lahko izživeli svojo domišljijsko moč in posedovali vse bogastvo, ki si ga lahko predstavljamo. Edini pogoj je, da molimo k hudiču, da iz svojega življenja izključimo Boga in pademo na kolena pred to spako. Toda pravljice nam povedo, da se to ne izteče dobro. Cena je previsoka, saj je to cena ljubezni. To je opisal Thomas Mann v svojem romanu Doktor Faustus: skladatelj Adrian Leverkühn sklene s hudičem pogodbo, da bo postal genialni umetnik. Toda cena za to je, da nikoli več ne sme občutiti ljubezni, nikoli več ne more čutiti človeške topline. Kdor namesto Boga moli hudiča, izgubi svojo človečnost, srce se mu ohladi in mu okameni. Mislimo si, da smo zelo daleč od tega, da bi s satanom sklepali pogodbe, toda tudi za nas je očarljivost moči in denarja res velika. Lahko nas pripelje do tega, da preslišimo svoj notranji glas in se pustimo zapeljati moči te očarljivosti. Tako zaidemo v hudičev krog, da želimo vedno več, in izgubljamo svojo človečnost. Jezus zavrne hudiča z besedami: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10). Samo če pademo na kolena pred Gospoda, postanemo resnično ljudje in se izkažemo kot Božji sinovi in hčere. Človek postane človek šele takrat, ko poklekne pred Neskončnim, Večnim.

Besede »Poberi se, satan!« izreče Jezus v Matejevem evangeliju tudi takrat, ko ga hoče Peter zaustaviti pred potjo v trpljenje: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Mt 16,234). Matej nam pokaže, da Jezus ni bil skušan le na začetku svojega delovanja, ampak vse svoje življenje do smrti na križu. Izkušajo ga prijatelji in sovražniki:

• Najprej je to Peter, ki je Jezusa pravkar priznal za Sina živega Boga. Sedaj pa bi ga rad odvrnil, da ne bi šel po poti trpljenja, saj je Božji Sin. Bog bi ga naj obvaroval pred to potjo skozi trpljenje. Tudi to skušnjavo poznamo – ne bi radi po poti trpljenja, ampak uspehov. Jezusa skuša Peter, njegov bližnji zaupnik, kateremu je zaupal svojo Cerkev. Tako lahko tudi za nas postanejo skušnjavci prijatelji, če nas silijo v nekaj, kar za nas ni dobro. Tudi Cerkev lahko postane za nas skušnjava, če Jezusa stisne v svoj kalup in nas odvrača od poti, na katero nas vabi Bog.
  
  
• Na križu postanejo skušnjava za Jezusa njegovi nasprotniki: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« (Mt 27,40).
  
  
• Veliki duhovniki in pismouki skušajo Jezusa kot satan z navajanjem vrstic iz psalma, ki jih citira tudi Matej: »Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: Božji Sin sem.« (Mt 27,43).
  
  
• Na križu prestaja Jezus zadnjo skušnjavo. To za ves svet potrdi rimski stotnik: »Resnično, to je bil Božji Sin!« Tudi mi prestajamo skušnjave vse do zadnje ure. Toda upati smemo, da bodo tudi ob naši smrti ljudje lahko rekli: »Resnično, to je bil Božji otrok!«

Ko je Jezus prestal skušnjave, so prišli angeli in mu stregli. Gora skušnjav postane paradiž. Golgoto, 'goro' križanja, odreši gora, kjer Jezus odpošlje svoje apostole in jim zagotovi, da bo z njimi vse dni do konca sveta. Tudi za nas velja ta obljuba: tam, kjer smo skušani, kjer smo ogroženi v svoji človečnosti, tam nam je Bog blizu. Prav v našo skušnjavo, ko nas skuša življenje, nam Bog pošlje svoje angele, da nam služijo, da v nas vzpodbujajo življenje, ki si ga je za nas zamislil Bog. Spominjajo nas na to, da smo resnično Božji otroci. Če uspemo skupaj z Jezusom tako kot on prestati skušnjave, okušamo raj, ko izkusimo zdravilno in ljubečo Božjo bližino.

OSEBNE VAJE
Vprašaj se, katera skušnjava te najbolj ovira in te lahko odvrne od poti, ki si si jo začrtal. Menihi govorijo o skušnjavah, ki so del našega življenja; te utrjujejo korenine našega drevesa, ki ga napadajo skušnjave sveta: Kateri so izzivi, ki ti 'pomagajo', da se vedno bolj 'navezuješ' na Boga? Pa se res tako navezuješ?

• Je to skušnjava, da več ješ in piješ, kot je zate dobro?
  
  
• Ali pa se postavljaš nad druge, se bahaš s svojimi deli in zviška gledaš na vse, ki ne delajo tako?
  
  
• Je to želja po moči, skušnjava, da bi druge ponižal, da bi se čim bolj pokazala tvoja veličina?

Obstajajo pa nevarne skušnjave, ki nas notranje zmešajo, ki nas neopazno peljejo v napačno sled. Takšnih skušnjav naj nas obvaruje Bog, zato prosimo v očenašu: »Ne vpelji nas v skušnjavo.« Ali pravilneje prevedeno: »Ne dopusti, da pademo v skušnjavo.« Tu mislimo na stvari, ki nas zmešajo. To so hudičeve skušnjave, ki čisto zmedejo naše razmišljanje. Tega nas Bog obvaruj! Zato moli k Svetemu Duhu, da bi spoznal, kaj grozi tebi in tvoji človečnosti, kaj te hoče speljati s poti Božjega otroštva.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk