Sedma Jezusova misel na križu

»V tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46)

Luka nam poroča kot zadnjo Jezusovo misel na križu njegov zaupni vzdih: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). To so besede iz Psalma 31, ki so ga pobožni Judje molili kot večerno molitev. Ob istem času, ko so Izraelci v templju izgovarjali ta psalm, ga je Jezus molil kot večerno molitev svojega življenja. Luka doda besedam psalma še besedo »Oče«. »Aba, ljubi očka«, to je nežni nagovor Očeta, ki je značilen za Jezusa, k temu pa nagovarja tudi nas. Občudovanja vredno je že to, da je Jezus v tem bolečem trenutku umiranja Očeta nagovoril s to zaupno in obenem tako nežno besedo. To je usmiljeni, ljubeči Oče, ki izgubljenega sina stisne v svoje naročje, ki sinu podarja samo dobro, če ga za to prosi. V umiranju se izpolni Jezusov odnos do Očeta, saj se prepusti njegovim ljubečim rokam. Popolnoma zaupa, da ga bodo objele dobre Božje roke.
Jezus nameni to sedmo misel vsem, ki se bojijo umiranja, ko bodo morali vse spustiti, ko bodo izgubili kontrolo nad seboj in vsem, in predvsem tega, da bo njihova smrt kot padec v nekaj nepoznanega in temačnega. Ko mi ljudje pripovedujejo o svojih strahovih pred umiranjem, jih vedno podrobno sprašujem, česa se resnično bojijo.

• Mnoge je strah bolečin.
• Drugi se bojijo tega, da bodo odvisni od pomoči bližnjih.
• Spet nekateri so prestrašeni, da jih morda začne zapuščati razum in tako se lahko med umiranjem razkrije kaj takega, kar so doslej skrivali.
• Bojijo se, da se bodo morda pred bližnjimi izkazali kot prestrašeni, ker se še močno oklepajo življenja, ali pa bodo govorili o stvareh, o katerih nikoli niso govorili.

Ljudi je strah, da bi se pred drugimi pokazali šibki, nekontrolirani, kot slabiči, nepopolni in nemirni. Do konca bi radi imeli vse v rokah. Spustiti iz rok in se prepustiti, zaupati se drugemu – to ljudem povzroča blazen strah. Razumljivo je, da je mnoge strah neznanega, kamor bodo padli: človeka spremlja prastrah, da bo padel v temno grozo.
Proti temu strahu nam pokaže Luka podobo očetovskega in materinskega naročja, ki nas bo ujelo. Smemo se zaupati dobrim Božjim rokam. Krščanska tradicija je ustvarila podobo pieta, da bi premagali ta strah pred padcem v prazno. Marija drži mrtvega Jezusa v svojem naročju: ta podoba nam govori, da nas v smrti pričakujejo materinske roke. Smrt ni nikakršna groza, ampak pristanek v dobrih in usmiljenih rokah. Luka razlaga smrt z večerno molitvijo: v večerni molitvi se vadimo, da se ponoči izročamo v dobre Božje roke, da bi nas nosile in čuvale njegove očetovske in materinske roke. V čemer se urimo vsak večer, to se bo zgodilo tudi ob smrti. Tudi takrat se zaupamo dobrim Božjim rokam. To zaupanje pa lahko premaga naš strah.
Kar nam govorita pieta in evangelist Luka o zaupnem pristanku v Božje materinske roke, to je pesnik Rainer Maria Rilke izrazil v lepi podobi znane Jesenske pesmi. Naše življenje primerja s padanjem jesenskega listja. »Vsi padamo. /…/ A Eden je, ki neizmerno nežno to večno padanje v rokah drži.« (prev. K. Kovič).
Ob tej sedmi Jezusovi misli je zame pomemben še en pogled: njegove besede so molitev. Jezus umira z molitvijo. Noben evangelist ne govori toliko o Jezusovi molitvi kot Luka. Zanj je Jezus veliki molivec:

• moli pri svojem krstu in vidi nebo odprto;
• moli, preden pokliče svoje učence;
• moli na gori poveličanja;
• moli na Oljski gori –
• in svoje življenje na zemlji zaključi z molitvijo na križu. Njegova poslednja beseda je molitev.

Tako nam Luka kaže pot, kako lahko spremenimo svoje življenje in umiranje. To je pot molitve, ko smo povezani z Jezusovim duhom:

• Samo z molitvijo bomo dojemali, kdo je bil Jezus.
• In v molitvi se vedno bolj poglabljamo v Jezusovo držo življenja in umiranja.
• Dojemamo pa tudi sami sebe.
• V molitvi postajamo podobni Jezusu; urimo se v tem, da bi nas prežemal Duh njegovega zaupanja in pristnega odnosa do Boga.

Če je duhovnost pristna in človeka resnično spreminja, se pokaže v našem odnosu do umiranja. Jezus je umiranje spremenil v molitev. Zanj postane smrt vrhunec molitve: z molitvijo pristane v ljubečih Očetovih rokah. Jezus je izgovarjal judovsko večerno molitev kot molitev za smrt. Tako se lahko vsak večer urimo v zaupanju Jezusu, ki je močnejši od smrti, ko pred spanjem molimo: »V tvoje roke, ljubi Oče, izročam svojega duha.« Tako postane spanje vaja za umiranje, ko se bomo za vedno prepustili Božjim očetovskim in materinskim rokam, da bi bili v njih za vselej varni.

Osebne vaje
Med večerno molitvijo oblikuj svoje roke pred seboj v obliko skodele. Tvoje roke so podoba dobrih Božjih rok, ki te bodo to noč sprejele in nosile in ti podarile varnost. Predstavljaj si, da smrt ni nič drugega kot to, kar se bo zgodilo nocoj, ko se boš počutil varno spravljen v dobrih Božjih rokah.
Poslušaj sedmi stavek Haydnove glasbe na sedem Jezusovih misli na križu. To je nežna glasba. V njej lahko slišiš, kako se Jezus poln zaupanja prepusti ljubečim rokam svojega Očeta. Morda med poslušanjem tudi začutiš, da Božje roke tudi tvoje padanje nežno prestrežejo. Lahko se prepustiš, ker ne boš padel v nekaj temnega in trdega, ampak v blage in nežne roke Boga, ki te bo očetovsko in materinsko stisnil nase. Prepusti se nežnim tonom glasbe, ki ti podarja slutnjo te varnosti. »Poslušanje nas vodi v varnost,« pravi Martin Heidegger.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk