Vodnik skozi sveto tridnevje: veliki četrtek

Na veliki četrtek zvečer obhajamo slovesno evharistijo, ko se spominjamo postavitve evharistije pri zadnji večerji Jezusa z apostoli. Takrat je Jezus razlomil kruh in ga dal svojim učencem z besedami: »Vzemite in jejte; to je moje telo.« (Mt 26,26). Lomljenje kruha nakazuje Jezusovo smrt: Jezus se pusti za nas na križu zlomiti, da nas ne bi zlomilo to, kar nas čaka, ampak da bi bili vedno bolj odprti za Božjo ljubezen, ki se nam s Kristusovim telesom podarja v evharistiji. In potem je vzel kelih z vinom ter ga ponudil svojim učencem: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.« (Mt 26,27). Tudi ta obred nas spominja na Jezusovo nasilno smrt. Za nas je prelil svojo kri, da bi nam podaril svojo odpuščajočo ljubezen. S Kristusovo krvjo pijemo učlovečeno Božjo ljubezen. Srednjeveški mistiki so jo imenovali Božja sladkost, ki jo smemo piti iz keliha evharistije, da bi naše življenje dobilo nov okus, okus ljubezni.
Henry Nouwen je imel leta 1991 pri blagoslovitvi hiše za duhovne vaje čudovito pridigo o štirih glagolih evharistije. »Jezus je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in dal svojim učencem.« Vsi smo (naj bi) uživali starševsko ljubezen in prav vsi ljubezen našega Boga. Bog nas je sprejel, sprejeli so nas (naj bi nas) starši – zato se poskusimo sprejeti tudi sami. Blagoslovljeni smo, saj je Bog nad nami izrekel ljubeče besede. Pri krstu je nad nami spregovoril: »Ti si moj ljubljeni sin. Ti si moja ljubljena hči. Nad teboj imam veselje.« Življenje pa nas lahko zlomi. Da ne bi bili več ranljivi, si nadenemo oklep okoli srca – tega pa lahko zlomi le ljubezen (Ljubezen), če se ji odpremo. Ponovno bomo odprti za svoj resnični jaz in za naše brate in sestre. In naše življenje postane rodovitno, če darujemo, če se tudi sami podarjamo. Kdor samo daje, se razda, kdor pa samo jemlje, se mu nekje zatakne. Zato moramo med jemanjem in dajanjem najti primerno ravnovesje. Lahko bomo dajali, če nas bo spremljal Božji blagoslov – in sposobni bomo dajati tudi takrat, ko smo sami zlomljeni. Razlomljeni kruh delimo naprej: razdajamo se, četudi je naše srce zlomljeno.
Evharistično slavje na veliki četrtek pa je zaznamovano tudi z obredom umivanja nog. To izhaja iz Janezovega evangelija: Jezus svojim učencem umiva noge. Tudi s tem obredom jim nakaže skrivnost svoje smrti na križu: tam se bo sklonil v prah k nam ljudem, da bi pozdravil in očistil našo bolečo točko, kjer se vedno znova umažemo, če hodimo bosi, nezaščiteni, razgaljeni. Janez ponovno prikaže Jezusovo smrt kot izpolnitev njegove ljubezni. »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1). Jezus je odložil svoje vrhnje oblačilo: odpovedal se je svojemu Božjemu dostojanstvu in je postal kot suženj, ki nam umiva noge. Njegova smrt na križu je izraz ljubezni do nas. V svojem življenju nas je očiščeval s svojo besedo (prim. Jn 15,2), sedaj pa svoje očiščevanje dopolnjuje s svojo smrtjo na križu.
Umivanje nog pa za Janeza ni le podoba za dogajanje na križu, ampak tudi podoba evharistije. Tudi tu se skloni Jezus k nam in se nas dotakne s svojim telesom in krvjo. Z nami postane eno, da bi vse v nas prežel s svojo ljubeznijo. Zato praznujemo na veliki četrtek slovesno evharistijo; v nekaterih cerkvah povabijo vse vernike, da pijejo tudi iz keliha: tako lahko vsi pijejo učlovečeno Božjo ljubezen.
Po obhajilu pa se vzdušje spremeni: preostale hostije prenesejo v zaprti tabernakelj, z oltarjev se odstrani ves okras. To bi naj bila noč bdenja ob Jezusu. Apostoli so na Oljski gori zaspali, ko se je Jezus boril z Očetom in se je v molitvi prepustil Očetovi volji. Ne zaspimo, ampak čujmo z Jezusom:

• Prosimo ga za ljudi, ki se danes borijo s svojo bolečino, boleznijo;
• za vse, ki jih na delovnem mestu tako ali drugače izsiljujejo;
• za ljudi, ki se čutijo preobremenjeni s svojim življenjem;
• in za vse, ki trpijo.
• Prosimo ga za Cerkev, da bi (tudi v času praznovanja) ostala čuječa za stiske ljudi in odprta za Svetega Duha.

Osebne vaje
Vzemi si v noči velikega četrtka čas za bedenje z Jezusom:

• Če imate bedenje v cerkvi, prosi ob Jezusu za vse potrebe, ki se jih spomniš.
• Lahko pa greš ponoči (zvečer) sam na sprehod; predstavljaj si, da je bil tudi Jezus po zadnji večerji sam v svojem boju z Očetom za njegovo voljo in da so ga vsi učenci zapustili.
• In v tej noči se lahko sam sprašuješ: Kje so me ljudje zapustili? Kje sem prepuščen samemu sebi? Kakšna je zame Božja volja?

Mogoče boš od utrujenosti zadremal, če boš poskušal z Jezusom dolgo bedeti. Potem mu izroči svojo utrujenost in ga prosi, naj ti odpre oči, da boš videl, kaj pričakuje od tebe.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbiora in pripravlja Marko Čuk