Vodnik skozi sveto tridnevje: veliki petek

To je dan tišine. Mnogi se strogo postijo, saj se ob 15. uri spomnimo na Jezusovo smrt. Na veliki petek ni svete maše, v cerkvi so samo slovesni obredi brez pridige. Liturgična besedila in obredi govorijo sami zase. Praznovanje se začne s tiho molitvijo ob skrivnosti, da je Jezus umrl za nas na križu, da se sam Bog poda v nemoč smrti, da bi jo v bistvu preobrazil. Ob vseh teoloških razlagah Jezusova smrt na križu še vedno ostaja skrivnost, pred katero lahko samo strme molčimo. Po tihi molitvi se bere Izaija (53), prav posebno besedilo, ki ga je že zgodnja Cerkev brala ob pogledu na Križanega. Zanj velja, kar je rekel Izaija: »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni … V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine.« (Iz 53,3–4).
Na veliki petek beremo pasijon po Janezu, lahko ga tudi pojemo, če je to mogoče. Tudi pri Janezu Jezusa primejo, bičajo in zaslišujejo, obsodijo in pribijejo na križ. Toda on je edini delujoči, kralj, ki se na križu zdi kot na prestolu, s katerega bo vladal. O sebi nam Jezus reče: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Jn 18,36). Zato mu Pilat končno nič ne more. Jezus gre skozi trpljenje, ne da bi ga to uničilo. Tako nam naj bo ta pasijon za oporo, da lahko tudi mi gremo skozi trpljenje življenja, ne da bi nas uničilo ali premagalo. V nas je kraljestvo, notranji prostor miru, v katerem vlada Bog. Tam bolečina nad nami nima moči, tam nas ne morejo raniti napadalci in sodniki. Tam smo suvereni, ker sam Bog prebiva v nas.
Janezov pasijon je poln simbolike. Vse zunanje dogajanje je vedno tudi podoba za globljo resničnost:

• Tako stojijo štirje vojaki za štiri strani neba, v katere nehote odnesejo sporočilo o Jezusovi smrti in vstajenju.
• Za suknjo mečejo kocko, ker “je bila brez šiva, od vrha scela stkana” (Jn 19,23b). Tkali so vedno od spodaj; toda Jezusova suknja je podoba za to, da Bog v Jezusu obnavlja svet od zgoraj, ločeno zopet celi in ves kozmos obdaja z novim oblačilom, oblačilom ljubezni.
• Ob štirih možeh stojijo pod križem štiri žene. Tu predstavljajo svet, ki Jezusa sprejema. Vzpodbujajo nas, naj iščemo stik s svojo ‘žensko notranjostjo’ (‘Anima-Seite’ je tisti del naše notranjosti, ki je veliko bolj čuteč, zato jo Grün imenuje ženska stran. Op. prev.), da se v svojem srcu odpremo Jezusovi ljubezni, ki želi s križa prepojiti našo notranjost.

Po slovesno prebranem pasijonu sledi obred češčenja križa. Križ, ki je še zakrit s prtičem, prinesejo v cerkev. Duhovnik nato odkriva križ po delih in ob tem prepeva, vedno za ton višje: »Glejte les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo.« In ljudstvo odpeva: »Pridite, molimo!« Vsi verniki tiho pokleknejo. Križ je bil od tihe nedelje zakrit, kajti v prvi Cerkvi niso na križu upodabljali trpečega Kristusa. Križ je bil veliko bolj znamenje zmage, zato je bil okrašen s številnimi dragimi kamni.

Sedaj, ko smo že prebrali pasijon, se križ lahko odkrije. Slavili ga bomo kot “les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo”.
• Križ je simbol upanja, ki lahko preobrazi vse trpljenje tega sveta, da nas nič več ne more ločiti od Kristusa.
• Vedno bolj nam postaja znamenje največje bližine Boga, kraj, ki odseva neskončno Božjo in Jezusovo ljubezen do nas.
Pred križem nato duhovnik zapoje trikratni sveti: »Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni.« In potem se zapojejo improperije, stare žalostinke, v katerih Kristus očita ljudstvu, zakaj ga je pribilo na križ, njega, ki je za svoj narod storil toliko dobrega: »Ljudstvo moje, kaj sem ti storil, ali s čim sem te užalil, daj, odgovori mi!« Nato lahko vsak vernik stopi do križa, ga počasti s tem, da poklekne in poljubi Jezusove noge. V mnogih cerkvah je to čaščenje križa skupni del obreda. Križ ni več trpeče orodje, spremenil se je v znamenje zveličanja. Tako poje stara himnična kitica: »Tvoj križ častimo, Gospod, in tvoje sveto vstajenje hvalimo in poveličujemo: zakaj, glej, zaradi križa je prišlo veselje na ves svet.« Mnogim se zdi protislovno, da bi križ poljubili. Temu se upirajo, ker križ takoj povežejo s trpljenjem ali celo z mazohizmom. Toda ko poljubimo križ, poljubimo Jezusovo ljubezen, ki se je razodela na križu, ljubezen, ki je močnejša od smrti, ljubezen, ki gre skozi trpljenje, da bi nas spremenila. Tako je čaščenje križa izraz zahvale, da je Jezus za nas umrl, da je za nas tvegal svoje življenje, da je izkazal svojo ljubezen do konca. S poljubom odgovorimo na Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13).

Osebne vaje
Izberi si križ in ga opazuj. Predstavljaj si, da se je Jezus daroval zate: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13). Ti si njegov prijatelj, zate je zastavil glavo. Če se v to poglobiš, začutiš lastno vrednost. Tako si dragocen, da je Jezus tudi zate daroval svoje življenje. Zrenje križa nima nobene povezave z mazohizmom ali obsedenostjo s trpljenjem, tudi ne s sočutjem. Nasprotno je bila meditacija križa za mistike srednjega veka opazovanje Jezusove ljubezni. Na križu lahko vidim Jezusovo ljubezen do sebe: to ljubezen začutim, ko opazujem bolečino, ki jo je prevzel nase tudi zame.
Druga vaja ti lahko pomaga, da občutiš skrivnost velikega petka:

• Pojdi sam na sprehod v gozd in si na glavo kot krono položi kamen, ki ti naj ne pade na tla.
• Kamen te prisili, da hodiš pokončno.
• Počasi hodi in si govori: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«
• Nato si predstavljaj okoliščine, kjer so te zelo ponižali.
• In potem zavestno prehodi te okoliščine šibkosti, ponižanja in ranjenosti z vodilom: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«

S tem se ne zapreš pred bolečino, kajti ta te ne more oropati tvojega kraljevskega dostojanstva. Ne more te pritisniti ob tla, saj je v tebi prostor, kamor nobena bolečina nima dostopa. Tako lahko začutiš, kaj pomeni za nas Kristusovo odrešenje: ne bo nam odvzeta vsaka bolečina, saj bomo našli pot skozi trpljenje, ne da bi nas uničilo.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk